Ni mi poznan “politični presek” Spomenke pred l. 1991

Bila je steber Nove revije v osemdesetih, tam je tudi objavila esej Krivda in greh – refleksija povojnih pobojev, v katerem se je zavzela, da je treba domobrance dostojno pokopati, da se mora Slovenija s tem dogodkom soočiti, ampak da morata to reflektirati obe strani (takrat o tem ni čivkal vsak vrabec na veji, ceprav je večina ljudi tako ali drugače to že vedela od Kocbekovega intervjuja leta 1975). Še danes zanimivo branje. To se je zgodilo enkrat v zgodnjih osemdesetih in spis je pozel orjaški vihar, cela Slovenija si ga je fotokopirala, o njem so razpravljali po partijskih sejah in Hribarjevo so izključili iz Zveze komunistov. Skratka, ženska je ena od tistih, ki imajo orjaške zasluge za to, da je partija padla z oblasti, seveda je pa tudi ena od tistih, ki je trn v peti vsakemu režimu (tako kot na primer Taras Kermavner).

To so bili zanimivi cajti…:))))))

Ko je postalo jasno, da so povojni poboji postali le eno izmed orodij, s katerimi se želi desnica in predvsem njen klerialni del dokopati do oblasti in jih za te ljudi in njihove svojce v resnici prav malo briga, je zavpila: “Zaustavite desnico!!!”.

….in sočustvovanje z pobitimi ji je splahnelo.

popravljam: sočustvovanje s svojci pobitih ..

Morda, ali pa tudi ne. Nekateri od tistih, ki so jih še vedno najbolj polna usta glede tega, ga nikoli niti niso imeli.

Jaz sem že eden izmed takih. Ni mi vseeno kakšen odnos imamo do mrtvih, kaj šele do teh pobitih ljudi.

Spominjam se je kot šefa propagande, pod parolo “otroke samskim ženskam” 🙂