Po ločitvi(po 15.letih) in otrocih sem začel znova (2 leti od locitve). Kandidatk na pretek. Luštne, pametne, zanimive, kvalitetne, mlade, jaz pa se pred vsako obdam z obzidjem in jim čustveno ne pustim blizu. Zdi se, kot da čustev nimam več, saj ne čutim ne ljubezni, ne sovraštva, ne žalosti, ne veselja…ko gredo ali ji odslovim, ne občutim ničesar…

Se da to popraviti, se resetirati, postati spet čustven človek? Ali mora le priti mimo tista prava…the one?

Kako ste se ostali postavili v čustvene zveze po ločitvi?

To palijo na tvoj motor, ne nate.

Ljudje se bi najraje pretvarjali, da je ločitev nek manjši spodrsljaj v življenju. Je pa pogosto ena izmed težjih stvari, ki se nam lahko zgodijo. Če se lahko pred okolico še skrijemo pod masko običajno uživanja življenja, čustva in telesni simptomi ne lažejo.  Opažaš, da se pri tebi to kaže kot čustvena otopelost, o telesni simptomatiki stresa ne pišeš.

Idealno bi bilo, da bi se pogovoril s kakšno psihologinjo, da predelaš preteklost. Najmanj kar moraš narediti pa je, da si v stiku s samim seboj, da prepoznavaš svoja čustva, da jočeš, če čutiš žalost, da se razjeziš, če si jezen … Pa da daš času čas. Očitno te nobena ne pritegne, je pač tako z razlogom. Hvala Bogu, da svoje rane ne ližeš s promiskuiteto, če imaš priložnosti. Kot si sam ugotovil, ko bo prišla prava, bo svet postal drugačen. Začutil boš tako, vedel boš.  Do takrat pa se posveti predvsem svojim otrokom, zelo te potrebujejo, ločitev je tudi za njih zelo težka stvar.

Jaz podobno.  Kandidatov dovolj in porabljam energijo za to, da jih vljudno odslovim, ker do nobenege ne čutim nekih posebnih čustev razen spoštovanja in empatije. Ne želim pa nekoga zraven sebe samo zato, da bom v dvojini.

Kljub temu, da sem jaz dala pobudo za ločitev, je bila to zelo boleča lekcija. V zvezi s tem sem vse predelala in opažam, da v bistvu sploh več ne želim nikogar v svojem življenju. Uživam v svoji samskosti in še nikoli se nisem imela tako čudovito na dopustu, kot letos, ko sem šla sama za par dni: nobenega prilagajanja, nobenih kompromisov, delaš kaj in kdaj ti srce poželi.

Avtor, če si predelal ločitev, verjetno isto kot pri meni,   deluje nekje v podzavesti en varnostni mehanizem oz. nezavedno strah, da se prepustimo in bomo na koncu spet izigrani in hudo ranjeni. Mogoče smo časovno čustveno otopeli, da si srce dokončno opomore in bomo “zdravi” pripravljeni za novo vezo.

Jaz sem zelo empatičen človek in se je v meni zakoreninilo eno prepričanje, da sem verjetno z dvojino zaključila, ker sem prepričana, da me nihče ne more tako visoko povzdigniti v lepih trenutkih kakor me lahko močno prizadene in tudi jaz ne želim več nikogar tako močno prizadeti kot sem bivšega moža z razhodom.

Mogoče pa še samo ni pravi čas in se še nismo  srečali s pravo osebo, ki bi znova v nas prebudila tista globoka čustva zaradi katerih je vredno poskusiti spet dvojino 🙂

Avtor prepusti se in uživaj v tem ,kar imaš 🙂

Definitivno tista taprava… razen če nisi kak narcist

Bivših ne preboliš nikoli , samo naučiš se živeti z bolečino. Meni je zdaj 3 leta od ločitve pa me še kar trga,misli bežijo. Velikokrat ga sanjam.Probala z novo vezo,a ko je hotel resno sem ga odslovila. Čustveno otopela,brez zaupanja in strah pokazat čustva.

Nasvet . Zjoči se,najdi pomoč. Lažje je.

Ja.. še nekaj časa bo trajalo. Pri meni je bilo isto. Cela vrsta punc v katere bi se prej sigurno zaljubil. Nič.  In sem se že spraševal isto, kot ti. In res moraš počakat na pravo.. da ti spodnese tla pod nogami. Vztrajaj.. se splača.

Same here. Ampak mislim da nismo se tako odprti da pustiš da ti ‘prava’ spodnese tla. Tudi sama sem ograjena, nihče si ne želi biti dvakrat prizadet. Moj moto je trenutno prepusti, dopusti…. Ko se po težkih trenutkih dvigneš nad vse kar je…sprejmes lahko tudi ponovni padec. Očitno je potreben. Vesolje ima svoje plane 😉

Če si jo imel res rad se nikoli ne zaljubiš v drugo,vsaj ne na isti način.

Ko vprašaš 50 letnike in gor(ko mine druga puberteta) kaj jih je v življenju najbolj žal ,rečejo da nisem ostal z prvo ženo.

Zivjo vsem skupaj. Se moja izkušnja…Jaz sem dal tudi povod za ločitev po 18ih letih, zdaj se pa že eno leto pa pol matram, sploh ne morem predelati preteklosti. Sploh ne vem kaj narediti, bil sem pri psihoterapevtih, vedeževalki, delam na sebi (meditacija,knjige, osebnostna rast), skušam si zapolniti prosti čas ampak čustva so hudičevo močna. Pa vem da si ne želim biti več z njo ampak me vseeno boli ker sem tok vložil v to vezo, na koncu ti pa ženska reče da preprosto ne čuti nič več do tebe…pa trije otroci…je pa res da pri meni ni nekih novih kandidatk. Avtor, če si iz LJ ali okolice, pusti nek Kontakt pa se lahko dobiva na pijači in izmenjava kakšno mnenje?

se ne spuščaš v zvezo, ampak v spoznavanje ljudi. Ostalo pride samo, če je kemija za rečt.

Greš samo ven, se pogovarjaš, greš hodit, spoznavaš. zakaj nujno in obvezno v zvezi?

Ne sekiraj se preveč. Pusti čustvom na plano, ne delaj se veselega, če nisi, pusti času čas. Kar se ti dogaja, je povsem nekaj normalnega, če si bil kolikor toliko s srcem v zvezi. Otopelost je normalen pojav po boleči ločitvi.

Že to, da greš v aktivnosti, miganje, šport, da ostaneš komunikativen in ne zagrenjen, da se ti dogaja vsak dan posebej, si že skoraj zmagovalec. Spoznavaj spontano, druži se spontano. Zdaj si na vrsti ti. Če bo pri keri kemija super, če ne pa tudi nič tragičnega, ločitev ni zamah z roko.

očitno si v depresiji, daj si čas, da se čustva zacelijo.

Jaz pa ne vidim nič slabega v tem. Sem na istem, dobra 4 leta že od ločitve. Pravzaprav mi je všeč, da sem otopela, tako se vsaj nihče ne more igrati z mojimi čustvi. Sama sem mnenja, da je to naš naravni obrambni mehanizem. Enostavno izklopiš čustva in fertik. Seveda ti je lahko neka oseba všeč, vizualno denimo, ne boš pa zdaj pesmic pisal pa jokcal če se s to osebo ne izide, greš naprej pa je.

Menim, da lahko le 1x ljubiš na tak način,da si pripravljen dati vse od sebe, vztrajati, rotiti,upati. Še posebej če gre za prvo ljubezen, s katero si skupaj on mladosti.

Če imaš otroke,živiš z njimi,naslednjič težko,da boš koga pripeljal domov za vselit, saj ne želiš prizadeti in obremenjevati otrok,ki niso ničesar krivi. Mogoče tako nova zveza tudi težje napreduje,če ne živiš skupaj – nekje zamre, čeravno je bila prej zaljubljenost, metuljčki, spoštovanje,…., ampak ti ni , to ni to – nočeš tvegati, izpostavljati, poleg tega pa ti ni več za prilagajanja, posebej če že nekaj časa živiš sam. In tudi ne pride v upoštev, da bi se drugi partner vselil v dom, morda da se vselita kdaj skupaj. Meni npr. ni, da bi v naše stanovanje prišel živet nov partner (3-sobno stanovanje, srednja leta, 3 otroci).

Ni več enako kot takrat, ko si nekoga ljubil, imel z njim otroke,  skupaj ustvarjal….

Enostavno si  drugačen. Okolica pogosto posiljuje z nekimi novimi partnerji, vezami….Mislim, da moramo biti najprej zvesti sami sebi, bolje sam kot v družbi, ki te ne izpolnjuje in da si z nekom boljkone zato, da nisi sam.

Če pa pride samo po sebi, toliko boljše, nikakor pa ne na silo. Vmes pa ne smeš biti zakopan in zagrenjen, biti moraš odprt, se družiti tudi z novimi ljudmi, spoznavati nove kraje, dogodivščine, predvsem pa samega sebe, česar nočeš in kaj hočeš.

MOTORIST me zanima če ploskaš- npr. na gledališki predstavi ploskaš- katera roka je zgoraj- na sliki je leva zgoraj, ali je pri tebi obratno?

Pozdravljen.

Sama sem prav tako na nek nacin otopela. Prej vesela, topla ženska, ki jo je partner 3x zapustil, ne vidim prav posebnega veselja v ničemer. Garam v sluzbi, skrbim za 2 majhna otroka in se sprašujem, kaj za vraga sem delala tako zelo narobe, da sem kjer sem.

Zelim si ljubezni, družine, strah pa me je stopiti na novo pot.

Po domace, živim po inerciji…

Na zunaj pa krasen nasmesek..

Lp