Starši in odrasli otroci
Na MONu večkrat prebiram, kako starši do odraslih otrok nimajo več nobenih obveznosti.
Po zakonih je res tako.
Ampak kje je tu morala??
Meni se zdi, da se nekako spodobi, da staši kdaj popazijo na vnuke, pa ne mislim na to, da se grejo babi servis non-stop ali akdarkoli mladim to zapaše. Kdaj pa kdaj pa sigurno.
Prav tako se mi nekako zdi normalno, da starši svojim odraslim otrokom stojijo ob starni tako ob lepših trenutkih življenja, kot takrat, ko gre kaj narobe.
Zdi se mi nekako prav, da starši primaknejo kak EUR za poroko otroka (pač po svojih močeh, ne govorim o tisočih evrih),…da pomagajo pri gradnji hiše, pa magari s čuvanjem otrok ali tako, da skuhajo kosilo ali kdaj zlikajo kup cunj, za katere njihova hčerka ne najde časa.
Spet ne govorim, da bi to morali početi redno, ampak če kdaj zagusti pa.
A nismo ljudje zato, da si medsebojno pomagamo?
Seveda mora iti pomoč tudi v drugo smer.
Meni se zdi naravnost grozno, kako se nekateri zgržate, če starši nekaterim finančno in/ali moralno pomagajo.
Meni se to zdi nekaj najabolj naravnega in običajnega.
Seveda ne mislim, da morajo starši podpirati lenobo svojih odraslih otrok in jim streči spredaj in zadaj.
Saj to se vsem zdi prav, če je ta pomoč prostovoljna, če se je ne izkorišča in če gre v obe smeri.
Žal je velikokrat tako, da se mladim zdi pomoč staršev njim čisto normalna zadeva, ko pa enkrat njihovi otroci odrastejo in ko oni sami ne potrebujejo več pomoči svojih staršev, pa ti starši ostanejo sami in osamljeni. In tem odraslim otrokom se zdi najbolj naravna stvar na svetu, da bodo na starše pozabili v trenutku, ko jih ne bodo več potrebovali. Žal.
Poleg tega menim, da ima stari starš vso pravico odkloniti vsakodnevno varstvo otroka, tudi če je v dobri kondiciji. Ker on je svoje otroke že vzgajal. Žal pa večkrat slišimo in beremo, kako kakšna razglablja, da niti slučajno ne bo poskrbela za svojo taščo/ mamo, ko bo ta stara in onemogla, saj tudi ona ni hotela paziti njene otroke. Meni se to ne zdi nikakor primerljivo. Do onemoglih staršev imamo odgovornost zgolj zato, ker so to naši starši, ki so dobro in primerno skrbeli za nas (če niso, te odgovornosti seveda ni). Da niso hoteli ali mogli imeti naših otrok v celodnevnem varstvu, je tukaj popolnoma irelevantno in njihova pravica.
Tole je čisto posploševanje. Očitno ne veš kaj pomeni ‘skrbeti’ za ostasrelega 80 letnika. Si že kdaj previjala 80 letnika na 15 minut zaradi driske ? Si ga čuvala celo noč, ko je ves dementen odšel iz hiše in taval po naselju, ker je iskal krave z domačega pašnika ( teh krav če 50 let ni več, pašnika pa tudi ne). Ja seveda, lahko ga imaš rada, ne moreš pa skrbeti zanj vsak dan cel dan. Razen, če pustiš službo, zanemariš familijo in se posvetiš oskrbi. Verjetno tudi na veš, da tak dementen človek lahko tak tudi še 10 -15 let, poleg tega nepokreten čez čas. Zato ne posplošuj pri ” dajanju 80 letnika v dom iz čistega egoizma’……
Tole je čisto posploševanje. Očitno ne veš kaj pomeni ‘skrbeti’ za ostasrelega 80 letnika. Si že kdaj previjala 80 letnika na 15 minut zaradi driske ? Si ga čuvala celo noč, ko je ves dementen odšel iz hiše in taval po naselju, ker je iskal krave z domačega pašnika ( teh krav če 50 let ni več, pašnika pa tudi ne). Ja seveda, lahko ga imaš rada, ne moreš pa skrbeti zanj vsak dan cel dan. Razen, če pustiš službo, zanemariš familijo in se posvetiš oskrbi. Verjetno tudi na veš, da tak dementen človek lahko tak tudi še 10 -15 let, poleg tega nepokreten čez čas. Zato ne posplošuj pri ” dajanju 80 letnika v dom iz čistega egoizma’……[/quote]
Glej, seveda je težko. In ja, jaz sem svojo staro mamo imela pri sebi zdanja 3 leta pred smrtjo, ČEPRAV JE BILO TEŽKO.
Ampak ne gre za to, verjamem, da ponekod enostavno ne znese kljub dobri volji. O tem jaz ne govorim, pač pa o tistih cvetkah, ki se jim KARKOLI za stare starše zdi preveč narediti, hkrati pa z odprtimi rokami sprejemajo darove od njih. Tako imaš vse polno ljudi, ki živijo v hišah starih staršev, ki jim stari starši čuvajo otroke ali so jim jih, ko so to potrebovali, ko pa je treba pokositi travnik, iti v trgovino zanje itd., je pa vse to preveč. Hitro slišimo, kako imajo tamladi svojo družino in ne morejo vse vikende “pedenati tastare, hoditi k njim na večerje” itd. Skratka, delo starih staršev zanje se marsikje zdi samo po sebi umevno, obratna skrb ZA stare starše pa nekaj odvečnega, pač teženje tastarih.
Pa še nekaj o tovrstni pomoči. Velikokrat gre že za anomalijo večnega otroštva, kjer odrasli otroci dobesedno visijo na starših. Spodaj smo brali o tem, kako nekateri ne bi niti doktoratov naredili, niti imeli premoženja in svojih karier, če ne bi bilo starih staršev. Sori, zame je to anomalija in ne povezanost družine med seboj. Torej če ne bi bilo babic in dedkov, tovrstni ljudje sploh otrok ne bi imeli ali pa bi imeli le enega namesto treh ali štirih, ali kako? Ne bi imeli svojih poklicev in svojih karier? Počuvati otroke tu in tam, ko je kriza, seveda ni noben problem. Ampak tu ne gre za tovrstno čuvanje, tukaj gre že za odvisnost od starih staršev. Vsaj po moje.
Ne zdi se mi prav. Toda vse je odvisno tudi od tega, kakšen odnos imajo ti odrasli otroci do staršev in kolikokrat se to dogaja. Ali se morda staršem to zdi samoumevno, saj tudi otroci na tak način hodijo k njim ali pa jim kadarkoli in brez najave puščajo vnuke?
Če bi se zgodilo parkrat na leto, me ne bi motilo. Če pa bi se dogajalo kar naprej, bi pač poskrbela, da bi takrat, ko bi prišli, “ravno nekam odhajali”. V stilu, drugič pa pokličite, če se jaz tudi potrudim in pokličem.
Pri nas je takole:
moja babica je čuvala mene, ko sta starša delala, živeli smo v skupnem gospodinjstvu, babica je kuhala za vse, bila je dolgo vitalna,še mojo prvo hčerkico( svojo pravnuknjo je popazila) do svojega 80. leta, potem jo je zadela možganska kap, babica je bila v postelji oz. na inv. vozičku, v plenicah, treba jo je bilo hraniti, tri leta. Z mamo sva jo imeli doma in jo sami negovali (predvsem mama)…babi bi umrla prvi dan, če bi jo dali v dom, res pa je , da NI VSAKDO ustvarjen za nego starejšega človeka oz. mu to niti služba ne dopušča, tako, da je takrat edina rešitev dom za ostarele.
No, sedaj je že moja mami v pokoju in mi bo čuvala najmlajšo hčerko, po moji porodniški, ….če bo pa kdaj mami potrebovala pomoč, kakršnokoli, ji jo bom jaz 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} nudila.
Upam le, da se bodo moje tri hčere navzele, takšne pomoči oz. ljubezni od naju in bodo lahko VZAJEMNO POMOČ nudile naprej.
V skupnem gospodinjstvu treh ali celo štirih generacij ni lahko živeti. Veliko razumevanja je potrebnega, veliko prilagajanja, veliko odpuščanja in vzajemne pomoči. In v takem gospodinjstvu morajo vsi člani biti na isti valovni dolžini, če ne, pač ne gre.
Res pa je , da ima vsak način življenja svoje slabosti in svoje prednosti…kjer koli že človek živi (naj bo sam s svojo družino ali v medgeneracijski družini) nikoli ne sme biti egoist, ne v maldosti in ne v starosti.
Ker star pregovor pravi: Kar seješ ,to žanješ.
Lepo družinsko nedeljo
Seveda ni s pomočjo nič narobe, saj pomagamo tudi prijateljem. Narobe je to, da odrasli otroci na takšno pomoč gledajo kot na nekaj ne samo samoumevnega, ampak kar obveznega. In potem stokajo, da starši NOČEJO paziti otroka, kuhati, likati in tako dalje. Ko se odrasel otrok recimo loči, mu je samoumevno, da se vrne nazaj k staršem. In če ti rečejo ne, so nesramni. Slovenci smo kronično neodrasli in nesamostojni, to je dejstvo. Ravno zdaj sem v fazi obnavljanja stanovanja in sem se zalotila, da se hočem nekaj smilit sama sebi, ker so starši prestari, da bi mi kaj pomagali, ostalo bližnje sorodstvo pa prezaposleno in mi je nerodno fehtat… Sama sebe sem morala malo po prstih – pač nekoga najameš, odšteješ tistih nekaj evrov in je narejeno. Če rabim posvet in nasvet, imam pa prijatelje.
Poznam kar nekaj mladih družinic, kjer starši dobro zaslužijo, pa raje izkoriščajo svoje starše in celo svoje STARE STARŠE, čeprav bi si komot privoščili in vrtec in nekoga, da bi jim prišel enkrat na teden pospravit stanovanje. Vidiš, nad tako “pomočjo” se pa zgražam, ker je izkoriščanje.
Imava tri otroke,moji starši so pokojni,njegova mama je pa že od rojstva delala razlike med svojimi otroci predvsem je zapostavljala mojega moža,ker pač ni bil sin njenega življenjskega partnerja.
Primer,ostali so šli na morje,mojega moža,takrat šolarja,so pa pustili pri babici.
Tudi danes dela razlike med vnuki.Svakinja živi doma,pri poznih dvajsetih še vedno otrok.Tašča skrbi za njeno družino gospodinjstvo in svojega bolnega partnerja.Dostikrat pa popazi še vnukinjo.
Najinih otrok nikoli ni pazila,tudi jaz sem hodila s tremi v posvetovalnico,ker je mož bil službeno odsoten.
Frca brala sem tudi tvoje spodnje poste in ti dam prav,da tašča ne pazi mojih otrok,ker ne bi zmogla,ker je preobremenjena s svojimi.
Ne zamerim ji,ne zahtevam nič od nje,vseeno pa mene in moža boli,ker dobiš občutek,da ji je vseeno za nas.Nikoli nas ne pokliče,tam pa tudi nismo zaželjeni,ker njenega bolnega prijatelja moti galama.
Med podaljšanim otroštvom in popolno ignoranco je pa še dosti sivega.Moja tašča je žal šla v obe skrajnosti.
Točno tako.
In še ena zanimivost. Moja sorodnica je razširila svoje podjetje na srbski trg. Prodaja neke zdravju koristne proizvode. Pa mi je ravno zadnjič razlagala, kakšna mentaliteta vlada tam. Namreč na promociji teh proizvodov, je starejši par želel kupiti nek vzglavnik. Nakar je žena rekla, da bi moral vprašati sina, če lahko. Moja sorodnica je predvidevala, da gre za sinov denar, potem pa izve, da sta 40-letnemu sinu obljubila, da njegovi družini plačata počitnice tako kot vsako leto in če zdaj kupita vzglavnik, bi morala vzeti od tistega kupčka denarja, namenjenega sinu. Sorodnica je očitno zgledala zgrožena, da morajo za lasten denar spraševati sina, če ga lahko porabijo, pa je dobila odgovor, da seveda bodo pomagali svojemu otroku, komu pa, če ne njemu. In tudi vsem ostalim prisotnim (kakšnih 30 parov) se to ni zdelo nič kaj takega. Še več, tudi sami so povedali, da del penzije namenijo otrokom -30. in 40. letnim.:)
In je tovrstno molzenje staršev tam očitno čisto normalna zadeva. Meni se zdi absurd. Ampak čisto možno, da tak način razmišljanja počasi prihaja tudi k nam.
Ko sta moja starša čuvala otroka, sem jima to plačala, toliko kot bi jasli. Brez debate, čeprav sta na začetku striktno to zavračala.Ker se mi zdi huda obremenitev za nekoga, ki bi počel tudi kaj drugega kot dopoldan čuval otroka. Iz jasli smo ga začasno izpisali, po priporočilu pediatra.
Seveda “pričakujem”, da ju občasno popazijta tudi zvečer, nekajkrat na leto, ko greva z možem ven, živimo v isti hiši. Ne morem pa biti jezna ali celo zameriti, če jima do tega ni.
To, da staršem za otroka ni nekaj težko narediti po moje priča o zdravem odnosu. Ampak to velja tudi za obratno razmerje, otrok-starš.
Tudi meni je moja mami kdaj odklonila varstvo (če ni bilo nič nujnega), ker da se ji ne da, da bi rada počivala. In to se meni zdi popolnoma normalno. Tudi moja teta je že na začetku jasno in glasno povedala, da ona varuška ne bo, če bo kaj nujnega, lahko vskoči, sicer pa ne. In so to vsi v redu sprejeli in lepo funkcionirajo.
Tudi jaz si enkrat želim malo miru, in ko bom v penziji, vem, da si bom privoščila.
Očitno ne bom uspela vsega prebrati, ker je frekvenca postov kar zanimiva.
Sem pa mnenja da so pri avtorici posta starši totalno zgrešili vzgojo.
Tako kot jo tudi MON-ovke z sončki sploh in sploh.
Prevzemati odgovornost za dejanja je bistveno. Nihče ni kriv čče imaš 10 otrok in nihče ni ničesar DOLŽAN.
Ker smo klasificirani kot homo sapiens naj bi tudi delovali tako. in ne kot bela omela, ki je parazit. In točno to je večina otrok v odnosu do staršev. PARAZIT.
Pravno so starši dolžni skrbeti za mladoletne in šolajoče otroke in otroci za ostarele starše, če tega ti sami ne zmorejo.
Med tema obdobjema pa je obdobje, kjer nas k medsebojni pomoči zavezuje le morala in naša vest. Pri tem pa se naša pričakovanja (in pripravljenost pomagati) močno razlikujejo, kar kaže že tukajšnja debata.
Sicer še nisem dala skozi vseh teh obdobij, a po tem, kar sem skusila do sedaj in kar sem opazovala pri odnosu stari starši / starši, bi rekla, da mi je “normalno”, da je v začetku “odraslega” obdobja več pomoči staršev otrokom, potem pa se pomoč nekako izravna, v zreli dobi pa je več pomoči otrok ostarelim staršem.
Kljub temu, da mi je, kot sem napisala, nekako “normalno” da si pomagamo med seboj, pa nič ne zamerimo, če kdaj pomoči iz takšnih ali drugačnih razlogov nismo deležni – recimo drugi načrti, služba ipd. Treba je tudi znati reči “ne” in treba je “ne” tudi znati sprejeti. Vsak od nas živi namreč svoje življenje. Seveda pa je tudi potrebno vedeti, kdaj rečemo “ne”. Sama ga recimo ne bi rekla, ko/če me starši prosijo za prevoz v bolnišnico v LJ – ker vem, da sama več nista sposobna te vožnje. A po drugi strani tudi onadva vesta, da imam takšne in drugačne obveznosti in bosta to (načrtovano) pot sporočila dovolj zgodaj, da si bom jaz obveznosti lahko prilagodila.
Od tega, kar si ti naštela, da bi naj pomoč staršev obsegala, jaz recimo nisem pričakovala denarne pomoči pri gradnji hiše. Ko sem končala študij, sem prerezala denarno popkovino v celoti (no, morda že nekoliko prej, ker sem imela srečo, da sem imela štipendijo). Mi je pa pomenilo zelo veliko, če sta lahko kdaj, kadar z možem nisva mogla, prekontrolirala, če dela potekajo ok. Se pa nič ne zgražam, če je pomoč staršev tudi finančna – če to zmorejo in to želijo.
Parazitizma je toliko (in vse več), da mi gre že na bruhanje. Nisem več mlada (33), a še kar veliko moje generacije se lepo zajeda in sesa svoje starše,ne glede na to, ali imajo izobražbo, službe (po videnem, so ti celo hujši zajedalci). Toda …, bi rekla, da so svoje doprinesli k temu, kar starši sami. Otroci jih zajedajo, ker jim starši to enostavo dopuščajo, tako da to zgodbo lahko kar zaključimo.
Sama sem bila pa v drugi skrajnosti (sem tud pretiravala), ker sem imela težno po samostojnosti pretirano izraženo že v zgodnjih najstniških letih. Biti samostojna, neodvisna od kogarkoli, še najmanj staršev. Kar se pa tiče domov za ostarele in skrbi za starše na stara leta? Skrbi je več vrst, a da bi onemogla bila na grbi svojim otrokom, ki bodo takrat gotovo (upam, no) imeli svoje družine, svoje otroke, svoje težave, svoje življenje za živet, nikoli. in to jim bom tudi povedala, ko bodo dovolj stare, ne pa prenekateri starši, ki svojim otrokom že v mladosti nabijajo občutke krivde na to temo. Koliko pa jim bom pomagala, ko bodo odrasli? Seveda jim bom, ne bom jim pa riti odnašala. Težko je pa razglabljat, koliko, ker zadeve in vidiki so vedno subjektivni.
Ma jaz ne razumem starih staršev, ki nočejo počuvati vnuka (seveda ne mislim vsak dan in non stop), jaz raje umrem, kot da nebi hotela čuvati otroka svojega sina, če bom seveda pri močeh.
Kakšnoje to sploh razmišljanje, da komaj čakaš da otrok napolni 18 let, da se ga znebiš!? Danes pa večina govori o svojih SONČKIH!?
Potem pa se spremenijo v pošasti in o SONČKIH ne duha ne sluha???
Katastrofa!!!
Ce ti starsi cuvajo otroka, si parazit.
Ce ti ne cuvajo, so starsi egoisti.
???
Mislim haolo???!!!!
Ni danes res vec nic normalno? Meni je najbolj normalna stvar na svetu, da mi mama počuva otroke in najbolj normalno mi je, da jo pelejm v BTC ali k zdravniku, da ji uredim dokumente in papirje, ki jih ne razume in da me mama nahrani, ko pridem k njej. enako mi bo najbolj normalno, da jo bom negovala, ko bo potrebovala nego in da jo bodo moji otroci obiskovali in ji pomagali, ko bodo dorasli. Pa saj smo druzina!
Jak do za hudica mi bo pa v zivlenju stal ob strani (in komu bom jaz stala ob strani?!), ce ne moji najblizji???!!!
Ma saj je vse jasno! Perfektne Monovke so skregane s sestrami in brati, prijateljic itak nimajo, mozje jih varajo, soncke pa vzgajajo v posasti. Potem je logicno, da so tudi starsi zadnja rupa na sviralu, ko ne potrebujejo vec varstva.
jaz se razumem zelo dobro s sestrami in brati in z mamo in taščoi in tastom, pa mi ni najbolj normalna stvar na svetu, da mi otroke čuvajo in me hranijo. mi je pa čisto normalno, da vprašam za varstvo, ko rabim in če ne more, ne more, če lahko pa lahko. In tudi jaz vračam usluge, ne bom pa dol padala, če nona kdaj ne bo mogla počuvati otroka in nosila surlo. Se mi zdi pa čisto normalno da bom skrbela za svoje ostarele straše NE GLEDE NA TO, ČE MI ONI KDAJ ODREČEJO VARSTVO.
Ponavadi je pa ravno tako, da tiste, ki se vam zdi najbolj normalno na svetu da bodo počuvali otroka in vas nahranili, pozabite na babice in dedke ko ne rabite več njihove pomoči.
Poglej, ko si enkrat starš, si starš celo življenje! Tisti, ki trdid rugače sploh ne vem ka je družina, kaj je biti starš, kaj je to ista kri, kaj je to en lep ljubeč iskren družinski odnos.
Pomagaš pa vedno po svojih pomoč, vsi si pomagamo, obojetsranko mora biti in če imaš v družini en res tisti ta prav odnos, komaj čakaš, da se obiščeš, da pomagaš ko lahko, da se slišiš in slično. Tisti, ki komaj čakajo, da otroci izginejo od doma, je res najbolje da otroci spokajo in gredo zaživet en pravi odnos, kajti doma ga niso imeli!
jaz vem, da bom do konca življenja pomagala svojim otrokom kolikor bom lahko, v čast in veselje mi bo to in vem, da bodo tudi oni meni, zakaj, ker živimo v takem duhu, ker nam je to samoumevno in ker si to želimo, to nas bogati, veseli, seveda pa brez vseh obvez, tu ni neka prisila, da moramo, to hočemo sami, ker tako čutimo! Tisti, ki ni tak človek, ki ni tako vzgojen, ki sploh ne ve več kaj so to vrednote, spoštovanje, takemu človeku pa vse to dol visi ja.
