…..mala…. zapri oči …nič ne reci…..samo prisluhni šepetanju vetra..valovanju morja…tistim nežno – plavim oblakom….poslušaj krike galebov…. vdahni vonj morja… včasih sprejmi kakšno rožico, jo povonjaj…. bodi v sebi še vedno otroček, kakor jaz, ti, mi vsi… poskusi teči po visoki travi na jasi..zlekni se vanjo…. mehka je …prijetna je… diši po svežini, in tukaj me boš našla, če me boš kadarkoli pogrešala, če boš žalostna, bom s tabo, in te poslušal.. ti dla ramo, da se na njej zjokaš, ali pa bom enostavno molčal..
tukaj bom, kadarkoli boš potrebovala nekoga, da te posluša, da te objame…te potolaži…prikliči me, vedno bom nekje blizu, v vsej tej širini, daljavi, sveta…..

in sedaj.. odhajam nazaj, v to lepoto, in se skrijem, med val najine strasti..upsssssss..

mi bo uspelo te priklicati?

zakaj vedno vse pokvariš z “upsss”?

sori, zdaj sem pokvarila jaz, ko sem se vmešala.