Od Tita do Kramarja
DA BO CODE5 LAŽJE DIHAL – ČLANEK JE KOPIRAN S SPLETNE STRANI SDS
V nadaljevanju objavljamo prispevek bralca, ki razmišlja o svetovni gospodarski krizi, plačah vodilnih menedžerjev in slovenski politiki.
V krizah oblast vedno išče strelovod za gnev ljudstva. V zdajšnji so to pohlepni finančniki (npr. iz Wall Streeta) in pretirano plačani ali nagrajeni managerji in direktorji (npr. iz Trga republike). In niso samo strelovod. So tudi dejansko odgovorni. Oboji so sprejemali tudi slabe poslovne odločitve. A niso bili edini.
V Sloveniji se vladajoča politika, ki piha na dušo slovenski zavisti, že nekaj časa ukvarja s plačami in nagradami managerjev, sejninami in sestavo nadzornih svetov. Kot da nas bo samo to izvleklo iz krize. Sodu je izbila dno nagrada Marjanu Kramarju in beremo o tem, kako mu je telefoniral celo predsednik vlade in mu naložil, naj o zadevi premišljuje.
Plače managerjev in globalizacija
Bruseljski Bruegel je pred meseci izdelal študijo v kateri ugotavljajo, da so le-te narasle zaradi globalizacije trga vrhunskih managerjev; zato, ker je dober manager lahko našel dobro plačano delo kjerkoli na svetu. Najprej so plače zrasle v globaliziranih podjetjih, kasneje, da managerji ne bi ušli tja, pa še drugje. Tezo potrjujejo s številkami v članku. Isto naj bi se zgodilo tudi v Sloveniji. Ko so se lastniki soočili s potencialnim odhodom najboljših managerjev v tuje multinacionalke, so jim povečali plače, da bi jih zadržali doma in domača podjetja ohranili v vrhunskem upravljanju, v dobro delničarjev v teh podjetjih. Ti delničarji so bili, vsaj preko skladov in lastninskih certifikatov ,pravzaprav vsi državljani Slovenije.
Plače managerjev in forumizacija
Zgornji odstavek ima samo eno napako. Slovenskih managerjev, ki bi se kot vrhunski uveljavili v tujini, praktično ni. Plače slovenskih managerjev so posledica togosti trga delovne sile za vrhunska managerska mesta v Sloveniji, ki je posledica tranzicije. V Sloveniji se je od začetka devetdesetih dalje uveljavilo prepričanje, da so podjetja sposobni voditi samo člani enega kluba, enega foruma, ene old-boys mreže, ki je obvladovala tako izvršne kot tudi nadzorne položaje. Prave konkurence za vodilna mesta ni bilo, novince so v klub sprejemali pazljivo. Glede na to, da je veliko premoženja posredno ali neposredno v lasti države in da je bila v glavnem na oblasti ena opcija, so se tej tudi priklonili. Pravzaprav so jo izkoristili za svoje osebne interese. Politična primernost je bila dober izgovor za monopol na delovno mesto in še za kaj.
Kapitalizem brez resničnih lastnikov
V bistvu je manager, tako kot zadnji delavec na stroju, zgolj in samo najeta delovna sila. V normalnih kapitalističnih razmerah je pod kontrolo lastnika. Lastnik je v podjetje vložil svoj trdo prisluženi denar in pričakuje, da se mu investicija vrača. V naši tranzicijski zgodbi so bili taki lastniki izjema. Z veliko večino premoženja sta upravljali dve vrsti lastnikov: Država oz. njeni podaljški in skladi za upravljanje. Država prej ali slej pomeni politiko. Interes politike (tudi kot lastnika) so glasovi volivcev in ne uspeh podjetja. Skladi pa so imeli pred seboj druge interese – namreč, kako bi upravljavec sklada čim bolj obogatel na račun tistih, ki so v sklad prinesli svoje lastninske certifikate. In so se, ob odsotnosti pravih lastnikov, na isti strani znašli upravljavci podjetij (management) in upravljavci premoženja.
Združil jih je interes, kako povečati svoje premoženje na račun premoženja, ki jim je zaupano v upravljanje. In so na svojo stran speljali tudi politiko, saj da so oni “naši”, in da bi bil konec sveta, če bi se na njihove položaje pomešali oni drugi, napačni. Krivdo za ekscesno visoke plače managerjev pri nas nosi politika, več seveda tista, ki je bila dlje časa na oblasti. Ker so se delali, da so “naši” so jim gledali skozi prste in jih podpirali v tem, da so vodilna mesta rezervirana samo zanje, za člane enega samega kluba oz. foruma. Zdaj so ti ljudje bogati. Zelo bogati. In to ne samo na račun delavcev, ampak predvsem na račun hitrejšega, skladnejšega in bolj poštenega razvoja vse države.
Ali levico res skrbijo delavci?
Managerska plača in nagrada je zgolj del problema. Dosti več škode so nekateri naredili tako, da so skrbeli zase in ne za podjetje, da jih je zanimalo lastninjenje, ne pa razvoj in rast podjetja. Danes, ko smo sredi krize, in se sindikati upravičeno sprašujejo, kako naj delavec preživi s 500 EUR na mesec, pozabljamo, da je najboljše upanje takega delavca sposoben direktor, ki bo znal njegovo delo dražje prodajati. Veliko jih je sposobnih, veliko pa je zgolj in samo “naših”. Ob takih sopotnikih se bo levica vedno težje pretvarjala, da je levica.
Pravzaprav jo kot levico združuje predvsem spomin na Tita in revolucijo, zato se tudi o tem zdaj toliko govori. Morda bi pa Kramar nekaj denarja iz svoje nagrade prispeval za velik bronast spomenik tovarišu Titu na koncu Titove, Semolič pa bi peljal delavce tja demonstrirat. In bodo dovolj daleč, simbolno in geografsko, od točke, kjer bi delavce morali slišati.
Jernej Verbič
vidiš ninej, vedno bolj jaz razumem, da ti nič nerazumeš……….
Povej mi, pa bodi odkrita: Ali ti sploh znaš biti kritična do vseh, ki so kritike potrebni ali pa si kritična samo do tistih, ki jih ne maraš?
koga pa jaz sedaj ne maram!!!!:)
če misliš JJ-šo, ga mam čist rada sam v opoziciji!!!:)
no ja Grims mi je mal zoprn, raj vidim da je tih, Tanko je že mal revež ker preveč bluzi, ampak da jih ne maram, hmmm …….!:)))
a me nisi ravn ti enkrat fajn nadrla, ker sem kritizirala tanovo vlado, pa jih mam čist rada, no ja tako kot vse tujce od katerih sem odvisna!!!:))))
mislim no….ti kritična? A je linkanje linkov sem kritika?….
No ja, tole temo bom pustil pri miru, ti pa utemeljeno “kritiziraj” še naprej…….
me zanima kakšne teme boš še objavila……..