Kako iz »hude jame«?
Edvard Kocbek je bil nekje zapisal, da nekega dne vsi pregovori in poimenovanja dobijo svojo zgodovinsko potrditev. Huda jama jo je prav gotovo!

Kako izstopiti iz »hude jame«, v kateri smo se znašli po odkritju grobišča v Hudi Jami?

Predstavljam si presunjenost in grozo raziskovalcev, ko se jim je odprl pogled v notranjost Hude Jame, saj se je ta groza kot črn oblak raztegnila čez vso Slovenijo! Če doslej nismo imeli predstave, kaj se je po vojni dogajalo, jo zdaj gotovo imamo. Ni primernih besed za obsodbo teh zločinov in ni primernih besed, ki bi opisale to grozo!

Prav zgroženost pa je hkrati tista središčna, izhodiščna točka, od koder je potem mogoče »plezati« navzgor, v svetel dan. Priti do »dna« in potem »navzgor«!

Kako simbolno zaključiti tragično obdobje naše zgodovine

1. Vprašanje pa je, kako? Kako bomo vse to vzeli nase? Kako pietetno, spoštljivo pokopati ne le trupla, temveč kako »pokopati« tudi vse resentimente, ki se porajajo ob njihovem izkopavanju? Kako vendarle simbolno zaključiti neko tragično obdobje naše zgodovine – da ne bi zapadli v pozabo in ignoranco na eni strani ali na drugi v permanentno zbujanje očitkov, sovraštva in manipulacij? Povojne likvidacije so neizbrisno del naše polpretekle zgodovine; smrt je nepreklicna. Mrtve lahko »obujamo« le simbolno, v spominu. Pogovarjala sem se z mnogimi sorodniki likvidiranih in marsikdo mi je rekel, da ne želi prekopavanja, preprosto noče vedeti, na kako strašen način so bili pobiti njihovi najdražji. Dovolj hudo in dovolj dolgo je trajalo, da so sploh doumeli, da njih ne bo nazaj, da pa bi se zdaj morali soočati še s strašnostjo njihove smrti, je preveč; morali bi še enkrat prehoditi vso tisto pot, da so se spravili z njihovo nepreklicno odsotnostjo, zdaj pa še z vedenjem o njihovem trpljenju. Moj oče grob ima (v Beogradu), ga pa malo kdaj obiščem. In čudno: kadar stojim ob njegovem grobu, mu nisem nič bliže in »on« ni meni nič bližje. »Bliže« mi je, ko se kje v samoti »pogovarjam« z njim; bližina je v človekovem srcu. Matej Bor je ob posmrtnih ostankih svoje žene, partizanke, zapisal verza: »zemlja, vzemi lobanje, / meni pusti spomin«.

Nekateri pa si izrecno želijo vedeti za grob svojih ljubljenih ali vsaj najti kakšno pisno sled o tem, kje so bili pokončani. Čutim z njimi in hudo mi je, ker se jim želja najbrž ne bo izpolnila! Tudi mnogi sorodniki padlih partizanov imajo enako željo. Veliko je še skritih, neznanih partizanskih grobov po Sloveniji, veliko je skupinskih, za katere se tudi ne ve, kdo vse je pokopan v njih. Več kot enaintrideset tisoč padlih in pobitih je partizanov, več kot tri tisoč aktivistov OF – pri večini žrtev je sodeloval izdajalski prst – daleč od tega, da bi vedeli za vse grobove in da bi bili vsi padli identificirani po imenih v posameznih grobiščih! Tudi okrog koncentracijskih taborišč so bili globoki jarki s trupli; ni znano, koliko ljudi sploh je dejansko bilo pokončanih, kaj šele njihova identifikacija.

Vprašanje je, kako ravnati v prihodnje, izkopavati in prekopavati vsa grobišča ali le nekatera? Sama menim, da bi bilo nujno sondirati vsa domnevna grobišča – ali so v njih trupla ali ne. Če so, je treba grobišče označiti, postaviti simbolno znamenje (to je sklenila Komisija za vprašanja prikritih grobišč Vlade RS že v mandatu 2000–2004) in urediti dostop do njih. Če je grobišče manjše in če okoliški prebivalci vsaj slutijo, kdo da je v njem – da bi bilo trupla mogoče identificirati –, je prav, da se grobišče odpre in se izvedejo vse raziskave. Toda odpiranje masovnih grobišč – v Rogu in drugod – je po mojem nekaj tako groznega, da si moramo to prihraniti. Prekopavanje tudi ne bi imelo smisla, saj vseh trupel ne bi bilo mogoče identificirati niti desetletja, pravzaprav sploh nikoli. Kjer koli pa so pokopani mrtvi, je sveti prostor, ki ga je kot takega treba označiti in ob-mejiti od profanega. Zato je sondaža grobišč nujna – ne pa tudi prekopavanje. Odločitev o tem, katera grobišča naj se odprejo, bi morala na predlog komisije za ureditev zamolčanih grobišč in na podlagi strokovnih ocen (o možnosti identifikacij trupel) sprejeti oziroma odobriti Vlada RS.

Vprašanje je tudi, kaj je še pietetno in kaj ne več? Težko je na splošno določiti mejo. Pieteta in skrunitev sta si včasih nevarno blizu. Je odprtje grobišč in samo razkazovanje trupel pietetno? Ni! Toda kako bi se mogli moralno opredeliti do zločina (da ga ne bi kdaj v prihodnje ponovili!), če ne bi (z)vedeli zanj in si ga kot takega predstavili? Človek pač ni Vedež. Toda tudi tu obstaja mera; razkazovanje trupel iz morbidnega veselja ali zaradi politične manipulacije ni pietetno; je svetoskrunsko. Komaj zadržano režanje ob »najdbi« je simbolična slika politične manipulacije. Ob iskrenem priznanju raziskovalcem Hude Jame za njihovo delo in trud zato mojega priznanja nima tisti, ki si je zadoščenje privoščil kar sam.

Čudno; komaj smo dojeli to grozovitost, že je politična manipulacija tukaj! Prvi znak zanjo je po mojem »posvojitev« zločina v Hudi Jami. Govori se o »obliki vladavine slovenskega partijskega režima«, ki da je kriv – kakor da bi bilo že jasno, da je zločin v Hudi Jami zakrivil »slovenski partijski režim«! Ali je znano, kdo jih je dejansko umoril? In ali je sploh res »slovenski partijski režim« likvidiral deset in deset tisoč ljudi, domobrance, domobrane, ustaše, četnike …, ki so pogreznjeni v naše »hude jame«? Ali smo morilski narod (kakor nam očitajo npr. italijanski neofašisti) – ali pa so se ti zločini izvršili na našem ozemlju, ker je tak pač njegov geografski položaj? Gotovo jih je »slovenski partijski režim« veliko umoril. Vendar pohiteti z interpretacijo, da je to slovenski zločin, še preden je ugotovljeno, kdo je dejansko izvršil likvidacije in čigavi sploh so najdeni posmrtni ostanki, in ne da bi upoštevali logiko in hierarhijo partijske oblasti, ki se v totalitarnih režimih vedno konča na vrhu, je po mojem mnenju politična manipulacija. Pač za dnevno rabo diskreditacije »dedičev nekdanjih komunistov«, od katerih že glede na starost ni mogel imeti nihče nič pri tem zločinu. Kot da ne bi bilo dovolj hudo in prehudo, da je Slovenija vse bolj videti kot eno samo veliko pokopališče; zdaj si še sami prostovoljno natikamo krivdo za celotno morijo! Mrtvi pa preprosto ne smejo biti »karta« v »politični igri« za oblast, bodisi za njeno pridobitev in vzdrževanje kot v prejšnjem režimu bodisi za pridobitev oblasti na podlagi vzbujanja sovraštva do »komunistov« – danes. Oboje je svetoskrunstvo, na politični ravni pa nadaljevanje našega državljanskega spora. Še posebej sporno je tako ravnanje zato, ker najbolj zgrizeni nasprotniki komunizma pripisujejo krivdo za povojne poboje kar »slovenskim partizanom« v celoti, da bi ja diskreditirali tudi sam narodnoosvobodilni boj – za alibi medvojnega sodelovanja z okupatorji.

Izjava komisije Pravičnost in mir

2. Blizu politični manipulaciji je tudi Izjava komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (Izjava komisije). Obsodbe povojnih likvidacij, ki so zapisane v njej, sama podpišem! Toda tudi Izjava ob odprtju Hude Jame samoumevno govori o dogodkih »slovenske polpretekle totalitarne zgodovine«. Torej slovenske! To je prvo; drugo, zame sporno, pa je odsotnost tistega, kar bi Izjava morala omeniti! Ne kritiziram Izjave predvsem za to, kar v njej piše, ampak zaradi tistega, kar v njej manjka. In manjka (vsaj!) omemba soodgovornosti cerkvene politike za medvojno dogajanje; Cerkev tudi tokrat ni izrabila priložnosti, da bi priznala in obžalovala svojo soodgovornost za državljanski spopad med vojno, katere – nikakor ne nujna! – posledica je tudi povojna likvidacija; do brezen in grobišč sta nesrečnike pripeljali partijska in cerkvena politika, vanje pa jih je pogreznila povojna jugoslovanska oblast. Drugače rečeno: dogajanje med vojno, v katero je bila vpletena tudi Cerkev (del cerkvene hierarhije v Ljubljanski pokrajini), je bilo prvi pogoj, nujni in zadostni pogoj za samo morijo pa je bila odločitev partijskih oblasti; likvidacije same so izključna krivda jugokomunistične oblasti – in v njeni sestavi tudi slovenske, kjer so pač pobijali tudi Slovenci.

To je v relativno kratkem času že druga neizkoriščena priložnost Cerkve, da pomete pred svojim pragom. Žal! Pred približno letom dni je imela tako priložnost ob t. i. Vovkovem pismu, v katerem je soodgovornost in celo sokrivda cerkvene medvojne politike zapisana – današnja cerkvena oblast pa se je na njegovo vsebino odzvala z molkom oziroma omalovaževanjem. Toda njegova vsebina izraža dejstva in resnico! Ko je dr. France M. Dolinar v Lovranu bral »Vovkovo pismo«, smo ga poslušali pretreseni in s spoštovanjem. Nihče od prisotnih se po branju ni oglasil in rekel, to pismo pa ne more biti Vovkovo, ker to, kar v njem piše, ni res. Prav ta spontanost privolitve v zapisano v »Vovkovem pismu« kaže na to, da se tudi v cerkvenih krogih ve, kaj so dejstva in resnica. Nekateri so se ustrašili, da bi ga »druga stran« izkoristila za politično manipulacijo, in izjave, ki smo jo zapisali referenti, niso podpisali – toda tedaj nihče ni podvomil o resničnosti zapisanih izjav! Šele kasneje so se nekateri (tudi od tedaj prisotnih) javno ogradili od »Vovkovega pisma«, ker da njegovega avtorstva ni mogoče dokazati in morda celo on sam res ni njegov avtor. A dejstev, zapisanih v njem, Cerkev ni komentirala, kaj šele vzela nase!

Med drugim je v spornem »Vovkovem pismu« zapisana tudi trditev o izrabljanju verskega prepričanja, »ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično strankarsko opredelitvijo«, kar je okupator izrabil in pritegnil »en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje med narodi Evrope in sveta«. »Vovkovo pismo« obsodi tudi izdajstva: »Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča.« Ko so po koncu vojne odprli jame koncentracijskih taborišč, je bil pogled na mrtvake grozen. Tudi moj dedek je bil v eni teh »hudih jam« v Dachauu – po takem izdajstvu, kot ga opisuje »Vovkovo pismo«. In tisoč in tisoč tistih, ki so po izdajstvu končali v taboriščnih krematorijih. »Vovkovo pismo« pa svojo kritiko še precizira: »Ostro obsodbo zasluži – da nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja.« Še več: »Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi veri izgubili prvi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali.« Kritika delovanja dela duhovništva je jasna, brezkompromisna, poštena v običajnem pomenu besede. Se ne spreneveda! Ne išče opravičila za ravnanje »svoje strani« v ravnanju »druge strani«!

Te ocene iz »Vovkovega pisma« sem že komentirala (Priložnost za novi začetek; Delo, Sobotna priloga, 12. april 2008). In zakaj jih spet navajam? Ne zato, da bi iskala kakršno koli opravičilo za povojne »hude jame« ali za uravnoteženje krivde oziroma odgovornosti ene in druge strani, ampak zato ker etično ravnanje – na katero se sicer Izjava komisije sklicuje in nanj poziva – in to prav vsako etično ravnanje začne pri sebi! Cerkev kot institucija vse doslej ni izkazala samorefleksije in obžalovanja, kakršnega vsebuje »Vovkovo pismo«, in ves čas s pravičniškim prstom kaže na drugo stran, na komunizem, še natančneje: na komuniste. Ni torej vzela nase soodgovornosti za medvojno dogajanje in še manj krivde za tisto, kar pa so storili »nekateri duhovniki«, ampak njihovo sodelovanje in tudi izrecne zločine zamolčuje, omalovažuje. »Ravno omalovaževanje je huda politizacija zločinov,« je zapisano v Izjavi. Se strinjam! In to glede tistega, kar zlega »pripada« Cerkvi, prav gotovo tudi sama počne. Bolj ali manj enako ravna tudi zveza borcev, ki se tudi zadržuje v omalovaževanju ali molku, namesto da bi obsodila izvajanje revolucije že med vojno in njeno gospostvo po njej – češ da je revolucija prinesla tudi veliko dobrega. Toda v družbenem dogajanju ne gre za matematiko, kjer se plus in minus izničita ali če je plusa več, »pretehta« plus; v družbi so dobra dejanja dobra, slaba slaba; vsako posebej ima svoje posledice in do vsakega posebej se je treba moralno opredeliti. In slaba dejanja vedno terjajo svoje – tudi Hitler je začasno prinesel Nemcem »nekaj dobrega«: splošno zaposlitev, nove ceste, upanje, samozavest prihodnjega Gospodarja sveta …, končno pa je Nemčija doživela nacionalno katastrofo. Tudi v Jugoslaviji je bilo veliko dobrega, slabo pa je izterjalo krvav rezultat: dvesto tisoč žrtev, sto tisoči razseljenih oseb v zadnji balkanski vojni, v kateri so se – ker druge svetovne vojne simbolno niso končali, vsaj ne v tolikšni meri kot pri nas – spopadali »četniki« in »ustaši« in so pravzaprav le nadaljevali že zdavnaj končano vojno! Kjer vsaka stran ne opravi refleksije svoje zgodovine in moralne ocene, se le vzdržuje latentno ali celo akutno stanje državljanskega spora, ki vse bolj vrtinči vase tudi mlajše generacije, tiste, ki imajo izvirno pravico živeti svobodno, brez nekdanjih travm.

Strinjam se tudi s trditvijo v Izjavi: »Nobene politizacije ne bi moglo biti, če bi država pravočasno izpolnila svojo moralno dolžnost.« Kar pomeni: »Za gnusne zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je potrebno ugotoviti krivce, individualne in skupinske, politične in ideološke. Javno je potrebno obsoditi takratno komunistično totalitarno oblast in s tem tudi oprati dobro ime poštenih in iskrenih borcev za svobodo slovenskega naroda, ki so jih med vojno in vsa leta po njej zlorabljali kot nekakšen ‘živi ščit’ totalitarnih politikov, ideologov in zločincev.« Res – le z dodatkom, da so »ideologi, politiki in zločinci« med vojno res tudi sami nosili glavo na prodaj v boju z okupatorji. Tudi tega ni mogoče, se ne sme prezreti, saj tudi tu velja, da so dobra dejanja dobra (boj za osvoboditev, pridobitev volilne pravice žensk, splošno socialno in zdravstveno varstvo, dostop do izobrazbe vsem, polna zaposlenost itd.) in slaba dejanja slaba (povojne likvidacije, uzurpacija oblasti in vse nasilje in krivice po vojni). Smrt sama pa nima cene; edina »protiutež« je samo življenje. Ker mrtvega ni mogoče obuditi v življenje. Zato nasilne smrti ni mogoče opravičevati s prej naštetimi dobrinami, ki smo jih bili tudi deležni v socializmu. To sta dve povsem različni ravni! Zato zločin ostane zločin, zlo. Pri očitkih zločina krivcem pa seveda vendarle moramo upoštevati, da smo vsi samo ljudje, ljudje svojega časa in konkretnih razmer – ki pa so tudi posledica vseh naših prejšnjih delitev, sporov in razhajanj. In če ne bi bilo vojne, vsega tega, tudi »hudih jam« ne bi bilo!

Ja, veliko časa je izgubljenega: ni bilo povedano, kaj so storili – ne takoj po izvršeni »kazni«, ne naslednjih trideset let do Kocbekovega intervjuja, ne 1984. leta, ne kasneje in tudi g. Anton Drobnič v šestih letih svoje funkcije generalnega državnega tožilca ni v smislu sodnega pregona zločincev storil nič. Je pa državnemu zboru v letu 1998 Borut Pahor predlagal dva teksta: Politično oceno dogajanj v slovenski polpretekli zgodovini in Deklaracijo o narodni spravi. Pravzaprav je potem, po njegovi iniciativi nastalo več predlogov ocen in deklaracij – sprejeta pa ni bila nobena. Desnici je bilo premalo kritike revolucije, levici preveč in dobronamerna Pahorjeva pobuda je padla v vodo – za več kot deset (izgubljenih!) let. Menim, da je bila najbolj natančna in glede na opis vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med vojno najbliže dejstvom, resnici prav Pahorjeva. Toda tedaj zgroženost nad dogajanjem v »hudih jamah« še ni bilo tolikšna, da bi odprla uvid ne le v potrebo po nekih dogovornih sklepnih državniških dejanjih, ampak tudi ne uvid v samo grozo tedanjega dogajanja. Potrebno je bilo izkopavanje v Slovenski Bistrici – pa še to ni bilo dovolj. Morda – upajmo – je zdaj »huda jama« v Hudi Jami vendarle odprla oči in srca za tragedijo, ki se je dogajala in dogodila in ki nas še danes travmatično opredeljuje. Koliko časa še – kot travma? Osebno menim, da brez nekega državniškega dejanja oziroma akta ne bo šlo. Zato najnovejšo pobudo Izjave komisije Pravičnost in mir na tej ravni sprejemam!

Povzpeti se iz »hude jame« v naš, današnji čas

3. S sprejemom ocene medvojnega dogajanja in Deklaracije o narodni spravi bomo – sami sebi – dokazali, da smo dozoreli za to, da vzamemo medvojno in povojno dogajanje nase. Da smo torej sposobni vzdržati grozo preteklih dejanj in dogodkov brez novega in novega zbujanja sovraštva. »Končni cilj tega dozorevanja pa mora biti odpuščanje in sprava, ki naj pripelje do tega, da ne bo več ‘naših’ in ‘vaših’, ampak bomo vsi enakopravni, enako spoštovani in enako dobrodošli člani iste narodne in politične skupnosti,« je še zapisano v Izjavi komisije. Ja, to je končni cilj: živeti normalno, v miru. Upam, da to velja tudi na strani Cerkve, čeprav tudi ona svojega greha še ni vzela nase in ga kot absolutno krivdo komunizma pripisuje zgolj komunistom. Eni in drugi, sprti na dveh bregovih, oboji imajo/imamo tu svoje prebivališče, svoj dom v širšem pomenu besede; oboji so/smo »naši« – smo mi sami. Vem, da zadoščenja za preživeto trpljenje pravzaprav nikoli ni dovolj; bolečina in zamera se začasno utišata, potem spet planeta in zahtevata novo zadoščenje. Tega potem nikoli ni dovolj. Vendar se moramo zavedati človekovih meja: smrtnih krivic ni mogoče popraviti drugače kot simbolno. Italijanov, recimo, ki so dvajset let pred vojno zatirali naše ljudi, med vojno morili in po vojni zopet kršijo človekove pravice Slovencev, ne sovražimo. Tudi Nemcev ne sovražimo več! Pa so med vojno tudi morili pri nas! In samo Judov so pomorili šest milijonov, pa živijo danes spravljeni s svojo zgodovino in sami med seboj – vključno z mnogimi »malimi« morilci –, žrtvam pa so se »oddolžili« s simbolnimi dejanji. Kako bi sploh lahko drugače? Ni mogoče obrniti časa nazaj in ne preklicati smrtnih dejanj – ostanejo večno. Žrtvam povojnih likvidacij je slovenska država postavila veličasten spomenik na Teharjah in drugega v Rogu, kjer je tudi prostor za verske obrede in spominjanja. Julija 1990 je bil v Rogu spravni dan, na katerem je država »prištela« (Franček Jauk) dotlej zamolčani del svojih žrtev. Sprejeti je treba še oceno polpretekle zgodovine in deklaracijo o narodni spravi, zakon o žrtvah vojnega nasilja (preživeli domobranci seveda niso žrtve, so pa otroci likvidiranih po vojni), zakon o vojnih grobiščih, sodstvo naj končno kaj ukrene – kaj je še mogoče narediti? Ne nalagajmo na svoja pleča večjega bremena, kot ga sploh še zmoremo nositi! Da ne bomo omagali pod njegovo težo! Tudi sorodniki partizanskih žrtev, žrtev okupatorja in izdajstev nismo brezčutni! Iz so-čutenja s trpljenjem drugega izvira pripravljenost na spravo, ne pa iz kakšnega ideološkega »sporazuma« in izenačevanja resnic v nekaj tretjega, brez-ličnega ali »malo tebi«, »malo meni« … Vsako dejanje ima svojo težo, svoj pomen. Priznanje trpljenja drugemu ob hkratnem priznanju pravice do lastnega mišljenja in izrekanja le-tega prav vsakomur je že toleranca in dimenzija sprave.

Smo dediči herojstev, hrepenenja, želja, krivd in grehov, napak in zmot naših ljudi, ki so bili zgolj ljudje, zmotljivi kot vsi, ljudje svojega časa. Kdaj bomo pa mi, današnji, zaživeli v sedanjosti? Kdor se ukvarja le s preteklostjo, v njej tudi ostane: neguje ali celo vzbuja lastno bolečino in bolečino, travme vse skupnosti. Od tam ni rešitve. Postali bi prava morbidna družba – kolikor nismo že prav »uspešno« na tej poti. Ni ga naroda, ki ne bi imel takšnih ali drugačnih krivd in grehov nad seboj ali nad drugimi – vendar se jim je uspelo rešiti iz njihove »hude jame«. Tudi mi, današnji in jutrišnji, imamo svoj omejeni čas, svoje enkratno, neponovljivo življenje in imamo pravico, da ga živimo sproščeno, kolikor mogoče osvobojeni travm, očitkov in zamer. Moramo se osvoboditi ujetosti v preteklost, tega krča duha, ki nam jemlje pogled na sedanjost in temni prihodnost! Samo tako se nam bo uspelo povzpeti iz »hude jame« Hude Jame v naš, današnji čas! •

Spomenka Hribar

Ah, seveda, Spomenka, kdo pa. Kot bi Goebells hotel spraviti Nemce s svetom, po drugi svetovni vojni.

Gospa opleta z grehom kot kak župnik. In ker smo vsi grešniki, smo vsi tudi krivi. Pa ne bo šlo čisto tako.

Likvidacije kontrarevolucionarjev so politični problem.

Spomenka Hribar je pisala o narodni spravi takrat, ko je bila polovica današnjih črnuharskih zgodovinskih analfabetov še v partiji, da o tistih, ki so vodili svoje skojevce po poteh Avnoja, raje ne govorim.
Tako da je tvoja primerjava z Goebbelsom povsem deplasirana.

Gospa pač ne ve kdo jih je potolkel? Ali res slovenski partijski režim. Nekako ji je vse v megleno, čeprav je bila zraven. Potem pa da na tehtnico dobre in slabe stvari, češ da bi dobre odtehtale slabe… in tako naprej.

Res, imaš prav, slaba primerjava. Goebbels ji do kolen ne pride.

Bila zraven? Najbrž jih je tudi lastnoročno tolkla z macolo? Dejstvo, da je bila ženska ob koncu vojne stara tri leta in pol, je za zaslepljeno logiko SDSovskega internetnega agitpropa očitno povsem nepomembno.

Se mi je zdelo da boš dobesedno razumel. Nič zato. Vsekakor ji je vseeno. Totalno vseeno. In to je isto kakor bi bila zraven.

Tadej, kaj pa ta del o sokrivdi RKC za medvojne dogodke. Ali ima tudi tukaj kaj prav ali ne? Pa da me ne boš kar povprek napadal, zanima me pač tvoje mnenje.

Kot pravim, ni ji vseeno in ji tudi ni bilo vseeno, kar dokazuje dejstvo, da si je upala govoriti in pisati o tem v času, ko je bila to tabu tema. Za razliko od tistih, ki so takrat še sanjarili o poveljevalnih jezikih v JNA in vodili skojevce po poteh Avnoja.

O dobesednem razumevanju pa raje ne bi, kajti praviloma imate prav SDSovski agitpropovci tako hude težave z metaforiko in prenesenimi pomeni, da se človek z vami na tako spolzek teren raje ne spušča.

In pol sem jaz agitator? ;)))

Kaj si je upala? Upala si dvomit da je kriv “slovenski partijski režim”. To je bilo dovoljeno tudi takrat.

RKC je kriva.

Za vse od čarovnic do recesije.

Ups… pardon, za recesijo je kriv Janša.

A samo za to?

A ni pred časom napisala v medijih,”USTAVITE DESNICO”!? O levici panič !?Najbrž ji tega nebi objavili !!!

pa veš zakaj je napisala, naj jo ustavimo????

Ker je bila prehitra in je levaki niso mogli lovit?

Itak pa ni bilo česa ustavljat. Desnica je bila pri nas ustavljena že med vojno in takoj po njej.

Med vojno še ni bila ustavljana. So kar veselo klali v imeni Kristusa. Sicer pa, je treba desnico mal bremzat. Še posebej pri nas. Drugače se bomo čez noč znašli v fevdalizmu. Ampak, mina*, to bi tebi najbrž ustrezalo.

Ne serji klamf.
Partijski teroristi so v prvem letu okupacije pobili vse ki so ali pa bi lahko politično organizirali desnico.

Vse kar je ostalo živega sta bila politično dezorientiran far in posrbljeni avstroogrski kapetan, ki niti ni vedel al je Lev, Lav, Leon ali Leo.

Nič ne bo narobe, če smo tu nekoliko bolj natančni: v Ljubljani je v letu 1941 VOS usmrtil 49 civilistov, do konca leta 1942 pa okrog 400. (Informacija velja samo za območje mesta Ljubljana.) Zanima me koliko udeleženci spleta poznajo delovanje VOS-a!

Do konca vojne pa je število žrtev na partizanski strani preseglo 60000, na domobranski pa je bilo žrtev 3x manj.

dej no mi že enkrat odgovor, ali ne veš kaj bi napisal, ali pa tega ne najdeš na straneh SDS-a!!!:)))

dej nam še mal cifer iz tadruge strani, a nisi objektiven, vsaj za takega si se izdajal, kaj sedaj!??:)

Malo pozno sem opazil tole. Kler nima formalne oblasti v državi. In kleru ni dovoljeno upornorništvo proti nobeni svetni oblasti. Da pa niso bili nikakršen zgled ljudem se pa strinjam. In še danes niso. Vsaj v Sloveniji ne. Imajo svojo politično odgovornost, kot tudi sicer vsi državljani.

Prosim, če o vaših navedbah (žrtve partizanov 60000, domobrancev 3 x manj) posredujete vir.
Sicer pa je o VOS-u vse tiho. Nihče torej ne pozna glavno partijsko organizacijo, ki je bila načrtovalka in izvrševalka javnih atentatov in zahrbtnih umorov. Kaže, da VOS za vas sploh ni obstojal. Poznate le stare komunistične floskule, ki smo jih morali poslušati polnih 60 let. Nekateri režimski otroci pa jih še vedno vlečejo iz naftalina in se ponašajo z “vrednotami” propadlega komunizma.

Predvidevam, da sva živela v isti državi, ampak, da smo kdaj imeli komunistični režim, tega se ne spomnim. Lahko navedeš vir za tvojo trditev?

Za VOS smo slišali, ja. Smo pa slišali tudi za Črno roko, Ehrlichove stražarje, Katoliško akcijo in še bi se kaj našlo.

Eni so. Saj veš v kateri dokument moraš pogledat za spisek tistih, ki so prispevali po svojih (minimalnih) zmožnostih in kasirali po (enormnih) potrebah, a ne?

Še vedno čakam na vir o imenovanih partizanskih žrtvah. Šaljivcu, ki ne ve, da smo imeli komunistični režim, ne morem odgovarjati, ker je škoda časa. Glede VOS-a in Črne roke pa naslednje: Koliko žrtev je povzročil VOS in koliko Črna roka? Kdo se je najprej začel ukvarjati z zločini? Organizacija Črna roka je bila le odgovor na te vsakodnevne in množične zločine. (Vsak normalen človek se bo pustil tepsti le nekaj časa; prej ali slej se bo nasilnežu uprl.)

Manj je bilo komunizma po vojni, kot je bilo klerikalizma pred njo. Res pa je, da je bila Kočevska precej zaprto območje, kar osebno obžalujem, čeprav kot navaden državljan pri tem nisem imel nič. Predvidevam, da to dejstvo vpliva na prepričanje nekaterih posameznikov.

To pa drži. Ko so se začele deportacije Slovencev (pretežno od klera in desnice drugače mislečih) na podlagi ovajanja domačih izdajalcev v taborišča, se je narod uprl. Ena od posledic je bil tudi VOS.