neznan | 12.06.2009 | 21:34:29
SMEŠIČ: “Spor možno urediti le na podlagi mednarodnega prava””’ ??????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????”

LE KAKO, ČE PA PRI RISNJU MEJE NI BILO UPOŠTEVANO MEDNARODNO PRAVO, NO TITOO GA NI UPOŠTEVAL!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

| 12.06.2009 | 13:28:44
Leta 1919 mednarodna skupnost Hrvaški na mirovni konferenci ni priznala državne pravne tradicije (katero so Hrvati prodajali Slovencem tam od leta 1830 naprej) in njene silne zgodovine, o kateri nihče drug nič ne ve, sami Hrvati pa o pričajo kot bi imeli časovni stroj. Še danes ima občutek, da živijo v času kralja Tomislava.
Torej Slovenci in Hrvati so l. 1919 po razpadu A-O bila v enakem položaju,zato sta tudi meje postavile tam kjer so dejansko bile oz. sta prinesli ozemlji v SHS. Hrvati so svojo državnost po 1000 letih zopet za trenutek ugledali z ustanovitvijo NDH (sporazum z Rajhom je predvideval deportacijo 170.000 Slovencev, na srečo se to ni zgodilo, jih je pa vseeno veliko pristalo v Jesenovcu).

V Kraljevini SHS je dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Okrnjeno Slovenijo znotraj Kraljevine SHS, so s tem zakonom in Uredbo o razdelitvi države na »oblasti in na sreze«, razdelili na dve »oblasti«, Mariborsko in Ljubljansko. S tem zakonom CELOTNO MEDMURJE s središčem Čakovcem (mesto se imenuje Čakovec in ne Čakovac!) sodilo v Mariborsko oblast! Tako je ostalo vse do šestojanuarske diktature leta 1929.
To pomeni, da je bilo do takrat območje Medmurja do izliva Mure v Dravo Slovensko in ne Hrvaško.
Po uvedbi diktature in vojaške vladavine, je bila ukinjena država Kraljevina SHS, nastala pa je Kraljevina Jugoslavija. Takrat so nastale BANOVINE, (Dravska, Savska banovina, itd) in je bilo celotno Medmurje odtrgano od nekdanje Mariborske oblasti in ni več sodilo v Dravsko, temveč v Savsko banovino. Seveda prebivalstva ni nihče nič vprašal. Kljub temu se je prebivalstvo v občini Štrigova samo izjasnilo, da želi biti v Dravski banovini. Zato so vendarle leta 1931, na izrazito željo krajanov, priključili vso občino Štrigova Dravski banovini. Preostali del Medmurja je še naprej ostal v Savski banovini in je bil podvržen organizirani in sistematični hrvatizaciji.
Takšno ravnanje se (štokavščina je tuja tako Prekmurcem, kot Prlekom, kakor sosednjim Medmurcem!) v ničemer ne razlikuje od ravnanja, italijanskih fašistov po letu 1920, na Primorskem, Goriškem, v Benečiji in v Istri. Tudi fašisti so to izvajali na enak način, z namenom, da z asimilacijo Slovencev utrdijo meje kot izhodišče nadaljnje narodnostne ekspanzije.

Delitev ozemlja Istre v okviru Jugoslavije ni mednarodno pravno irelevantna in je bila izvedena brez pravnih podlag celo v okviru jugoslovanske pravne ureditve, in to na temelju osebnih odločitev komunističnih hierarhov in brez privolitve prizadetih prebivalcev? To velja tudi za cono B, ki je bila po Memorandumu o soglasju (London, 1954) vrnjena Jugoslaviji in kjer sta bila uradna jezika slovenščina in italijanščina, in ne hrvaščina.

Izhodišča za ozemeljsko razmejitev med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško
Meja med ozemljem Republike Slovenije in republike Hrvaške doslej ni bila določena niti z mednarodnopravno obvezujočim aktom niti z medsebojnim dogovorom med republikama.
II.
Zgodovinsko je kot nesporno mednarodno priznana obstajala meja med kronovinami avstrijskega cesarstva (Cisleitanija) in Ogrsko kraljevino, zamejujoč tudi ozemlja poseljena s Slovenci in so danes del ozemlja Republike Slovenije. Ta meja se v odnosu do Hrvaške skozi stoletja niti demografsko niti formalnopravno ni spremenila in tudi po razpadu Avstroogrskega cesarstva ni bila predmet mednarodnih revizij. Zato je kot nespremenjena lahko izhodišče za dokončno razmejitev med republikama.
III.
Celotno ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, vključno s kvarnerskimi otoki, je po koncu beneške republike spadalo v okvir avstrijske Vojvodine Kranjske, in bilo po prvi svetovni vojni okupirano s strani republike Italije. Do konca druge svetovne vojne, tudi ko je Hrvaška kot NDH sodelovala kot partner v nacistični koaliciji, ni bila Istra nikoli v zgodovini del hrvaškega ozemlja.
Na temelju pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 je ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, razen Svobodnega tržaškega ozemlja, pripadlo Jugoslaviji. Kot del Jugoslavije tako Hrvaška nima pravnega naslova, da si kot ena njenih naslednic prisvaja izključno pravico jurisdikcije nad celotno Istro. Dokler ni izpeljan mednarodni ali intrajugoslovanski postopek sukcesije po razdružitvi Jugoslavije, je njena uprava nad Istro prehodno de facto upravljanje brez trajnega pravnega mandata. Status prehodne začasne ureditve obvelja tudi po sprejetju Mnenja št.3.in 7. Badinterjeve arbitražne komisije (1992,1993).
Delitev ozemlja Istre v okviru Jugoslavije med Slovenijo in Hrvaško je mednarodnopravno irelevantna, ker je bila izvedena brez pravnih podlag celo v okviru jugoslovanske pravne ureditve in to na temelju osebnih odločitev komunističnih hierarhov ter brez pristanka prebivalstva, katero so te odločitve zadevale.
To velja tudi za Zono B, ki je bila po Memorandumu o soglasju (1954) vrnjena Jugoslaviji in kjer sta bila pod angloameriško upravo uradna jezika slovenščina in italijanščina,ne pa hrvaščina.
IV.
K ozemlju obmorske države spada tudi njeno priobalno morje s pravico do pristopa v mednarodne vode. Prebivalci Istre in Slovenskega Primorja so to pravico skozi stoletja nemoteno uživali celo ne glede na formalno vključenost v tuje državne tvorbe.
Ta pravica in stvarna možnost njenega uživanja je za prebivalstvo tega območja eksistencialnega pomena, in za Slovenijo bistvena sestavina njene državnosti. Zato se Slovenija tej pravici v nobenem primeru ne more odpovedati.
Hrvaško odrekanje Sloveniji pravice pristopa do odprtega morja s sklicevanjem
na njeno teritorialno zaprtost temelji na okoliščinah, ki jih je Hrvaška sama ustvarila s tem, da sije prisvojila ozemlja, do katerih enostransko nima pravice. Tako početje predstavlja akt uzurpacije v nasprotju z mednarodnim pravom.
V.
Republika Hrvaška ima po narodnostnem kriteriju nesporno pravico do delov Istre, kjer pretežno živi hrvaško prebivalstvo. Po istem načelu ima enako pravico tudi republika Slovenija do delov, kjer živi pretežno slovensko prebivalstvo. V obeh primerih na temelju pravice do samoodločbe.
Za ozemeljsko razmejitev med republikama je zato potrebno predhodno izvesti referendum na vseh območjih, kjer to zahtevata ena ali druga stran.
Pravico do odločanja na referendumu imajo avtohtoni prebivalci slovenskega ali italijanskega državljanstva in njih zakoniti potomci, ki so imeli stalno bivališče na območju referenduma na dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.
VI.
Odnosi med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško zgodovinsko niso obremenjeni z nikakršnimi interesnimi protislovji, ki bi ovirali dobro-sosesko sodelovanje ali nasprotovali sodelovanju tudi v okviru širših evropskih integracij, predvsem EU.
To interesno skladnost je danes resno ogrozilo razhajanje v stališčih glede nerešenih vprašanj o ozemeljski razmejitvi med republikama po njuni državni osamosvojitvi. Slovenija smatra, da nadaljevanje takega stanja onemogoča sodelovanje obeh držav tudi na drugih področjih, še posebej ker bi se z vstopom Hrvaške v EU konzerviralo kot trajni izvor in generator novih nesoglasij z mednarodnim soglasjem. Slovenija zato v interesu obeh držav in interesu same EU vztraja na nujnosti, da se ta nerazrešena mejna vprašanja razrešijo še pred vstopom Hrvaške v EU.