Širca naskakuje RTV
Tekst: ZNP
http://www.revija-reporter.si/
Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) z zaskrbljenostjo spremlja poskuse vladajoče koalicije, da bi si podredila javno RTV Slovenija. Pozivanje ministrice za kulturo Majde Širca z govornice državnega zbora, namenjenu predsedniku nadzornega sveta RTV SLO in vodstvu RTV minuli teden, naj premislijo o odstopih, ker ne ravnajo v skladu ministričino politiko, kaže na zlorabo pristojnosti in moči predstavnice izvršne oblasti.
Združenje opozarja, da je v začetku 90-tih let ustavno sodišče z razsodbo ob podobnem ravnanju politikov, ko so odstavili tedanjega direktorja RTV Slovenija Žarka Petana, presodilo, da načelo svobode tiska velja tudi za javno RTV, in s tem omejilo pravice politikov do menjavanja ključnih posameznikov v javnem zavodu pred izteki mandatov zaradi političnih razlogov in določilo položaj generalnega direktorja kot posebej pomemben za ohranjanje te svobode.
Ustavno sodišče je takrat med drugim zapisalo:
“Ni si mogoče zamisliti svobode tiska in novinarjev v RTV brez relativne samostojnosti in strokovne neodvisnosti direktorja RTV v razmerju do nosilcev družbene, ekonomske in politične moči ter do vsakokratne oblasti, ki so zastopani v Svetu kot organu upravljanja. Zahtevana neodvisnost je seveda legitimno omejena z načinom izvolitve direktorja RTV in z njegovo javno odgovornostjo za opravljanje javne funkcije v javnem interesu. Vendar morata biti njegova avtonomnost in odgovornost razvidni in predvidljivi. Te zahteve niso izpolnjene, če je direktorjev položaj odvisen od vsakokratne sestave organa upravljanja, od vsakokratne razporeditve politične moči pri “ustanovitelju” zavoda ali od formalnih sprememb, ki jih ta lahko kadarkoli sprejme glede statusa zavoda.”
Standardov ravnanja, ki jih navajamo po razsodbi ustavnega sodišča, vlade v zadnjem desetletju po »primeru Petan« praviloma niso več kršile.
V ZNP z začudenjem spremljamo poskuse dela poslancev in predstavnikov izvršne oblasti, da bi vplivali na delovanje javnega zavoda RTV z ocenami, da tam premalo denarja namenjajo »kulturi«, da je v programu tudi sicer premalo kulturnih vsebin, in z obtožbami o domnevni komercializaciji, navedli pa so tudi nekaj naložb in oddaj, ki so zanje sporne z vidika racionalnosti trošenja denarja.
Za skupnost je najpomembnejše poslanstvo javnega zavoda informiranje in ne »objavljanje kulturnih vsebin«. Pritisk politike, da bi morala javna televizija predvsem skrbeti za »kulturne vsebine«, je poskus nevarne redifinicije poslanstva najpomembnejšega javnega medija. Določanje politikov, kakšne vsebine morajo biti objavljene, pomeni, da druge vsebine ne bodo objavljene, ali da jim bo posvečene manj skrbi. Tovrstno ravnanje nikakor ne sodi med pristojnosti, ki jih imata po ustavni ureditvi vlada ali parlament. Obratno – tovrstno poseganje politike je nespodobno in škodljivo za javni zavod in skupnost. Združenje opozarja, da se je tako čas za kulturne vsebine kot sredstva zanje v javnem zavodu v zadnjih letih poviševal in je za večino slovenske javnosti, ki javni zavod s prispevki plačuje, dilema kvečjemu, ali si to res želijo in za to namenjajo naročnino. Podatki o gledanosti ne potrjujejo pravilnosti tovrstne politike in kažejo na slabo utemeljenost zahtev, ki jih postavlja ministrica za kulturo, ki vidi predvsem svoje strankarske interese. Javni zavod ima specializirane programe, med njimi poseben radijski program, ki so povsem nekomercialni in jih za zelo ozko skupino elitnih poslušalcev plačujejo vsi državljani. Dilema je lahko celo obratna: ali ni tovrstnih vsebin preveč in premalo tistih, ki bi bile namenjene najširšemu krogu državljanov in dobru celotne skupnosti, ki finančno omogoča delovanje javnega zavoda. Vsaj enako pozornost kot »kultura« si zaslužijo tudi zdravstvo, šolstvo, znanost, gospodarstvo… Razprave na otročji ravni, česa si v tem ali onem ministrstvu zase na javni televiziji želi več, so za resno oblast nespodobne.
Podobno neresno je opletanje s terminom komercializacije, če ni natančno opredeljeno, kaj ta termin pomeni. Prava zagata javnega zavoda je namreč lahko izgubljanje publike in ta trend se bo nadaljeval, če bo obveljalo zahteva ministrstva za kulturo in se bo količina »kulturnih vsebin« še povečevala. Usmeritev v »nekomercialne« vsebine, če to razumemo kot vsebine namenjene eliti in ne široki publiki, pomeni prepuščanje vloge, ki bi jo moral opravljati javni zavod, drugim medijem in je v konkurenčnem spopadu – celo neposredna – pomoč zasebnim medijem, ki jim politiki ne diktirajo, kakšne vsebine morajo objavljati. V združenju se čudimo, da se nekoč opozicijski politiki, ko so prevzeli oblast, ohranili opozicijsko retoriko, ko govorijo o finančnem položaju zavoda. Retorika, da je za finančne težave, v katerih se bo najverjetneje letos znašel zavod, kriva sprememba zakona izpred štirih let in posledično nekajletno nepoviševanje prispevka, je za predstavnike izvršne oblasti nerodna, od oblasti javnost pričakuje, da bodo predstavljali točne podatke in ne pravljic, ki jih razveljavi že prvi pogled v bilance in dejstva.
Zadnja leta zavod ni imel večjih finančnih težav, v njih pa bi se lahko znašel letos, ker mu je država lani naložila, da mora bistveno povišati plače vsem zaposlenim, nova vlada pa je odločila, da denarja, ki ga je prejšnja vlada za to reformo obljubila in začela nakazovati zavodu, ni zakonito nameniti za ta namen. Deloma bo to lani povzročeno finančno zagato rešilo desetodstotno povišanje naročnine, ki ga je vlada napovedala po opozorilih iz zavoda RTV kakšne bodo posledice. To povišanje je načrtovala tudi prejšnja vlada.
Ravnanje oblasti, ki z lastnimi odločitvami zavod potisne v finančne težave, ministrica pa to potem uporabi za prikazovanje, kako sporna bi naj bila zakonodaja iz preteklosti, je neodgovorno in neresno zlorabljanje javnega zavoda za strankarske igrice.
Združenje ministrico poziva, da se namesto z ideološkim bojem, ki je morda razumljiv v predvolilnem času, začne ukvarjati z realnimi ocenami in problemi, s čemer lahko koristi ministrstvu, zavodu RTV in javnosti.
Upravni svet
Združenje novinarjev in publicistov
Predsednik
Peter Jančič
http://www.finance.si/196503/Peter_Jan{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}E8i{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}E8_na_{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}E8elu_novega_novinarskega_zdru{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}BEenja
Seveda obstajajo naključja, toda težko je reči, da je zagon ZNP v režiji Jančič-Makarovič eno izmed njih. Gotovo, ideja je lahko stara nekaj mesecev ali let, toda datum realizacije jo izdaja. ZNP, ki je enigmatična tvorba in glede katere ne vemo prav dobro, katere člane pokriva (nekateri naj bi se menda otepali funkcij v njem, ker sploh niso bili obveščeni) pospešeno deluje na več ravneh, ena od teh je, da bi Janši pomagalo nevtralizirati učinke peticije in očitne resnice glede njegovega zavojevanja medijev. Omniprezenca njenih članov je dovolj zgovorna, hektičnost ravnanj in multiplikacije dogodkov tudi. Makaroviču je praktično že uspelo v Programski svet RTV instalirati Jančiča in kolega Tomšiča. Tega ni storil kot član ZNP, temveč skozi skupino poslušalcev, kar je po svoje zanimivo. Vsi med njimi poskušajo na dnevni ravni brisati umazane sledi Janševih stopinj po medijski krajini in napadati peticijo in njene podpisnike.
http://medijski.blog.siol.net/2007/12/07/medijske-strategije-znp/
Od teh, ki si jih naštel, slaba polovica.
Sicer si pa preberimo nekaj iz bogate zgodovine Petra Janšiča:
Neva Nahtigal
V tednu pred mednarodnim dnevom svobode tiska v Sobotni prilogi Dela zaradi pritiskov predsednika uprave in odgovornega urednika ni izšel že opravljen intervju z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. To je bila zadnja izdaja priloge pod vodstvom urednika Ervina Hladnika Milharčiča in izvršne urednice Tadeje Zupan Arsov, med njeno pripravo (v petek, 28. aprila) pa smo bili priča še več posegom in poskusom posegov v vsebin
Prolog: Kdo se boji Zorana Jankovića?
Nekdanji predsednik uprave Mercatorja je bil povabljen k intervjuju prav za Sobotno prilogo (SP), vendar so se odgovorni urednik Dela, urednik gospodarske redakcije ter predsednik uprave tik po pogovoru odločili, da naj bi bila šele po prvomajskih praznikih objavljena le krajša različica, in to na gospodarskih straneh časnika Delo. Taka rešitev naj bi bila kompromis; predsednik uprave Danilo Slivnik je namreč zahteval, da Delo intervjuja sploh ne objavi.
Zapisa štiriurnega pogovora (ki sta ga Primož Cirman in Vanja Tekavec opravila v torek popoldne) pred vsemi temi odločitvami (sprejetimi v sredo) ni videl nihče. Ni bilo, skratka, pomembno, kaj je Janković sploh povedal, ampak je za prepoved objave v SP zadoščalo že samo ime intervjuvanca. Je pa bil tisto soboto, 29. aprila, na mnenjski strani časnika Delo objavljen daljši zapis Žige Debeljaka, ki je nadomestil Jankovića na vodilnem položaju v Mercatorju. V članku Debeljak zagovarja t.i. zaprto dokapitalizacijo Mercatorja, Pivovarna Laško pa prav v tem času povečuje svoj delež v Mercatorju brez prevzemne ponudbe. V preteklosti so se že večkrat pojavile povezave med interesi Pivovarne Laško, ki ima v lasti 24,99 odstotkov delniške družbe Delo, in vsebino časnika Delo, zato je mogoče sklepati, da lastniki z nastavljenim vodstvom Dela skrbijo za prepričevanje novinarjev in urednikov o »pravi resnici«.
O prepričevalnih metodah Delovih šefov je med drugim znano to, da so usmerjene neposredno na posamezne novinarje in vključujejo grožnje z odvzemom stimulacije in znižanjem plače. To in še kaj več je grozilo Primožu Cirmanu, lanskoletnemu dobitniku nagrade Bratstvo resnice za dosežke mladih novinarjev, če ne bi upošteval navodil svojega resornega urednika. Ta je Darijan Košir, ki od predčasne razrešitve s položaja odgovornega urednika vodi gospodarsko redakcijo in je obenem namestnik novega odgovornega urednika Petra Jančiča, sicer tudi dobitnika novinarskih nagrad. Koširjeva navodila Cirmanu (na zahtevo nadrejenih) so bila, naj ne izpolni naročila iz drugega uredništva, in to kljub že sklenjenim dogovorom in že opravljenemu pogovoru. Ob poskusu preverjanja teh informacij me je Cirman napotil na vodstvo Dela. Dejstvo je, da do petka, 28. aprila – ko je šla v tisk SP – intervjuja ni oddal. Po dostopnih informacijah mu je odgovorni urednik pred tem izrecno prepovedal, da bi zapis poslal komur koli drugemu kot njemu.
Sobotna priloga je bila tisti teden izjemoma podaljšana z 32 na 40 strani. Odločitev o povečanem obsegu lahko sprejme oziroma potrdi le odgovorni urednik – ki je to tudi storil, in to z vednostjo, da naj bi dodatne strani med drugim napolnil omenjeni intervju. S tem je bil seznanjen tudi Darijan Košir, o povečanem obsegu priloge in intervjuju z Jankovićem je bila obveščena tudi Delova oglaševalska služba. Kljub temu naj bi bil glavni razlog, da intervju ni smel biti objavljen v SP, da ni bil »medresorsko usklajen«.
Nekaj dni pred predčasnim iztekom mandata urednika Ervina Hladnika Milharčiča, ki je bil tedaj na potovanju v Sudanu, je poleg prvih informacij o zapletih z omenjenim intervjujem z Dela prišla tudi informacija, da je odgovorni urednik od izvršne urednice SP zahteval, naj bo namesto načrtovanega uvodnika na prvi strani objavljeno besedilo Ivana Puca. Ta je pred nedavnim iz uredništva Maga prešel na Delo. Na uredniškem kolegiju je Tadeja Zupan Arsov od Petra Jančiča slišala, da bo – če ne izpolni te in drugih vsebinskih zahtev – odpuščena.
Smešiš se ti sam (=Hrc, Leclerc in ostali četrtpismeni novoklonirani nicki).
Objavljeni link in začetek zapisa nimata nobene zveze s “prepotentnimi mulci”, ampak je na njem trenutno dostopen zapis novinarke Neve Nahtigal o “urejanju” zadnje številke Sobotne priloge, ki je še nosila uredniški podpis Ervina Hladnika Milharčiča. Iz njega se lepo vidijo Janš/čičeva pamet, vljudnost, olika in poznavanje statuta. Jasno je, da je on približno zadnji zahodno od Kazahstana, ki ima pravico komentirati novinarske svoboščine v Sloveniji.
