Konec II. sv. vojne, nepotrebne(nesmiselne) žrtve samo pri nas
JAMES BACQUE: DRUGE IZGUBE (1)
Novi feljton: Za milijonom so ostale le številke
Dokaz več, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci: kanadski avtor je s svojo knjigo, katere prevod je pravkar izšel pri založbi Ciceron, zahodno javnost osupnil s šokantno, skoraj pol stoletja zamolčano resnico
sreda, 14.11.2007
Tekst: .n.n.
Zadnje dni aprila 1945 so topovi na večjem delu zahodne evropske fronte že utihnili. Zamenjal jih je topot vojaških škornjev, ko so se stotisočglave kolone nemških vojakov in pripadnikov različnih kolaborantskih vojsk zgrinjale v zavezniška ujetniška taborišča po vsej Evropi – večinoma pa na blatna polja vzdolž Rena, ki so jih ogradili z bodečo žico, postavili nekaj stražarskih stolpov … in to je bilo vse. Ni bilo barak, šotorov, stranišč, bolnišnic, kuhinj… včasih celo stražarjev ni bilo.
Na vzhodni fronti so bili boji še ogorčeni. Preživele enote Wehrmachta so se s skrajnimi močmi upirale prodoru Rdeče armade in pridobivale dragocene ure, da bi se čim več njihovih kameradov prebilo na zahod in se izognilo ruskemu ujetništvu. To je bila zadnja strateška odločitev nemškega vrhovnega poveljstva pod velikim admiralom Doenitzom, ki ga je Hitler imenoval za vrhovnega poveljnika potem, ko se je Goering že predal zahodnim silam. Doenitz je bil prepričan, da svoje vojake pošilja v lagodnejše in varnejše ujetništvo. Kakšna napaka!
Sestavni del načrta
Kanadski avtor James Bacque je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji raziskoval življenjepis heroja francoskega odporniškega gibanja Raoula Laporteira, ob tem pa je naletel na dokumente in pričevanja o množičnem umiranju nemških vojaških ujetnikov v francoskih taboriščih. Sledi so ga vodile naprej, v ameriške, britanske, kanadske in slednjič, po padcu železne zavese, tudi v sovjetske arhive, in v knjigi Druge izgube je prvič po drugi svetovni vojni zahodno javnost osupnil s šokantno, skoraj pol stoletja zamolčano resnico: v zavezniških ujetniških taboriščih, predvsem v ameriških in francoskih, je v nekaj mesecih po koncu druge svetovne vojne zaradi stradanja, zanemarjenosti in izčrpanosti umrlo najmanj 900.000 ujetnikov, verjetno pa še veliko več. Edina sled, ki je ostala za njimi, so številke v vojaških poročilih iz ujetniških taborišč, ki so zapisane pod stolpci z oznako »Druge izgube«.
Še osupljivejše od samih številk pa so bile ugotovitve o vzrokih množičnega umiranja. Nemški vojaški ujetniki niso umirali zaradi vsesplošnega pomanjkanja hrane, kot so v zagovor poskušale dokazovati osramočene zahodne vlade in njihovi dvorni zgodovinarji. Hrane je bilo v vojaških skladiščih in v skladiščih Rdečega križa več kot dovolj za premostitev prvih, najbolj kritičnih tednov. Bacque dokazuje, da je bilo umiranje nemških ujetnikov v zavezniških taboriščih sestavni del načrtnega maščevanja zmagovalcev za medvojne nacistične zločine.
Ameriška propaganda: krivi so Rusi
Drugi del maščevanja naj bi bilo popolno uničenje nemške industrije. Razkosana Nemčija naj bi postala izključno kmetijska dežela, zaradi pomanjkanja hrane pa naj bi že v kratkem od lakote začeli umirati tudi milijoni nemških civilistov. Načrt, trdi Bacque, je nastal v najožjem krogu sodelavcev ameriškega predsednika Roosevelta, prvi pa naj bi zamisel zanj že med vojno izrekel poveljnik ameriške vojske na evropskem bojišču, general Eisenhower, ki je bil tudi sicer povsem prepričan v kolektivno krivdo nemškega naroda.
Ko je med zmagovito koalicijo kmalu po končani drugi svetovni vojni izbruhnila hladna vojna, je tudi usoda približno milijona in pol pogrešanih nemških vojakov postala predmet propagandnega obračunavanja. Zahodni politiki so še desetletja pozneje vztrajno trdili, da so vsi pogrešani nemški vojaki brez sledu izginili v sovjetskih gulagih. Maščevanje nad poraženimi Nemci je na zahodu dobilo pečat ideološkega spopada med Stalinovim komunizmom in Hitlerjevim nacizmom.
Zaporniki, odškodnina za vojno škodo
Množične grobnice pripadnikov poražene nemške vojske in njenih kolaborantov, ki so jih in jih še odkrivajo po vsej Evropi, tudi pri nas v Sloveniji, so v velikem delu zahodne javnosti veljale kot kronski dokaz zločinske narave vzhodnih komunističnih režimov. Prav zato je bila Bacquejeva knjiga toliko bolj osupljiva, kajti razkrila ni le zamolčanega pomembnega dela naše zgodovine, temveč tudi vso dvoličnost zahodnih demokracij. Predvsem pa je znova potrdila staro resnico, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Knjiga Jamesa Bacqueja Druge izgube je te dni izšla tudi v slovenskem prevodu, v tej in naslednjih številkah pa bomo objavili nekaj značilnih odlomkov.
»Tako je kot v Buchenwaldu in Dachauu,« je premišljeval stotnik Julien, ko je previdno stopal med živimi mrtveci po strmem pobočju nekdanjega ameriškega taborišča. S svojim trinajstim alžirskim polkom se je med vojno boril proti Nemcem, ker so rušili Francijo, toda nikoli si ni predstavljal takšnega maščevanja – živih okostnjakov, ki so eden preko drugega ležali v blatu in nekateri umirali medtem, ko jih je opazoval, drugi pa so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan; ženske so ležale v jamah, ki so si jih izgreble v zemljo, in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost; pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen, iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja. Julien ni vedel, kje naj začne. V taborišču, v katerem je bilo zaprtih 32.000 ljudi, ni bilo nobene hrane. V »bolnišnici« sta dva nemška zdravnika, Kurth in Geck, poskušala poskrbeti za množico umirajočih, ki so ležali na umazanih odejah pod golim nebom in med sledmi šotora, ki so ga Američani ob odhodu vzeli s seboj.
Julien je častnikom iz 7. čete takoj naročil, naj preverijo med najbolj nebogljenimi zaporniki, koga bi lahko takoj izpustili. Teh 103.500 ljudi iz petih taborišč v okolici Dietersheima naj bi bilo del delovne sile, ki naj bi jo Francija dobila kot odškodnino za vojno škodo. Toda Francozi so med njimi našteli 32.640 starcev, žensk, otrok, mlajših od osem let, fantov med 8 in 14 letom, na smrt bolnih in invalidov. Vse so takoj izpustili. Ko je šlo pregledovanje ujetnikov že proti koncu, je Julien telefoniral v svoj štab v Neustadtu. Poveljujoči častnik mu je obljubil, da bo takoj poslal hrano, toda naročil mu je, naj tudi sam išče zaloge v okoliških vaseh. Župan Dietersheima je sklical vaščanke in te so takoj zbrale nekaj hrane in jo prinesle do taborišč. Vsak zapornik je tistega večera dobil kos kruha in eno slivo.
Taborišča počasne smrti
V Hechtsheimu se je po blatnih tleh plazilo na stotine živih okostnjakov, odetih v vrečevino. Tudi ti so poveljujočega častnika zavezniških sil nadvse spominjali na žrtve koncentracijskih taborišč. V svojem poročilu je zapisal, da so to »bagnes de mort lents«, taborišča počasne smrti. Vsega skupaj so Francozi v taboriščih, ki so jih poleti 1945 v Nemčiji prevzeli od Američanov, naleteli na 166.000 mož, žena in otrok, ki so bili vsi v »skrajno bednem stanju«.
Spor med Julienom in njegovim častniškim kolegom, stotnikom Rousseaujem, je po pripovedovanju Julienovega nadrejenega častnika izbruhnil, ko je Rousseau ob Julienovem prevzemu poveljstva žolčno napadel nekaj častnikov 7. čete. Ko je slišal, kaj se dogaja v Dietersheimu, je Rousseau prihitel tja in se izgovarjal, da išče rentgensko opremo, ki naj bi jo Julien odpeljal iz bolnišnice v Bingenu. Stal je ob vhodu v taborišče in ko so nemške ženske prinesle hrano, se je norčeval iz Juliena, da Nemce razvaja. Julien je odgovoril nekaj, kar je moralo Rousseauja hudo razjeziti – potegnil je pištolo in streljal na eno od žensk.
Tu se francosko vojaško poročilo konča, nikjer pa ni najti nobenih dokazov, da je Rousseau zaradi uboja ženske po dolgi preiskavi, ki je sledila, tudi odgovarjal pred vojaškim sodiščem.