Pozdravljeni! S partnerjem imava že več let težave, preprosto sva si preveč različna. Pri vzgoji, pri pogledu na svet, že pri izobrazbi, načinu življenja. Odkar imava otroka, je to še bolj izrazito. Sem finančno neodvisna, imam streho nad glavo, skratka preprosto bi lahko šla stran od njega. Je pa dejstvo, da smo mlade mamice z otroci, miloreceno, drugorazredna roba. Pa sploh ne mislim zdaj iskati novega partnerja, v bistvu bi prav rada bila nekaj let sama z otrokom, sva navajena biti skos sama, zagotovo bom imela več prostega časa, ko bo otrok pri očetu. Ampak me je res strah biti samska, groza me je pomisliti, da bom na družinskih piknikih, kosilih, srečanjih brez partnerja. Da bom ločenka. Da bo moj otok v šoli označen, kot tisti, katerega starša sta ločena. Da bom morda čez par let ugotovila, da mi ni bilo tako slabo, da sem želela samo preveč popolno zivljenje. Ker vem, da je težko dobiti idealnega partnerja, če si ločenka z otokom pa se toliko težje. Po drugi strani, pa me najin odnos ubija.

Če je tako kot pišeš, zakaj pa ne oživiš odnosa? Če ga lahko razdreš, ga lahko tudi sestaviš, verjemi.

Mi je pa tako mimo mnenje žensk, da ste kot ločenke drugorazredna roba … Malo se ceni no …

Pozitivna psihologija je ključ do uspeha. Ob priliki v njegovi prisotnosti recite, več kot neskončno rada te imam, zato ti dajem več kot neskončno svobodo. Te besede lahko zapišete tudi na papir. Moč besed je več kot neskončna. Moč besed in njih učinek čutite globoko znotraj sebe, tudi on. Z besedami lahko zdravite, lahko delujete tudi obratno. Tableto lahko primete s prsti, besede ne morete prijeti. Besede s pozitivnim potencialom imajo pozitiven učinek in zdravilno delujejo v globinah posameznika. Veliko bi se dalo še napisati o magični moči besed.

Evo, jst sm locena. Z otrokom. 5 let locena. Sla sva narazen zaradi nepremostljivih razlik… On bi nonstop delal, uzival po svoje, otrok modni dodatek. Tud danes minimalno casa prezivi z njim, po liniji najmanjsega odpora, ogromno babica in dedi.

In moj cist prvi odziv je bil tudi.. Bravo, 32 let si stara in si se locila. Vse moje kolegice so ravno zacele dobivat otroke, ko sm se jst razhajala… In mi blo tud na zacetku nerodno(ne pred druzino, pred ksnimi druzinskimi prijatelji, znanci,..). Ampak hitr sem to predelala, ko sm res ugotovila kako boljsa oseba sem postala. Kako nisem vec nesrecna, ker sem v vsem sama, ceprav mam partnerja(to bilo pred locitvijo), kako si organiziram cas z otrokom bolje, ce ne rabim cakat da nama nekdo javi da bi pa zdej blagovolil bit z nama pol ure in nej spremeniva plane. Ugotovila sem, da sem se umirila, bolj zdravo zacela zivet, mela mal vec casa zase…

Sla cez fazo ko sm mal vec zurala(takrat ko bil otrok pr ociju), vec sportala, vec kvalitetno prezivljala cas z otrokom, vec se smejala…

In tist k me vidi samo kot loceno z otrokom in kot nek “izrodek narave”… Takega tud ne rabm v svojmu zivljenju. Ne hvala.

Drugorazredne ste zato, ker se tako vidite. Kot manjvredne. Ker se vidite, kot da je vas otrok naredi manjvredne, namesto da bi bile hvaležne da ste lahko mame. Da uživate samske in z otrokom, ne rabite nobenemu polagat računov, skratka, delate kot želite. Plus to kar opisujete … vi potrebujete kena, ne pa partnerja. Samo da se bo z vami naokoli kazal, da bosta igrala popoln par, ker bog ne daj, bit samska je nekaj najbolj groznega. Ljudje vas bodo obsojali da ste sami samo dokler se boste vi počutila ponižno. Torej, zamenjajte ploščo v glavi. Ko bo vaša okolica videla, da ste vi srečna samska, vam nihče ne bo pametoval zakaj nimate koga ipd. Noben drug vas ne more osrečit, razen vi sama 😉

Btw, otroci ne obsojajo tako kot vi. Otrok bo sprejel da ima starša ločena, ker je tako boljše za okolje v katerem raste, kot pa da je prisiljen gledat starša ki se silita da sta skupaj, brez popolnoma kakšne navezave.

Jaz sem tudi ločena že 3 leta in ob ločitvi je bilo res hudo, pa sem mislila da se ne bom pobrala, pa sem nekako se. Vmes spoznala fanta, s katerim sva leto in pol skupaj…pa se imava skupaj ok, vendar ogromno nekih strahov in vsega..

Evo, tukaj pa zdej pri meni nastopi isti problem, kot pri Gr3ysanatomy…. nikakor ne morem končati odnosa zaradi strahu pred samoto, da bom do smrti sama… itd.. Vmes  se kregava, greva narazen…. si zmečeva vse najslabše stvari ven… mine par dni, potem pa vse isto…

Težko je zelo rešiti tako situacijo….

Jaz sem ločena že 7 let in se imam čisto v redu, otrok pa tudi, pa živiva v najemu. Ne vidim se kot drugorazredna, kvečjemu pogumna in iskrena do sebe ne glede na izgubo socialnega in materialnega položaja poročene ženske (če ti že to toliko pomeni), kot oseba sem se obrusila in postala boljša. Meni je ok, če tehtam, imata in zakon in ločeno življenje svoje prednosti, je pa verjetno lažje tam, kjer je veliko ljudi zaradi strahu, preračunljivosti itd. Odvisno, kaj želiš od življenja in same sebe.