Poročena sem z očkom, ki ima otroka od prej, skupnega otroka pa imava tudi midva. Z besedami se ne da opisati, kako zelo mi je žal, da sem se poročila z njim in da imam z njim otroka. Jaz in najin otrok namreč prav nič ne štejeva, ko je na stiku njegov otrok od prej. Partner se enostavno ne zna, ne zmore ali noče upreti manipulacijam otroka, ki ga podpihuje še njegova manipulativna mati, ki ne more preboleti, da je zveza razpadla in sebe z otrokom predstavlja kot žrtev. Midva sva se spoznala, ko je bil že davno samski, a otrok ne našuntan proti meni, kot da sem za razhod njegovih staršev kriva jaz. Meni je med stiki nevzdržno, kako se otrok grdo obnaša, on pa ne naredi prav nič. Imam občutek, da se otrok prav trudi, da bi prišel med naju in naju razdrl. Če se jaz oglasim, pa sem tako jaz ta grda in mi mož očita, naj grem, če mi kaj ne paše. Zaradi vsega tega moža in njegovega otroka preziram, otroka videti ne morem. Boli me, da mož tako zlahka zavrže vse med nama zaradi enega manipulativnega nafuka od prej in da ga nič ne moti, da bo najinemu skupnemu otroku uničil družino. Po mnogo raziskovanja sem ugotovila, da gre za guilty father syndrome.

Ali kdo ve, če se pri nas kakšen terapevt resno in strokovno ukvarja s tem? Sva že bila pri terapevtu, ki pa mi ves čas pere možgane “gospa saj to je samo en nedolžen otrok, ki pogreša očeta”. Yeah right, če verjameš v pravljice!

Hvaležna bom za vsak uporaben nasvet.

A preden sta pa vidva nafukala vajin nafuk je bil pa ok? Saj veš…vsa ta leta skupnega življenja preden si se dala nafukat. Če se že tako izražamo…..

Preden sem zanosila, se je otrok kar znosno obnašal in se je predvidevalo, da bodo stvari šle na bolje. Ko pa se je rodila najin skupni otrok in sta prejšnji otrok in mati videla, da njihovo skupno življenje pod nobenim pogojem ne bo več mogoče, pa so se stvari zaostrile, saj je mati začela mene odkrito napadati in poudarjati, da je njen otrok žrtev, s tem, da je tudi zelo intenzivno začela preprečevati stike. Mož je to urejal predvsem tako, da je miril otroka in svojo bivšo s popuščanjem in ujčkanjem otroka, ki je že tako ali tako razvajenček zaradi napačne vzgoje svoje matere. Sedaj je situacija taka, da se mi zdi, da smo vsi ujetniki tega otroka in njegove matere, mož pa si ne upa proti otroku in njegovi materi ukrepati nič, ker se boji, da ga bo otrok zavrnil in z njim ne bo imel stika.

Nihče, ki katerega koli otroka naziva “nafuk” – ne glede na to, kako na živce ji gre, ne bi smel biti v stiku s tem otrokom. Noben partner, ki drugemu kadarkoli reče da če mu kaj ne paše, naj gre, ni zrel. Prosim te lepo, res lepo, da se za ta dva otroka maksimalno potrudit, verjetno pa iz napisanega ni videti možnosti, da ta družina ostane skupaj in ji bo šlo dobro. Razen, če začneš poslušati terapevta. Mož pa tudi. Ampak se mi nekako zdi, da gre denar v prazno.

Če še ne bi napisali “manipulativni nafuk” bi še sočustvovala, ampak kej takega napisat za otroka je višek in mi daje mislit, zakaj se otrok tko do vas obnaša in tudi partner, ki mu očitno ni tuk mar za vas. Da ne bo kmalu druga govorila o vajinem otroku “man. nafuk”, ko bo na stikih pri očetu.

Daj preberi si, kaj je guilty father syndrome, preden ji soliš pamet!

Revica je z vsem zaupanjem v moža šla v vezo z njim, on pa štango drži bivši. Njeni občutki prezira so glede na situacijo popolnoma upravičeni, sploh če je otrok od prej za povrhu še težaven in sovražen do nje. Škarje in platno ima v rokah vrli očka, ki se mora vzeti v roke, prepoznati bolečino svoje žene, ker je v zakonu gneča, in kaj narediti, da v korist sebe, svoje žene, skupnega otroka, predvsem pa v korist svojega razvajenčka postavi stvari na svoje mesto. Glavna prioriteta mu mora biti odnos z ženo, potem tudi ne bo problemov z otrokom, ki bo videl, kako pravilno funkcionira družina in bo dal mir.

Vprašaj se, kako in zakaj se rodi prezir, pa boš lahko sočustvovala.

in zakaj si sploh šla v vezo z ločenim z otorkom?

Dejstvo je, da se ženske še nekak pretvarjajo, da jim je do otroka iz prve veze, dokler ne dobijo svojega. Potem se jim sfeclja. Sem ločen, imam otroka. Vsem novim povem, da novega otroka ne bo. In to takoj prvi mesec. Take it or leave it.

Si en nesočuten psihopat, ki očitno nisi sposoben ustvariti res prave zveze z žensko. Vsaj po pravici poveš, to ti pa štejem v plus.

Ni kriv otrok, kriva sta njegova starsa. Mati, ki manipulira z otrokom in oce, ki je brez hrbtenice.

Preusmeri jezo na njiju in z njima resuj.

Te razumem, ampak bolj, ko zavračaš njegovega otroka, bolj si pljuvaš v lastno skledo. Tvoja naloga je, da te otrok sprejme. Če te ne bo, bo šla tvoja veza v maloro, če že ni.

In kaj naj naredim, da me sprejme otrok, ki ga mati podpihuje proti meni, mož pa mi tudi pred otrokom odkrito nasprotuje, da bi v našem domu veljala naša pravila in naš način življenja, ne pa to, kar otroku sugerira mati? Tudi jaz imam svoje meje, kaj je zame v mojem domu sprejemljivo in kaj ne.

Še enkrat ponavljam vprašanje, ki ste ga vsi prezrli, in mi odgovarjate mimo tega.

Po mnogo raziskovanja sem ugotovila, da gre za guilty father syndrome.

Ali kdo ve, če se pri nas kakšen terapevt resno in strokovno ukvarja s tem? Sva že bila pri terapevtu, ki pa mi ves čas pere možgane “gospa saj to je samo en nedolžen otrok, ki pogreša očeta”. Yeah right, če verjameš v pravljice!

Koliko je star starejši otrok? Tudi jaz imam 12 letnika in 2 letnika. Sicer imata oba isto mamo in istega očeta. Razlika med nami in vami je, da je 12 letnik moj in da ga upoštevamo (seveda v mejah normale) pri določanju pravil, ki veljajo v našem domu.

Starejši otrok je star 10 let.

seveda jim to poveš prvi mesec ne prvi dan,šele po tem,ko so ti dale.

nafukaninafuk

seveda jim to poveš prvi mesec ne prvi dan,šele po tem,ko so ti dale.

in zakaj še nisi spokala?

Potem bo še njen otrok v očeh tanove samo “nafuk”.

Preprosto zato, ker si ne dovolim, da bi moževa bivša tako lahkotno uničila najin zakon in družinsko celico najinemu skupnemu otroku.

Sem se pripravljena boriti, da nama uspe, zato tudi sprašujem, kje najti pravo terapijo za bistvo naših težav – možev občutek krivde in strahu izgube tega otroka.

Ti se tega lotevaš na napačnem koncu. Bolj kot zavračaš starejšega otroka, večje pizdar*je dela otrok, ker se čuti ogroženega/močnega, bolj se oče počuti krivega in stoji na njegovi strani. Rešitev je, da se spraviš k sebi in pridobiš novega otroka na svojo stran oz se ne daš provocirat.

Starejši otrok je fant ali punca? Jaz imam tipa s 16 in 14 letno hčerko. Adijo svet. Sploh tastarejši punci se vidi, da ji je oče Bog in idol, ona njegova princeska in se obnaša totalno posesivno.  Tamlajša pa koristi gužvo in lepo po svoje hvata krivine na vseh področjih – ven jo vleče samo to, da je topA gimnazijka. No obe sta. Ampak jaz se s tem tipom samo dobivam, ne živimo skupaj in mislim, da bo tako tudi ostalo. Z bivšo niti nimam težav.

Tavečja mi je enkrat zabrusila tako čisto mirno hladnokrvno, da sem samo prehodnega značaja, ona pa je tukaj no1 to stay for ever. S točno temi besedami. 15 letnica.

Enkrat sem ji omenila, da mi zamuja menst. Kak halo je zagnala. 15 letnica.

No, s temi pravili si eni dejnasko komolicirate zivljenje, ko se ne znate prilgoditi nicemur!

Ze prav, da imate neka pravila, a ta veljajo, dokler ste vi trije sami.

Potem so nova pravila, ko pride mozev otrok za vikend li pocitnice, ki veljajo takrat.

Tretje, so prvila, ko pride n obisk kak vajin necak.

Cetrto, pravila, ko pride na obisk prinateljcek vajineg otroka.

In tako naprej.

Da se pa zblizas s tem otrokom, potrebujeta nek cas smo zase, samo vidva, pojdita sm nekam, pocnita nekaj skupaj, pa naj bo to kaj takega, kar je temu otroku vsec, tako bost pocasi navezala stik in bo doumel, da nisi carovnica.

Potem pa naj pocasi ustvarjata odnos tudi polbrata/polsestri, tudi to je pomembno, da si nist tujca na obisku.

No, ko bos ustvarila boljsi odnos s tem mozevim otrokom, ga bos tudi z mozem.

Ne bluzi. Terapevta rabiš ti, ne oče! Govorim ti iz lastnih izkušenj. Danes lahko rečem, da mi je uspelo sprejet otroka ga celo vzljubit. Veliko znankam pa ne, so jim razpadle veze oz so nesrečne. Take it or leave it.

Postavljaj si ta vprašanja vsak dan:

Komu lažem? Sebi morda?

Kako naj ne serjem po otroku, ki je v bistvu sorojenec mojemu otroku? Kako obvladati svoja nizkotna čustva?

Kako prevzamem odgovornost in pa zakaj sem v bistvu kuzla do tega otroka?

Nadalje, ali nisem v bistvu sebična in bolno ljubosumna na tega otroka, ker mu partner izkazuje še tisti procent pozornosti, ki bi ga rada imela zase?

Ali sem v bistvu manipulatorka?

Kaj moram pri sebi spremenit, da ne bom imela več takšne situacije kot jo imam?

Kaj moram narediti, da bo za vse ok?

Tako! Če ti je res v interesu rešit problem, začni prvo pri sebi. V nasprotnem primeru, bi utegnil tvoj otrok doživljal enako usodo kot jo tvoj osovraženi pastorek. Karma is a bitch, pravijo.