Naveličana življenja v zlati kletki
Pišem, da si malo olajšam dušo in ker mi ni ostalo kaj dosti prijateljic s katerim bi si bile tako blizu, da bi se pogovarjale o osebnih zadevah, čustvih, zakonu,…
Naveličana sem vsega, zmatrana in jezna sama nase. Kot mlada punca sem bila polna optimizma in dobre volje. Družinsko življenje me je precej spremenilo in močno utrudilo. Zaciklala sem se! Veš čas sem posvetila otroku in možu, ter zanemarila svoje lastne potrebe. Dala sem jima vse in še več.
Trenutno čutim, da ne zmorem več takega načina življenja. Sin je polnoleten, mož nekaj let pred upokojitvijo, jaz pa kao v najboljših letih za žensko, pa tako zelo zmatrana in naveličana. To življenje, vsak dan eno ta isto, me je začelo ubijati. Ko doma začnem uvajati spremembe, naletim na blazen odpor in nesodelovanje. Zavedam se, da sem ju razvadila do amena, vem, da sem sama odgovorna za mojo bedo. Vendar iz tega kroga ne morem kar tako izstopiti. Ne vem kaj bi sploh rada, po eni strani mi res ni hudega, po drugi strani pa se počitim kot ujetnica v zlati kletki, po lastni izbiri.
Zdi se mi, da sem jima dal vse in še več. Sedaj bi bil čas, da spet naredim nekaj zase. Potrebujem malo vznemirjenja, malo življenjskih začimb. Težko se mi je podstopiti kaj novega. Ko bi vsaj imela koga za zraven, za podporo za nove podvige. Sin se osamosvaja, mož pa ni pretirano družabne sorte. On bi vse, da sva samo midva, sama pa potrebujem več kot to.
So tej moji občutki sploh normali za žensko, ki ji po nekih nenapisanih standardih, v življenju res ni hudega? Je to mogoče kriza srednjih let?
Naveličana198, 16.09.2021 ob 10:46
Pišem, da si malo olajšam dušo in ker mi ni ostalo kaj dosti prijateljic s katerim bi si bile tako blizu, da bi se pogovarjale o osebnih zadevah, čustvih, zakonu,…
Naveličana sem vsega, zmatrana in jezna sama nase. Kot mlada punca sem bila polna optimizma in dobre volje. Družinsko življenje me je precej spremenilo in močno utrudilo. Zaciklala sem se! Veš čas sem posvetila otroku in možu, ter zanemarila svoje lastne potrebe. Dala sem jima vse in še več.
Trenutno čutim, da ne zmorem več takega načina življenja. Sin je polnoleten, mož nekaj let pred upokojitvijo, jaz pa kao v najboljših letih za žensko, pa tako zelo zmatrana in naveličana. To življenje, vsak dan eno ta isto, me je začelo ubijati. Ko doma začnem uvajati spremembe, naletim na blazen odpor in nesodelovanje. Zavedam se, da sem ju razvadila do amena, vem, da sem sama odgovorna za mojo bedo. Vendar iz tega kroga ne morem kar tako izstopiti. Ne vem kaj bi sploh rada, po eni strani mi res ni hudega, po drugi strani pa se počitim kot ujetnica v zlati kletki, po lastni izbiri.
Zdi se mi, da sem jima dal vse in še več. Sedaj bi bil čas, da spet naredim nekaj zase. Potrebujem malo vznemirjenja, malo življenjskih začimb. Težko se mi je podstopiti kaj novega. Ko bi vsaj imela koga za zraven, za podporo za nove podvige. Sin se osamosvaja, mož pa ni pretirano družabne sorte. On bi vse, da sva samo midva, sama pa potrebujem več kot to.
So tej moji občutki sploh normali za žensko, ki ji po nekih nenapisanih standardih, v življenju res ni hudega? Je to mogoče kriza srednjih let?
Torej zakaj si tako na dolgo in široko napisala, ko bi lahko v par stavkih? Da iščeš mladega z velikim, ki mu vedno stoji in te obdela kot prasic0.
Ženske naše starosti se delimo na dve skupini. Tiste, ki se počutimo tako kot ti, potem pa so še tiste druge, ki ves čas vlagajo samo vase, od izgleda naprej. Vlagajo vase, pa če familija še tako trpi, one so na prvem mestu, ne glede na ceno. Sem jim včasih kar malo nevoščljiva. Je pa tako, da meni so bili tudi otroci vedno na prvem mestu. Kateri tipu ženske so bo bolj obrestoval njen življenjski stil, se bo videlo tudi, ko bodo otroci odrasli.
Ženske srednjih let, 16.09.2021 ob 10:58
Ženske naše starosti se delimo na dve skupini. Tiste, ki se počutimo tako kot ti, potem pa so še tiste druge, ki ves čas vlagajo samo vase, od izgleda naprej. Vlagajo vase, pa če familija še tako trpi, one so na prvem mestu, ne glede na ceno. Sem jim včasih kar malo nevoščljiva. Je pa tako, da meni so bili tudi otroci vedno na prvem mestu. Kateri tipu ženske so bo bolj obrestoval njen življenjski stil, se bo videlo tudi, ko bodo otroci odrasli.
Sem se hujsa od vaju obeh, sem doma, gospodinja, sin je izpadel super, samostojen, moza sem pa razvadila v iber, komaj da si zna rit sm obrisat, dejansko sem iz njega naredila popolnega zivljenjskega invalida!
Torej so moji dnevi taki, da perem, cistim, peglam, kuham, opravim vse mozeve privat obveznosti, vse dobi k riti prineseno, skratka, od zivljenja naj ne bi imela nic od nic.
In se huje, pred poroko sem bila divja, neukrotljiva, kaksne zacimbe zivljenja, to so male kolicine, jaz sem zajemala zacimbe s seflo, ne zlicko!
In zdaj?
Imam prijateljice, pa gremo kam, se nasmejimo, se zabavamo po svoje, uzivamo, ce mozje kavcajo, njihov problem, ne potrebujem nekih norosti, to sem dal skozi kot mlada, zdaj pred 50im mi je dovolj zabavni zenski vikend ali vsaj vecer, kaj pa naj bi se mi se dogjalo?
Ljubimci? Ne, hvala. Mi je dobro tako, kot je.
Pa si se ti kdaj res iskreno pogovorila z njima, jima povedal kajkšni so tvoji občutki? Jaz bi začela tukaj, pač z odprtimi kartami na mizi, potem telovadba ali pa sprehod v naravi vsak dan in ko bo tudi glava malo bolje, se bo vse poklopilo, takrat boš tudi že vedela kaj točno si v življenju še želiš.
rosana535, 16.09.2021 ob 11:19
Opisuješ življenje polovico žensk po 40-50 letu. Življenje postane rutina, dolgočasno ,enolično….. sestopit z vlaka pa kar ne moreš…..
Res je- predvsem ko se zaveš še dodatno, ds si praktično v rokah partnerja psihičnega manipulatorja ( to je še dodaten šok, ko se to pri njem razkrije, v mladiosti tega ne sprevidiš ravno, zato ker si naivna, mlada zaljubljena, padeš na lepe besede in dejanja, kasneje pa zna on to zmodelirati in te strenirati, da mu ješ iz roke – pa ne materialno, pasivno ukazovalno in zhtevno – upam avtorica da ti vsaj tega nimaš); zato sem vztrajala z otroci do polnoletnosti – ker bi jih psihič dodatno še bolj zmanipuliral proti meni, ker je bil zanj hud osebni poraz, da je moral razbit družino, fasado za javnost. Muje tudi dodatno še genetika tovrstna ven usekala, imajo to v genih po materini strani.
jaz sicer o tem, da si najdem Lowerja in furam zvezo nikoli nisem razmišljala, ker nisem taka oseba, da bi sedela lahko na dveh stolih -ne morem tega. Niti da bi se tako poniževala, da bi ohranjala drućino zaradi tiste unilčevalne “zlate kletke”; ki pa tosploh ni bila – samo navidezna kletka je bila. Saj niti nikoli ni rekel: pojdi pa si kupi kaj lepega, za dušo vsi nakupi pod njegovim posesivnim nadzorom -nikoli pa za več kot 100 eur….. Niti zlatnine, nič. Židovski psihopat, dobesedno. Bo pa sedaj vse za nazaj moral poplačat, brez skrbi, nič ne bo mogel poskriti, zatajiti, ker so kjar lepo dokazi za vse njegove mahinacije in tudi finančno izkoriščanje, delovanje brez moje vednosti se našli, skriti prej sicer- vsi.
Kako vas razumem. Vsi v moji druzini so vedeli da mami bo ze. Nihce ni pomislil da imam svoje zelje in svoje misli. Jaz sem se v dolocenem trenutku zlomila in zacela spreminjat rutino. Otrokoma je bilo vredu ampak mozu ne. Bil je navajen da sem skakala kot je on hotu in pocela stvari ki so njemu ugajale. Ko sem naredila je pocilo. Ostala sva skupaj ker se je zacel trudit. Ne more verjet da sem tako odrasla v sebi da me ni strah oditi.
In vsem ki mislite da gre za loverja… ne laskajte si! Najprej zelimo uzivat s prijateljicami poceti stvari ki nas veselijo in imeti obcutek da smo potrebne. Lepo je tudi da nas nasi moski razvajajo saj smo konec koncev razvajale me njih lep del zivljenja