Imam partnerja , ki boleha za težko boleznijo. Pred samo diagnozo in znaki je imel ogromno ljudi okoli sebe, ogromno prijateljev, družbe. Sedaj se je to spremenilo. Po prvih znakih bolezni so se začeli ljudje odmikati počasi eden po eden. Niso ga več vabili v svoje kroge ne pokličejo ga več, niti se ne odzivajo na njegove klice. Enostavno dali so ga na ignor. Ostali smo mu samo še domači.

Zakaj smo ljudje taki egoisti , da vidimo zgolj samo sebe. V ključnih trenutkih pa nekoga, ki do nas goji upanje pustimo samega ?

očitno ste bili vsi bolj površne sorte, tole ogromno prijateljev, družbe pač pomeni, da ste imeli veliko površinskih odnosov, očitno pa nič globljih. Drugih ne moreš spremeniti, lahko pa sebe. Možu želim uspešno zdravljenje bolezni, tebi pa moč, da mu stojiš ob strani.

Ni imel prijateljev, imel je znance. Razlika! Tudi sorodniki bi šli stran, če jih sorodstvo ne bi vezalo z moralo.

V bolezni se šele zaveš, kako sam si v resnici.

Držita skupaj in čimprejšnje okrevanje vama želim!

Naj povem, da se je meni zgodilo enako. Naučila sem se živeti brez “prijateljev”. Sedaj imam le znance, s katerim včasih kaj površinsko poklepetam. Tvoj mož ima srečo, da ima tebe, družino. Če bi bil samski, bi bilo bolj hudo. Srečno.

Razumem, da je obolelemu težko, (res je težko), po drugi strani pa tudi vem kako težje je lahko, če prijatelji narobe pomagajo, ali gledajo.

Smo imeli v paliativni oskrbi – hudo za obolelega, hudo, ko so se nekateri umaknili in še huje, ko so dobronamerni “prijatelji” prišli – eni so se obnašali, kot da ni nič drugače, eni so samo v rano drezali, eni so spreminjali temo nase (ne nujno egoistično, samo niso prenesli tišine).

Butast primer: izgubiš nogo v prometni nesreči – kaj je huje? Da prijatelji s katerimi si hodil na jogging in samo o tem govoril pridejo na obisk, ali se ne približajo na 500m?

Ni črno-belo.

Lp in čim hitrejše okrevanje.

Ja, avtorica, imam podobne izkušnje.

Sicer pri meni je šlo za poškodbe, operacije, ampak vse skupaj dve leti in več (ni še ok).

In ja, niti jih ni zanimalo kako sem, niti klica: ej si ok. So mi pa recimo na dan operacije težili kako naj jaz njim nekaj pomagam (računalniško delo). Jih ni odvrnilo to, da sem že v pripravljenosti na rezanje.

Tvoj mož ima izjemno srečo, da ima tebe, da mu stojiš ob strani. Verjemi, tega ti ne bo kar tako pozabil. Ob takih trenutkih se zaveš kdo so pravi ljudje, kdo imajo pravo srce. Meni ni nihče od znancev, kolegov, ‘prijateljev’ pomagal. Dokler so imeli koristi od mene, sem bila ok, potem jih nisem več zanimala.

Mi je pa na pomoč priskočil nekdo prej ne poznan, nikoli imel koristi od mene. Kar verjeti nisem mogla.

Ja, v nesreči spoznaš kdo je res človek na mestu. Takrat te večina tistih, ki so bili ‘prijatelji’, ko so te rabili, umakne. Če imaš enega, ki ti ostane, je to več kot super. Meni ni noben ostal. POmoč sem dobila od povsem drugih ljudi, ki jih prej niti poznala nisem.

Pa seveda: tudi jaz želim tvojemu možu čim hitrejše okrevanje in vse naj naj. Tebi pa tudi: super si, da mu stojiš ob strani. Tudi tebi vse naj naj.

Si pa zapomnita kdo vse se je umaknil. Bodo prišli nazaj, ko bodo spet kaj rabili.

Žal ima mož tako diagnozo, da okrevanja ni, v bistvu gre za počasno  ugašanke življenskih funkcij. Trudimo se v vsej tej situaciji kolikor toliko normalno živeti. Ampak posledice njegove diagnoze sedaj čutim tudi sama, pozna se tudi na mojem zdravju. Sicer jaz imam družbo, ampak samo zaradi službe, drugače se ne družim pretirano, saj ves preostali čas namenjam njemu, njegovim potrebam. Vidim in čutim ga kako trpi.

In sprašujem se kam je šla vsa empatija do sočloveka.

Poznano, pri mami je bilo podobno, ene prijateljice ni bilo blizu mami pa dolgčas, jaz pa sama za vse. So prišle na pogreb, kje so bile prej…

Tole bi morala prebrat vzvisena koza. Tudi njej se bo zgodilo

Dejstvo je, da ti v takih situacijah ostanejo le najblizji in teh nikdar ni veliko, to je najblizja druzina in mogoce kak prijatelj.

Ko je clovek bolan, potrebuje mir, da se lahko posveti samemu sebi, ce je okoli njega kup ljudi, je to nemogoce.

Druga stvar, ki je tudi zelo pogosta, ljudje bi se oglasili, a ne vedo, kako se v takih primerih obnasat in tega jih je strah, zato se raje izognejo.

Sem bila v taki situaciji in sem tudi opazovala druge v takih situacijah, vedno je tako, da druzba pride in gre, ostanejo pa samo najblizji. Hudo je, ce za koga mislis, da ti je blizu, pa se izkaze, da ni, ostalo je pa normalno.

pa mož ima kaj empatije do drugih in predvsem do tebe ali pričakuješ, da se boš živa zakopala zraven njega? Enako vprašanje za mamo od mušruma? Je ona znala kakšno prijateljica poklicat ali jih ni želela motiti, hči pa lahko krepne zraven?

Časi so takšni, da moraš znati živeti sam s sabo v dobrem in slabem. Kakšni prijatelji…ko te potrebujejo si jim ok, drugače te skoraj ne poznajo. Zal

To je tak sistem in taka družba je to. Verjetno bi tvoj mož storil isto če bi se komu drugemu to zgodilo, tako da naj ti bo to za v tolažbo.

Tudi večino zdravnikov je tam zaradi tega ker jim je to služba in bolj redki so ki pomagajo s srcem. Včasih je bilo vse javni sektor, polovico manj zdravstvenih delavcev in skoraj nič čakalnih dob. Kaj pa danes… Delajo še 4 službe popoldan in ko je bil covid so odpovedovali operacije v javnih bolnicah, koncesionarji so pa na polno operirali ampak pri teh koncesionarjih so operirali tudi tisti iz javnih bolnic… Ljudje so egoisti in tako je.

Tudi mene je pred leti doletela težka bolezen.

Med zdravljenjem sem hotela samo MIR.Zato nikomur nisem točno povedala kaj mi mi je .

Sem rekla, da imam težave s hrbtenico.

In je bil mir.Telefoni niso brneli in ljudje me niso obremenjevali.

Ko imaš bolezen, ne rabiš 500 ljudi okrog sebe.Če imaš dva , ali tri, na katere se lahko zaneseš – je dovolj!

Pri nam je bilo isto. Oče je umiral za rakom, bil v agoniji, sodelavci, prijatelji, sorodniki pa niti poklicali niso (oz enkrat ali pa zelo redko). Na koncu so prišli na pogreb in se jokali, se delali kako jim je žal, ves čas stali v vežici, ko pa jih je oče zares potreboval pa nobenega nikjer. Dejstvo je, da ljudje ne maramo negativnosti in težkih čustev. Težko nam je posvetiti vso pozornost drugemu človeku, ko je ta v mukah. Nekako vsi izhajamo iz tega, ‘kaj pa jaz’? Res je, egoistično. Če nas je že kdo poklical, oz očeta, je potem ta oseba velikokrat preosmerila pozornost nase,.. jaa pa veš jaz imam tudi probleme z zdravjem, pa sem bila na operaciji itd. Težko se je osredotočiti na eno osebo, na njegove potrebe, želje, čustva. Redki so taki, ki dajo na stran svoj ego. Najbolj pa sovražim potem to, ko oseba katera ni bolanemu svojcu posvetila nobene pozornosti, potem reče; moje sožalje, veš da sem tu če me potrebuješ. (jaz te ne, moj oče te je, ko je bil še živ). Kakor si napisala, ostanejo samo še domači, tisti kateri so pripravljeni žrtvovati svoj čas za ljubljeno osebo.

se spomnim tem na monu okrog 1. novembra kakšna hajka je to vedno proti grobovom in večina monkelj hoče žurko na pogrebu, pa raztros po kakšni turistični destinaciji, pa da se slučajno kdo v črnem ne prikaže.

Ampak očitno to ni čisto realna slika, zgleda da ljudje trpijo, ko ob omembi bližnje smrti, bolezni, vsi poniknejo in se delajo, da nič ni.

Vse to smo pregnali iz našega okolja, nihče se noče ubadat s tem. Jasno, da ostanejo samo tisti, ki ne morejo pobegniti.

Takih kvazi ala prijateljev je povsod veliko, tudi ko so ljudje zdravi. Pravi prijatelji so redki. Vse ostalo so kolegi, znanci ali nepotreben balast, ki ga izpustiš iz življenja.

Ko pridejo temni trenutki, včasih prej pomaga neznanec kot pa tisti, ki pravi, da je tvoj prijatelj.

Pozdravljeni,

sam sem izkusil na tem, ker sem bil bolan, in so se osebe, ki so se predstavljale kot prijatelji, vedeli, da sem bolan – in na dan operacije, ali rehabilitacije ali kakorkoli že – so želeli zapiske, pomoč, bilokaj. Ko pa sem rekel – da ne morem in bodo že dobili, ko bodo; niso več prosili za pomoč. Še vprašali niso – kako pa si ti? Si res ok? Kako je tvoje zdravje… Vsaj meni bi pomenilo da me kdo vpraša – kako dejansko sem, ne da prosijo za zapiske, ali neko korist, v glavnem.

Na koncu ”res ostaneš” sam. Še samski predvsem težje najdeš prijatelje. Prej mi je najboljša prijateljica vedno pribijala – kako je ona vedno na voljo, kadar bom potreboval. In na koncu, ko sem jo res potreboval, je pa šla s fantom oziroma je ves čas posvetila samo njemu (poleg službe, seveda). Ne obsojam, da si želita biti skupaj, samo… a kje je potem ta ”njena vedno na voljo, kadar ti je hudo”?

Ljudje so zlagani. To sem spoznala v najtezjih trenutkih mojega zivljenja.

Na zacetku mi je hudo, sedaj pa sem se naucila ziveti brez prijateljev in brezveznih povrsinskih pogovorov.

Sem samotarski tip, eni ne razumejo tega… meni pa je krasno. Zakaj bi bila enaka kot drugi? Sem kar sem!

Avtorica, to kar opisuješ ni prav nič novega ali posebnega. Ljudje so v večini takšni, kot jih opisuješ. Naravni nagon jih žene k temu, da se družijo le z “zdravimi”. Le redki so, ki premorejo veliko čustvene inteligence in morale, da so prešli iz “živalskega” na človeški odnos.

V resnici je človek zelo egoistična žival, to je tudi razlog vsega zla na tem svetu. Ker tudi 99% prijateljstev je fake, v resnici gre le za izkoriščanje ali boljši družbeni status.

Ne bodi presenečena, sama raje nimam prijateljev, kot da imam ljudi okrog sebe, ki vem, da so zlagano prijazni. Lepo se tudi vidi na dediščinah, kako se hitro obrnejo obrazi prijaznosti. Edino sebi si lahko zaupaš in si prijateljica.

Ogromno prijateljev ne moreš imeti. Več jih je, bolj so površinski odnosi. Ti nečemu služijo (za obe strani) in ko temu več ne služijo (recimo ni več zabave), razpadejo po šivih. Mogoče se je fino tega zavedati vnaprej.

Prava prijateljstva zahtevajo veliko večji vložek. Dobiš pa podporo nazaj, ko je treba. Seveda, do mere, ki so jo sposobni dati od sebe. Kar je pa odvisno od posameznika.

Še dobro, da mu družina stoji ob strani. Takih ni veliko, če smo iskreni. Kar je še bolj žalostno.

In zdaj si ti želiš, da bi ga vsi ti ljudje obiskovali, spraševali vsak teden po telefonu, kako je z njim? Ali bi to rada? Samo tega si ne želi! Hvalabogu, da ima mir.Kot sem že napisala, koga pa rabiš takrat okrog sebe? Samo domače in svoj ljubi mir.Ne vem kaj si predstavljate, da bolan človek komaj čaka, da ga trume ljudi obiskuje? Sicer pa je normalno in človeško, da ljudje živimo naprej svoje življenje….itak ima vsak obveznosti in svojo družino.Ne moreš ljudi obremenjevati z bolnimi ljudmi, za te pač poskrbijo domači.                                    Zdaj se pa nehajte delat svetnike.Ker smo vsi taki.

Ja, tudi jaz sem to izkusila. Žal že enajst let, odkar sem zbolela,  ostajam brez prijateljev, ki so bili predtem vedno okrog mene. Ne oziraj se na to, le pogumno z možem naprej. Samo volja mora biti, ne se smilit sebi in drugim. Pa pozabiti na prijatelje, ki to niso. Življenje daje težke preizkušnje. Meni je uspelo, pa čeprav samo ob moji družini, ki mi stoji ob strani. Vse dobro možu in vam. Upanje umre zadnje.

Nekateri pač niso ustvarjeni za biti prijatelji-ljudi okoli sebe imajo le za lastno korist.

Če vidiš da te nekdo nkdar ne vpraša kako si in ob tem iskreno prisluhne, če samo hočejo in hočejo in hočejo nekaj od tebe, če te stalno skušajo spreminjat.. to so le koristolovci-čim prej jih zavrzite iz lajfa pa bo.

In ko vidite nekoga ki res kaže pristno zanimanje za vas, pa le pomislite, da bi bilo vredno ustvariti pristno vez.

Ne na podlagi prejšnjih izkušenj vse obsoditi za grehe drugih. Poslušajte in slišite onkraj besed.

Pa ne bo več teh dilem.