Mali Janezek
Mali Janez je bil zelo slab v matematiki. Njegovi starši so poskusili vse:
inštrukcije, posebne spominske kartice, posebne učne centre,na kratko vse,
na kar bi lahko človek pomislil. Končno, kot popolnoma zadnjo možnost, so
Janeza vpisali v domačo katoliško šolo.
Že prvi dan se je mali Janez vrnil iz šole z zelo resnim obrazom. Niti
mamice ni poljubil v pozdrav, kar naravnost v svojo sobo je odšel in se
začel učiti. Knjige in zvezki so bili razstavljeni po vsej sobi in Janez se
je pridno učil. Mama je bila vsa navdušena. Ko ga je poklicala h kosilu, je
bila zelo presenečena, ko je takoj, tisto minuto ko je končal kosilo, brez
besed odšel v sobo in se ponovno začel učiti. Tako se je godilo kar nekaj
časa, mama je pa dan za dnem poskušala odkriti, kaj je povzročilo to
spremembo. Končno je mali Janez prinesel domov spričevalo. Tiho ga je
položil na mizo,šel takoj v svojo sobo in se spet posvetil knjigam. S
tresočimi rokami je mama pogledala spričevalo in pošteno šokirana
zagledala petico pri matematiki. Zdaj pa ni mogla več zadržati radovednosti.
Šla je v njegovo sobo in ga vprašala: “Sinko, kaj je bilo to? A so bile
nune?”
Mali Janez jo je pogledal in zmajal z glavo. “Ne!”
“Pa kaj potem,” je nadaljevala, “so bile knjige, disciplina, učitelj,
uniforma? KAJ je bilo?”
Mali Janez jo je pogledal in rekel: “Veš, prvi dan ko sem prišel v šolo in
sem videl tistega fanta na zidu, pribitega na veliki plus, mi je bilo takoj
jasno, da se ne zajebavajo.!”
