ali ima pomoč staršem svoje meje?
Znašla sem se v nezavidljivi situaciji, in ker sama ne vem več, kaj je prav in kaj ne, prosim za vaše mnenje: kdaj kot otrok svojemu staršu lahko odpoveš pomoč? Prva situacija je bila pred leti, ko sem nudila denarno pomoč, za kar se je izkazalo kot popoln nateg. Sedaj oče ponovno pričakuje mojo pomoč, da pomaga sam sebi, vendar veliko večino bremena prenese name. Po pogovoru sem se strinjala, vendar pod manjšim pogojem, kateri očeti vzame največ 1 uro dela. Oče očitno tega ne misli narediti, vendar pritiska name. Jaz pa nočem popustiti, ker že moja osebna situacija brez njega ni rožnata.
Povejte mi, do kakšne mere je otrok dolžan skrbeti in podpirati bedastoče svojih staršev?
Hvala za vaša mnenja!
Sin ali hči je dolžan/dolžna po svojih močeh pomagati staršem v primeru, da starši sami nimajo dovolj sredstev za preživetje (pa ni s tem mišljeno, da nimajo denarja za porscheja). Pri tem pa je treba upoštevati še, da ima dolžnost staršev preživljati svojega otroka prednost pred preživljanjem lastnih staršev. Poleg tega mi za svoje starše plačujemo v penzijski sklad, torej jim že pomagamo.
Bedastoč nikoli in nikdar ni dolžan podpirati noben otrok.
Pravno gledano je otrok dolžan preživljati svoje starše, če ti nimajo svojih sredstev za preživljanje, moralno in etično gledano pa jim je otrok dolžan pomagati tudi sicer: z družbo, podporo, pri vsakdanjih opravilih ipd. Nikoli pa pri bedastočah – še posebej, če se starši niso vsaj malo pripravljeni potruditi tudi sami.
Če sem očetu že dala več kot 10.00 EUR in jih je zafučkal, jaz pa odplačujem kredit še naslednjih 6 let. Če sem pripravljena še enkrat požreti to dol in mu pomagati, pod določenim pogojem (1 ura njegovega dela) in on tega noče sprejeti, niti noče narediti nič, da bi spremenil svojo situacijo. Z fantom živiva v najemu in komaj shajava z eno plačo. Sem zato upravičeno slab otrok in prejemam poleg vsega še šikaniranje?
To je težko. Veš da rabi, po drugi strani pa veš, da bo šlo vse v maloro. Nekaj podobnega sem doživljla doma, denar je bil vedno za alko, fešte in čike, za ostalo pa ne. Vedno sem jima pomagala, pa čeprav sem vedla, da ni dobro. Sedaj sem končno naredila temu konec, saj imam svojo družino in ju ne mislim več zalagat. Amen.
Najhuje je to, ko bi rad rekel NE, pa ne moreš.
Vse ima ene meje,….
LP
Draga anonimna – pohvalno, da je tvoja ljubezen do staršev tolikšna. Izgleda pa vse skupaj tako, kot da ne moreš pretrgati popkovine.
Zdaj, ko si ustvarjaš lastno gnezdo, bi vsak pričakoval pomoč od staršev, ni nujno, da v denarju, lahko v nasvetih, fizični pomoči – če si sama še na začetku, je tudi oče še dovolj pri močeh, se mi zdi. A si to mislila z 1 uro njegovega dela? …in ti ne pomaga???
Razmisli dobro o svojem ravnanju, ker pomagati boš staršem še zelo dolžna, ko bosta onemogla živela v kakšnem domu in jima ga boš morala vsaj doplačevati. Tu socialna ne pozna milosti.
Čaki…. Ni znal z denarjem, katerega si mu že posodila. Še vedno odplačuješ, zaradi tega, tvoja denarna situacija ni rožnata. In kljub temu da to ve (predvidevam) te prosi, da pojdi še bolj na rob preživetja, da bo on lahko nekam “uložil”, pri tem pa ne bo prispeval niti eno uro svojega časa. hmmmm. sem morala ponoviti, ker… četudi je tvoj oče, je situacija kar malce bizarna. nič mu nisi dolžna. prav nič. če je sposoben sam zase skrbeti. Pravno? Hmmm. dvomim no… Se bom pa pozanimala kaj si pravno staršem zares dolžan. Odplečvati dolgove po njihovi smrti sem sigurna… Za časa življenja pa…
Denar ni zafučkal za alko, čike, ampak za nespametne naložbe. Ker tega, kar je počel, nisem odobravala, se mi je zlagal, da potrebuje denar za premostitev nekega plačila v firmi.
Ena ura njegovega dela ni pogojena z mano, ampak z njim: da napiše nekaj, kar bo njemu v pomoč. Pa noče. In ja, fizično je čisto ok, saj ima komaj nekaj čez 50 let.
Jaz od njega nočem popolnoma ničesar že od svojega 15 leta dalje. Fizično popkovino sem pretrgala že kar nekaj let nazaj, in od takrat se poskušam postaviti na svoje noge, pa me vedno nekaj udari po glavi od očeta. Poleg tega, da sem dala tudi vedeti, da od njega in njegove dediščine nočem nič.
In ne najdem več moči, več ugovorov, več besed, kako naj mu dopovem, da naj se briga za svoje življenje in meni da mir, da moram gledati nase za naprej in ne njega reševati iz dreka za nazaj. Včasih imam občutek, da je kot mali otrok, ki nekaj ušpiči, potem pa pričakuje, da ga bo nekdo drug rešil iz problemov. Zdi se mi, da je čas, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.
ne razumem, od kje vam to, da so otroci DOLŽNI to svojim staršem. jaz jim nisem dolžna delat družbe, ker se v njihovi družbi ne počutim dobro, ne mislim jih zalagat z denarjem, ker imam svojih stroškov dovolj, sploh pa ne na tak način, pomoč, ja, če bi blo res nujno, drugače pa ne, imam svojega dela dovolj (družina, služba,…). je pa res, odvisno od tega kakšen odnos imaš sicer z njimi, če ni obojestranskega spoštovanja, potem ni nič. marsokdo pa že zaradi tega, ker so mu vcepili občutek krivde, če ne bo pomagal in vsako minuto na razpolago, leti k njim.
tole s pomočjo, dolžnostjo in spoštovanjem do staršev je za moje pojme čist mim, kdo na tem svetu je fehtal svoje starše da ga ustvarjo in spravjo na svet?
tole posojanje denarja familji je zajebana stvar,imam tako sestro,ki mi je ze dolzna se pa se,znesek je par tisoc evrov,pa kaj cem,vidla jih tako nebom,mami pa atu ne mislim razlagat,ker bi se takoj ponudila,da jih onadva vrneta,pa bi bil spet ogenj v hisi,tako kot je bilo pri bratu,ki ga je tudi nasankala za par jurjev(vrnila sta mama pa ata na koncu,ko sta izvedela) on pa druzino za prezivljat..nevem kaj naj ti recem,morda tako kot sem jaz sestri,prosim ne hodi vec k meni po denar,dobrodosla si vedno vendar vse prosnje glede denarja bom preslisala.Kaj pocne z denarjem,da je vedno brez nevem,dela-zasluzen denar ima samo zase,ker jo prezivljata mama pa oce..
ja tezko je to,ne mores se ne skregat ornk niti pozabit na dolg kar tako.
Se pravi, ti si se morala zapufati, da si mu DALA (in ne posodila) veliko vsoto, ki ti je ne bo
nikoli vrnil – zdaj pa pričakuje to isto še enkrat?
Tukaj sploh ni važno, ali je oče, sin, prijatelj…takemu ČLOVEKU se ne daje. Nikoli več pika.
Če je sam tako egoističen, da niti ne pomisli, da ti je denar že dolžan, pa je kljub temu
sposoben TEBI nabijati slabo vest….potem je vse jasno. Jama brez dna, pa še niti hvala ne
boš imela od tega. Dajati moraš vedno znova, prvič ko res NE MOREŠ, si pa vse, samo človek
ne.
In še nekaj – samo tak sprevržen egoist lahko imenuje take transakcije “pomoč” …
Popolnoma mirno ga zavrni in povej da enostavno NIMAŠ. Pika. Da pa verjetno ne bi dala tudi
če bi imela, ker mi še prejšnje runde ni vrnil….
sama imam podoben problem….
Starša sta se ločila… oče mi nikoli ni plačeval preživnine – za kar sem vložila tožbo – sodba je postala pravnomočna vendar do izvržbe na mojo željo ni nikoli prišlo….
oče je v enih 10-15 letih s svojim pijančevanjem in idejami za posel uspel pognati vse kar je imel… – in še več…
zanima me ali sem mu sedaj dolžna finančno pomagati (seveda mu delno) pa vendar sem sedaj v nezavidljivi denarni situaciji in bi raje dajala za svoje lastne potrebe.
no na kratko oče želi da mu izplačujem vsak mesec nekakšno preživnino…in mi grozi s tožbo….
tako da vidiš nisi edina:)
Dolžna nisi nič, pa če bi še tako vzorno skbel zate v otroštvu.
Če ti pa zdaj povrhu vsega še grozi in te izsiljuje, bi ga enostavno črtala in ignorirala.
In ne, nikoli se ne bom strinjala s tistimi nebulozami, češ – res da te je zanemarjal, ti ni
ničesar dal, te ni maral, je skrbel samo zase itd itd…. AMPAK OČE JE PA LE…brrrrrr, me
kar spreleti. Oče pač ne more biti vsak.
In tale tvoj pač ni.
