72-ta obletnica
V noči iz 17. na 18. april 1937 je bil na Čebinah ustanovni kongres KPS. V nadaljevanju kopiram besedilo Manifesta, ki so ga sprejeli, pa ne zato, ker bi ne vem kako simpatiziral s komunizmom, temveč zato, ker to besedilo POSTAVLJA NA LAŽ celo vrsto trditev na tem (in drugih) forumih prisotnih zagovornikov domobranstva in kolaboracije. Naj bodo to laži o komunistično-nacističnem zavezništvu, proti-slovenska usmerjenost in še marsikaj drugega.
Manifest KPS
DELAVCI !
DELOVNO LJUDSTVO!
SLOVENCI!
“Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat’ dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!”
Nad usodo našega stoletja mučenega in zatiranega slovenskega naroda, ki je pretrpel v svoji zgodovini vse, kar more pretrpeti majhen, nikoli svoboden narod, se grozeče kopičijo oblaki, ki jim ni primere v njegovi zgodovini.
Na kocko je postavljen njegov narodni obstoj v trenutku, ko je on sam ? zaradi razcepljenosti in neenotnosti ? neoborožen in nesposoben za. obrambo.
Mednarodni dogodki in položaj v Jugoslaviji se razvijajo v taki smeri, da brez vsakega pretiravanja lahko rečemo: slovenski narod v vsej svoji zgodovini ni bil še nikdar v tako veliki nevarnosti, v kakršni je danes.
Združeni fašistični vojni hujskači s Hitlerjevo Nemčijo na čelu, ki jih veže skupen pohlep po tuji zemlji in skupna mržnja proti demokraciji, to je proti svobodi in pravicam ljudstva, pripravljajo človeštvu bolj strašno usodo od tiste, ki jo je preživelo v ?letih strahote? 1914 do 1918, da bi uresničili svoje cilje. Ti fašistični vojni hujskači hite, kajti oni vedo, da vsak dan, ki ga zamude, krepi pristaše miru in povzroča nov dotok sil v protifašistično gibanje.
Slovenski narod je med tistimi narodi, ki jih ta osvajalna in vojna politika združenih vojnih hujskačev najbolj ogroža. Slovenija leži na križišču, kjer se sekajo poti na Balkan in odtod dalje na Bagdad, pot iz Srednje Evrope prek Trsta na Sredozemsko morje ter pot iz Italije v Podonavje. To jasno dokazuje njeno veliko pomembnost, tako za Hitlerja kot za Mussolinija, in nobenega dvoma ni, da je Slovenija ena tistih dežel, po kateri nameravajo fašistični roparji najprej stegniti svoje roke. Svojih namenov fašizem ne more skriti. Ne le odkrite Hitlerjeve izjave v njegovi knjigi ?Mein Kampf?, ne le sam duh fašizma, ki ne trpi obstoja majhnih narodov, temveč vsa notranja in zunanja politika Hitlerjeve Nemčije je dokaz, da se Hitler znova oprijemlje stare nemške imperialistične politike ?Drang nach Osten?, katere ost se po eni strani obrača proti Sovjetski zvezi, ki mu je trn v peti, ker je na šestini zemeljske oble ustvarila svojim narodom srečno življenje, po drugi strani pa proti podonavskim in balkanskim narodom, ki naj bi postali ?nemški most? za prodiranje nemških fašističnih osvajačev na Bližnji vzhod in v Azijo. Tako osvajalno politiko Hitlerjeve Nemčije dokazuje tudi vse pisanje nemškega tiska, ki razglaša Slovenijo za ?sfero nemške kulture?, za ?nemško kulturno ozemlje?, za deželo, ?kjer žive Nemci?, Slovence pa šteje ta tisk za ?slovensko govoreče Nemce?. Propagandna karta ?bodočega nemškega tretjega rajha?, ki jo izdaja nemško propagandno ministrstvo, obsega Slovenijo kot sestavni del ?tretjega rajha?. Nevarnost, ki preti slovenskemu narodu, se je posebno povečala z nemško-italijansko pogodbo. Zveze med obema fašističnima priganjačema postajajo vse tesnejše. Italijanski fašizem pa je stari zakleti sovražnik slovenskega naroda in si prizadeva popolnoma iztrebiti slovensko narodno manjšino v Italiji. Ista usoda čaka tudi ostale Slovence, ki bi pripadli pri poravnavanju medsebojnih računov med fašistično bratovščino nenasitnemu italijanskemu fašizmu. Italijanski fašizem se ne more odpovedati Sloveniji. Slovenija je za Italijo zveza s Srednjo Evropo in Po-donavjem ter pot na Balkan, Slovenija je zanj zaloga premoga in lesa, ki ju Italija nima zadosti. Zato pomeni nemško-italijanska zveza za slovenski narod strašno nevarnost, da ga bodo fašistični roparji vnovič razkosali. Jugoslovanski del, četudi sam zatiran, pa je danes matica slovenskega naroda, njegovo kulturno središče, iz katerega črpajo novih sil tudi Slovenci v Italiji in v Avstriji. Ako bi se fašističnim osvajalcem posrečilo razkosati tudi ta del, tedaj bi bil to za ves narod udarec v srce. Razkosan, razbit bi tem laže podlegel nasilnim fašističnim raznaro-dovalnim metodam, ki po svoji brezobzirnosti in po svojem cinizmu nimajo primere v zgodovini.
Pred to nevarnostjo je danes slovenski narod popolnoma nezavarovan.
Vlada Stojadinovič-Korošec, ki stoji za krmilom Jugoslavije in ščiti velesrbsko nadvlado pred ljudskim nezadovoljstvom, ne le da ne more biti porok za zaščito slovenskega naroda, marveč je z vso svojo dosedanjo notranjo in zunanjo politiko podpirala največje sovražnike slovenskega naroda v njihovih pripravah za prihodnja osvajanja. Jugoslovanski fašizem ni razbit. V tesni zvezi s Hitlerjevim fašizmom kuje nove naklepe proti ljudstvu in se pripravlja na ponovno osvojitev oblasti. Vlada Stojadinovič-Korošec pušča svobodne roke fašizmu, najhujšemu sovražniku svobode vseh narodov Jugoslavije.
Vlada dovoljuje JNS, da lahko mirno nadaljuje svoje razdiralno delo, ta vlada ščiti Ljotičeve bande, ki izzivajo delovno ljudstvo s svojimi demagoškimi shodi, na katerih se urijo za teroristične napade na mirno prebivalstvo po zgledu Hitlerjevih nacionalsocialistov. Ta vlada ne pozna cenzure za brošure Hodže-rovih borbašev, ki skrivajo svoj fašizem pod demokratskimi gesli, vtem ko preganja bojevnike za demokracijo in narodno svobodo ter zatira njihov tisk, prepoveduje njihove shode, razganja njihova društva, pa čeprav so samo kulturna ali športna. Prav tako je v zunanji politiki. Ta vlada ne samo da ne utrjuje zvez z narodi, ki hočejo mir, temveč ravno nasprotno slabi zveze, ki so bile opore miru v Srednji Evropi, kakor Mala zveza, in na Balkanu, kakor Balkanska zveza. Z najnovejšim paktom z Italijo se je Jugoslavija popolnoma priključila bloku fašističnih vojnih hujskačev in je še bolj podčrtala svoje sovraštvo do najsilnejše trdnjave miru, do Sovjetske zveze, s katero noče navezati diplomatičnih odnošajev. 650.000 Slovencev in Hrvatov v Primorju in Istri je s tem paktom popolnoma prepuščenih Mussoliniju in poitalijančenju.
Politika dr. Korošca kot predstavnika najmočnejše slovenske stranke v Stojadinovičevi vladi je nasprotna interesom slovenskega naroda. Dr. Korošec in vodstvo bivše SLS kljub ogromni nevarnosti, ki preti slovenskemu narodu, nadaljujeta staro politiko slovenskih meščanskih strank, politiko izkoriščanja nasprotja med srbskimi in hrvaškimi strankami, politiko ?jezička na tehtnici?, ?politiko drobtinic?, ki ne slabi samo boja hrvaškega naroda za osvobojenje, temveč ovira tudi boj slovenskega ljudstva proti narodnemu zatiranju. Vodstvo SLS z dr. Korošcem na čelu spodkopava s tem enotnost zatiranih narodov Jugoslavije v boju proti velesrbski nadvladi, proti režimu centralizma in velesrbskega terorja ter spravlja slovenski narod v nevarnost, da bo ostal popolnoma osamljen v svojem boju za narodni obstoj. S tem, da so voditelji spravili SLS v protiljudsko in protislovensko JRZ, so napravili velik greh nad slovenskim narodom. Ne v velesrbski JRZ, temveč v slovenskem protifašističnem in osvobodilnem ljudskem gibanju in v njegovih prvih vrstah je mesto SLS. Vodstvo SLS z dr. Korošcem na čelu je zato odgovorno pred vsem slovenskim ljudstvom, da v najtežjih časih izpostavlja slovenski narod popolnemu uničenju.
Slovenski narod se ne more razvijati brez demokratskih svoboščin, to je brez svobode združevanja in zborovanja, brez svobode tiska in govora. Volja ljudskih množic ne more priti do izraza brez svobodne, splošne, neposredne, enake in tajne volilne pravice. Treba je dokončno odpraviti sramotne zakone šesto-januarskega vojaško-fašističnega režima in postaviti pred sodišče njihove očete. Nemudoma je treba odstraniti zakon o zaščiti države in osvoboditi iz zaporov vse žrtve tega zakona do današnjega dne. Delavski razred se ne more boriti za zboljšanje svojega položaja brez svobode strokovnega delovanja in strokovnega organiziranja. Slovenski kmetje ne morejo izraziti svojih zahtev, če ne morejo svobodno odločati v svojih demokratično izvoljenih kmečkih zbornicah in drugih kmečkih ustanovah. Bodočnost slovenskega naroda in njegov narodni obstoj bosta zagotovljena le v svobodni zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne države. V ta namen je treba sklicati konstituan-to, ki naj odloči o obliki bodočega sožitja narodov današnje Jugoslavije. Slovenski narod pa mora dobiti svoj lastni demokratično izvoljeni parlament. Treba je podpreti boj slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in drugje za njihove narodne pravice, kajti slovenski narod se ne more in ne sme odpovedati svojemu staremu cilju:
združeni in svobodni Sloveniji:Jamstvo mednarodnega miru in zaščita malih narodov, zlasti pa interesov slovenskega naroda, je v kolektivni obrambi vseh ogroženih narodov proti fašističnim vojnim hujskačem. Zato slovensko ljudstvo zahteva okrepitev vseh zvez z miroljubnimi in demokratičnimi državami: v prvi vrsti s Francijo, Malo zvezo in Balkansko zvezo. Ta zid miru pa ne bo popoln, če se mu ne pridruži še Sovjetska zveza, ki je najmočnejši steber miru in svobode narodov. Zato je skrajni čas, da uredi Jugoslavija s Sovjetsko zvezo diplomatske odnošaje. Tem idealom miru, demokracije in narodne svobode prinašajo v sedanjem trenutku na oltar ogromne žrtve narodi Španije, ki jih je v mirnem ustvarjalnem delu zahrbtno napadla sodrga fašističnih generalov, podprta po mednarodnih fašističnih vojnih hujskačih in sovražnikih svobode narodov, to je po Nemčiji in Italiji. Zato je dolžnost slehernega miroljubnega in svobodoljubnega človeka, vsake v resnici miroljubne države, da podpre osvobodilni boj španskega ljudstva. Zato zahtevamo tako podporo tudi od Jugoslavije namesto klevetniške kampanje režimskih listov in režimske stranke proti junaškim narodom Španije. Pod režimom velesrbske nadvlade, zlasti v njeni šestojanuarski in današnji obliki, je bil slovenski narod gospodarsko strašno izmozgan. Produkti slovenskih delovnih sil so šli in še gredo v nenasitna žrela beograjskih bank, vtem ko je slovenski delavec, slovenski kmet in sploh slovenski delovni človek padel v neizrekljivo bedo in pomanjkanje. Zato zahteva slovensko ljudstvo tako gospodarsko politiko, ki mu bo povrnila škodo, ki jo je pretrpel, tako gospodarsko politiko, ki bo slovenski narod gospodarsko osamosvojila ter zagotovila slovenskemu delovnemu ljudstvu človeka vredno življenje. Treba je prenehati s centralizmom raznih fondov, z izjemnimi davki za Slovenijo in demontažo slovenske industrije; treba je zmanjšati davke, treba je dati Sloveniji finančna sredstva v sorazmerju z vplačanimi davki; treba je zvišati plače in skrajšati delovni čas, zboljšati delovne pogoje in socialno zakonodajo. Izdati se mora nova uredba o minimalnih mezdah namesto današnje, ki strašno poslabšuje položaj delavstva; treba je urediti odplačevanje kmečkih dolgov z državno pomočjo na račun bogatih izkoriščevalcev; treba je priskrbeti kmetu poceni kredite, sanirati zadružništvo in ga dati v roke delovnim kmetom ter podpreti kmeta v njegovih vsakdanjih težavah. Prav tako se mora zboljšati položaj vseh ostalih ljudskih slojev, zlasti je treba zaščititi male trgovce in obrtnike pred brezobzirnim uničenjem po tujih in domačih velekapitalistih in j kartelih. Slovenija je bila posebno zapostavljena pri izvrševanju javnih del, zato propadajo naše ceste, železnice in vse druge naše javne naprave. Slovensko ljudstvo zahteva obnovo starih javnih naprav in graditev novih.
Najnaprednejši in najzavednejši duhovi v slovenskem ljudstvu spoznavajo, da je v teh težkih dnevih za slovenski narod samo ena pot:
Treba je prenehati s politikanstvom in z medsebojnimi prepiri v demokratičnih vrstah, združiti se morajo vse sile, ki jim je res pri srcu usoda slovenskega naroda.
In slovensko ljudstvo je na tej poti že doseglo nekaj uspehov. Slovenski proletariat je dal prvi zgled. V velikih stavkovnih bojih se je borilo združeno delavstvo ne glede na politične razlike in je tej enotnosti dalo trajne oblike s sporazumom treh strokovnih organizacij. Stavkovna gibanja so povezala proletariat z demokratičnimi množicami delovnih kmetov, malih trgovcev in obrtnikov. Poleg tega so se združile tudi razne demokratične skupine in skupno s proletariatom dosegle znatne uspehe. Toda slovensko ljudstvo se zaveda, da je pri tako nevarnem nasprotniku vse to premalo in nezadostno. V prvi vrsti je slabost obrambe slovenskih narodnih interesov v tem, da gibanje proti fašizmu in vojni, za ljudske svoboščine in mir še ni zajelo tistih katoliških množic, ki so danes v okviru slovenskega dela JRZ in v njenih gospodarskih, zadružnih, prosvetnih in športnih organizacijah. Te množice so demokratične in gredo za svojimi voditelji zaradi njihovih nekdanjih narodnoosvobodilnih, demokratičnih in socialnih gesel, ki jih ti voditelji še do danes niso preklicali. Te množice čedalje bolj odločno zahtevajo demokracijo, narodno svobodo, boj proti fašizmu in vojni. Te množice vedo, da so njihovi glavni sovražniki velesrbski fašizem, vele-srbska nadvlada in tisti tujčevi fašistični hlapci v Sloveniji ? Kramer, Pucelj itd. ? ki se zbirajo pod okriljem skrahiranih sestojanuarskih diktatorjev in se pripravljajo na nove zločine proti ljudstvu.
Zato med temi množicami in med vsemi drugimi demokratičnimi silami slovenskega naroda ne more in ne sme biti nobenih pregrad in ovir, ki bi ovirale bratsko združitev vsega svobodoljubnega slovenskega ljudstva v boju proti skupnemu sovražniku, skupnemu zatiranju in skupnemu izkoriščanju.
Sleherni borec za svobodo slovenskega naroda, predvsem pa vsak komunist, spoštuje versko prepričanje svojega sobojevnika; kajti tisti, ki v tem trenutku, ko gre za obstanek slovenskega naroda, seje s tem vprašanjem razdor med slovenskim ljudstvom, izdaja interese slovenskega naroda.
Slovenski delavski razred predstavlja tretjino slovenskega naroda, predstavlja njegov najbolj zavedni, najbolj napredni in najbolj organizirani del. Zato nosi zgodovinsko odgovornost za bodočnost slovenskega naroda, kakor mu je že naš veliki pisatelj in voditelj Ivan Cankar zapustil kot oporoko:
Na meni, na mojih plečih, na plečih delavca ? proletarca leži bodočnost slovenskega naroda, naroda ? proletarca.
Nalogo, da združijo vse sile slovenskega naroda proti naklepom fašizma, imajo predvsem slovenski delavci. Zato se slovenski delavci ne bore enotno samo v boju za svoje vsakdanje zahteve z akcijsko in polno strokovno (sindikalno, op. ur.) enotnostjo, temveč hočejo nastopati enotno tudi na političnem polju. Iz njihovih vrst samih se je dvignila zahteva, da je delavskemu razredu potrebna delavska stranka, ki bi združevala res vse delavstvo.
Zavedajoč se velike nevarnosti, ki preti slovenskemu narodu, in zavedajoč se velike odgovornosti, ki leži na delavskem razredu za usodo slovenskega naroda, so smatrali slovenski komunisti za potrebno, da svoje organizacije preosnujejo v Komunistično stranko Slovenije, da bi s tem najjasneje podčrtali svojo pripravljenost boriti se za to, da bi tudi slovenski narod svobodneje zadihal. Prvi, ustanovni kongres Komunistične stranke Slovenije manifestira trdno voljo slovenskih komunistov dati na razpolago svojemu ljudstvu vse svoje sile ter izraža njihovo neomajno zvestobo slovenskemu narodu. S tem pa slovenski komunisti nikakor niso oslabili svoje povezanosti in čvrste enotnosti z bratskimi komunističnimi vrstami ostalih narodov Jugoslavije, temveč nasprotno, v boju proti skupnemu sovražniku se bodo te vezi le še okrepile.
Komunistična stranka Slovenije, ki lahko v svoji zgodovini pokaže tako lepo število največjih junakov v boju za svobodo vsega ljudstva, se bo z ramo ob rami z vsemi demokratičnimi silami slovenskega naroda borila še z večjo odločnostjo, da se odbije nevarnost, ki mu preti od fašizma, in da se uresničijo demokratične težnje svobodoljubnega slovenskega ljudstva.
Zato v boj za rešitev slovenskega naroda! Zato v boj za pobratenje slovenskega ljudstva! Naj živi sloga slovenskega ljudstva! Naj živi sloga in enotnost slovenskega delavstva! Naj živi bratstvo narodov v boju za svobodo!
Prvi, ustanovni kongres Komunistične stranke Slovenije, Centralni odbor Komunistične stranke Slovenije
“Treba je prenehati s politikanstvom in z medsebojnimi prepiri v demokratičnih vrstah, združiti se morajo vse sile, ki jim je res pri srcu usoda slovenskega naroda.”
Ta del sem skopiral iz manifesta. Če bi se tega držali… Vsak manifest, bodisi politični ali verski, je na papirju lep. Izvedba, človek, je pa tisto kar daje kvaliteto napisanemu. Ko gledaš iz varnega zavetja nazaj lahko vidiš da je bila izvedba zelo slaba predvsem pa nedemokratična totalitarna. Ravno to zoper kar so se borili oz. napisali.
