17 let ima, dobil si je prijatelje, cele dneve visi z njimi, uro ima do 22 00 , pa je že parkrat prišel sredi noči domov, ker ima eden avto, pa se fijakajo naokoli.. Ker mu je kao fino in se mu zdi čisto okej, da podaljša za pet ur.. Kaj lahko naredim? Sem mu grozila, da bo šel, pa prav, da ok. Da bo pri prijatelju živel. K očetu noče, ker ve, da bo moral tam delat, ker šole itak ne bo naredil.

Pospravljat noče, pogovarjat se noče. Denarja mu ne dam, razen za hrano. Kaj mu sploh še lahko vzamem? Nič. Je pa nevzdržno, se vsak dan kragava ko dva furmana.

Me ima, da ga res pustim, da odide, samo kaj, ko bo ostal brez šole in bogve kje, predno bo prišel k sebi. Ponavadi takrat ni več poti nazaj.

Tak ni od včeraj ali predvčerajšnjim…Tak je že od malega.Ker od njega niste zahtevali, ker niste bili dosledni in ker je bilo vse po njegovi zlati ritki, kot je še sedaj.Kdo je tukaj zdaj mama in kdo je otrok, se ne ve.Dela , kar mu pade v rit in v betico.Jaz bi mu že dala zdavnaj dve okrog kepe.Mulc kliče po tem…Ampak zdaj je prepozno.On je izstrelek, ki je že odletel.Prepozno sprašuješ za nasvet.In kje si bila dosedaj?

Ja, bila sem zraven. Do letos je bil v redu. Zdaj se mu je odpulilo.

Moj je tudi 17 star. Šolo dela z dobrim uspehom, pretegne se ne. Zadnje leto je imel punco, veliko je bil pri njej ali ona pri nas in priznam, da sem bila ob tem kar pomirjena. Sedaj pa s prijatelji naokrog, tudi z avtom, ker so nekateri že z izpitom, včasih pride pozno, včasih pri kom prespi. Dokler ne hodi domov pijan ali zadet, se mi vedno javi na telefon ali pa sam pokliče, ne kompliciram, ker odrašča in pridobiva izkušnje. Upam samo, da ima vcepljeno v glavi, da k pijanemu vozniku ne sede v avto – so pa mladi glede tega celo bolj odgovorni kot mi včasih…

JAZ ga ne pustim prespat. In tudi hočem, da je ob 22 uri doma. A je to preveč ali kaj? A je sedanje mulce treba pustit , da hodijo ponoči okoli? Jaz nisem tega mnenja. DO 10 se lahko vse zmenijo. Potem pa so samo še traparije na vidiku.

Trikrattristopet – Draga mama, z njegovim očetom sta zamočila po celi črti. Za njega sta samo še denarnici pa še to ni potrebno, če je v taki družbi, da ima kakšen več, kot potrebuje.

Otroka se vzgaja od rojstva do 7-ega leta starosti, če takrat ne dobi osnovnih napotkov, kaj so pravice in, da so te pogojene z dolžnostmi, je začetek vzgoje po 7-em letu starosti, strel v koleno, ker začne potuho in podporo dobivat v družbi in mu praktično v njegovem življenju ne pomenita nič, dokler ga ne zapusti družba.

Problem je v tem, da nista njegova zaupnika, da ne hodi po nasvete k vama, temveč k kolegom, s tem sta ga izgubila. Ni denarja, groženj ali obljub, katere bi ga pripeljale nazaj.

V času, ko vaju je najbolj potreboval, sta šla narazen, verjetno je tudi za to, krivil samega sebe ali pa zaradi tega enega od vaju sovraži.

Kot sem rekel, vzgoja otroka traja do 7-ega leta, potem pa se ga samo še usmerja in zmagaš, če si ti tista/i, kateremu odraščajoči otrok to dovoli.

Moj pri 42 ih pride po nasvet k meni, fotr, kako bi ti to rešil, res se ne drži vedno mojih nasvetov, vendar je dovolj, da je v zbirki rešitev, tudi moja.

Tebe otrok ne sprašuje nič več, nezadovoljen je, ker mu kratiš svobodo odločanja, kdaj bo prišel domov.

Rešitev je v tem, da mu pustiš, da odraste, vendar mu dopoveš tudi to, da bo za vse napake, odgovoren sam. Razložiš mu, da v primeru, da ne bo nadaljeval šolanja, mu ostane garanje za minimalca ali kriminal, kjer je denarja sicer več, vendar je tudi nevarnost, da bo šel v zapor, da ga pretepejo skoraj do smrti ali celo fentajo. Odpri mu oči, naj v svoji glavi premisli, kakšno življenje si bo ustvaril. Družba ga bo slej ko prej zapustila, eni se oženijo, ustvarijo družine, drugi gredo v arest, tretji spet, končajo svojo življensko pot, kaj misli početi potem. Povej mu, da je na drugi strani nekaj let učenja z vsemi privilegiji, ki mu ob tem gredo (hotel mama, žepnina, zabavanje,..) važno je samo to, da izdeluje letnike in maturo, pozneje pa morda celo diplomo (včasih mulce sreča pamet, brez naše pomoči).

Nehaj se kregat z njim, ker vidiš da je to Sizifovo delo, pusti ga, nudi mu prenočišče, ko ga potrebuje, denarja pa mu ne dajej, naj ga zasluži, morda tudi pri očetu. Pogovarjajta se mirno o njegovih načrtih in ciljih za bodočnost, podpiraj ga pri dobrih in mu razloži slabe strani slabih.

Morda ga bo tvoja mirnost pripeljala do tega, da bo začel malo pametneje razmišljat. Zanj ni še prepozno, ti pa si zamudila in moraš vajin odnos spraviti na nove temelje, kot zaščitnik in varuh in ne več kot mama.

Evo, tole kar ti opisuješ avtorica smo mi dali tudi čez. In ja bilo je – NORO. Dobesedno NORO. Včasih nisem vedela ali sanjam – ali je vse kar se dogaja preprosto RES.

Gimnazijo je ‘zdeloval’, ker je “genij” po očetu, po meni pa strastni žurer. In ja – popolnoma sem ga razumela in tudi podpirala. Mož je bil modro tiho, ker mi zaupa.

Sinu je bila Gimnazija dobesedno najboljša  ‘šola za pripravo na življenje’. Profesorji so bili carji in so si za dijake res vzeli čas. Kadarkoli. Top.

Zdaj so se hormoni umirili (tok, tok) in počasi zaključuje študij fizike. Ima ‘prijateljico’  in po njegovih besedah je najraje doma, z njo, na svojem. 500 km od doma.

No, ne vem, koliko let šteješ, jaz 45, pa ti povem, da smo od 2. letnika srednje šole naprej kar precej ponocevali in marsikje prespali. Včasih je bilo zelo divje, če pomislim za nazaj, smo imeli srečo, da smo vsi preživeli, nekateri študirali in se nasploh dobro znašli v življenju. Mogoče svojemu sinu premalo zaupaš, saj konec koncev je na pragu odraslosti.

Hudi maček, imaš prav. Vse sem mu povedla, kako bo, če ne bo živel po normah.  Vse mu je jasno, problem je, ker vsak dan pride s kako neumnostjo, ki je ne morem tolerirati. In, ja, morda mu moram bolj mirno razložiti, ne pasti ven.

Tega, da se bo klatil cele noči okoli, pa ne bom dovolila. Dokler ne bo končal srednje šole, ne.

Sicer pa mislim, da je vse to zanj novo, in počne stvari, ki jih sploh ne dojema. Ni mu jasno, da bo revež fizikalec z oš, da ga noben priajtel ne bo gledal več kot tri dne in, da si bo zafural življenje z neumnostmi.

Naš sedemnajstletna čez vikende nima ure do desetih, lahko občasno tudi kje prespi in (razen, ko je bila korona policijska ura), ga greva z možem tudi sredi noči iskat na npr. rojstnodnevno zabavo. Res pa je, da si je vse te privilegije pošteno prislužil – kadar ve, da se mora učit, je že popoldne doma in se uči, prav tako je doma tudi čez vikend, če npr. naslednji teden piše test. Hodi na gimnazijo in bo letos zelo solidno prav dober.

Prav tako, če ga prosim, brez teženja pomaga pri gospodinjstvu. Večinoma je vljuden in prijazen

Kot sem rekla, ni tak od danes in od včeraj.To je rezultat sedemnajstletne vzgoje.Zdaj te šofira po svoje.Namesto da bi šofirala ti.In mulcu pokazala, kdo je glavni.Zdaj pač ne uboga nič in tudi vodljiv ni.Kot že ni bil niti v vrtcu , niti v šoli.Avtoritete ne pozna in je ne spoštuje.Bluzi.Meni bi že zdavnaj svetile vse žarnice.Naj gre v produkcijsko šolo, ali pa k očetu.K prijatelju pa ne more; so prijateljevi starši nori, da ga sprejmejo v njihov dom, mulca nepolnoletnega?

15 let prepozno. Z otrokom se zacne pogovarjat ko je se mali in s tem gradiš neko zaupanje, spoštovanje, ljubezen. Sedaj je prepozno, hormoni delajo svoje, ti nisi uspela vzpostaviti zaupanja, nimaš več kaj, samo upaš lahko da ne zapade v slabo družbo in droge.

Zanimivo kaj berem samo obsojanje avtorice in ena je celo napisala da bi se moralo vedeti kdo je glavni. Kaaaj?

Torej merite moči?

Ni važen otrok, ampak kdo je glavni in od tu vse zasluge ali kaj?

Avtorca ni najstnistva brez bitk, vedi to.

Pomaga in samo pomaga iskren pogovor. Ne doma, pojdita na pizzo, tortico, ko vidiš da je dobre volje in mu povej za, svoje občutke.

Vedeti moraš, da kar je imel sin najraje, vaju skupaj. Njemu so se sanje zdrobile.

Zdaj je nekje vmes in še nihče ga ne razume.

Objemi ga in povej mu vsak dan posebej da je on tvoj svet in mu to tudi pokaži.

To pomaga, če otrok spoštuje svojega starša. Če ga ne spoštuje in mu gre na živce, bo tako vedenje (objem, odhod v slaščičarno…) dojel kot šibkost matere in način, kako jo še bolj oviti okoli prsta. Ona je svoje spoštovanje že zapravila, fant je ne uboga, ne posluša njenih groženj, skozi eno uho not, drugo ven. Na tej točki je dejansko potrebno samo to, kar je že nekdo zgoraj povedal. Brez jeze in razburjenja predočiti fantu posledice njegovih slabih odločitev. Pogovor, kjer mu poveš, da glede na to, da ne upošteva njenih svaril, bo pač prevzel vajeti v svoje roke in posledice tudi. To pomeni, da ostane popolnoma brez denarja, če šole ne naredi, mu preostane delo za minimalca, v nobenem primeru se ne tolerira brezdelno ležanje na kavču. Če pusti šolo in tudi službe ne najde, nudiš samo še golo prenočevanje. Nobene hrane v hladilniku, nič od nič. In seveda jekleni živci. Namesto krega obrneš na hec. Aja, hrano bi? Star si 18,  zdrav si, menda boš ja uspel zaslužit za hrano. In ko smo že pri tem, tudi stroške za elektriko, vodo itd. bom potrebovala. Saj menda ne misliš, da je vse zastonj? Hahahah. Glede na mojo starost, bi pričakovala, da me boš odslej ti preživljal. Jaz sem tebe do 18, ane?:)

Pač poveš mu, da sta od sedaj dalje dva odrasla človeka v stanovanju, ki si, glede na to, da se on ne šola več, delita stroške bivanja in delo za gospodinjstvo. Šel bo k prijatelju živet? Super, pripravi mu kovčke.:) S tem te itak izsiljuje, ker ve, da boš znorela. Če pa ne, ko bo 18, naj kar vzame pot pod noge, neprecenljiva šola življenja.

Tako nekako bi naredila jaz, sicer bi prve parkrat tezila, nergala in preklinjala, ce to ne bi obrodilo sadov, kar jih obicajno itak ne, bi pa obrnila na hec in si izmislila razne stose primerne situacijam in na tak nacin resila nesoglasja.

Ampak pri nas doma se spostujemo in to od nekdaj, tako kot sem jaz zahtevala od otrok, da me spostujejo in jih od malega ucila spostovanja do sebe, mene in vseh okoli njih, tako sem tudi jaz od malega spostovala otroke in jih vzgajala z razumom, ne z nekim ‘to moras, ker si ti otrok in jaz mama’, ampak so dobili nestteto razlag, ce je bilo treba in vedno opcijo izbire, ker se mi je zdelo lazje, da izbirajo napake, ko so mali in ko se lahko stojim za njimi, kakor potem v puberteti…

Skratka, pri avtorici ni spostovanja z nobene strani in to je problem.

Zdaj, fant je skoraj odrasel in z njim se je treba vsesti in pogovoriti odraslo. Groznje, kako bo krampal in lopatal, ce ne izdela sole, so brez veze, ker je to za najstnika nekaj imaginarnega, je treba postavit pravila dveh odraslih v skupnem stanovanju in sozitju, obenem pa se skupaj uciti spostovanja.

koliko. Praznih besed brez duše.

Ni čudno da, skačejo na tirnice.

Ne me basat…Pa ti? Pa tvoj nasvet? Ga ni???

Nisi dosledna, zato se ti smeje v brk. In še se ti bo….Ko bodo meje jasno začrtane in bodo ob polnoči vrata brezkompromisno zaklenjena( pravila mu boš prej seveda povedala…) bo moral pač spat k prijatelju….In vsak dan ga prijatelj sigurno ne bo prenašal…hehe…V šolo bo tudi hodil in prinašal pozitivne ocene, če ne greš lepo na center in zaprosiš za predodelitev…pa naj gre k očetu živet.Nehaj že viti roke in se pregovarjat z mulcem, ki se norčuje iz tebe vsak dan.Pokaži mu že enkrat, da misliš resno! In da boš represivne ukrepe izvedla po spisku, tako, kot ga boš prej seznanila z njimi in če se jih ne bo držal…Saj tudi na banko ne moreš, če je ura 18 in so vrata zaklenjena.In tudi čez rdečo luč se ne vozi.Se bo treba začet reda držat…in tega tvoj sine nima privzgojenega…Zato naredi red in pokaži, da misliš resno…ne pa da se vsak dan fajtaš in pregovarjaš.

Jaz imam dva. Začela sta precej prej kot tvoj, ob koncu OŠ. Kršila uro, popivala, kadila travo, kradla denar, pobegnila skozi okno ko sem spala.

Pa smo še vedno veliko pogovarjali, moje zahteve nikoli niso bile previsoke ala same petice.

Ne morem ti povedat kaj vse sem doživljala, skoraj se mi je zmešalo. Bila sem prepričana, da bosta slej ko prej v vzgojnem zavodu, jaz pa z omejenimi starševskimi pravicami. Ali pa bomo vsi mrtvi.

Edino kar je bilo dobrega, da sta vedno opravljala tudi domače obveznosti in vedno sta med poklicala za prevoz ali šla s taksijem.

No danes sta v tretjem letniku. Ure nimata, lahko tudi kje prespita. Oba delata prek študenta, lani bila sama s kolegi na morju (lastnica povedala, da je bil apartma v nulo spucan). Nikoli ne ponučujeta preveč, že dve leti ju nisem videla pijana, testi na droge negativni, doma še zmerom pospravljeno, skuhano, obešeno perilo, živali zrihtane, trava pokošena, če se tako dogovorimo oz so stvari vsako dnevni opravki.

Ni šanse, da mi vzameta denar, včasih s svojim zaslužkom še počastiti kak izlet, pico. Aja pa ko en delodajalec ni več rabil je sam priporočil drugemu, da je najstarejši dobil novo službo.

Družbo sta izčistila, ostali so prijatelji, kr nekaj jih samo pozdravita in čao. Kljub temu da lahko kje prespita je to le pri treh prijateljih, kjer poznam tudi starše, pošljeta fotko, pokličeta. Srednja šola gre brez problemov (4 letna strokovna).

Glej vem, da te skrbi, da si jezna, razočarana, ampak mogoče je pač burno obdobje, ki bo ob nekem kompromisu v katerem oba malo popustita in se sproti dogovarjata, tudi spričkata minilo brez večjih posledic.

Meni je bilo grozno ju pustit do polnoči, sta prosila do enih, sedaj ni omejitev in pokličeta v 99% do enih. Aja večino povesta pa vse mogoče s tridnevnim zamikom, a povesta. In če je kaj narobe še vedno kliče mene (enkrat so imeli prometno, in niso bili krivi, kr je en zapeli na pločnik-to mi je dalo misliti, da je eden končal z zlomljeno roko ob sedmih zvečer na pločniku, torej se lahko zgodi kadarkoli), jaz pa potem ostale starše.

Oh seveda se spričkamo in kakšno večje delo negodujeta ampak se v soboto ko delam, vstaneta ob 6ih in zalijeta vrt. Zdaj še en pripravlja na vozniški izpit in ne skrbi manj kot ne je skrbelo ko sta ne po valeti prosila, če lahko še žurajo do 4ih!!! (smo se na smrt skregali kr sta moral domov ob pol enih).

Povej mi, ampak ne pretečno in preveč prepovedi, kr jih bo prekršil in bosta potem oba slabe volje.

Bom kar direktna. Se bo slišalo kruto, amapk kdor ima kaj v glavi, ne bo zameril!

Rojevate nove sužnje v ta svet in potem vas skrbi, da ne bodo delali za minimalca. Halo?

Najbolj pomembno je, da otroka naučite, da se bo cenil in imel rad. V kolikor to dosežete, bo otrok zagotovo sam spoznal/ odkril kaj ga resnično osrečuje in zanima. In potem naj bo to njegovo vodilo v življenju   …. Delati za dušo je neprimerno bolje, kot delati za golo preživetje.

17-letnik mora biti doma do 22h? Ni čudno, da te ne jemlje resno. Ti nisi bila nikoli mlada? Jaz sem bila najstnica 30 let nazaj, med tednom sem morala biti doma do 22h, za vikend pa smo se sproti menili glede na plane, če je bil kakšen žur ipd. sem tudi prespala (bolje to, kot da ga kakšen pijan sošolec pelje domov), če smo šli v klub sem šla domov s 1.jutranjim busom ob 3h. Od maja do sept. pa sem se vozila s kolesom 6km, sredi noči. Pa se mi je zdelo, da imam ultra stroge starše, ki nič ne pustijo.

Se mi zdi, da se preveč obešaš na to uro, ki sploh ni bistvena. Najbolj pomembno je, da šola štima. Postavita skupaj prioritete, povej mu, da boljši ko bodo rezultati v šoli, več svobode bo imel. Zdaj so bili celo leto doma, brez družbe, normalno, da so se malo strgali s ketne. Bistvo je, da to ne bo imelo dolgoročnih posledic. Raje se pogovorita glede šole, kakšna ima pričakovanja, načrte za naprej in kako jih doseči. Pogovarjaj se z njim kot z odraslim, ne moraliziraj in pridigaj, ker to gre pri najstnikih avtomatsko na mute. Zamenjaj pristop in ga bo morda tudi on.

Pravo kar bi rada povedala je to, da sem tudi sama zagovornik vzgoje od prvega dne. Sem striktna, načelna, zelo redoljubna, natančna in tako sva tudi oba vzgajala, plus z veliko mero ljubezni in zdrave pameti. Vedno so bila znana pravila igra in tudi posledice za kršitve. Domače zadolžitve od malega. Smo furali ok do lani, ko je nastopila karantena, moj starejši sin pa je bil v 2. letniku gimnazije. Od takrat dalje pa gre vse navdol. Lansko leto je letnik je sicer sfural ok, letos pa žal ne in je zaključil 3. letnik s popravcem iz mat.

Jaz sem že januarja videla, da se dela šola zelo “na pol” in pomanljivo. Nič oz. zelo malo DN, zelo malo ponavljanja snovi, učenje zgleda “buljenje” v računalnik. Seveda smo se posledično začeli doma kregat, ker on zatrjuje, da ima vse pod kontrolo, četudi so začele leteti enice. Vedno je bil kriv nekdo drug za njegov neuspeh.

Do zadnjega je trdil, da bo brez popravnih in “naj ne težim”. Računica se mu ni izšla in sedaj seveda smo tudi krivi mi, ki mu težimo, profesor, ki za “zeza”,……skratka slaba volja pri vseh.

Kreg, na kreg že od februarja. Postaja vse bolj nespoštljiv do naju, nesramen, neresen, neodgovoren,…..vmes tudi izjave, da se bo odselil, da mi2 ne veva kaj delava kot starša, da se ponavljava, da naju itak ne posluša, da nimama pojma o ničemer……skratka, mene v duši zabolijo njegove izjave, v prsih me boli.

Najljubši hobi je buljenje v telefon in potepanje s prijatelji, ter seveda žuranje, ki pa trenutno odpade, ker se mora učit. Ampka za vse sva itak kriva mi2 z možem. Tudi inštruktor me je opozotil, da pri njem ni problem “znanje”, temveč neka čuda odtujenost. Kot, da ni zraven in se ne zaveda odgovornosti in posledic. Kot, da mu je vseeno.

Skratka, hočem povedati, da sva ga vzagajala “pravilno”, pa se mu je vseeno “odpelo”.

Mene zanima, če ima kog kakšne nasvet kako najti nazaj “stik” z njim? Vem, da je v sebi čudovita duša in predvsem moj sin in ne žeim, da zaide na napačne poti! Ne želim ga izgubiti. Želim, da postane srečen, ker trenutno je videti zelo nesrečen.

Kako mu lahko pomagam? Kako lahko dobiva z možen nazaj tisti stik?

Sicer moji še niso najstniki, a poskusite prebrati knjigo “odštekani najstniki in starši, ki štekajo” – slovenska terapevta, moja sestra je zelo pohvalila knjigo, je tudi izboljšala odnos s hčero. Predvsem pa bodite prizanesljivi. Obdobje korone je (bilo) za najstnike zelo naporno in omejujoče. Kot je rekel en psiholog: bolezen najbolj prizadane starejše, ukrepi pa mlade. Nekateri se znajdejo bolje, drugi slabše. Meni se prav smilijo, biti zaprt skoraj celo leto s starši doma. Meni bi se strgalo, če bi me to doletelo pri 16-ih. To je čas, ko bi se moral počasi odtrgati od staršev, poiskati svojo pot, svoj prostor pod soncem…

Detox od pcja in GSMja.

Letos med korono je 90%  otrok razvilo odvisnost od teh naprav.

ja lepo te prosim no, v Sloveniji se otroci nikoli ne odtrgajo od staršev, kaj šele, da bi to bilo pri 16 tih