Razumevanje časa:

Vsaka doba je po svoje vplivala na družbeno gospodarski razvoj in zapustila svoj pečat. Današnji prebivalci smo torej izoblikovali svoj značaj skozi stoletja skupnega življenja z narodi, ki so imeli nad Slovenci prevlado. Dolgo je tlela želja po samostojnosti. Slovence je najbolj povezoval jezik, ki se je vedno bolj izpopolnjeval in je omogočal lastni kulturni razvoj. Tako sodimo med narode (na svetu je približno 6.000 jezikov), ki so zgodaj govorili in imeli zapise v svojem jeziku, po venetologih že pred Kristusovim rojstvom, medtem ko sodijo prvi ohranjeni zapisi Brižinski spomeniki v obdobje (972-1032), prvi knjigi Abecednik in Katekizem (Primož Trubar, 1550) ter prevod Svetega pisma in slovensko slovnico (Jurij Dalmatin in Adam Bohorič, 1584), ki je nastajala ob prevajanju Svetega pisma. Slovence je torej navdihovala svetopisemska beseda, v družbenem pogledu pa usmerjala literarna beseda. Jezik je namreč osnovni pogoj za razvoj naroda, samozavesti in oblikovanje samostojnosti. Razvoj slovenstva, kulture, jezika, književnosti je ljudi tega naroda usmerjal k sebe zavedanju in k samozavesti.

V obdobju fevdalizma in monarhije iz časov Habsburžanov in Avstro-Ogrske smo postopoma oblikovali svojo narodno zavest in ob koncu prve svetovne vojne videli možnost učinkovitejšega razvoja v skupnosti južnih Slovanov in v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Iz tistih časov naj citiram nastop Ivana Cankarja 12. aprila 1913 v Ljubljani. Obsodil je postavljanje jugoslovanskega vprašanja kot kulturno in jezikovno vprašanje in rekel: »Morda je kdaj eksistiralo (enotna kultura in jezik); toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad več stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.«
Tedanji poslanec na Dunaju in pomembna politična osebnost predvojnih Slovencev, dr. Ivan Šušteršič je »kritiziral vodilne avstrijske državnike, da jim v preteklosti ni uspelo vzpostaviti ‘žive povezave s čustvovanjem vseh narodov’. Zlasti je manjkala povezava z avstrijskimi Slovani, s katoliškimi Hrvati in Slovenci, čeprav so bili slednji vedno ‘steber dinastičnega čustvovanja’ in ‘prave avstrijske državnosti’. Pogosto je opozarjal avstrijske vladne kroge na nevarnosti velikosrbske propagande, podobno usodo so doživela opozorila glede naraščanja italijanskega iredentizma« (Zgodovinski časopis leto 1999, stran 200). »Nepriznavanje tega dejstva s strani avstrijskih oblasti je omogočilo velikosrbski propagandi, da je razvoj južnoslovanskega vprašanja ustvarila sebi v prid, kar je naposled pripeljalo do sarajevske tragedije.«
Dr. Anton Korošec, dr. Janez Evangelist Krek in škof dr. Anton Bonaventura Jeglič so zagovarjali majniško deklaracijo in združitev “avstrijskega juga” v Jugoslavijo.

Dr. Anton Korošec, (1872 – 1940), duhovnik in politik, poslanec na Dunaju, najuglednejši politik med obema svetovnima vojnama, vodja Slovenske ljudske stranke, leta 1928 edini ne srbski predsednik vlade v Kraljevini Jugoslaviji, je na shodu SLS 1.2.1923 dejal: »Hočemo postati samosvoj narod in se nočemo posrbiti ne pohrvatiti. Hočemo slovensko kulturo, svoje slovensko gospodarstvo…« (Zgodovina Slovencev, str. 636).

»Škof Jeglič je deloval v zelo občutljivem obdobju zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, v katerem je na škofovskem položaju predstavljal veliko avtoriteto, da se narodnovoditeljski vlogi ni mogel izogniti. Šlo je za odločilen trenutek narodnega prebujenja in zavzemanja za lastno politično odločanje. Z odločno podporo majniški deklaraciji in Janezu Evangelistu Kreku je bistveno pripomogel k razpadu habsburške monarhije in vzpostavitvi Jugoslavije, ki je bila tedaj edina realna alternativa dotedanji avstroogrski nadvladi.« (Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, str. 29).
Narodi, živeči v Kraljevini SHS, niso dosegli pričakovanj, med strankami je prihajalo do vedno večjih razhajanj, na pohodu je bila gospodarska kriza, leta 1929 je kralj Aleksander uvedel diktaturo. Postopoma so v Evropi zoreli pogoji za drugo svetovno vojno. Poleg sprofiliranega italijanskega fašizma in nemškega nacizma se je sredi tridesetih let začel oglašati komunizem na videz socialno gibanje dvajsetega stoletja. V Sloveniji se je po Čebinah začel kazati vedno večji politični vpliv komunistov na delavstvo. Slovenski komunisti so sodelovali v španski državljanski vojni 1936-1939, stališča Edvarda Kocbeka o španski državljanski vojni je ljubljanski škof Gregorij Rožman obsodil. Dr. Valentin Meršol se je po vrnitvi iz Sovjetske zveze bal, da bi prišel komunizem (1935) tudi v Slovenijo, saj je ocenjeval, da je vsakršno sklicevanje komunistov na socialne krivice zgolj koristolovska pretveza za revolucijo in prevzem oblasti. Papež Pij XI. je leta 1937 izdal okrožnico: “Komur je mar krščanske kulture, ne bo v ničemer sodeloval z brezbožnim komunizmom.” Tedanje razpoloženje dobro osvetljuje citat Slovenskega društva, zraslega iz gibanja okrog Slovenije. Ob veliki akciji komunistične partije Jugoslavije za navezavo stikov s Sovjetsko Zvezo in akciji komunistične partije Slovenije za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske Zveze, je dne 14. junija 1940 Slovenija (časopis Slovenija – Zgodovina Slovencev, stran 684) zapisala: »Kdor je leninist, mu bo vse dobro in prav, karkoli prihaja iz Rusije in karkoli se tam godi, vsakemu drugemu celostnemu ideologu, na primer političnim katoličanom, pa bo vse nasprotno in sovražno, karkoli prihaja ali se godi v Rusiji. Prvi je v nevarnosti, da bo polagal na Rusijo vse upe, ki niso utemeljeni, posnemal bo mehanično vse, kar delajo tam, drugemu bo že sam obstoj Rusije, kakršna je danes, večni strah in trepet ter netilo slepega sovraštva.«
Katoliško usmerjeno slovensko vodstvo v tedanji Kraljevini SHS ni moglo sprejeti takšne usmeritve na vzhod, sodelavci glasil Straža v viharju in Mi mladi borci niso priznavali marksističnega krščanstva, ki je pomenil premišljeni upor proti Bogu, odklanjali z njimi vsako sodelovanje, komunisti pa so dobivali, tudi zaradi socialnih razmer, vedno večji vpliv. Poudarjali so slabosti kapitalističnega sistema in videli možnost za uvedbo nove družbene ureditve z imenom socialistična in v perspektivi brezrazredna družba. Čakali so samo na ugoden trenutek za izvedbo revolucije in za prihod na oblast.
Tedanje slovensko politično vodstvo ni moglo rešiti gospodarske krize, ki je bila del svetovne krize, prav tako ni bilo pričakovati, da bo prišlo do sodelovanja v duhovnem pogledu. V takšni politični in gospodarski situaciji se je zgodil 6. aprila 1941 napad Nemčije na Jugoslavijo in na Slovenijo. Odpor jugoslovanske vojske skoraj ni besede vreden, pred tem pa so se sesule še bolj čvrste armade in organizacije drugih držav.

Okupacija Slovenije
Ban dr. Marko Natlačen je istega dne popoldne (6. aprila 1941) sklical predstavnike slovenskih meščanskih strank (SLS, JNS – NRS, SDS, SSJ) in spričo nastalih vojnih razmer predlagal ustanovitev Narodnega sveta za prevzem politične oblasti v Sloveniji. Po radiu in časopisih je istega dne županom izdal proglas: “Vaša naloga v sedanjem trenutku je, da ste na mestu, da s prisebnostjo ukrepov držite svoje občine v redu in disciplini, naši dični vojski pa da ste vsekdar in vselej v pomoč.”

Marko Natlačen, rojen 1886 v Mančah pri Vipavi, doktor prava, študiral na Dunaju, na dan vojne napovedi Avstro-Ogrske Srbiji 28.7.1914 govornik pred deželnim dvorcem v Ljubljani namesto deželnega glavarja dr. Ivan Šušteršiča, na protisrbski manifestaciji zagovarjal prihodnost Slovenije (prav tako dr. Ivan Tavčar z balkona mestne hiše) pod Avstrijo in se s tem zameril Srbom, čeprav je bila to le pot za doseganje končnega cilja – združitev južnih Slovanov, predsednik slovenskih Orlov, podpredsednik SLS, zaradi zahteve SLS po večji avtonomiji Slovenije leta 1932 izgnan za 21 mesecev v Bilečo in druge kraje Jugoslavije, od septembra 1935 ban Dravske banovine – današnja funkcija predsednika države Slovenije, po smrti dr. Antona Korošca najpomembnejši slovenski politik. V njegovem času je banovina napredovala na gospodarskem in kulturnem področju, za tisto obdobje je značilna ugodna godpodarska rast, gradnja cestnega omrežja, elektrifikacija, gradnja NUK, zavzel se je za ustanovitev Društva znanosti in umetnosti, predhodnice SAZU. Po preletu sovražnih avionov nad Ljubljano 6. aprila 1941 zjutraj in okupaciji Slovenije je do 10. aprila Jugoslovanska vojska zapustila velik del Slovenije, tega dne je bila razglašena Nezavisna država Hrvatska (NDH) pod vodstvom Anteja Pavelića. Dravska banovina je ostala odrezana od jugoslovanskega vodstva in jugoslovanske vojske. V izjemno težavnih razmerah je Natlačen, kot najvišji predstavnik slovenskih oblasti deloval skladno s takrat veljavnim vojnim pravom ob predaji oblasti, kot legalni in legitimni vodja je poskušal, da bi bile posledice okupacije in vojne čim manj pogubne v materialnem pomenu in človeških žrtvah, sodeloval v konzulti – sosvetu s predstavniki italijanskih in slovenskih oblasti, iz nje zaradi neupoštevanja dogovorov in terorja nad slovenskim prebivalstvom izstopil, od komunistov željih oblasti obtožen izdajstva in kolaboracije, 13. oktobra 1942 zahrbtno ustreljen na domu na Poljanah v Ljubljani od preoblečenega vosovca (VOS – varnostno obveščevalna služba, ustanovljena avgusta 1941 pod okriljem CK KPS, 15.5.1944 OZNA – oddelek za zaščito naroda, leta 1946 UDV – Uprava državne varnosti) v duhovnika Franca Stadlerja Pepeta.
Vir: Mirko Kovač, Ban dr. Marko Natlačen ob stodvajset letnici rojstva, Ljubljana, Salve d.o.o., 2006

Zaradi ohranitve reda in miru je potrebno, da v važnih odločitvah sodelujejo vse stranke v Sloveniji. Centralni komite Komunistične partije Slovenije je predlagal, naj se Narodni svet razširi v obrambni svet v katerem naj bi bili tudi predstavniki Partije. Meščanske stranke so predlog soglasno zavrnile, češ, da so v Narodnem svetu lahko le predstavniki organiziranih in priznanih strank. Komunisti niso bili parlamentarna stranka, Komunistična partija Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji pa prepovedana. Zavrnitev meščanskih strank lahko štejemo za taktično napako, saj so s tem komunistom dali povod za lastno organiziranje odpora, čeprav so (bi) verjetno od njih pričakovali, posebno še v času okupacije, da bi v interesu slovenskega naroda vsi skupaj strnili vrste v enoten odpor proti okupatorjem.
Pred kapitulacijo Jugoslavije je Narodni svet poskušal podrediti vojaške enote razpadajoče jugoslovanske vojske na ozemlju Slovenije v slovensko narodno vojsko ali Slovensko legijo, vendar mu to ni uspelo, ker je vojska prisegla kralju. Z ustanovitvijo NDH sta “ban in Narodni svet za Slovenijo prevzela izvrševanje vrhovne oblasti in s tem skrb za red in mir ter nadaljnjo usodo našega naroda.” Na Veliki petek 11. aprila je bila bombardirana radijska postaja v Domžalah, italijanska vojska je prekoračila mejo v Planini in zasedla Logatec, nemška vojska je vkorakala v Celje. 12. aprila je general Hubert Lantz v Celju sprejel delegate Narodnega sveta, ki so hoteli doseči, da bi priznali celotno Slovenijo v okviru sil osi za posebno državo pod vodstvom Narodnega sveta, vendar je nemški feldmaršal Wilhelm Keitel že podpisal začasne smernice o razkosanju Jugoslavije. Tega ne moremo tolmačiti kot izdajstvo, kot razlagajo nekateri zgodovinarji in politiki, ampak kot prehodno reševanje situacije v okviru tedanjih možnosti. Jugoslavija je podpisala pogodbo o kapitulaciji 17. aprila 1941. Slovensko ozemlje so si razdelile Nemčija, Italija in Madžarska (in NDH). Narodni svet je od kapitulacije naprej deloval ilegalno.

Tedanje slovensko vodstvo je ocenilo, da je v samem začetku vsak odpor brezupno dejanje. Vodstvo Slovenske ljudske stranke je računalo z dolgo vojno, zato je treba hraniti ljudi in moči ter se varovati spopadanja z okupatorjem, komunisti pa so predvidevali hitro končanje vojne in pohiteli z ustanavljanjem PIF (27.4.1941) in OF (29.6.1941) in konstituiranjem oblastnega telesa. Nekateri politični predstavniki so se umaknili na Zahod (minister dr. Miha Krek, uradni politični predstavnik Slovenije, Alojzij Kuhar, zunanjepolitični urednik Slovenca), od koder naj bi pripravljali teren za dokončen obračun. Z zasedbo Jugoslavije vojna še daleč ni bila odločena. Vojna se bo odločala drugod. Seveda to ni pomenilo strinjanja z okupacijo, ampak čakanje na ugodnejšo priložnost ob predhodni ustrezni pripravi, kakor so storile druge države (Francija, Belgija, Nizozemska).

Prvi oborožen spopad in organiziranje odpora
Prvi oborožen spopad proti okupatorju je bil dne 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico (dan vstaje slovenskega naroda smo praznovali do osamosvojitve Slovenije 22. julija, ko je član Vos streljal na drugega Slovenca, orožnika na cesti med Tacnom in Šmartnim), kjer so se trije pripadniki protifašistične narodno obrambne organizacije Tigr (Trst, Istra, Gorica, Reka), Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik, spopadli s štirimi italijanskimi karabinjerji in tremi jugoslovanskimi orožniki, ki se jim je pridružilo še 27 vojakov sardinskih grenadirjev. V spopadu je padel Danilo Zelen. Težko ranjen si je sam zadal smrtonosni strel v glavo. Tigrovce je vodila ljubezen do domovine. Organizirali so se leta 1927 in se bojevali proti fašizmu že pred drugo svetovno vojno. Zavzemali so se za priključitev Primorske in Istre k Sloveniji in Jugoslaviji. Italijanski fašisti so obsodili borce za pravice Slovencev in septembra leta 1930 na Bazovici ustrelili Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča. Na drugem tržaškem procesu so bili obtoženi veleizdaje leta 1941 in ustreljeni: Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pino Tomažič in Ivan Vandal.
Pripadniki Tigra so poleti 1941 ustanovili svoj odporniški bataljon in privolili, da se skupaj s partizani bojujejo proti sovražniku, zavrnili pa so prisego “boj proti okupatorju pod vodstvom Sovjetske zveze in Stalina.” Tigrovci so imeli med vojno v partizanih obrobne položaje, krivice pa so se jim godile tudi potem, saj so jih obravnavali kot teroriste, brez priznanja zaslug in s tem povezanih ugodnosti.

Organiziranje odpora meščanskih strank
Dne 26. maja 1941 je dr. Marko Natlačen sklical sejo Slovenske ljudske stranke in sklenil obnoviti (od 10. aprila) Slovensko legijo. Ustanovni sestanek Slovenske legije kot politične in vojaške organizacije je bil 29. maja 1941 v prostorih Delavske zbornice na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Program je vseboval borbo za svobodo in samostojnost slovenskega naroda. Zbirali so se v trojke, roje, desetke in čete. V nekaj mesecih so zbrali že pet tisoč zapriseženih članov, največ jih je bilo 6.500 članov. Ustanovili so odbore za Ljubljansko pokrajino, Gorenjsko, Štajersko s Prekmurjem in Primorsko. Avgusta 1941 bila ustanovljena Sokolska legija 600 do 800 članov, 1.6.1941 redovna organizacija Pobratim 100 članov, Narodna legija 100 članov. Združba (nekaj ducatov mladih) katoliških in drugih akademikov in srednješolcev v Slovenskem narodnem gibanju (Fanouš Emmer), dejavna jeseni 1941 in spomladi 1942, je imela za cilj, da bo vse Slovence, ne glede na obstoječe politične stranke, zbrala v boju za svobodo in samostojno združeno Slovenijo; potem akademski klub Straža in Slovenska ženska legija, ustanovljena februarja 1943. Vse te organizacije (v ilegali) so hotele “Zgraditi mrežo slovenskih organizacij in upornikov, ki bi v primernem trenutku pomagale zahodnim zaveznikom učinkovito udariti” (dr. Tamara Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, stran 202).

Organiziranje revolucionarnega odpora
Komunisti so 27. aprila ustanovili Proti imperialistično fronto, torej organizacijo proti imperialistom (Angležem, Francozom in Američanom). Proti imperialistična fronta je bila 29. junija 1941 (en mesec po ustanovitvi politične in vojaške organizacije Slovenske legije), po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, preimenovana v Osvobodilno fronto (OF).

Torej niso bili komunisti niti prvi, niti edini, ki so se organizirali ali uprli proti okupatorju, ampak so si to vlogo na začetku vojne do osamosvojitve Slovenije prilastili.

Oceno dr. Franceta Bučarja (Rojstvo države, Ljubljana 2007), “Če bi se protikomunistična stran pridružila krščanskim socialistom v OF, bi s tem ta stran prevladala nad komunisti”.., lahko tudi obrnemo, namreč, če bi se komunisti pridružili programu tedanjih vladajočih tradicionalnih strank, kar bi bilo v tistem času najbolj državotvorno, bi potekala usoda slovenskega naroda drugače.

Neuspelo usklajevanje
Avgusta 1941 so začeli pogovori med predstavniki katoliškega in liberalnega tabora glede delovanja v vojnih razmerah in septembra 1941, po dogovoru Natlačen-Kramer, ustanovili Narodni odbor in sprejeli skupni program iz londonskih točk. “Ilegalno organizirani protikomunistični tabor je septembra 1941 ponujal svoje videnje ureditve slovenskega narodnostnega vprašanja… Njegova vizija (NO) je bila Združena Slovenija kot federativni del obnovljene Kraljevine Jugoslavije z demokratično politično ureditvijo in pravičnim družbenim redom. Ta program je novembra 1941 razglasil po londonskem radiu zastopnik vlade v izgnanstvu Alojzij Kuhar.”(Il. Zgod. Slov., stran 354)

Vrhovni plenum Osvobodilne fronte je 16. septembra 1941 sprejel sklep o konstituiranju v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Slovenski komunisti so pohiteli s takim sklepom, ker so predvidevali hiter konec vojne in zaradi strahu, da bi jih predvojna politična elita prehitela, čeprav drzni sklep ni odgovarjal dejanskim zmogljivostim osvobodilne organizacije (dr. Bojan Godeša).
Partija je torej sebe razglasila za edinega bojevnika proti okupatorju, si s tem monopolizirala upor, kar je edinstveni primer v Evropi, in vsako akcijo ali umor razglasila za sveto dejanje osvobodilnega boja, najvplivnejše nasprotnike okupacije in komunizma pa pod pretvezo obsodila za sodelavce okupatorja in izdajalce. Med vojno, torej v času okupacije, partiji ni bilo samo za osvoboditev, ampak tudi za socialno revolucijo in boljševizacijo Slovenije, za spremembo slovenskega značaja in (v času okupacije) za prevzem oblasti.

Predsednik jugoslovanske kraljeve begunske vlade general Simović je po londonskem radiu 15. novembra 1941 razglasil Dražo Mihajlovića za edinega vodjo vseh sil odpora v Jugoslaviji.
4. decembra 1941 je bil v vosovskem atentatu ustreljen Fanouš Emmer, organizator četništva. Čeprav je bilo že nekaj atentatov pred 16. septembrom 1941, je bil Emmer prva odmevnejša žrtev, ki je povzročila zaostritve odnosov v slovenski družbi.

Neenotnost se je pojavila torej že na začetku vojne. Začela sta nastajati dva tabora, od začetka konkurenčna, sčasoma pa vedno bolj sovražna, že konec poletja 1941. Tedaj bi bil še čas za oblikovanje skupne strategije odpora proti okupatorju, vendar so si komunisti prisvojili pravico, da so edini pooblaščeni za vodenje odpora, torej se morajo vsi drugi, vključno s slovenskim vodstvom v okupirani Sloveniji, podrediti njim, kajti delovali so v skladu z geslom: kdor ni z nami, je proti nam. Sledilo je nastajanje partizanskih enot in čet, ločeno pridobivanje pripadnikov, sabotaže in diverzije, zbiranje pomoči, umori domačega prebivalstva, ki so pripeljali do belogardizma (prenesen izraz iz Sovjetske zveze za ljudi, ki partizanov – revolucije niso podpirali), do organiziranja vaških straž, in po kapitulaciji Italije do slovenskega domobranstva kot protirevolucionarnega gibanja v Ljubljanski pokrajini z geslom narod-domovina-Bog. Brutalnemu revolucionarnemu terorju je sledila oborožena samoobramba, po komunistih imenovana »protirevolucija«, ki je bila cilj leninistično-stalinističnega nauka in delovanja.

Od januarja 1942 je bilo s strani OF zagroženo s smrtno kaznijo vsakomur, ki organizira vojsko zunaj partizanstva, oz. vodstva OF. Po Kidričevih besedah je napočilo obdobje priprav na narodno revolucijo, po spopadu med Mihajlovićem in partizani v Srbiji je napočil čas narodne revolucije. To je vplivalo na zaostrovanje odnosov v slovenski družbi, ki je sčasoma preraslo v državljansko vojno. (dr. Bojan Godeša).

Srbska okupacija Slovenije
Slovenci smo se na svojem ozemlju, kljub vztrajnemu prizadevanju tujih sil, da nas izbrišejo z evropskega zemljevida, ohranili do danes. Naša volja do življenja je prišla najbolj do izraza v kritičnih trenutkih, še zlasti v mnogih vojnah, ki so usodno zaznamovale našo zgodovino. Ena najbolj odločilnih za naše preživetje je bila nedvomno druga svetovna vojna, ko so naše ozemlje zasedle in si ga razdelile štiri okupacijske sile: Nemčija, Italija, Madžarska in Hrvaška (NDH).
Upor proti okupatorju so prvi začeli primorski tigrovci, pripadniki osvobodilne organizacije Tigr, ki se je že v letih pred drugo vojno borila za osvoboditev Primorske izpod fašistične Italije. Že kmalu zatem so se tigrovci vključili v Osvobodilno Fronto partizanov (OF), to je, v vseslovenski odpor, ki pa ga je nadzorovala in usmerjala komunistična partija. Prvenstveni cilj partije pa ni bila osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, temveč komunistična revolucija. Z zmago revolucije naj bi se Slovenci vključili v komunistični svet, ki mu je bil na čelu Stalin. V komunističnem svetu naj bi pod vodstvom Tita zaživela tudi komunistična Jugoslavija in sicer kot zvezna država bratskih južnoslovanskih narodov.
V resnici pa je bilo ime Jugoslavija, v kateri naj bi veljalo enakopravno sožitje vseh njenih narodov, le krinka za postopno uresničenje zamisli o “Veliki Srbiji”. In res, medtem ko so imeli slovenski partizanski borci pred očmi edinole osvoboditev svoje domovine izpod okupatorja ter združeno in svobodno Slovenijo, v okviru bratske Jugoslavije, je srbska stran, z vednostjo in sodelovanjem slovenske komunistične partije, že od vsega začetka partizanskega osvobodilnega boja izvajala svoje velikosrbske načrte. Tako je poleg štirih omenjenih obstajal med samimi partizani še peti, srbski okupator, ki je bil izmed vseh najhujši.

Njegov izvršni organ je bila KOS (Kontra obveščevalna služba), ki je med slovenskimi partizani delovala že od vsega začetka. Vrhovni štab jugoslovanske partizanske vojske, povsem v srbskih rokah, je v prvih dneh avgusta 1942 poslal v Tomšičevo brigado svojega človeka z nalogo, da v njej vzpostavi mrežo kosovskih zaupnikov. To je bil Ivan Marković – Ivanov, ki je v brigadi prevzel mesto vodje brigadne obveščevalne službe. Podobno temu je srbsko kosovsko vodstvo poslalo svoje ljudi tudi v druge enote slovenske NOV (narodnoosvobodilna vojska). Tako so Srbi že kaj kmalu razpolagali z dobro organizirano mrežo zaupnikov med slovenskmi partizani, dobivali o njih vse ključne informacije in jih imeli pod svojim nadzorstvom.
Do prvega, vidnega posega v strukturo slovenske partizanske vojske je prišlo v novembru 1942, ko je v Slovenijo prišel Arso Jovanović, načelnik vrhovnega štaba jugoslovanske parizanske vojske. Pripeljal je s sabo tudi skupino srbskih in črnogorskih oficirjev. Slovencem so rekli, da so prišli kot okrepitev njihove vojske. Dejansko pa so v njej zasedli vrsto ključnih položajev, s katerih so izrinili slovenske poveljnike. To se je godilo še pred srečanjem Arsa Jovanovića s slovenskim partizanskim vodstvom, ki s prestrukturiranjem, kot so ga bili že izvedli, sploh ni bilo seznanjeno.
Arso Jovanović ni pokazal nikakršnega razumevanja za posebnosti in cilje slovenskega osvobodilnega boja. Nastopal je bahavo in je priznaval le KPJ. Vsled tega je prihajalo do sporov z izvršnim svetom slovenske OF in glavnim štabom NOV. Spori so bili sprva obrobni, kmalu zatem pa dokaj resni.
Nesoglasja med Slovenijo in jugoslovanskim vrhovnim štabom so prihajala na dan že na posvetu v Stolicah leta 1941. Na začetku 1943 je prišlo do novih zapletov z Ivom Lolom Ribarjem, predsednikom jugoslovanskega vrhovnega poveljstva. Leta 1944 je vodstvo slovenske NOV ostro nastopilo proti njegovi zahtevi, naj se slovenska partizanska vojska umakne v Bosno.
Iz navedenih primerov je razvidno, da so Srbi že od leta 1942 pa vse do konca druge vojne prevzemali najbolj pomembna mesta v
slovenski partizanski vojski, kjer so slovenske poveljnike odstavljali in prenekatere tudi likvidirali. Takoj po svojem prihodu v Slovenijo je Arso Jovanović namestil štiri Srbe, ki so delovali v Cankarjevi brigadi, ter s svojim štabom ustanovil prvo operativno cono, do leta 1945 pa so jih namestili najmanj 68.
Vsi so bili Srbi ali Črnogorci. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.
Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko.
Položaj se je močno poslabšal po prihodu Arsa Jovanovića in njegovih oficirjev. Ker so bili na najvišjih položajih, se je vsled tega začela srbizacija jezika NOV tudi v njenem vrhu.
Leta 1943 je bil storjen tudi prvi korak pri ukinjanju zunanjega videza samostojnosti NOV. Najpomembnejše znamenje slovenskih partizanov je bila značilna kapa, imenovana triglavka. Bila je slovenskim partizanom tako zelo domača predvsem zato, ker je s svojimi tremi vrhovi simbolizirala Triglav, ki je bil narodni simbol in tudi znak OF. Toda tega leta so morali slovenski partizani zamenjati svoje kape s tistimi, ki so jih nosili srbski partizani. Nova kapa se je po vrhovnem poveljniku imenovala titovka.
Na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943 je Tito zagotovil, da nadaljni obstoj slovenske vojske sploh ni vprašljiv. Slovenski delegaciji je obljubil tudi obstoj slovenske vojske in slovensko poveljevanje po koncu vojne. Kljub temu je bila leta 1945 prav pod njegovim poveljstvom slovenska partizanska vojska ukinjena. Od Titove obljube in pozneje pogosto uporabljane “častne Titove besede” ni ostalo nič!
Srbsko vodstvo ni postavljalo samo svojih oficirjev na najbolj pomembna mesta v slovenski NOV, temveč je poskrbelo tudi za likvidacije najbolj uglednih slovenskih partizanskih patriotov in komandantov. Navedenih 10 poveljnikov, komandantov, tigrovcev, med drugimi: Ljubo Šercer, Tone Tomšič, Anton Majnik, Janko Premrl-Vojko, Franc Rozman – Stane, Ferdo Kravanja – Peter Skalar…

Prvega marca 1945 je bila slovenska NOV (narodnoosvobodilna vojska) in POS (partizanski odredi Slovenije) ukinjena. Preimenovana je bila v jugoslovansko armado (JA). Jugoslovanski vrhovni štab je postal generalštab, glavni štab NOV in POS pa glavni štab JA za Slovenijo. Najpomembnejše partizanske enote, 7. in 9. korpus, so spadale v 4. operativno cono JA. Glavni štab JA za Slovenijo je zatem počasi odmrl. Dne 2. marca 1945 je generalštab JA izdal ukaz o organiziranju 4. armade in vključitvi slovenskega 7. korpusa v njeno sestavo, s čimer ga je povsem izločil iz pristojnosti glavnega štaba JA za Slovenijo.

V začetku maja 1945 je 4. armada prihajala v Slovenijo, obenem pa so ji že podrejali slovenske enote. Tudi operativni del slovenskega glavnega štaba JA je odšel v štab 4. armade. Bolj ko se je JA približevala Sloveniji, bolj se je krčila preostala samostojnost enot slovenska NOV. S tem, ko je ožji del njenega štaba z Dušanom Kvedrom na čelu moral prevzeti poveljstvo Trsta, je bil glavni štab JA za Slovenijo dejansko ukinjen. Jugoslovanski generalštab ga je razpustil že 8. maja 1945 (uradno šele 31. maja 1945). Slovenska vojska je bila s tem dokončno razpuščena. V Sloveniji je nekaj časa po vojni ostal edinole KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije).

Najdlje so svojo samostojnost ohranile slovenske enote na Koroškem. V jugoslovanskem zgodovinopisju so njihovi zadnji boji prikazani kot “zmaga” enot JA in ne slovenskih partizanov. Pri tem je bilo popolnoma zamolčano, kako so se prav tedaj pomembni deli jugoslovanske 3. armade več dni pripravljali na parado v Mariboru, namesto da bi odšli v boje na Koroško, kjer so se bojevale slovenske brigade. Nasploh so pri osvoboditvi Slovenije v glavnem sodelovale slovenske partizanske enote. V 4. armadi JA, so glavno vlogo pri osvobajanju slovenskih krajev, še zlasti obale in Trsta imele slovenske Prekomorske brigade, zraven njih pa še slovenski 9. korpus. Zasluge za osvoboditev so bile v povojni zgodovini predstavljene kot uspeh Jugoslovanske armade in ne slovenskih partizanov, čeprav so slovenske enote nosile največje breme bojev.

Takoj po umiku Nemcev je na slovenska tla prišlo več enot JA. Ukinjene so bile nekatere slovenske brigade in enote partizanske vojske. Slovenski oficirji in vojaki pa so čakali na nadaljne ukaze. Ozemlje Slovenije je spadalo pod jugoslovansko 4. armadno območje s sedežem v Ljubljani. Njen poveljnik je postal Peko Dapčević, za njim pa Danilo Lekić. Jugoslovanska 4. armada je bila pod poveljstvom generalnega poročnika Petra Drapšina, generalnega majorja Pavla Jakšića in polkovnika Boška Šiljegovića; mornarske čete pod poveljstvom polkovnika Dragiše Ivanovića.

S prihodom 4. armade v Slovenijo se je začela prava morija slovenskega naroda, saj so Slovenci začeli natihoma izginjati. Srbska 4. armada jih je pomorila na tisoče in jih pometala v brezna, v tako imenovane » fojbe ». Ker je večina njih imela italijansko državljanstvo, se danes govori, da so v teh breznih zgolj talijani. Tudi povelje za umik iz Trsta in Gorice, kasneje pa še s Koroške in Celovca, je prišlo z vrha JA, potem, ko so bile slovenske brigade že razformirane in brez slovenskih poveljnikov. Na ta način je bila dokončno izdana točka OF, ki je govorila o Zedinjeni Sloveniji in priključitvi Primorske k matični domovini. S tem je bil izdan tudi boj številnih slovenskih partizanov, ki so v NOV sodelovali iz domoljubnih nagibov in ne z revolucionarnimi težnjami. Takšnih pa je bila velika večina!

Na najvišjih poveljniških in komisarskih položajih v enotah jugoslovanske armade ni bilo niti enega Slovenca. Kot posledica tega je bilo veliko čustvenih izbruhov in precejšne število demobilizirancev. Mnogi Slovenci, ki niso dosegli svojih častniških ambicij, so razočarani odhajali v pokoj in tudi izstopali iz KPS (KPJ). Iz časa vojne so obstajale cele skupine slovenskih oficirjev in vojakov, ki jih jugoslovanska vojska nenadoma “ni več potrebovala”. Sprva so pijančevali iz veselja nad zmago, potem pa še bolj zaradi razočaranja nad vsem, kar jim je zmaga prinesla.

Takoj po vojni je bila slovenska 14. divizija prestavljena v Vojvodino, vse do konca leta 1945. Naslednje leto so jo spremenili v srbsko enoto. Srbski oficirji so se pogosto obnašali, kot da samo oni nekaj veljajo in da imajo zaradi tega pravico omalovaževati slovenske oficirje, podoficirje in borce. Številni slovenski oficirji so morali iz Slovenije. Mnoge so poslali na Kosovo, kjer so še potekali manjši boji.

Potrebno je vedeti, da tihi in najbolj kruti srbski okupator ni razbil samo slovenskega partizanstva. Pomori v imenu komunistične revolucije, ki jih je preko VOS izvajal nad civilnim prebivalstvom, so spodbudili nastanek vaških straž, ki so zatem prerasle v domobranstvo. Tako je srbska stran v okupirani Sloveniji sprožila še bratomorno vojno.
Po vsem, kar se je dogajalo in zgodilo, pa moramo ugotoviti in si priznati naslednje. – V komunistični Jugoslaviji pod srbskim nadzorstvom je bilo vsa dolga leta po drugi vojni skrbno zamolčano dejstvo, da je bil slovenski narodno-osvobodilni boj tako velik in zmagovit prav zaradi tisočev Slovencev, ki so šli v partizane s sveto vero v pravičen boj za osvoboditev svoje domovine. Ob koncu vojne 1945 so njihovo vojsko, slovensko partizansko vojsko, razpustili. Toda resnice ni bilo mogoče ukiniti in ne zatreti slovenskega duha. Pod jugoslovanskim površjem je obstajal naprej, se ohranjal in v krizi osemdesetih let prišel znova na dan. Zaživel je in dobil nov polet v Teritorialni obrambi Republike Slovenije ter dosegel svoj vrhunec leta 1991 v vojni za samostojno in neodvisno Slovenijo!
Vir: Srbska okupacija Slovenije

Slovenska zaveza
“Slovenska zaveza (SZ) za narodno osvoboditev, vrhovni politični organ slovenskih protirevolucionarnih strank, se je marca 1942 , na podlagi predvojnih volitev in priznavanja londonske vlade, generala Draže Mihajlovića.., razglasila za legitimno predstavnico večine slovenskega naroda za celotno okupirano Slovenijo ter zastopnico njegovih interesov, kar je bilo v nasprotju s stališčem OF, ki je septembra 1941 razglasila, da je zastopnica volje večine slovenskega naroda. Glavni namen SZ je bil doseči narodno enotnost, usmerjati in nadzirati vse slovensko javno delovanje med okupacijo ter se pripraviti ‘za osvoboditev in prevzem oblasti.’ V plenumu Slovenske zaveze so imeli predvideni tudi dve mesti za komuniste” (vključitev OF). Program SZ se je naslanjal na program Narodnega odbora iz septembra in londonskega programa iz novembra 1941. (Ilustrirana zgodovina Slovenije, str. 354).

Faze političnega razvoja
V času političnega spora in razkola 1941/42 so bile možnosti za drugačno pot še odprte, v drugi fazi 1942-44 je partija izoblikovala strategijo prevzema oblasti v okviru protifašistične koalicije, sledila je tretja faza prevzem oblasti 1944-46 (dr. Jerca Vodušek Starič). Največja predvojna vladna stranka je bila SLS, ki se je po smrti predsednika Anotona Korošca pogajala z največjo opozicijsko liberalno stranko, predsednik dr. Albert Kramer, o skupnem nastopu v primeru vojne. Pogajanja so spomladi 1941 propadla, ker si je hotela ljudska stranka liberalce podrediti. Komunisti so bili tedaj majhna ilegalna organizacija discipliniranih boljševikov.
Poleti in jeseni so potekala pogajanja med strankami o skupnem političnem in vojaškem nastopu proti okupatorju. Politične koalicije osvobodilnega boja v Evropi so po napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 vključevale tudi komunistične partije. V Sloveniji to ni uspelo. Dr. Natlačen je zavrnil sodelovanje s komunisti, komunisti pa niso pristali na enakovredno sodelovanje strank v OF, ampak samo posameznikov. Torej sta tako desna kot skrajno leva stran zavračali sodelovanje in skupen boj proti okupatorju. Komunisti so zahtevali vodilno vlogo, ki so jo že uveljavili v OF, SLS se je pa sklicevala na volilne rezultate iz leta 1935.
Oktobra in novembra 1941 je prišlo do skupnega dogovora strank katoliškega, liberalnega in socialističnega miselnega bloka, brez komunistov v OF, ki predvideva podporo vodstvu kraljeve vojske v domovini in priznava legimiteto vlade v Londonu, ki obljublja bodočo federativno ureditev države. Tako smo Slovenci imeli v začetku leta 1942 dva politična bloka: ustanavljajočo se Slovensko zavezo in OF, ter tretjo, neizoblikovano skupino v okviru desnih strank, ki je načelno zavračala sodelovanje z vsakim kompromitiranim politikom. Možnosti skupnega sodelovanja so bile tedaj še odprte. V začetku 1942 so komunisti začeli stopnjevati svojo politiko revolucije in povzročali nasilje nad drugače mislečimi z atentati in fizičnim oviranjem ostalih strank. Napočil je čas za razredni boj, v katerem so dovoljena vsa sredstva, KP kot avantgarda proletariata mora, po vzoru oktobrske revolucije sama prevzeti oblast. Sledil je rdeči teror.

Vaške straže
Septembra 1941 je komunistično vodstvo oziroma Osvobodilna fronta sprejelo zaščitni ‘odlok’, ki ga je kasneje še dopolnjevalo. Z njim je bilo prepovedano vsako vojaško organiziranje zunaj Osvobodilne fronte; tako si je komunistično vodstvo prilastilo monopol nad vojaškim organiziranjem ter odporom proti okupatorju. Vse, razen sebe, je razglasilo za izdajalce in jim namenilo smrt.
VOS in partizani so že leta 1941 ubili 120 Slovencev, takoj v začetku leta 1942 so svoje ‘politične nasprotnike’, Slovence, začeli ubijati sistematično brez kakršnihkoli zadržkov. Poleg drugih so 16. marca 1942 umorili predsednika vseučiliške organizacije Franca Župca, 18. marca 1942 predsednika Katoliške akcije Jaroslava Kiklja, 26. maja 1942 univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, 26. maja 1942 poveljnika Slovenske legije Iva Peršuha, po podatkih Slovenske Zaveze je VOS do 12. oktobra 1942 likvidirala 1772 Slovencev, 13. oktobra 1942 bana dr. Marka Natlačena…
Do ustanovitve vaških straž je bilo v letu 1942 še 900 žrtev, ki so jih med Slovenci zagrešili partizani oz. pripadniki varnostno-obveščevalne službe, poleg žrtev, ki jih je povzročil okupator.

V kakšno kategorijo spadajo uboji domačega prebivalstva z vojaškega in strateškega stališča, s stališča neenotnega delovanja na začetku vojne, stališča prilaščanja edinega predstavnika za osvoboditev kljub pravočasnim aktivnostim vladajočih strank, z etičnega in moralnega stališča, stališča vrednotenja vzrokov in posledic. Vprašanja za zgodovinarje, analitike, politike, stratege… Različni pogledi so dovoljeni, nerazumen pa je nasilni prevzem vodenja upora proti okupatorju za ceno ubijanja domačega prebivalstva, namesto skupnega odpora pod vodstvom takratnih legalnih oblasti in po končani vojni prevzem oblasti na demokratičnih volitvah. Tu vidim začetek vsega zla na začetku okupacije Slovenije, vse naprej so prisiljene in nekontrolirane posledice, za katere je najbolj odgovoren tisti, ki se je razdora lotil načrtno in zavestno, napadeni pa so temu v obupu nasedli. Sledili so popolnoma nepotrebni uboji kraljeve vojske v Grčaricah in vaških stražarjev na Turjaku ob kapitulaciji Italije, in nepotrebni izven sodni masovni poboji domobrancev po končani vojni. Sprejeti sklepi na teheranski konferenci (december 1943), sporazum Tito -Šubašić (junija 1944) in dogovori na jaltski konferenci (december 1943) so predvidevali vrnitev vseh vojska in sojenje sodelavcev z okupatorjem na podlagi ugotavljanja krivde. Ali so medvojni in povojni poboji slovenski etični kodeks še leta 2007, (Milan Kučan o slovenskem etičnem kodeksu, Delo, 29. oktobra 2007, dr. Ljubo Bavcon, Dnevnik 3. novembra 2007) ali zločin nad lastnim narodom?

Ljudje, žrtve revolucionarnega nasilja, so imeli na razpolago dve možnosti, obe slabi: da se še naprej na milost in nemilost prepuščajo partizanskemu terorju, grožnjam, sramotenjem, umorom in ropanjem ali da se temu terorju postavijo po robu, to pa je bilo mogoče le s privoljenjem okupatorja. Prizadeto prebivalstvo se je temu nasilju uprlo tudi s podporo ilegalnega slovenskega vodstva v Ljubljani ter z dovoljenjem in podporo italijanskih okupacijskih oblasti.
Prva vaška straža v Sloveniji, ki so jo Italijani imenovali prostovoljna protikomunistična milica (MVAC – Milizia volontaria anticomunista), je bila ustanovljena julija 1942 v Št. Joštu nad Horjulom. (Marjeta Keršič, Prva vaška straža na Slovenskem-Šentjošt, magistrsko delo na Filozofski fakulteti).
»Italijanski teror in nato partizanski poboji so v Begunjah pri Cerknici večinsko katoliško prebivalstvo konec julija 1942 spravili na rob obupa. V popolni negotovosti je moški del prebivalstva iskal rešitev v prostovoljni internaciji. Italijani jih na tovrstne pritiske niso internirali, temveč so protikomunistično usmerjenim Notranjcem izročili prvo orožje (Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem).
Potem so po Notranjskem, Dolenjskem in v okolici Ljubljane vzniknile postojanke vaških straž. Konec leta 1942 so bile postojanke v 71 krajih, v njih je bilo približno 4000 mož, do konca avgusta je njihovo število doseglo že 6050 mož (dr. Gestrin Ferdo, Svet pod Krimom, stran 85). Ljubljanska pokrajina je obsegala približno 4550 km² slovenskega ozemlja in je imela približno 340.000 prebivalcev, od katerih je skoraj četrtina živela v Ljubljani (stran 43).
Pri razumevanju zgodovine je treba upoštevati vzroke in posledice. Komunisti so v želji po prevzemu vodilne vloge odpora proti italijanskemu okupatorju usmrtili preko tisoč pomembnih Slovencev in s tem povzročili upor domačega prebivalstva v organiziranju vaških straž. Po njihovem nasilnem uničenju na Grčaricah in Turjaku pa je nastalo slovensko domobranstvo in v sodelovanju z nemškim okupatorjem oborožen protirevolucionarni odpor.

Člani vaških straž ideološko niso bili na strani okupatorja, temveč so bili naklonjeni zahodnim zaveznikom. Vaške straže so bile usmerjene izključno v obrambo lastnega kraja, šele pozneje so nastale regionalne povezave pod okriljem Slovenske legije. Slovenska zaveza je septembra 1942 odobrila ustanavljanje vaških straž, mnogi člani so postali obenem člani ilegalne slovenske organizacije, v
nasprotju z namerami Italijanov, pod poveljstvom Slovenske legije. Iz samoobrambe je nastala določena oblika kolaboracije, pri čemer je možna (dr. Tamara Griesser, Razdvojeni narod, str. 259): funkcionalna, taktična, brezpogojna in pogojna kolaboracija. V kategorijo taktične kolaboracije sodijo tiste ilegalne organizacije, ki naj bi se ob ugodnem trenutku bojevale na strani zaveznikov proti okupatorju. V kategorijo pogojne kolaboracije bi lahko šteli pozneje generala Leona Rupnika in dr. Lovra Hacina.
“Nastale vaške straže so bile tako po svojem formalnem položaju kolaboracionistične, po vsebini in vzrokih pa protirevolucionarne. Sodelovanje je bilo natančno določeno le za področje, ki ga upoštevajo določbe haaške konvencije o samozaščiti. Šlo je za ohranitev reda in miru zaradi zločinske komunistične revolucije, ki je izvajala strahotno morijo med zavednimi in neoboroženimi Slovenci” (J. Moder, 132).

Zaradi pobijanja »razrednih sovražnikov«, ki so jih komunisti videli v zavednih katoličanih, zlasti duhovnikih, se je velika večina vernikov, duhovnikov in tudi sam škof (Rožman) obrnila proti partizanstvu pod vodstvom Komunistične partije. Načelno stališče papeža Pija XI. je bilo, da je vsako sodelovanje z brezbožnimi komunisti nemogoče. (Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, str. 34).

Komunisti so v Jugoslaviji in Sloveniji zanetili državljansko vojno in med ljudmi izgubljali podporo. Po podpisu mednarodne pogodbe med Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo jim je Stalinova direktiva, da se daje večji poudarek narodnoosvobodilni vojni in ne več revoluciji, omogočil ponoven vzpon. Prevlado komunistov v Sloveniji in na Balkanu je spretno izpeljala sovjetska politika, verjetno tudi ob pomoči tajnih obveščevalcev (član vlade dr. Šubašića Sava Kosanović je delal za sovjetsko obveščevalno službo).

Jeseni 1942 je padla v krizo Slovenska zaveza, ki je ni prebrodila do konca vojne. Katoliški tabor je poskušal pridobiti vodilno vlogo v Slovenski zavezi, vendar so desne stranke zaradi nestrinjanja v lastnem taboru; vprašanje priznavanja enotnega vojaškega vodstva, mladi liberalci so simpatizirali z OF in zavračali vaške straže pod vodstvom italijanskega okupatorja, izgubljale podporo doma in v tujini. Komunistom je uspela 1. marca 1943 Dolomitska izjava in potrditev na Zboru aktivistov OF na Pugledu konec aprila 1943, v kateri so komunisti prevzeli vodilno vlogo. Od marca do avgusta 1943 so bile pobude za sodelovanje med Zavezo in NOG (Narodno osvobodilnim gibanjem) in prenehanje državljanske vojne. Ob padcu Mussolinija je Zaveza sklenila, naj gredo vse enote v gozd in se priključijo Jugoslovanski vojski v domovini, del vaških straž v ilegalo, potem se je pa zgodil poboj kraljeve vojske v Grčaricah in vaških straž na Turjaku.

Poraz slovenske kontrarevolucije
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so potekali srditi boji med partizani in slovensko kontrarevolucijo. V prvih štirih dneh se je zbralo na Turjaku okrog 1.600 vaških stražarjev in civilnih oseb. (Pred jesenjo 1943 je bilo pod orožjem približno 10.000 oseb pri partizanih in prav tako okoli 10.000 v protirevolucionarni vojski, dr. Jerca Vodušek Starič).
Koncentracija vaških straž na Turjaku ni bila naperjena proti partizanom, ker so bila v teku pogajanja za skupen nastop, vendar revolucionarni strani ni šlo v prvi vrsti za zmago nad nemškim okupatorjem, ampak za poraz tradicionalne strani. “Če so imeli Slovenci kdaj možnost vsaj do neke mere uspešno nastopiti proti nemškemu okupatorju in pomagati zavezniški strani, je bilo to jeseni leta 1943 po kapitulaciji Italije. Komunistična partija je složen nastop Slovencev preprečila” (Tamara Griesser – Pečar, Cerkev na zatožni klopi, str. 51).
Glavni štab NOV in POS je štabom 14. in 15. divizije ukazal, naj ‘naša vojska in naše civilne oblasti nastopijo takoj brez slehernega odlašanja kot slovenska narodna oblast in izvrševalci tega premirja na slovenskem teritoriju’, razorožijo italijansko vojsko, izvajajajo mobilizacijo in že v kali preprečijo poskuse bele in plave garde, da bi kjerkoli prevzeli oblast v svoje roke. Do bojev z belogardisti (vaškimi stražarji) je prišlo 12. septembra. Na sestanku v Turjaškem gradu so razpravljali tudi o zahtevi 14. divizije, naj se vdajo. Zahtevo so vaški stražarji zavrnili z naslednjo utemeljitvijo: ‘Prejeli smo poslanico gornjega poveljstva, naslovljeno na plavo in belo gardo. Ugotavljamo, da je poslano na napačen naslov, ker nismo niti plava niti bela garda, ampak smo Slovenska narodnoosvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade in delujemo po navodilih zavezniških štabov, s katerimi smo v dnevnem stiku’. Borci Prešernove brigade so po hudih bojih, ki so se končali 19. septembra ob pol treh popoldne, zajeli 695 pripadnikov brigade ‘Krim’, med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev. Mnogo jih je bilo usmrčenih (Velike Lašče, Ribnica, Mozelj, Kočevje…), 16 v revolucionarnem sodnem kočevskem procesu od 9. do 11. oktobra 1943, nekaj jih je ušlo, preostali so sprejeli prostovoljno ali prisilno partizansko vojskovanje. V hribu pri Velikih Laščah so ustrelili 60 žrtev, predvsem domačinov in bližnje okolice. Laščani so jih spomladi prekopali in pokopali na pokopališču. Po porazu vaških straž na Turjaku in četnikov v Grčaricah je bilo od septembra do novembra 1943 usmrčenih okrog 600 slovenskih mož in fantov. Vsem je bila skupna neskončna ljubezen do slovenskega naroda in zanj so bili pripravljeni darovati tudi svoja mlada življenja.

V času okupacije je torej na našem ozemlju potekala revolucija in notranja borba za oblast, namesto da bi stopili vsi skupaj v odporu proti nemškemu okupatorju.

Nastanek domobranstva
Vodstvo Slovenske ljudske stranke je 11. septembra 1943 znova sklenilo, da z Nemci ni sodelovanja. Predstavniki slovenske vlade v Londonu so želeli doseči narodno enotnost in se izogniti kolaboraciji, protirevolucionarni tabor v domovini pa je bil čedalje bolj v nezavidljivem položaju. “Storili smo vse, da bi preprečili medsebojni boj, zakaj s partizani in komunisti je premirje nemogoče, ker je njihov edini cilj revolucija.”, Miloš Stare. (J. Moder, 134).
Za dr. Stanka Kocipra, tajnika in zeta generala Leona Rupnika, je bila okupacija dejstvo, ki je ni bilo mogoče preprečiti. Po vrnitvi iz taborišča Monigo pri Trevisu in Chiesanuova pri Padovi je spoznal, da obstajata v okupirani Ljubljanski pokrajini fronta komunistične revolucije in fronta, ki je komunizem spoznala kot nekaj zlega. Po kapitulaciji Italije so Nemci v noči od 8. na 9. september 1943 zlahka zasedli Ljubljano. Nacionalisti (tradicionalne predvojne slovenske politične stranke) so v napačnem prepričanju o koncu vojne ponujali roko sprave, komunisti pa so z modernim italijanskim orožjem in skupaj z Italijani udarili, ne po Nemcih, ampak po četnikih na Grčaricah in vaških stražarjih na Turjaku. Nemci so razorožili Italijane in začasno tudi vaške stražarje. Po italijanski kapitulaciji so Nemci postopoma obvladovali položaj v Ljubljanski pokrajini. 22. septembra 1943 je Rupnik – kot nekdanji stotnik Avstro ogrske vojske, uspešen divizijski general v vojski Kraljevine Jugoslavije, graditelj obrambne protiitalijanske »Rupnikove linije« v kraljevini Jugoslavije, 40 dni zaprt v Gonarsu, od 6. junija 1942 ljubljanski župan, kot nadstrankarski in nepolitični človek, za Nemce edini sprejemljiv Slovenec, brez posvetovanja s katerim koli politikom, zasedel položaj predsednika Ljubljanske pokrajine. 23. septembra 1943 je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo za obrambo slovenskih interesov in koristi slovenskega naroda. Domobranstvo pomeni nadaljevanje vaških straž in je posledica Turjaka in Grčaric, je Rupnik omenjal v svojih javnih nastopih. General Rupnik je potem z ustanovljeno domobransko vojsko vodil v Ljubljanski pokrajini slovenske fante z nemškim orožjem in tudi z nemško pomočjo v korist slovenskega naroda proti komunizmu v okviru omejenih pooblastil nemškega okupatorja in različnih interesov tedanjih nacionalnih strank. Domobranci se nikoli niso bojevali na nemški fronti ali proti zaveznikom, nasprotno, ilegalno organizirano domobranstvo, zaradi česar je gestapo mnoge zaprl ali poslal v taborišča, naj bi zaveznike v trenutku pričakovane invazije tudi podprlo. Tradicionalni politiki demokratičnih strank se niso hoteli istovetiti s tvegano dobo generala Rupnika in niso hoteli prevzeti odgovornosti v politično dvomljivem času. Zaradi sprejetega načina boja proti komunizmu, ki je v bistvu nadaljevanje boja od kapitulacije Italije, je postajal vedno bolj odvisen od nemškega

okupatorja. Rupnik in Kociper sta menila, da so domobranci prvi borci proti komunizmu, medtem ko bodo zahodni zavezniki nevarnost te ideologije šele spoznali.

Globina narodove tragedije
Pripadniki in zlasti ideologi premaganega domobranstva so si desetletja prizadevali objektivno pojasniti svoj položaj, ko so postali žrtev mednarodnih političnih odnosov.
Nekdanji tajnik SLS Franc Gabrovšek: “Mi, katoliški Slovenci, ki smo Slovencem narodnost rešili, ki smo v organiziranem boju z Nemci odgovornost narodnega boja nosili skozi stoletja, smo se pustili z manevrirati od tistih, ki jim slovenska narodnost ni prav nič mar…, da gremo sedaj k Nemcem po zaščito. Ali ni to tragedija, da bi se zjokal? (J. Moder, 140)”: “
Slovenski narod bi z veseljem poprijel za sprejemljiva gesla Osvobodilne fronte na začetku okupacije ali vsaj do dolomitske izjave in pričakal osvoboditev z veliko manjšimi žrtvami, če ne bi šlo za revolucijo, ki je pripeljala do državljanske vojne in novih pobojev nedolžnih ljudi.

Narodni odbor za Slovenijo
Kljub neenotnosti konservativnih strank med vojno so bile stranke vseskozi enotne v vprašanju nacionalne združitve vseh Slovencev že od začetka vojne, posebno še, zaradi razdelitve slovenskega prebivalstva na več držav in priključitve večinsko naseljenega teritorija s slovenskim prebivalstvom po rapalski pogodbi k Italiji po prvi svetovni vojni. Osvoboditev in združitev vsega ozemlja, vseh pokrajin in krajev, kjer strnjeno prebiva slovenski narod, je bilo med vojno stališče in vodilo Slovencev v jugoslovanski begunski vladi, politične vojaške organizacije Slovenske legije z dne 29. maja 1941, legitimnih predstavnikov političnih strank Slovenske zaveze marca 1942 in Narodnega odbora za Slovenijo.

Politične stranke, ki so imele pred vojno vodilno vlogo na Slovenskem, so 29. oktobra 1944 sprejele Narodno izjavo, v kateri so postavile zahtevo po zedinjeni Sloveniji v okviru kraljevine Jugoslavije, naslonitev na zahodne zaveznike in končanje bratomorne vojne. Ustanovljen je bil Narodni odbor za Slovenijo za zastopanje interesov slovenskega naroda na slovenskem ozemlju kot začasna vrhovna oblast, dokler ne nastopijo urejene razmere. Predsednik Narodnega odbora je postal dr. Jože Basaj, Narodni odbor je sprejel tri pomembne sklepe: odlok o izvajanju oblasti na slovenskem, ustanovitev slovenske vojske in začasnega ljudskega predstavništva, ki bo oblikovalo novo vlado.

Sklepni boji in umik domobrancev na Koroško
Aprila 1945 je bilo vedno bolj jasno, da bo vojne kmalu konec. Angloameričani in Francozi so prestopili Ren in prodirali v notranjost Nemčije, Sovjeti so 12/13. aprila 1945 zasedli Dunaj, na italijanskem bojišču so 21. aprila zavezniki zasedli Bologno. Proti koncu aprila se je britanska 8. armada bližala ozemlju Julijske krajine in Trstu, ki ga je 1. maja zasedla Titova 4. armada, naslednjega dne pa zavezniki. Narodni odbor za Slovenijo je 3. maja 1945 sklical zasedanje začasnega slovenskega parlamenta na Taboru v Ljubljani, razglasil ustanovitev narodne države Slovenije v okviru federativne Kraljevine Jugoslavije, postavil slovensko vlado ter Slovenske domobrance in četnike preimenoval v Slovensko narodno vojsko kot del kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. V noči na petek, 4. maja, je 7. partizanski korpus zavzel Kočevje, 29. hercegovska divizija pa Rakek. 5. maja so Britanci zasedli Kobarid, Bovec in prelaz Predil, jugoslovanski motorizirani odred 4. armade pa Tolmin. Proti Julijski krajini so se pomikale različne jugoslovanske čete, med 15.000 in 20.000, med njimi tudi domobranci in četniki iz Slovenije. Teh vojakov zavezniki niso vrnili, sicer bi se lahko zgodila “vetrinjska” tragedija.
V Ajdovščini je revolucionarna stran 5. maja 1945 postavila Narodno vlado Slovenije. Notranjske domobranske enote so se skoraj brez bojev umikale pred napredujočo 29. hercegovsko divizijo JA. Hercegovska 29. divizija se je brez strela pomikala za umikajočo se domobransko vojsko in 9. maja 1945 okrog petih zjutraj zasedla ljubljanski glavni kolodvor, ob sedmih zjutraj je vkorakala po Dolenjski cesti v Ljubljano Ljubljanska brigada in druge enote partizanskega 7. korpusa. Z umikajočo se vojsko ali pred njo so se v popolno negotovost nekaj dni umikale trume civilistov peš ali na preprostih kmečkih vozeh. To je bila največja, potisočerjena žalost, ki je obremenila slovenstvo ob koncu druge svetovne vojne in do danes ni popustila med prizadetimi. (Kočar Jože, Potek sklepnih bojev na Notranjskem konec aprila 1945, tipkopis, Tamara Griesser, Razdvojeni narod, stran 502).

Stanje po zmagi revolucionarnih sil
Domobrance oz. slovensko narodno vojsko, ki se je umaknila na Vetrinjsko polje pri Celovcu, so Britanci v zameno za umik jugoslovanske vojske iz Koroške namesto premestitve v Italijo in neodgovorno izročili Titovim četam v dneh od 27. maja 1945 do 1. junija 1945; večina vrnjenih je izginila v zunajsodnih pobojih. Domobranci so se pustili Angležem razorožiti, ker so zaupali v njihovo varstvo. Odločitev zahodnih zaveznikov do sodelujočih v nemških uniformah, ne glede na ideološki razlog borbe proti komunizmu, je bila sprejeta že na teheranski konferenci decembra 1943 in jaltski konferenci februarja 1945 o vrnitvi vojaških in tudi civilnih ubežnikov tistemu, proti kateremu so se bojevali, ali tistemu, od kogar so zbežali, da jim sam ugotovi krivdo, jih oprosti ali jim sodi. Potem pogovori v zvezi s priznanjem Tita za glavnega poveljnika oboroženih sil v domovini (Tito, Stalin, Churchill), dogovor med kraljevsko vlado v Londonu in avnojsko vlado, imenovanje predsednika emigrantske vlade v Londonu Ivana Šubašiča s 1. junijem 1944 za predsednika nove jugoslovanske vlade in sporazumom Tito-Šubašič, 17. junija 1944, po katerem je slovenska Osvobodilna fronta postala mednarodno priznana politična sila in oblast. Sporazum je predvideval sodno obravnavo sodelavcev z okupatorji. V posebni točki je bilo določeno, da se bodo vsi primeri vojnega zločinstva obravnavali pred rednimi sodišči, kar je bil tudi eden od pogojev za priznanje sporazuma z zavezniki.
Predstavniki slovenske vlade v Londonu, politično vodstvo desnice v Ljubljani in predstavniki slovenskih domobrancev vsega tega zaradi tajnosti niso vedeli ali pa dejstev niso dovolj upoštevali, saj so še vedno gradili na zaupanju do Angležev, poudarjali boj proti komunistom in poudarjali, da se v ničemer niso pregrešili proti zaveznikom.
14. maja 1945 je bilo iz zavezniškega poveljništva (general sir Brian Robertson, glavni častnik za Mediteran, Slovenija 1945, stran 67) izdano povelje, da se mora vse osebje, jugoslovanske nacionaliste, ki je služilo v nemških silah, razorožiti in izročiti lokalnim silam. Begunci niso imeli statusa vojnega ujetnika ampak sovražnega osebja, ki se je predalo.
17. maja 1945 je bilo izdano povelje (brigadir Toby Low, pozneje lord Aldington in minister britanske vlade, stran 68) o izročitvi beguncev jugoslovanskih narodnosti Titovim silam, pri čemer jim ne bo sporočen cilj preselitve, oziroma, kam so namenjeni.
18. maja 1945 so se Titove čete umaknile s Koroške na staro avstrijsko-jugoslovansko mejo.
18. maja so Britanci začeli z izročanjem najprej hrvaške, od 27. maja do 31. maja pa slovenske begunce jugoslovanski vojski.
27. maja 1945 je Tito v svojem govoru s terase ljubljanske Univerze napovedal njihovo smrt: “Ta peščica beguncev ne bo nikdar več videla naših čudovitih planin, naših cvetočih polj. Če bi se pa to vendrale zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.”

Nekaterim beguncem se je uspelo rešiti z vlaka in vrniti v Vetrinj, vendar jim po pripovedovanju domobranski poveljniki niso verjeli, da gredo transporti v Jugoslavijo. Še vedno so, kot med vojno, slepo verjeli v Angleže, ki bodo rešili Slovence pred komunisti. 30. maja se je iz Pliberka vrnil v Vetrinj domobranski zdravnik dr. Janez Janež, poznejši slavni misijonski zdravnik v Tajvanu, ki se je rešil pred transportom na vlak dan prej s skokom v njivo rži, in povedal, da so Angleži domobrance predali partizanom. Tedaj je sklenil, da bo dal vse, kar mu bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.

Dr. Valentin Meršol je prišel v Vetrinj kot predsednik slovenskih zdravnikov in bil 30. maja 1945 imenovan za glavnega zdravstvenega častnika Svobodne slovenske vojske s stalno stopnjo polkovnika. Dobro je znal jezike, imel izkušnje iz prve svetovne vojne in dogodkov v Rusiji in bil vsestransko koristen kot zdravnik. 31. maja 1945 je major Barre, ki je bil zelo naklonjen Slovencem, povabil dr. Valentina Meršola v pisarno poročnika Amsa, ki je imel že odlok, da mora 1. junija ob petih zjutraj pripraviti iz taborišča 6.000 slovenskih civilnih beguncev, ki bodo odpeljani s kamioni na vlak. Tedaj je Meršol prvič zvedel, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni in dobil od Barreja vtis, da so bili domobranci poslani v Italijo. Potem so se vsi trije odpeljali v Celovec na vojaško poveljstvo k majorju Williamu Johnsonu, načelniku oddelka za preseljene (civilne) osebe. Po medsebojnem pogovoru in telefonskih pogovorih je major Johnson sporočil, da civilnih beguncev ne bodo več vračali proti njihovi volji, kar je bilo preprečeno 1. junija. Meršol se je 4. junija srečal z vrhovnim poveljnikom sredozemske operativne cone feldmaršalom Haroldom Alexandrom na njegovo željo, in mu povedal da se vrnjeni in pobiti domobranci niso bojevali proti zaveznikom, ampak proti komunistom, se zahvalil za vso dosedanjo pomoč in zaščito tudi za naprej.
Meršol in Barre sta razmišljala, da sta na odločitve o prekinitvi vračanja beguncev vplivala tudi član kanadske kvekerske strežniške družbe John Selby-Bigge, ki je posredoval pri poveljniku 8. armade v Vidmu Richardu McCreeyju in intervencije dr. Mihe Kreka iz Rima. Po 4. juniju je bilo vrnjenih le malo ljudi in tako rešenih ne samo 6.000 slovenskih civilistov ampak tudi številnih, desetine tisoč, oseb drugih narodov.

Slovenski begunci so se potem selili iz Vetrinja v manjša begunska taborišča v Peggez-Lienz, Spittal, Št. Vid ob Glini in Judenburg. Povsod so bili vzor taboriščnega življenja, pridno delali za preživetje, organizirali šole, se učili in izučili raznih poklicev, do končne selitve v razne kraje po svetu, Anglija, Kanada, ZDA, Avstralija in največ, predvsem številne družine v Argentino, kjer so si ustvarili svoje nove domove, na katerih živijo s svojimi potomci še danes. Vsem prisilno odseljenim je skupno veliko domotožje in želja po vračanju v svojo rojstno in svobodno domovino, za kakršno so se borili od začetka, zanje še posebej tragične druge svetovne vojne, do doseženega cilja samostojne Slovenije. O življenju Slovencev v taboriščih v južni Avstriji in izseljenih v razne države sveta z veliko mero razumevanja opisuje John Corsellis, ki je bil kot humanitarni delavec, član kvekerske mirovniške organizacije zadolžen tudi za Slovence, v knjigi Slovenija 1945, ki sta jo izdala skupaj z novinarjem Reuterja leta 2006. France Pernišek je pred odhodom čez Ljubelj napisal, str. 20: “Čaka me najtežji trenutek v mojem življenju: povedati ženi in otrokom, da moramo zapustiti dom in vse premoženje in domovino.Vdano prosim Boga, naj mi v tej težki uri pomaga…” Žena mu je rekla: “Če moramo umreti, umrimo skupaj.” V Vetrinju so organizirali taboriščni odbor. Ravnatelj Marko Bajuk, dedek finančnega ministra Andreja Bajuka po letu 2004, je nekaj dni po prihodu v Vetrinj zapisal, str. 63: Skrbela me je usoda naših dijakov in sem začel misliti na šolo…”. Ta šola vzdržuje kljub velikim težavam najlepše tradicije evropske vzgoje in kulture. Spoštljivost in hvaležnost, ki jo kažejo Slovenci, pričata o njihovi predanosti delu in razumevanju, je izjavil vodja izobraževanja v britanski vojaški vladi polkovnik Baty, str. 132. Taboriščno gimnazijo sta obiskovala, poleg drugih pozneje uspešnih Slovencev po svetu, današnja kardinala Alojzij Ambrožič in dr. Franc Rode. Mnogim seveda ni bilo dano, saj so morali vsi začeti v tujem okolju iz nič popolnoma od začetka, medtem ko knjiga vsebuje bogato zakladnico iz življenja naših ljudi, poučno za vse v Sloveniji živeče prebivalce, še posebej za politike in zgodovinarje. Corsellis je slovenske taboriščnike poučeval angleščino in je bil, po zapisu Bajuka, poštenjak, dobrega srca in je razumel položaj Slovencev, čeprav je “škrtal za vsak svinčnik”, (star. 119). Corsellis je s sodelavcem rekel duhovniku dr. Francu Blatniku: “Občudujemo visoko kulturo vaših ljudi, globoko vernost, ljubezen do snage in red, odlično vzgojo mladine, njeno poštenost in visoki nravni nivo, le enega ne moreva razumeti, vašega odnosa do komunizma”, str.126. Dne 23. oktobra 1948 je odšlo v novo domovino 148 “Argentincev”. Ko so odpeli pesem “Marija skoz življenje”, v cerkvi ni bilo suhega očesa. 25. decembra 1948 je France Pernišek zapisal: “Sveti dan. Srečen božič smo si zjutraj vsi veselo voščili. Prihodnjega bomo praznovali že v novi domovini, Argentini. Upajmo, da nas bo spremljal božji blagoslov in da bomo prišli v deželo miru…”

V mednarodnem svetu je obveljala presoja, da je bila britanska izročitev Slovencev in članov drugih narodnosti leta 1945 velik vojni zločin, posebej je sramotno laganje o vračanju domobrancev v Italijo, ki Angležem ne more biti v čast. Nerazumljiv, nepotreben in skrajno nečloveški pa je bil poboj vrnjenih domobrancev, kakor tudi vsak poboj po končani vojni, več desetletno zamolčevanje grozodejstev in nepriznavanja žrtev.

Vdanostni izjavi Cerkve
»Kot ob okupaciji je Cerkev tudi po osvoboditvi stremela za tem, da najde nekak modus vivendi z oblastjo …« Tako je Anton Vovk 11. julija 1945 v spremstvu 13 predstavnikov Cerkve obiskal predsednika Kidriča in v imenu ljubljanske škofije podal vdanostno izjavo slovenski in osrednji vladi v Beogradu. V bistvenem se izjava ni razlikovala od Rožmanove leta 1941. Cerkev je priznala novo oblast kot dejstvo, kar ni pomenilo, da je novo oblast tudi odobravala. Tako leta 1941 kot leta 1945 je bila nova oblast nedemokratična. V obeh primerih je veljal katoliški moralni nauk, da je oblast lahko krivična, da pa je treba upoštevati predpise, ki zadevajo javno varnost in red ter splošni blagor, ker bi anarhija prinesla še večje zlo. Spomenica leta 1945 obžaluje in obsoja ‘vsa brezpravna nasilna dejanja’ tradicionalne in komunistične strani.« (Dr. Griesser Pečar-Tamara, Duhovščina med nacizmom, fašizmom in komunizmom, Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, stran 293; ista, Cerkev na zatožni klopi, Družina, Ljubljana 2005).

Žrtve druge svetovne vojne
Druga svetovna vojna je povzročila okoli 60 milijonov žrtev. Največ 20,3 milijona ali 13 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} njenega prebivalstva jih je bilo v Sovjetski zvezi in na Poljskem 6 milijona ali kar 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prebivalstva. V Franciji je bilo žrtev 0,85 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, Nizozemska 2,8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, Jugoslavija 5,8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in Slovenija 6 odstotkov.
Opomba: Po zadnjih podatkih naj bi bilo v Sloveniji blizu 100 tisoč žrtev ali 6,7 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prebivalstva.

Lepo povzeto.

Dobrodošlo branje zgodovine in dogajanja. Hvala.

“Angležem” bi morali nadomestiti z “Britancem”. Seveda je to za komunajzarje pretežko.

Francozom pač tudi ne rečeš Galci, Američanom pa ne Teksečani. LOL.

Seznam “izdajalcev”:

skoraj sem napisal namesto S N R P J, S F R J. :))
fino misliš na nas.
“glih” za vikend nam to pripraviš.
kaj pa prosti čas?
nič. gremo. drug teden bomo brali, ponovno. nič ne škodi, tudi o peti ofenzivi sem se učil, če se prav spomnim, leto dni.

KOLABORACIONIZEM IN KLEROFAŠIZEM

Po 1. svetovni vojni se v Evropi nadaljuje dinamična zgodovina v 20. in 30. letih 2o.stoletja. Po ekonomsko in politično nestabilnih 20. sledi velika svetovna ekonomska kriza na začetku 3o. let, kar je rezultiralo politično-ideološko polarizacijo na levico in desnico ter krizo parlamentarne demokracije. Mussolinijev pohod na oblast leta 1922 je podpiral italijanski kler z Vatikanom na čelu. Mussolinijevi fašisti so prišli na oblast ob podpori cerkve, s socialno demagogijo hitrih rešitev z receptom fašistične konstitucije države na osnovi neomejene oblasti, ki jo uteleša vodja/”oče naroda”. Fašistična oblast je uvajala avtoritarno militaristično prakso vodenja ekonomije in politike na centralistično-korporativistični način. Po fašistični ideologiji je samo vodja zmožen hitrih in drznih odločitev v skladu z dejansko situacijo, vodji se pripisujejo atributi nezmotljivosti, ki intuitivno ve kaj je najbolše za narod. Fašizem in kasneje nacizem je za “recept absolutnih rešitev “ v imenu reda ponujal brezpogojno podrejenost družbe militaristični disciplini, ki jo naj izvaja neomejena oblast. Fašistični vodja se reprezentira kot militaristični substitut monarha in papeža – kot “nezmotljive avtoritete”. Fašistična ideologija razglaša sleherno krtiko vodje za “sramotitev in žalitev njegove časti”. Fašizem se ideološko opira na avtoritarno-monarhistično, militaristično in na patriarhalno-paternalistično tradicijo, skratka na tisti del tradicije, ki jo je ideološko “negovala” cerkev že več stoletij. Zavezništvo cerkve s fašistienimi režimi v Italiji, Španiji, Portugalski, Madžarski, Slovaški – v času 2. svetovne vojne z NDH in podobnimi “sateliti” – je temeljilo na ekonomskih in političnih interesih po ohranitvi in pridobitvi privilegijev ter ohranitvi ideološkega primata nad družbo. Z razvpito encikliko Divni redemptoris je Vatikan računal na zmago fašizma in nacizma v Evropi, ob tem pa je koncipiral stalinistično Sovjetsko Zvezo za najresnejšo oviro in grožnjo hegemonističnih ciljev totalitarizma.

V monarhistični Yu sta vladi Karadjordjevića in Stojadinovića vodila državo v ekonomsko in politično odvisnost od fašistične Italije in nacistične Nemčije. Stojadinović je 25.3.37 podpisal sporazum s fašistično Italijo – po katerem je Jugoslavija na zahtevo Italije vračala protifašistično usmerjene Slovence. Maja 1939 se je V. Maček tajno pogajal z Italijo, medtem ko je Pavelić že postal zaupnik Mussolinija. Hitler je od Cvetkovićeve vlade zahteval takojšen pristop Yu k trojnemu paktu. 25.3.41 je Cvetkovićeva vlada podpisala pristop k trojnemu paktu. 27.3.41 so se po vsej Jugoslaviji odvijale proti-fašistične demonstracije. Hitler je sklenil napasti Sovjetsko zvezo že 15. maja 41. Zaradi razvoja dogodkov v Yu pa je načrt “Barbarosa” preložil na 22.6.41. 6.4.41 nacistična Nemčija napade Yu. 10.4.41 je bila v Zagrebu ustanovljena fašistična NDH. 17. aprila predstavniki Jugoslovanske vojske podpišejo brezpogojno kapitualcijo. 28.4.41 je A. Stepinac pozval hraške duhovnike k sodelovanju z ustaško NDH. Temu pozivu se je odzvalo več sto duhovnikov, mnogi med njimi so postali zloglasni ustaški kurati, ki so z orožjem dokazovali svojo klero-fašistično ortodoxijo. “Z odobritvijo Vatikana so po navodilih škofov in ustaških oblastnikov v množicah nasilno prekrščevali pravoslavno prebivalstvo. ” (Franček Saje – Belogradizem, str 22). Med najbolj krvoločnimi ustaškimi kurati je bil Miroslav Filipović – Majstović, ki je 7.2.42 pri Banjaluki prvi zaklal srbskega otroka, ter pozval ustaše, da se pridružijo klanju srbskega prebivalstva. Ustaško NDH so ideološko in politično podpirali; Mussolini, Hitler in Vatikan, med drugo svetovno vojno je izvajala načrt genocida nad Srbi -več stotisoč jih je na najokrtunejši način pomorila v enem od najhujših koncentracijskih taborišč v Jasenovcu (kjer so pokopane tudi številne slovenske žrtve). Zgledu NDH so sledili tudi v Sloveniji, takrat bivši Dravski banovini, ki je bila po 22. aprilu 41 formalno razdeljena in okupuirana od Italije, Nemčije in Madžarske. Vodilna dva slovenska kolaboracionista sta bila škof G. Rožman in dr. Natlačen.
6. aprila 41 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet (NS) sestavljen iz obstoječih meščanskih političnih strank v katerem je večino predstavljala klerikalna SLS oz. koalicija JRZ. Za predsednika Narodnega sveta je bil izvoljen dr. ban Natlačen. Predsednik NS-a je že naslednji dan interveniral pri visokih oficirjih jugoslovanske armade ter v imenu NS zahteval da ne rušijo mostov, železarn in ostalih strateško relevantih objektov oz. infrastukture. Ko je za delovanje kolaboracionističnih narodnih svetov v Ljubljani in Zagrebu zvedel predsednik jugoslovanske vlade Simonović je od zagrebškega armadnega generala zahteval takojšnjo likvidacijo kolaboracionističnih vodij. Zaradi kolaboracionističnih plačancev in karieristov, ki sta jih sponzorirali nemška in italijanska obveščevalna in proti-obvešeevalna služba – je jugoslovanska armada delovala ne-organizirano, manjši spopadi so se odvijali le na meji. Dravsko banovino je šele 9. aprila napadla ena sama nemška divizija. Narodni svet je v Ljubljani 11.4.41 razglasil prevzem oblasti na ozemlju dravske banovine – v skrbi in prizadevanju, da bi imele okupacijske vojske čim manj izgub in ovir pri zasedanju slovenskega ozemlja. NS je še isti dan razglasil ustanovitev nekašne “slovenske legije”, ki naj bi skrbela za red in mir, predvsem pa zato, da bi orožje in municijo razpadle armade izročila okupatorjem, medtem ko so domoljubni anti-fašisti skrivali orožje in municijo v pripravah na oboroženo vstajo. Dr. Natlačen je koloboracionistično kariero najprej poskušal vnovčiti pri Nemcih. 12.4.41 se je v Celju sestal z nemškim generalom Lantzom, ki mu je dal diplomatsko vedeti, da nemška vlada niti pod točko razno ne priznava NS in njene fiktivne državne oblasti. Istega dne je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska (divizija Isonzo). Papirnato “suverena oblast” NS je bila predana 18.4.41, ko jo formalno prevzame Grazioli v funkciji upravitelja in komisarja Ljubljanske province. Škof Rožman je 20.4.41 obiskal komisarja za ljubljansko prokrajno. Grazioli je škofu že naslednji dan vrnil obisk, na katerem je dosegel izobešanje italijanskih zastav na slovenskih cerkvah v okupirani LJ- pokrajni. 3.maja 41 je Mussolini zasedeno slovensko ozemlje (ljubljanska pokrajina) formalno priključil fašistični Italiji. Predsedujoči NS-a in škof Rožman so na omenjeni dan anexije odposlali v Rim zahvalni spomenici. V hvalnici Mussoliniju je sposojeni literarni slog izpričal zlasti škof Rožman; “Duce! Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko ozemlje, zasedeno po italijanski vojski, vključeno v italijansko kraljestvo. Prosimo Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu. Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja…. Škof Rožman ni zamudil skoraj nobene večje fašistične svečanosti ali proslave. 22.5.41 je v ljubljanski stolni cerkvi daroval zahvalno mašo za Duce-ja in fašistično Italijo. Škof je s svojim kaloboracionističnim delovanjem – duhovnikom in vernikom – dajal zgled vzornega sodelovanja z okupatorji. Z klerofašističnim delovanjem škofa in duhovščine pa je bil zadovoljen tudi Duce, ki je junija 41 mons. Rožmana odlikoval z visokim redom komendatorja italijanske krone. V drugi polovici 1941 je škof pričel odločno propagandno akcijo proti osvobodilnemu gibanju. Na konferencah, ki jih je prirejal po ljubljanski pokrajni je v svojih govorih podajal smernice in navodila ter propagiral ovaduštvo in oborožen boj proti OF in partizanski vojski.
12.2.42 so se pri škofu Rožmanu sestali koloboracionistični politiki bivših strank in ustanovili glavni odbor t.im. “vaških straž”. Med belogradističnimi organizatorji je imel škof vodilno-koordinirajočo vlogo. Med najaktivnejšimi organizatorji -kvizlinške vojske – imenovane belegarde je prevladoval kler – zlasti cerkveni asistenti Katoliške akcije, ki je delovala kot elitna klerofašistična organizacija. Spomladi 42. leta so organizatorji belegarde ustanavljali regionalne in krajevne odbore t.im. “vaških straž”. Zaradi organizacijskih problemov pri ustanavljanju kvizlinške-belogardistične vojske – je škof konec maja 42. odšel v Rim. Posrednik med Vatikanom in Mussolinijevo fašistično vlado je bil jeziut Tacchi-Venturi – znan kot bližnji sodelavec Pija XI in zaupnik Mussolinija. Z njegovo pomočjo je škof Rožman dosegel politično podporo in soglasje fašistične vlade pri ustanavljanju belogardistične vojske. “Konec julija so se berlogardistični voditelji z italijanskim vojaškim poveljstvom končno le dogovorili, da lahko osnujejo svoje oborožene oddelke za skupno borbo proti slovenski partizanski vojski. Italijani so jim obljubili, da bodo belogardistične skupine podprli z orožjem, moštvom in s hrano.” (Franček Saje: Belogradizem, str. 248). 29.5.42 je bila na iniciativo vodstva klerikalne SLS – ustanovljena “Slovenska legija”, ki je veljala za jedro belogardistične vojske. V tej organizacijski strukturi pa so bile dejavne še; Katoliška akcija, Ehrlichovi Stražarji ter skupina kaplana Glavača. Med vsemi klerofašističnimi grupacijami je imela Katoliška akcija najdaljšo tradicijo. Papež Pij IX je ustanovil KA leta 1865. Papež PijXI jo je po svoji izvolitvi (1922) reorganiziral, škofom po vsem svetu pa ukazal, da ustanavljajo nacionalne organizacije KA – kot elitno in vodilno ideološko-politično katoliško strukturo. V Dravski banovini je bila KA reorganizirana 1940, delovala je tajno in imela status samostojne in ideološko vodilne organizacije za vzgojo vodilnih političnih kadrov klerikalne stranke. KA je v Dravski banovini vodil narodni odbor po regionalnem in lokalnem hirearhičnem principu, imela je 8 zvez v katerih so bile moške in ženske organizacije medsebojno ločene. Članstvo KA je delovalo tajno po principu obveščevalne službe (operativne trojke), zbirali so podatke, izdelovali kartoteke v katerih so analizirali politično raspoloženje ljudi (posamično) v njihovem okolju. Lokalne odbore KA so vodili in usklajevali cerkveni asistenti ( po večini kaplani in duhovniki). Narodni odbor KA se je že v jeseni 1941 pripravljal na boj proti osvobodilnemu gibanju. Vodstvo KA je v Ljubljani organiziralo poletno šolo za belogardistične oficirje. Pouk se je pričel 25.11.41 in trajal do 31.3.42. Do prve polovice 1942 je KA štela 155 aktivnih članov in članic, tvorili so vodilno organizacijsko stukturo kvizlinške belegarde. Duhovščina v vlogi cerkvenih asistentov KA je predstavljala večino med lokalnimi organizatorji belegarde na Dolenjskem in Notranjskem. Članstvo KA pa je bilo vodilno tudi na propagandnem področju, zlasti v koloboracionističnem tisku (Slovenec, Slovenski dom etc..) – s katerim so bili zadovoljni fašistični okupatorski oblastniki. Po Italijanski kapitulaciji 9.9.43 je bila KA med najagilnejšimi organizatorji domobranske vojske. Klerofašistične organizacije; Slovenska legija, Katoliška akcija, Stražarji, Glavačeva frakcija – so opravljali; propagandno in obveščevalno dejavnost, spomladi 1942 pred italijansko ofenzivo – pa so bile navoče pri ustanavljanju kvizlinške belogardistične vojske, kjer so opravljali rekrutacijo ter zbirali orožje, municijo in ostalo opremo. Brez belogardistične obveščevalne – oz. ovaduške dejavnosti bi bila okupatorska oblast precej neučinkovita, znatno manjše pa bi bilo tudi število žrtev ter število interniranih v italijanska koncentracijska taborišea (Rab, Gonars..etc) – kamor je bilo po večinski zaslugi belegarde izgnanih kar 4o.ooo Slovenk in Slovencev. Ena od prvih oboroženih bleogardističnih skupin (v času ustanavljanja krajevnih odborov “vaških straž”) je pričela svoje delovanje 15. maja 42 v Loškem potoku. Že 17. maja je zidanškov bataljon po krajšem boju – razorožil to belogardistieno skupino. Vodjo te belogardistične skupine – kaplana Puharja – so partizani izpustili. Komandant bataljona -Smeli je v govoru zajetim belogardistom dejal, da “so za svoje prvo nepremišljeno dejanje oproščeni “. (F.Saje: Belogardizem, str. 251). V samostanu de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu se je maja 42 vselil belogardistični štab. 2 junija 42 pa so partizani napadli belogardistično taborišče na Primoskovem. Belogardistična dejavnost pa se je razmahnila zlasti med italjansko ofenzivo, ki se je pričela 8. junija 42. Italijanski operativni štabi, ki so načrtovali ofenzivo v ljubljanski pokrajni (v sklopu 3. okupatorjeve ofenzive na ozemlju Jugoslavije) – so se v precejšnji meri opirali na podatke belogardistične obveščevalne službe. Belogardistični ovaduhi – med katerimi je prevladovala zlasti duhovščina – so italijanskim oficirjem izdajali strateško pomembne partizanske položaje, fašističnim oblastnikom so ovajali pripadnice in pripadnike ter simpatizerje osvobodilnega gibanja, pogostokrat pa so okupatorjem – tudi zaradi denarnih nagrad – izročali zajetne spiske pristašev osvobodilnega gibanja, in jim predlagali katere ljudi naj odpeljejo v italijanska konencentracijska taborišča. V drugi polovici maja 42 se je v Št. Joštu pri Stopičah (jugovzhodno od Novega mesta v smeri Gorjancev) utaborila prva belogardistična enota na Dolenjskem. Preoblečeni v partizane z oznakami partizanske vojske so se belogardisti predstavljali za lažni štajerski bataljon. Zakrinkani belogardisti so na zahrbten način zverinsko pobili več partizanov, zlasti kurirje in manjše patrulje. Belogardistični kurat lažnega štajersrkega bataljona – T. Šinkar je v svoj dnevnik zapisal; “Streljamo bolj malo bolj pobijamo”. Belogardisti so bili znani po najokrutnejših, pogostokrat sadističnih mučenjih, z noži so rezali ali prerezali posamezne dele telesa ujetnikov, jih žgali z ognjem ali nad ognjem, svoje žrtve so pogostokrat izmaličili na vse mogoče načine, ujetnice pa so tudi večkratno posili in potem ubili. Neznan belogardist je v pismu vodilnemu organizatorju belegarde na Dolenskem – kaplanu Babniku opisal belogardistična grozodejstva; “Zelo slabo je vplivalo na fante, ko so pred justifikacijo mučili dva partizana. Najprej so ju pretepli z bikovko (Janko), potem slekli, privezali na kol in pekli na ražnju, da bi izsilili priznanje. (Belogardizem str. 328) Isti vir je v tem pismu poročal še o dveh podobnih primerih, ki še najbolj spominjata na grozodejstva inkvizicije. Zločinska dejavnost zakrinkane belogardistične čete (junija 42 je štela nekaj več kot 30 belogardistov in četnikov) – imenovane štajerski bataljon – je bila odkrita v drugi polovici julija 42. Po manjših spopadih s partizani so se belogardisti umaknili v zavetje Italijanov – 16 julija so se razkrinkani belogardisti utaborili v Bršljinu v predmestju Novega mesta v sami bližini italijanske kasarne od koder so jih oskrbeli z orožjem municijo in hrano ter ostalo opremo. Avgusta 42 leta se je belogardistični “štajerski bataljon” reorganiziral in preimenoval v Legijo smrti. 23. avgusta je omenjena belogardistična enota od Italijanov prejela večje količino orožja in municije, 28 avgusta pa so prejeli še italijanske čelade in 4. mitraljeze z municijo, nato so belogardiste pod italjanskim poveljstvom vključili v ofenzivne operacije, ki so takrat potekale okoli Kočevskega Roga, vzporedno z drugimi ofenzivnimi akcijami. Zločinsko Legijo smrti je sestavljalo članstvo Katoliške akcije, Glavačevci, Stražarji, komandant M. Krajnc pa je bil pooblaščen pripadnik kvizlinške četniške vojske – imenovane tudi plave garde – kateri glavni zastopnik za Slovenijo je bil major Novak. Znotraj Legije smrti je večkrat prihajalo do konfliktov med belogardističnimi kurati in četniškimi oficirji. Najbolj militantna je bila glavačeva frakcija, ki je dva četniška oficirja celo ubila. Spore med četniškimi in belogardističnimi frakcijami pa je reševala tudi Slovenska zaveza (ustanovljena 26.3.42), ki je tvorila kvizlinško koalicijo desno usmerjenih strank, koder je imela klerikalna SLS prevladujočo vlogo.Večinski del bele garde je tvorila klerikalna stranka SLS – ki je 29.5.41 ustanovila Slovensko legijo.Vodstvo SLS s škofom Rožmanom se je od jeseni 41 do julija 42 ponujalo italijanskemu okupatorju za sodelovanje. V drugem valu vstaje – spomladi 42 – zlasti od aprilske ofenzive partizanske vojske – so italijanski fašistični krogi in poveljstva pristala na sodelovanje, v katerem pa so imela belogardistična poveljstva podrejeno vlogo, praviloma so ispoljnjevala italijanska povelja in bila nasploh podrejena italijanski vojski. Belogardistični vojaki, oficirji in kurati so prejemali italijansko vojaško mesečno plačo, prav tako pa tudi orožje municijo, obleke in ostalo vojaško opremo. Italijansko poveljstvo je nameravalo pomožne belogardistične enote vključiti in porazdeliti med enote redne italijanske vojske, takšen načrt pa jim je preprečila kapitulacija. Vodstvo Slovenske legije je po več mesečnih organizacijskih pripravah (ustanavljanje odborov “vaških straž”) 6. avgusta 42 izdalo ukaz o mobilizaciji. Organizatorji bele garde so imeli precej problemov pri rekrutaciji v kvizlinško vojsko, saj so od 16. maja do 10. avgusta 1942 zbrali le nekaj več kot 150 belogardističnih rekrutov, medtem ko se je več tisoč Slovenk in Slovencev pridružilo enotam partizanske vojske. Med italijansko ofenzivo, ki je v 6. etapah potekala od junija do novembra 42, so organizatorji belegarde z italijansko podporo pričeli z nasilno mobilizacijo. Belogardistični oficirji, kurati in ostali vodilni kolaboracionisti – so z vrsto groženj, ustrahovanj, na več možnih načinov izsiljevanj – vršili belogardistično mobilizacijo, pogostokrat med ujetniki in aretiranimi. Večina tistih, ki se ni odzvala belogardistični mobilizaciji – je bila poslana v italijansko koncentracijsko taborišče, ali pa pred italijanski strelski vod (streljanje talcev), ali pa so jim belogardisti požgali domačijo. “Meseca marca 1943 je prišel v vas Capuder in nas prisilil, da smo stopili v belo gardo. V eni roki je držal revolver, v drugi pa opasač, s katerim je pretepal one, ki niso hoteli pristopiti… ” (Belogardizem, str.461). “Med italijansko ofenzivo v Dolomite sredi septembra 1942 je prišla v Dobrovo neka belogardistična enota, ki je v tamkajšnjih vaseh ustrelila dvanajst kmetov, ker niso hoteli v belo gardo. Za njimi je iz Ljubljane prihitel kaplan Tone Duhovnik, da bi prestrašene ljudi novačil za izdajalske vrste. Tudi on ni imel sreče. Naslednji dan pa so italijanski fašisti blokirali vasi in postrelili šest fantov”. (Belogradizem, str. 484). Takšnih in podobnih primerov prisilne belogardistične mobilizacije je bilo še veliko. Belogardisti pa so prisilno mobilizirali tudi ujetnike italijanskih zaporov, kamor so prispeli po zaslugi belogardistične obveščevalne službe. Pogostokrat so mobilizirancem grozili tudi z internacijo v koncentracijska taborišča. Organizatorji bele garde so v mobilizacijo vključevali tudi internirance iz koncentracijskih taborišč, zlasti oficirje jugoslovanske vojske in tiste, ki so pred vojno na volitvah glasovali za klerikalno stranko, v zameno za izpustitev so potem vstopali v vrste belogardistične vojske. Bilo pa je tudi nekaj primerov ko so belogardistični oficirji ustrelili tiste mobilizirance, ki niso hoteli streljati na partizane. Povsod tam kjer je belogardistična mobilizacija slabo uspevala so lokalni oraganizatorji – dobili okrepitev iz ljubljanske nadškofije, od koder so prihajali fanatični in preverjeni klerofašisti po večini zaupniki italijanske obveščevalne službe. Belogardistična duhovščina je med italijansko ofenzivo povečala svojo izdajalsko dejavnost, okupacijskim oblastnikom je izročala zajetne spiske pristašev in simpatizerjev osvobodilnega gibanja, pred ljudmi pa je nastopala kot njihov zaščitnik. Italijani so s pomočjo belogardistov požgali več vasi na Notranjskem, zlasti v okolici Osilnice, podobno pa je bilo tudi na Dolenjskem. V času italijanskega terorja med ofenzivo so belogardistični organizatorji v vseh večjih krajih, koder so bile stacionirane enote italijanske vojske – ustanavljali belogardistične postojanke in enote MVAC (uraden italijanski naziv za belo gardo). Med organizatorje bele garde so se uvrstili tudi opati stiškega samostana z dr. Avguštinom Kostelcem na čelu. Pater Placid je organiziral posebno enoto za pobijanje partizanov in aktivistov OF. Stiški samostan se je spremenil v središče belogardističnega delovanja na vzhodnem predelu Dolenjske do nemške okupacijske meje, medtem ko je šmihelski samostan pri Novem mestu služil kot glavni belogardistični štab za osrednjo Dolenjsko. Operativni štab bele garde za ljubljansko pokrajno je deloval v sklopu poveljstva XI. italijanskega armadnega korpusa (v Ljubljani). Na Notranjskem je bila prva večja belogardistična postojanka ustanovljena 26. junija 1942 v Št. Joštu pri Vrhniki. Med notranjskimi organizatorji bele garde je tako kot v ostalih predelih ljubljanske pokrajne prevladovala lokalna duhovščina, navodila in ukaze pa je dobivala od ljubljanskega škofijskega ordinariata, od koder so po vsej LJ-pokrajni razpošiljali preverjene klerofašiste – od katerih jih je precej izhajalo iz vrst ljubljanske teološke fakultete. Med glavnimi organizatorji bele garde v Begunjah pri Cerknici je bil župnik Viktor Turk, vodilni organizator bloške bele garde je bil župnik Anton Hren, v Starem Trgu sta svojo belogardistično lojalnost do italijanskih okupatorjev dokazala; župnik Franc Presetnik in kaplan Franc Kramarič etc… Vodilni belogardisti so med italijansko ofenzivo pogostokrat odločali o življenju in smrti prebivalstva. Najbolj podlo belogardistično vlogo je igrala prav duhovščina, ki je svoje farane ovajala in pošiljala pred italijanske puške, ali pa jih je priporočila za internacijo v italijanska koncentracijska taborišča, pred ljudmi – zlasti pred predstavniki osvobodilnega gibanja – pa je igrala hinavsko – zahrbtno vlogo odrešiteljev, dobrotnikov, lokalnih “svetnikov”. Nekatere vodilne belogardiste – kot je na primer župnik – Ignanc Kunstelj je že pred vojno “štipendirala” italijanska obveščevalna služba. Belogardistični kurati so od italijanske vojske prejemali 1400 Lir mesečne plače ter brezplačno hrano. Polega italijanskih sponzorjev in financerjev so belo gardo financirali; emigrantska vlada v Londonu, Vatikan, ki je preko posebnega sklada ljubljanskemu škofijskemu ordinariatu meseeno pošiljal 500.000 Lir, ter finančni kapital Zadružne zveze, kjer je bila cerkev večinski lastnik. Tako je na primer (ljubljanski) kreditni zavod opravljal blagajniške posle za italijansko fašistično stranko in fašistično mladinsko organizacijo. Kreditni zavod, Zadružna gospodarska banka, ter Ljubljanska kreditna banka – klerikalni finančni kapital je poleg uvoženih fašističnih komintentov – sponzoriral tudi belo gardo, po italijanski kapitualciji pa domobrance. Emigrantska vlada v Londonu je financirala tako belo gardo v Sloveniji, kot tudi četniško vojsko v Jugoslaviji. Kurs kontraverzne politike emigrantske vlade pa se je spremenil v drugi polovici 1943, ko je bila italijanska kapitulacija zgolj vprašanje časa. Predstavnik emigrantske vlade dr. Alojzij Kuhar je pisal škofu Rožmanu, da angleži belogardistično vojsko označujejo za kvizlinško oz. kolaboracionistično formacijo. Septembra 1944 je dr. Kuhar pozival klerofašistične – domobranske organizatorje, da prenehajo boj proti partizanski vojski. Seveda pa je tudi vodstvo OF večkrat pozivalo škofa Rožmana, da preneha s kolaboracionistično politiko. Februarja l943 je bil škof Rožman pozvan, da pride na osvobojeno partizansko ozemlje. Škof pa je kljub vse bolj očitnemu dejstvu, da je poraz nacistične Nemčije neizbežen nadaljeval s kolaboracionistično politiko, diskvalificiral ali izobčil je tiste duhovnike, ki so se pridržuli partizanski vojski. 13.decembra 1942 je vodstvo OF pozvalo slovenske duhovnike, da se pridružijo narodno osvobodilni vojski. Glavno poveljstvo NOV in partizanskih odredov je 12.januarja 1943 po uvedbi verskih referentov – škofovega tajnika dr.Metoda Mikuža – imenovalo za glavnega verskega referenta pri vrhovnemu poveljstvu slovenske partizanske vojske. Znan verski referent 14. divizije je bil Jože Lampret. Zlasti po italijasnki kapitulaciji so se partizanski vojski pridružili tudi duhovniki, ki so kot verski referenti delovali v skoraj vseh partizanskih brigadah. Vsa ta dejstva pa so dovolj nazorno demntirala belogardistično in domobransko propagando o tem, da se partizanska vojska bori proti veri. V osvobodilni fronti so bili združeni vsi Slovenci in Slovenke ne glede na verske in ideološke razlike, cilj OF in partizanske vojske je bil namreč boj proti okupatorju. Po kapitulaciji italije in porazu belogardistične vojske, je kolaboracionistično vodstvo nadaljevalo kolaboracionistično politiko in se dogovarjalo z Nemci o ustanaljanju domobranske vojske. Glavni pokrovitelj in nadzornik domobranskih formacij je bil obergrupenfuhrer SS in vodja policije Erwin Rossner. Po številnih zločinih je tudi domobranska vojska nadaljevala neslavno tradicijo belogardizma. Glasniki domobranstva so prihodnost slovenskega naroda videli v nacistični Nemčiji, ob tem pa so očitno utajili proces germanizacije in načrtnega genocida v nemški okupacijski coni, kjer so že od druge polovice 1941 selili slovensko prebivalstvo v Srbijo, v NDH ter številna koncentracijska taborišča. Tako so na primer kočevski Nemci-kateri večji del populacije je prevzel nacistično ideologijo – že pred vojno obljubljali, da bodo s slovenskimi glavami tlakovali ceste. Nemška okupacijska oblast je kaloboracionistom namenila drugorazreden hlapčevski položaj. Vodilno vlogo v domobranski vojski so imeli nemški oficirji. Domobranske enote so bile podrejene nemškim operativnim štabom, pripadniki domobranstva so bili na plačilnem seznamu nemške vojske, Gestapa. Kjub očitnim zgodovinskim dejstvom narodnega izdajstva je v današnjh časih (v 9o. letih 20. stol.) presenetljivo s kakšno lahkoto dandanašnja desnica vključno s cerkvijo – opravičuje kolaboracionizem. Apologijo domobranstva in klerofašizma so se lotili s politično indoktrinirano mitologijo t.im. “narodne sprave”, na katero pa očitno pristajajo tudi liberalne – oz. sredinsko-oportunistične politične sile. Odgovornost za poraz kolaboracionizma in domobranske vojske ter žrtev vojne so klerofašisti naprtili zmagovalcem druge svetovne vojne, da bi se na ta način relativizirala in mistificirala vodilna kolaboracionistična vloga cerkve – predvsem ljubljanske škofije in klerikalne SLS. Tako kot v času druge svetovne vojne, tako tudi danes cerkev imenuje belogardiste in domobrance za “mučenike” – torej jim dodaja mistično in mitološko vlogo “bojevnikov svete vojne”. Novo-komponirani klerikalni fundamentalizem si v današnjih časih nadeva masko demokracije in filantropizma za dosego hegemonističnih ciljev. Očitno je, da ekonomski interesi nadoločajo ideološki diskurz ne samo “demokratičnih strank kapitala”, pač pa tudi cerkve, ki deluje po principih multinacionalne korporacije. Za razliko od klasičnih obdobij kapitalizma se trend hegemonije v informacijski dobi – namesto neposredne represije – poslužuje ekonomskih sredstev in medijsko konstantnega ideološkega inženiringa. Religija je skratka strukturini mehanizem, ki po svoji strukturni razsežnosti ideologije deluje kot mehanizem hegemonije- v vsakokratni pogojenosti od ekonomsko-reprodukcijskih razmerij družbe

Najprej se “Tovarišu” zahvaljujem še za drugo plat resnice.

Sam pa bi še enkrat povdaril, da moramo sprejeti dve kljucni dejstvi:

– partizansko uporniško gibanje NI ENAKO komunisticna revolucija
– protikomunisticni upor NI ENAKO klero kolaboracija

zato ne smemo kriviti partizane za med in povojne zlocine oziroma protikomunisticni upor za izdajstvo.

Kljucna povzrocitelja bratomorne državljanske vojne z vsemi posledicami sta bila kler na eni strani in komunisticna partija na drugi.
Tako kler kot partija, pa sta izdala slovenski narod saj je kler podprl nemško/italjansko okupacijo, partija pa omogocila kasnejšo srbsko okupacijo po koncani 2. svetovni vojni.

ZATO JE SLOVENIJA SAMOSTOJNA ŠELE OD LETA 1991.

Glede na to, da je bila knjiga iz katere citiraš napisana 1951 leto gor ali dol), ni ravno verodostojen vir.

Mimogrede kdo je bil Franček Saje?

srbsko okupacijo???:)

a mi prosim znaš povedat v kateri državi smo živeli pred drugo svetovno vojno???

Vsekakor gre bolj verjeti tistim avtorjem, ki so dogodke sami doživljali, kot pa novodobnim, ki jih takrat in še precej kasneje še na svetu ni bilo.

Vsekakor gre bolj verjeti tistim avtorjem, ki so dogodke sami doživljali, kot pa novodobnim, ki jih takrat in še precej kasneje še na svetu ni bilo.[/quote]

Kdo ali kaj je bil Franček Saje. Po nekaterih virih naj bi sodeloval z obema stranema. Torej kdo je bil?

Vsekakor gre bolj verjeti tistim avtorjem, ki so dogodke sami doživljali, kot pa novodobnim, ki jih takrat in še precej kasneje še na svetu ni bilo.[/quote]

No..ker Franček Saje ni v svoji knjigi navajal nekih dokazljivih virov, ker je bila knjiga napisana 1951, ker pojma nima kaj in kdo je bil….sem šla googlat……F.Saje je misteriozna oseba…..edini podatek je, da je živel od 1921-1999. Še malo brskanja vrže ven tudi rezultat:

http://www2.scnr.si/files/200759193856_Dem.{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}20Legen{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}201.pdf

A je to taisti Franček Saje??????

http://www.rtvslo.si/blog/mythbuster/francek-saje/19961

Tudi zanimivo…..

Ampak vseeno ne vem, kdo je bil…..

Pojma nimam, kdo je Franček Saje, pa to ni niti najmanj važno.
Ni pa prvič, da ko zmanjka argumentov, da se skuša diskreditirat avtorja.
Če ni navedel dokazljuvih virov, še zdaleč ne pomeni da tisto, kar je napisano ni res, koneckoncev tudi v postih od SNRPJ ni nobenih dokazljivih virov.
Mimogrede, A to pomeni, da ni bilo domobranske prisege Hitlerju, če je v zgornjih postih zamolčana oz. vir ni naveden?

Ne poskušam ga diskreditirati…daleč od tega.Želim izvedeti, kdo je sploh bil. Zgodovinar, sociolog, filozof?????

Za vse kar je napisal SNRPJ, je podal tudi vire…..prebrala sem nekaj od teh knjig, če bi jih tudi ti, bi videl, da je za vsako navedbo naveden avtentičen vir (originalen dokument).
Ne odvračaj bistva s poudarjanjem prisege Hitlerju. Tudi borci NOV so prisegli Stalinu, pa kaj…..

Ne poskušam ga diskreditirati…daleč od tega.Želim izvedeti, kdo je sploh bil. Zgodovinar, sociolog, filozof?????

Za vse kar je napisal SNRPJ, je podal tudi vire…..prebrala sem nekaj od teh knjig, če bi jih tudi ti, bi videl, da je za vsako navedbo naveden avtentičen vir (originalen dokument).
Ne odvračaj bistva s poudarjanjem prisege Hitlerju. Tudi borci NOV so prisegli Stalinu, pa kaj…..[/quote]

dej prosim, prilepi mi to prisego, kjer prisegajo Stalinu!!!

jaz najdem samo to:

http://www.geocities.com/siorli/par_prisega.htm

a je še kje kakšna???

iščeš dlako v jajcu

Ne poskušam ga diskreditirati…daleč od tega.Želim izvedeti, kdo je sploh bil. Zgodovinar, sociolog, filozof?????

Za vse kar je napisal SNRPJ, je podal tudi vire…..prebrala sem nekaj od teh knjig, če bi jih tudi ti, bi videl, da je za vsako navedbo naveden avtentičen vir (originalen dokument).
Ne odvračaj bistva s poudarjanjem prisege Hitlerju. Tudi borci NOV so prisegli Stalinu, pa kaj…..[/quote]

dej prosim, prilepi mi to prisego, kjer prisegajo Stalinu!!!

jaz najdem samo to:

http://www.geocities.com/siorli/par_prisega.htm

a je še kje kakšna???[/quote]

Najdeš v knjigi Razdvojeni narod Dr. Tamara Griesser-Pečar

Ne poskušam ga diskreditirati…daleč od tega.Želim izvedeti, kdo je sploh bil. Zgodovinar, sociolog, filozof?????

Za vse kar je napisal SNRPJ, je podal tudi vire…..prebrala sem nekaj od teh knjig, če bi jih tudi ti, bi videl, da je za vsako navedbo naveden avtentičen vir (originalen dokument).
Ne odvračaj bistva s poudarjanjem prisege Hitlerju. Tudi borci NOV so prisegli Stalinu, pa kaj…..[/quote]

Prisega Hitlerju je bistvena zadeva, ker se vidi, na čigavi strani in pod katerim poveljstvom so se borili domobranci.

Čeprav zgoraj (zavajujoče) piše, da se domobranci niso borili proti Angležem, so vseeno sestreljene angleške pilote izročali nemcem, pa tud v prisegi obljubljajo, da se bodo borili proti “banditim in zaveznikom” torej proti vsem, ki so se borili proti nemški vojski.
Khmm tudi naši partizani se niso borili proti Japoncem, saj jih pri nas ni bilo, tako kot angležev ne.
Kaj misliš, zakaj je prisega v postih SNRPJ zamolčana?

Tudi ni res, da so partizani prisegli Stalinu. stalin v prisegi ni omenjen, niti posredno ne.

Domobranci so prisegli, da se bodo borili pod poveljstvom vodje velike Nemčije, partizani pa ob boku” rdeče armade.
“pod poveljstvom pomeni podrejenost, “ob boku” pa enakopravnost bi rekel. Velika razlika.

Ne poskušam ga diskreditirati…daleč od tega.Želim izvedeti, kdo je sploh bil. Zgodovinar, sociolog, filozof?????

Za vse kar je napisal SNRPJ, je podal tudi vire…..prebrala sem nekaj od teh knjig, če bi jih tudi ti, bi videl, da je za vsako navedbo naveden avtentičen vir (originalen dokument).
Ne odvračaj bistva s poudarjanjem prisege Hitlerju. Tudi borci NOV so prisegli Stalinu, pa kaj…..[/quote]

Prisega Hitlerju je bistvena zadeva, ker se vidi, na čigavi strani in pod katerim poveljstvom so se borili domobranci.

Čeprav zgoraj (zavajujoče) piše, da se domobranci niso borili proti Angležem, so vseeno sestreljene angleške pilote izročali nemcem, pa tud v prisegi obljubljajo, da se bodo borili proti “banditim in zaveznikom” torej proti vsem, ki so se borili proti nemški vojski.
Khmm tudi naši partizani se niso borili proti Japoncem, saj jih pri nas ni bilo, tako kot angležev ne.
Kaj misliš, zakaj je prisega v postih SNRPJ zamolčana?

Tudi ni res, da so partizani prisegli Stalinu. stalin v prisegi ni omenjen, niti posredno ne.

Domobranci so prisegli, da se bodo borili pod poveljstvom vodje velike Nemčije, partizani pa ob boku” rdeče armade.
“pod poveljstvom pomeni podrejenost, “ob boku” pa enakopravnost bi rekel. Velika razlika.[/quote]

Kar piši…jaz še zmeraj iščem podatke kdo je bil Franček Saje…lahko pomagaš?

dej prosim, prilepi mi to prisego, kjer prisegajo Stalinu!!!

jaz najdem samo to:

http://www.geocities.com/siorli/par_prisega.htm

a je še kje kakšna???[/quote]

Najdeš v knjigi Razdvojeni narod Dr. Tamara Griesser-Pečar[/quote]

ti šment sem jo brala, ampak takšne prisege nisem niti tam prebrala, niti pri SNRPJ-u!

dej no prosim pripopaj mi jo, bi jo res rada prebrala!:)

Najdeš v knjigi Razdvojeni narod Dr. Tamara Griesser-Pečar[/quote]

ti šment sem jo brala, ampak takšne prisege nisem niti tam prebrala, niti pri SNRPJ-u!

dej no prosim pripopaj mi jo, bi jo res rada prebrala!:)[/quote]

pa jo preberi še enkrat….