Sem iz 2. dela pisanja Spomenke Hribar pobral tisto, kar pove bistvenega.
Sicer mi boste spet eni očitali, da zagovarjam samo eno stran, ampak jaz vam samo pridržim ogledalo ……..
Revolucija tako kot kolaboracija sta bili zločin nad narodom pa to sprejmete ali ne. In dokler ne bodo ti dejstvi v zgodovinskih knjigah ter se bo nehalo zastrupljati mlade generacije s samo eno “pravo” resnico bom o tem govoril in pisal!

———————————-

Pri tem moram zapisati bistveno: vsa cast partizanom, ki so se bojevali za osvoboditev izpod okupatorja! Tudi komunistom! Vsi so nosili svojo glavo na prodaj. Na tej ravni gledano so bili vsi »samo« partizani! Revolucija, ki je seveda imela svoje nosilce, pa je druga raven.
posledice narodnoosvobodilne ravni so bila dejstva, da smo bili sestavni del zavezniških sil, …
Narodnoosvobodilni boj je v temelju naše samostojnosti in lastne države!

Posledice revolucije pa so bile: povecano medvojno nasilje, povojne likvidacije, totalitarni sistem, zadnja balkanska vojna, ko je »revolucionarno logiko« osvojil, »poosebil« srbski nacionalizem – in ne nazadnje še današnja naša razdvojenost.

Ideja sprave je v ljudeh vzbujala zavest, da smo vsi tukaj doma, da imamo vsi pravico do lastnega življenja, do javne besede in politicne enakopravnosti. Naš prehod v demokracijo je bil miren in dostojanstven;

Ob osamosvojitvi smo sodelovali vsi
Spontana privolitev v spravo, v zavest, da smo vsi in vsakdo posebej odgovorni za svojo usodo in da se zdaj mora zaceti nov zacetek, svobodnejši cas, je bil tudi temelj za politicni program Demosa in njegovo ravnanje pred osamosvajanjem in v casu osamosvajanja. Vsi obcinski vodje in clani civilne zašcite so bili komunisti – in iz njih in njihovega delovanja je nastal zametek slovenske vojske, ki je poleg policije obranil našo osamosvojitev. Spominjam se, da je Janez Janša sam na TV povedal, da nismo gledali, kdo je kaj, da je le bil pripravljen za delo … Torej nobenega sektaštva! Dr. Jožeta Pucnika so julija 1991 Demosovi radikalci presenetili s predlogom, da je zdaj cas, da hkrati z osamosvojitvijo »pocistimo enkrat za vselej s komunisti«, v kar Pucnik ni privolil. Pucnik je eden najbolj zaslužnih politikov za našo osamosvojitev tudi po tej plati – sicer bi ponovili »zgodbo« iz leta 1941, ko je partija hkrati z bojem za osvoboditev vodila revolucijo za osvojitev oblasti. (Je pa Pucnik potem, po osamosvojitvi, ko je bil cas za to, odlocno postavljal vprašanja odgovornosti za povojne likvidacije in totalitarni sistem!) Ob osamosvojitvi, že prej, pri plebiscitu, smo sodelovali vsi – ne glede na ideološko, politicno pripadnost, lastne izkušnje z domobranstvom, klerikalizmom ali komunizmom, zato je »lastninjenje« zaslug kot lastnega »osamosvojitvenega politicnega kapitala« ne le neprimerno, temvec preprosto nedostojno.

Izjave, da »Demos ni bil sposoben vladanja« in je zato razpadel, so ali izraz popolnega nerazumevanja, za kaj je šlo, ali pa malovrednega zanikanja zaslug, ki jih Demos – tudi s prostovoljnim sestopom z oblasti – nedvomno ima.

Vsaka oseba je identiteta vseh svojih dejanj in vlog
Vendar pa moramo biti pravicni: ko smo že pri vprašanju diferenc, to velja tudi za Janeza Janšo: v casu svoje vlade je naredil tudi veliko koristnega, da ne omenjam posebej njegovih neprecenljivih zaslug za osamosvojitev, saj je bil med najbolj zaslužnimi zanjo! Vsaka oseba je identiteta vseh svojih dejanj in vlog – kakor je tudi narodnoosvobodilni boj identiteta boja za osvoboditev in revolucije – oboje, obe ravni je treba poznati in priznati! Sicer zapademo v ideologizacijo: vse je dobro oziroma – gledano z druge strani – vse je slabo! Eno in drugo je res – vsako na svoji ravni!

Vendar je odnos do naše polpretekle zgodovine ves cas v politicni igri! Zato je, kot receno, nujno, da spoštujemo, kar je spoštovanja vredno, in obsodimo, kar je obsojanja vredno! Prizadevanje za spoštovanje NOB na ta nacin, da braniš revolucijo, je ne le stvari neprimerno, temvec je kontraproduktivno; revolucije ni mogoce ubraniti, celo ne, ce priznamo, da je bilo marsikaj dobrega storjenega tudi v imenu »skrbi za delavski razred« (da smo ženske dobile volilno pravico in ekonomsko samostojnost, splošna relativno visoka socialna blaginja, dobro javno zdravstvo, šolstvo, splošna zaposlitev …), kajti tukaj gre za razlicne ravni: za vsakdanje socialne zadeve na eni strani in za odnos do svobode, življenja in smrti soljudi na drugi strani oziroma na drugi ravni. Odnos revolucije, njene oblasti do svobode, do življenja in pietete do mrtvih je tisto, kar je pripeljalo do zadnje balkanske katastrofe. Tudi Hitler je storil marsikaj »dobrega za svoj narod«, pa v nobenem primeru ni mogoce zagovarjati nacizma, ki se je tudi za lastni narod koncal s katastrofo. Ker je povzrocil toliko nasilja, toliko gorja, ker je umoril toliko ljudi!

Preprosto receno: med življenjem in smrtjo je nepremostljiva razlika! Mrtvih – nobenih, v mislih pa imam zdaj žrtve revolucije – ni mogoce obuditi v življenje, bonitete socializma pa bi lahko vpeljala tudi (morda še bolje) pluralna, demokraticna oblast, ki bi temeljila na varovanju clovekovih pravic in državljanskih svobošcin – torej na osebni in politicni svobodi, na nedotakljivosti in dostojanstvu cloveka. Kdor brani revolucijo zaradi njenih »dobrih strani in pridobitev«, pravzaprav predpostavlja stališce: Dobro in prav je, da so jih pobili, da sem jaz lahko dobro živel v socializmu! Tak odnos je zunaj vsakega, do socloveka socutnega razmišljanja in zunaj etike. Saj zgreši temeljno predpostavko etike; vzame si namrec pravico odlocanja o smislu življenja in pravici do življenja, se pravi, pravico odlocanja o življenju in smrti. In torej o ceni, ki naj jo placa nekdo drug za blaginjo tvojega življenja. (In pri tem bi še morali zamižati ob povojni represiji nad kmeti, ki so med vojno prehranjevali in prehranili partizane in revolucionarje, nad »kulaki« in kapitalisti in malimi podjetniki, nad duhovniki – celo nad tistimi, ki so podpirali partizane ali bili vsaj nevtralni – nad inteligenco, nad lastnimi ljudmi v povojnih procesih – kje so pokopane žrtve dachavskega procesa, še danes ne vemo – nad informbirojevci, ki jih je partija sama vzgojila v »stalinski nepopustljivosti«, potem pa poslala na Goli otok. Ali pa je tja in še kam drugam in na »družbeno koristno delo« poslala kar nedolžne ljudi. Tudi ženske! In tudi otroci so bili žrtve!)

Raz-locevanje narodnoosvobodilnega boja in revolucije je seveda možno le ideelno (nacelno, razumsko; ne idealno!) – zato, da vemo, kaj je bilo prav in kaj napacno, kaj dobro in kaj hudo, kaj lahko pelje naprej in kaj lahko pelje samo nazaj. Seveda gre med narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo za v dolocenem casu eno gibanje – toda z znotraj-istovetnostno razliko. Receno preprosto: gre za dvoje v enem (kar je priznavala in predvsem uresnicevala prav Partija sama!) Raz-lociti ju moramo, da ne bomo ponavljali napak in tragedij tudi v naši prihodnosti! Ubijanje v imenu in v korist osvojitve in izvajanja oblasti je tisto, kar dela revolucijo v njenem bistvu sporno! In to seveda velja tudi za protirevolucijo! Ubijanje ali kakršno koli mucenje v imenu in za svoje politicne koristi je tista meja, ki je ne revolucionarji ne protirevolucionarji ne bi bili smeli prestopiti. Ker jo partija kot zmagovalka je, se je do tega treba opredeliti in to obsoditi! Same Zveze borcev ne krivim za zlocine revolucije, toda njeno vztrajanje pri opravicevanju (ali vsaj omalovaževanju) revolucionarnih dejanj njo samo in tako vse borce neprestano vlece nazaj, v nerazporno identiteto narodnoosvobodilni boj=revolucija in torej kar naprej nekdanje borce za svobodo obremenjuje z madeži revolucije. Bojim se, da gre celo za domišljeno igro, saj se ZZB tako neprestano pojavlja kot »branik« cistosti narodnoosvobodilnega boja in casti partizanov. Dejansko jih s takim ravnanjem kar naprej dela sokrive tudi za zlocine revolucije, jih kar naprej vprega v voz njene obrambe, ceš da s tem branijo cast narodnoosvobodilnega boja. Prav obratno je res! Ko bomo obsodili revolucijo, bo šele narodnoosvobodilni boj razviden v vsej svoji velicini. Da bi se ta manipulacija nehala, da bi nekdanji partizani za osvoboditev izpod okupatorja zares dosegli priznanje in cast, ki jim nedvomno gresta, pozivam ZZB NOV, da se do revolucije opredeli in jo obsodi!

Enako trdovratno in vedno znova pozivam vodstvo Cerkve (noben od današnjih klerikov sicer ni osebno sodeloval v spornih dejanjih med vojno), da se opredeli do medvojnega ravnanja Cerkve (kot moralne avtoritete protirevolucije) v Ljubljanski pokrajini! Vaške straže so – tudi iz razlogov, ki so deloma razvidni iz predstavitve medvojnega dogajanja – nastale kot spontana samoobramba (duhovniki in drugi so vaške straže lahko organizirali le na podlagi te spontanosti); takšno samoobrambno organiziranje dovoljuje tudi mednarodno vojno pravo. Toda izdajanje partizanov in drugih sodelavcev NOB so zavržena dejanja. In ceprav je šlo potem »logicno naprej«, da so vaške straže Nemci povzeli v domobransko vojsko, je samo to dejstvo, predvsem pa prisega »velikemu vodji« – korak »cez«! Je kolaboracija, korak, ki ga sankcionira tudi mednarodno vojno pravo. Kolaboracijo kot tako, izdajstva je treba obsoditi! Za nazaj se tako in tako ne da nic popraviti, obsodba tako revolucije kot protirevolucije in kolaboracije je »investicija« za naprej: da se postavi moralne kriterije, da se ve: kolaboracija z okupatorjem je zavrženo dejanje, pobijanje ljudi v imenu revolucije oziroma protirevolucije je zavrženo dejanje! To so dejanja, ki se ne smejo vec ponoviti!

……….. razjasniti pojem evolucija! Revolucija nikdar ni bila in ne bo boj za osvoboditev izpod okupatorja v času okupacije. Kaj je potem je druga stvar.
…………… O kolaboraciji pa nima smisla razpravljati.
Drugo, kar je pomembno je to, da je se zgoraj napisano plod mišljenja enega človeka, tokrat HRIBARJEVE in je potrebno stvari poznato globlje in podrobno. Mišljenje enega človeka, ki se lahko obrne, kot pač apiha ne more biti neka verodostojna in fiksna stvar. Veliko bolj pomembno in mirodajno je dejansko stanje. To je tisto, kar te zelo bega!

Že mogoče, da je zgoraj napisano le subjektivno mišlenje ene osebe, pa četudi je to ga. Hribarjeva. Seveda je njena verostojnost odvisna od vetra, tako kot verodostojnost marsikoga drugega…

Se pa strinjam, da je veliko bolj pomembno in merodajno DEJANSKO stanje. In kakšno je to v resnioci bilo? Mogoče pa bi ti LI_MUN ovrgel z verodostojnimi dejstvi Spomenkine trdive o revoluciji, partiji in še čem. V kolikor pa nimaš kaj napisati v bran dejanskemu stanju, pa bodo še naprej mišlenja kritično mislečih ljudi imela precej teže in tudi verodostojnosti.

PS: O kolaboraciji pa res nima smisla razpravljati, saj o njej itak vse vemo iz zgodovinskih knjig, ki so jih spisali revulucionarji ane!

Protikomunisti, ki so se uprli za časa vojne komunistični revoluciji, danes ležijo mrtvi po celi Sloveniji. Njihovi klavci se pa prosto sprehajajo med nami z visokimi pokojninami, to je realno dejstvo. Sedaj pa nekateri želijo zmetati skozi okno revolucijo in kontrarevulucijo, pripeljali bi pa nazaj na vrata partizane. Pa če tudi bi jim to kakorkoli uspelo, bi to bilo spet prikrivanje resnice. Resnica pa je ta, da smo se resnično osvobodili šele leta 1991, ko so nas napadli ravno partizani oziroma jugokomunisti.

Zavedati se morete, da Slovenci neželimo državnih temeljev, ki bi sloneli na zločinstvu in razdvajanju naroda. Komunistična revolucija in vojna so nas kruto razdelila,leto 1991 nas je združilo. PRAVA SVOBODA ZA SLOVENCE JE PRIŠLA LETA 1991 !!! Zastonj se nekateri trudijo, da bi to izničili, to se kratko malo več ne da, dokler bo Slovenski narod obstojal.

Sama prazna slama v zadnjih dveh postih. Ljudi, ki so pisali zgodovinske knjige lahko imenuješ kakor hočeš, lahko tudi revolucionarje. In če bi držala tvoja teorija so se borili sami proti seboi???
In kdo so ti protikomunisti in klavci??? Zakaj to ne poveš. Očitno so to po tvoji logiki tisti, ki so se borili proti okupatorju oziroma so okupatorja izzivali, kar je bilo tu že neštetokrat napisano in je za vsakega, ki mu je vsaj malo jasno kaj vojna je, dotalni absurd.

Protikomunisti, ki so se uprli….??? Ma kje so ti protikomunisti bili, ko so se dogajali tako imenovani povojni poboji??? Vi ste o tem zelo dobro poučeni in te poboje so izvajali manjše skupine, do 10 ljudi.
Vprašujem vas, koliko teh pobojev so ti protikomunistični borci preprečili in če niso nobenega, zakaj ne??? Kakšni borci so to sploh bili??? In ko govorite o vojni za Slovenijo 1991 leta lahko brez najmanjšega naprezanja najdeš številne člake, ki resnico spet spreminjajo po svoje in Slovence na veliko blatijo.
Stara praksa se nadaljuje in to ni nič novega, razen v tem da ste vsak dan bolj smešni in neverodostojni.