Kako naj spravim v red sodelavce?
Delam v pretežno ženskem kolektivu, kar je moških so večino geji, taki ta odkriti. V pisarni cele dneve poslušam samo opravljanje in jamranje. Nikoli nimajo o nikomur nič pozitivnega za povedati. Zgledajo kot pravi zavezniki, a ko kdo od njih manjka glodajo tudi njega. Zaradi njih in njihove zlobe smo izgubili tri res fajn in sposobne sodelavke. Sam negativizem jih je. Pa včasih komu, zagrozijo, da bo že videl, če ne bo časa postoril tako kot so si oni to zamislili.
Sama sem njihovo popolno nasprotje. Vse vidim pozitivno, ne obremenjujem se s čenčami, z najbližjimi sodelavci se ne družim. Kar se službenega dela tiče moramo sodelovati, saj eden brez drugega žal ne moremo, to pa je tudi vse kar imam z njimi. Prav dosti si me šikanirati ne upajo, saj sem jim pred leti natvezila zgodbico, da sem v firmo prišla tako, da mi je delovno mesto omogočil sam direktor podjetja. Očitno so si to dobro zapomnili, saj me precej pustijo pri miru.
Je pa ves ta negativizem počasi začel vplivati name. Domov hodim utrujena, pa ne od dela ampak od službenih odnosov. Naporno jih je imeti v bližini. Večkrat jih opomnim, naj na svet gledajo s ta lepše plati, naj kdaj poskusijo poiskati tudi kaj dobrega v sodelavcih. Takrat so potem kakšen dan malo znosnejši oziroma več časa preživijo na kavi. Takrat se tudi sama počutim bolje. Ko pa imajo oni svoje dneve, je tudi moj dan energijsko naporen. Poskusila sem res že vse mogoče, a za enkrat vse zaman.
Slušalke ali menjava pisarne ne pride v poštev. Dinamika in specifika dela je taka, da si tega ne moremo privoščiti.
V službi si 1/3 tvojega življenja in zelo pomembno je, kako se v službi počutiš. Če ne znaš najti načina, da obrneš situacijo sebi v prid, vzemi kot nasvet, da je čas, da začneš resno razmišljati o menjavi službe. Saj lahko mine kar nekaj časa, da zamenjaš, ampak pomembno je, da vsaj delaš korake naprej, v smeri poskusov izboljševanja svojega življenja.
Sicer nimam sodelavcev, imam pa nekaj blizjih sorodnikov, tako da se stikom ne morem izogniti, lahko pa odklopim v glavi.
Ne poslusam.
Ce pa poslusam, ko pac moram, komentiram s super, krasno, wow sreca in podobno.
Potem sem nezanimiva za taka jamranja in negativizem, tako da se je kolicina tega vec kot prepolovila.
Pac nisi tam, da poslusas sodelavce, ampak da delas.
Sem na istem. So izjeme, ki jih bom pogrešala, te službe mi je zares žal, ampak zaradi nekaj negativno nastrojenih proti vsemu, iščem novo službo. Težko je dan za dnem poslušat pritoževanje (btw služba je res top, moderno podjetje, noben ne teži za bv, plače tudi niso slabe) in gledat zavijanje z očmi/posmehovanje za vsako besedo, ki jo kdo izreče. Navidezno pa seveda najbolj prijazne do vse, sploh pa do vodilnih :))
Uh, to je pa res neprijetno. Ti srčno želim, da rešiš. Me je pa tole opomnil kako dragoceno je delo od doma, včas kar pozabim, kako fino je, da lahko v miru delam. Je pa pri meni drug problem, sodelavci kradejo moje oddano intelektualno delo. Mirno, brez slabe vesti skopirajo in se podpišejo. Tudi nadrejeni, tako da ne vem komu se pritožit, če vodilni počnejo enako. Marljivo delo in poštenje ni več vrednota 🙁