Sonce
Zrak je bil še hladen, ko je obul pohodne čevlje in tiho odklenil vhodna vrata.
“Naj spi …” je pomislil.
Njegov cimer je bil polh posebne sorte. Prav težko ga je bilo zbuditi pred kosilom!
Ne samo, da je bil zrak hladen … prav ostro je rezal nosno sluznico pri vsakem vdihu. Ni ga motilo, rad je imel jutra, rad je imel gozd in naravo. In pravijo, da je te dni veliko gob … zato je vstal še bolj zgodaj kot običajno.
Avto je pustil na svojem starem mestu. Daleč od mesta. Daleč od vrveža in daleč od ljudi. Običajno sem ni bilo nikogar. Cesta je preveč razrita in blatna, pobočje pa preveč strmo in nedostopno. Zaklenil je terenca in omahoval, v katero smer se naj obrne. Cesta je rezala strmino na dvoje – lahko bi šel po pobočju dol ali pa gor. Odločil se je, da gre gor. Kot jelen urno je zviznil med nizko grmičevje, potem pa je zaslišal zvok motorja.
“Neeeeeeee!” je zaječal. “Pa kdo pri vragu je našel ravno tole mojo cesto?!?!?!?!”
In se je potuhnil ter sklenil počakati, da vidi, kam bo avto odpeljal.
Avto je ustavil. Stara, zarjavela vitara je ustavila tik za njegovim avtom. Motor je utihnil.
“Faaaaaaaak!” je siknil skozi zobe. Pričakoval je namreč mir in tišino, ki ju je tukaj do sedaj vedno našel, kadarkoli je prišel.
Ampak iz avta je stopila postava, ki mu je bila znana … Zdrznil se je. Saj ne more biti res! Nazadnje jo je videl prejšnji teden na biološki tržnici, ko je v košaro nalagala jabolka in korenje … in ko mu je zaledenela kri v žilah, ko je spregovorila. Sicer ni spregovorila njemu, ampak branjevki, toda njen glas mu je segel naravnost v drobovje. Strasten, žameten, poln, sočen … In zdaj je tu. Na njegovem parkirišču, v njegovem gozdu … s spetimi lasmi, v debelem rdečem flisu in tesnih športnih hlačah. Lepa, sveža, s še malo rdečimi lici od spanja …
V trenutku ni več vedel, kam je bil namenjen. Po bregu gor ali dol … na vzhod ali na zahod … edino, česar si je želel, je bilo, da bi ga opazila in ogovorila.
Nerodno je prestopil in slišala je šelestenje listja in vej. Pogledala je v njegovo smer in ga opazila. Nasmehnila se je.
“O, dobro jutro … še ena zgodnja duša!”
“Dobro jutro,” je zajecljal.
“Čakajte, vas pa poznam! Na bio tržnico hodite vsak vikend, ni res!?!”
“Res je, ja, tudi jaz se vas spomnim od tam!”
Pogovor je stekel. Klepetala sta ko stara znanca, pri tem pa se pomikala vedno globje v gozd. Nista se vprašala, kam sta namenjena, nista pomišljala, koliko je ura, kar hodila sta in govorila, govorila, govorila … Njen glas je božal njegovo dušo, pravzaprav ni vedel, ali ga neskončno pomirja ali pa neskončno vzburja. Nazadnje si je moral priznati, da gre za kombinacijo obojega. Ubijalsko kombinacijo …
Košarici sta bili polni jurčkov, sončni žarki so bili že prijetno topli, onadva pa sta še vedno hodila in govorila.
“Noge me bolijo,” je rekla. “Čevlji še niso najbolj uhojeni … Sediva malo tja na sonce, da pogledam, če so me slučajno ožulili!”
Sedla je na toplo listje in si začela odvezovati vezalke.
“Ti sezujem drugega?” je v smehu kavalirsko ponudil pomoč.
Namuznila se je: “Prosim, bom imela manj dela!”
Ko je pokleknil k njej na tisto toplo listje, je vse magija njenega glasu, ki jo je ves čas vpijal, naredila svoje. Stegnil je roke po njenih čevljih, ampak zgrabil jo je veliko višje. Dotaknil se je njenih kolen in v istem hipu opazil, da se je njen obraz približal njegovemu. Prišla mu je nasproti, da ne bi slučajno zamudila trenutka bližine! Zelo od blizu sta si zazrla v oči – ona je sedela, on je klečal pred njo. Njene roke so počasi segle k lasem in izvlekle sponko. Stresla je z glavo in obsipali so jo rdeči kodri. Še vedno ga je nepremično gledala. Vedel je, da ga je s to kretnjo povabila. A se ni upal premakniti, trenutek je bil čaroben … Njegove oči so se sprehajale po njenem obrazu … od zelenih oči do slastnih ustnic … pa do kodrov … pa spet nazaj na ustnice … dokler se ni nasmehnila in stegnila rok proti njemu. Objela ga je in ga poteknila k sebi. Izgubil je ravnotežje in padel nanjo. Tudi ona ni bila pripravljena zadržati teže dveh teles in jo je zvrnilo na hrbet. Zdaj je ležala pog njim, obraz je imela le nekaj centimetrov od njegovega in njene roke so objemale njegov hrbet … zaprl je oči in spustil obraz do njenega.
Začutil je tople in mehke ustnice. Voljne, sladke. Rahlo razprte, pripravljene na njegove. Nekaj trenutkov sta se mehko in obotavljivo dotikala, potem pa sta se zlepila v strasten in brezkompromisen poljub. Vedel je, da je ne bo izpustil, pa če mu ravno medved potrka na ramena! V objemu je držal žensko, ki je popolnoma začarala njegove možgane in srce! Odzivi njenega jezika so ga spravljali ob pamet, hlače so ga tiščale, v možganih mu je bobnelo … ni se prepoznal! Želel si je naslednjih korakov, a je bil kot odrevenel. Ni zmogel prevzeti iniciative, prepustil se je njenim načrtom.
Odrinila ga je s sebe in ga prevalila na hrbet. Roke je zarila v njegova oblačila in iskala kožo. Dvignil se je in slekel majico. Tudi ona je slekla svojo … in spet je ostal brez sape. Kako je bila lepa!!!!!! Njena koža je bila svilena, mehka in topla, njene dojke pa polne in sladke. Naslonila jih je na njegove prsi. Presneto, kavbojke so bile v resni nevarnosti, da počijo! Obraz je zakopal v njena hribčka in ju poljubljal, grizljal, sesal, lizal … nazadnje pa je strgal z nje še hlače. Ni bilo težko, bile so elastične. Pod njimi je zagledal svetlo modre boksarice, tesno napete čez njen venerin griček. Nor od slasti jo je prekril s poljubi kar čez mehko in dišečo tkanino … njeni tihi stoki pa so mu dali vedeti, da je dobrodošel. Slekel je tudi svoje hlače. Oba sta bila v boksaricah … naključno vržena drug preko drugega ravno tako, da sta imela z rokami in usti prost dostop do njih. Mehko ga je stisnila za otrdlino in privzdignila boke. V trenutku je zgrabil svetlo modro tkanino in jo potegnil z nje. Kot breskev nežna in rožnata koža se je dotaknila njegovega lica … lično urejena črtica mu je oplazila nos.
Moral je samo iztegniti jezik, pa jo je lahko okusil. Bila je vlažna. Z rokama je čvrsto prijel njene boke in jih prilepil k tlom. Vedela je, da zdaj ni več povratka. Zasesal se je vanjo, ona pa je svoje roke zarila v njegovo mednožje. Osvobodila ga je tesnih gatk in obliznila napeto ter rosno glavico, ki je pogledala iz njih. Trznil je in njegov jezik se je ustavil.
“Želim si te,” je tiho šepnila. “Prideš vame?”
O bog, kakšno povabilo!!!!!!! Seveda pridem, saj vendar komaj čakam na to … Ampak namesto besed jo je nežno pobožal po laseh in jo poljubil.
Legel je na njeno od sonca in strasti razgreto telo, čutil je, kako je razmaknila stegna in privzdignila boke … Zakrožil je z boki in z glavico našel vročo odprtino. Gledal jo je v oči. Ona je gledala njega.
Počasi, strašno počasi, milimeter za milimetrom, je prodiral vanjo. Vsak njen milimeter je občutil kot nov svet … Njene oči so se v nasladi zaprle, ustnice so se oblikovale v mehko šobico in njeni boki so se dvigovali njemu naproti. On pa se je potapljal vanjo, nor od strasti in od nežnosti …
V teh sekundah je spoznal, da bo ta ženska spremenila njegov svet za vedno.
Zdajle ti bom pa jaz čisto lepo nekaj povedala, ti pa dobro poslušaj!
Meni se zdi vsak dan, ko me NIČ ne zrajca, zgubljen!
In sem prav vesela, da sem z današnjim pisanjem zrajcala tebe in sebe in verjetno še koga!
Sem se prav pogrešala, veš … sebe in svoje sladke sanjarije!
Danes sem se vrnila … in mi je ful všeč!
Če pa ti misliš, da si kaj na slabšem, ker imaš lulčka … hmmmm … a si pozabil, da se punčke tudi razvnamemo in se gremo potem nekam malo pomencat?!?!?!?!?!
Je pa res, da naše “vneme” ne opazi cela pisarna, ko gremo na WC!
Ma sej zato sm napisala, da sm šla po kostanj,ker bistvo tega je blo, da ga je imel na toplem, čeprav je bilo zunaj precej vroče. Ni blo glih tko kot je lunca opisala, nisva se nč valjala po tleh, blo je bolj stoje.
Ja, rada imam minice, čeprav je zdej že kr hladno postalo, za kakšna super kratka krilca, visoke petke pa nosim vedno in povsod, pa čeprav me včasiih doma bolijo noge za umret.
Vpadljivo oblečena sem kadar se počutim super in kadar sem polna energije. Danes pa če sem čist odkrita sem v hlačah in zapeta do vratu, ker me že cel dan zebe.