kako pohvalite otroka kako reagirate na ocene, otrok ima same petke, je v devetem razredu, seveda ga pohvalim, ko dobi oceno, ampak mi je zadnjič rekel, zakaj nisem bolj vesela, rečem mu super, bravo in to je to..Da delujem nezadovoljna oziroma da nisem dovolj vesela, res pa je, sem “navajena tega”.

Mogoče zato ne reagiram pretirano, to pa niti slučajno ne pomeni, da nisme vesela in da to vzamem za samoumevno.

Da so drugi starši dosti bolj  veseli, otroci dobijo denar za vsako petico itd..

Sprašujem resno, starše zelo uspešnih otrok  v šoli, ker nočem, da bi otrok dobil občutek, da nisem zadovoljna.

zna biti problem, se strinjam, moj je tak. Pa še na tekmovanjih je uspešen. Pač ga pohvalim in mu rečem, da vem, da se je trudil in da ni tako lahko dobivat same odlične ocene. Čeprav po drugi strani pa vem, da se ne uči pretirano in pa dosti manj kot recimo nekdo za štirico, ali celo za trojko, ker je zelo brihten in mu gre hitro v glavo. Tako da ja, ni tako simpl. Bomo videli, kako bo na gimanziji.

Malo ga silim, naj se uči in dela kakšne vaje posebej, da si pridobi delovne navade pri učenju. Ker enim se dejansko za odlične ocene ni potrebno pretirano učit. Zato pa hodi tudi na tekmovanja.

Jo pohvalim ne delam pa s tega big deal, ker je punca za moje pojme že tako ali tako preveč obsedena z ocenami in se samovrednoti bolj ali manj na podlagi ocen, kar mi ni všeč. Jo spodbujamo in usmerjamo v druge stvari pa gre bolj težko.

Denarja, tortic ipd neumnosti ji za ocene ne kupujem.

Gremo pa konec leta na podaljšan vikend in za nagarado si lahko izbere kam bomo šli in kaj počeli.

poveš mu, da se uči zase. Da si ti kot mama sicer zelo vesela, da imaš tako uspešnega otroka, da pa bi ga imela rada tudi, če bi domov nosil trojke.  Pa da se veselje ne meri v denarju.

Razlika je, če je otrok pretirano obseden z ocenami in se uči cele dneve. Moj sin recimo, ima tudi same petke, je tudi v devetem, ampak on to z levo roko”.Ga pohvalim, ampak ne delam drame iz tega, ker vem, da, roko na srce, mu gre učenje z lahkoto od rok.

Če bi pa po drugi strani, cele dneve sedel za mizo se piflal in dajal vse drugo na stran, bi ga prvič, poskušala odstranit od tega pretiranega učenja in drugič, tudi za oceno bi ga bolj pohvalila, ker vem, da je v to vložil veliko dela.

Hehe, in zdaj sem pa jaz tam,  kjer se pa tudi jaz zdaj vprašam, ali mogoče tudi jaz njega premalo hvalim??? . Sploh nisem o tem razmišljala..

. https://youtu.be/Xznd20KhNxM

Točno tako, prvič, kot je že una zgoraj povedala, povej mu, da se uči zase. Da si kot starš vesela, da ima lepe ocene, da pa so te ocene predvsem njegove. In da je pomemben tudi trud. Če se kdaj posebej potrudi za kakšno petico, ga bolj pohvališ kot če jo dobi z levo roko, za to pa ni naredil praktično nič. In ja, pohvala gre predvsem za trud, torej če bi se zelo trudil pri neki snovi, se res učil itd., potem pa dobil trojko, bi ga jaz veliko bolj pohvalila kot če niti pogledal ne bi, ampak ima pač tako dober spomin, da si zapomni, kaj učitelj med poukom govori, zato dobi petico. Ne hvalim za ocene, hvalim za trud. Zakaj nekoga hvaliti, ker mu je narava dala pamet in izreden spomin? Hvali se zavzetost za delo, trud in delovne navade.

pa s tem trudom tudi malo pretiravate, tako otrokom ustvarjate občutek, da ni  nič vreden, če se za nekaj tako ne matra, da kri ščije. Potem je pa kup mladostnikov, ki ob samih peticah delajo samomore, se režejo, stradajo, padajo v razne sekte in ekstremne športe, samo čisto preprosto veseliti in uživati ob lepem dnevu se ne znajo, pa družit in hecat. Če se jim ni treba veliko učit za petice, super, naj počnejo kaj drugega koristnega ali za lastno veselje in bodo hvaležni vsak dan, da jim je tako mehko postlano. Bo že prišlo obdobje, ko se bodo morali boriti in truditi. A misliš, da v Mariupolu ni bilo takih super otrok? Pa misliš, da imajo danes tudi take probleme, da jim starši ne dajo keša za petice?

Otroku, ki se mrgodi, ker ti nisi dovolj vesela, ko ga hvališ za petice in ne dobiva keša na roko manjka samo osnovne hvaležnosti. Delati morate na njegovem odnosu do sveta in ljudi, tukaj vam pa še manjka. Le tako bo otrok zadovoljen v svojem srcu, ne samo super duper uspešen za okolico.

Se strinjam. Več pomembnih stvari si izpostavila.

Saj imajo pečice preveč kot radijski.

Avtorica problem je ker si navajena tega do te mere da je že postalo samoumevno.

Veliko otrok ima učne težave ali pa psihične ker se preveč učijo a včasih kljub temu ne dosežejo uspeha.

Če nam gre vse po sreči se ne zavedamo v kakšnem priviligiranem položaju smo.

Tako, da lahko bi otroka kdaj malo razvajala.

Ja, odvisno koliko se trudi, ker to tudi ti vidiš in imas ze občutek, da ga MORAŠ pohvalit. Recimo moj otrok, je v osmem, tudi same petke nosi domov. Uči se minimalno. Sosedov fant je tudi osmi, ne sicer na isti šoli in se uči ogromno za svoje  petke. Moj je dosti zunaj, njega ni.. Midve z mamo se seveda druživa in pogovarjava in ona njega non stop hvali in meni “najeda” o njegovo šoli in učenju. Moj otrok se pa uči 3x manj pa ima same petke, pa še na razna tekmovanja hodi in dobiva priznanja. Tudi sama sem se vprašala, ali ga premalo hvalim. Mislim, da ne.. Pretirana hvala tudi ni dobra, sploh če otroku šola ne predstavlja velikega napora. Mu pa dam vedet, tudi če ne bil tako sposoben in bi nosil domov trojke, bi ga imela enako rada.

Čestitam pohvalim in to je to. Sedaj je zadnji razred O.Š. in je pogruntal, da se uči zase (omejitev vpisa, na srednji kamor si želi) in mi sploh ne omenja ocen, je postala njegova stvar. Držim pesti, da mu uspe in on to seveda ve ve pa tudi, da je zadosti star, da se ne uči zame in so moja čustva ob njegovih ocenah ‘nepomembna’.

no vidiš na monu se pa znaš pohvalit, za sosedovega butca v drek tlačit tudi.

V okviru teme, drugače ne bi pisala. In pišem ravno to, da ga NE  pretirano hvalim, tudi pred drugimi ne.

Tudi nikjer nisem pisala, da je sosedov butec.

pa s tem trudom tudi malo pretiravate, tako otrokom ustvarjate občutek, da ni  nič vreden, če se za nekaj tako ne matra, da kri ščije.

Kakšne vzporednice si pa ti potegnila?? Nič ni vreden, če se ne trudi tako, da kri ščije?? Kdo to pravi? A če ga pohvališ, vendar ne skačeš po mizi in mu kupuješ ne vem kaj zaradi ene petice, potem ni nič vreden?

Potem je pa kup mladostnikov, ki ob samih peticah delajo samomore, se režejo, stradajo, padajo v razne sekte in ekstremne športe, samo čisto preprosto veseliti in uživati ob lepem dnevu se ne znajo, pa družit in hecat.

Aha, še ena blesava vzporednica. Ker  ne skačeš od veselja, ker je tvoj otrok dobil petko, pač pa ga samo pohvališ, bo delal samomor?? Kaj pa če dela samomor zato, ker ni sposoben za te petice brez ogromnega truda in se cele dneve samo za šolo matra? Seveda ob visoki podpori in veselju staršev, ki so zadovoljni z ocenami. Ali pa če dela samomor zato, ker mu je vse brez veze, ker se mu ni treba za nič potruditi v življenju in še nikoli ni občutil čiste sreče, ko vidiš uspeh po tem, ko si se trudil? Ali pa dela samomor zaradi žnj različnih stvari, ki nimajo veze s hvalo ali nehvalo staršev? Ti ne pade na pamet?

Če se jim ni treba veliko učit za petice, super, naj počnejo kaj drugega koristnega ali za lastno veselje in bodo hvaležni vsak dan, da jim je tako mehko postlano. Bo že prišlo obdobje, ko se bodo morali boriti in truditi.

In kdo pravi kaj drugega? Si malo pomešala pojme?

A misliš, da v Mariupolu ni bilo takih super otrok? Pa misliš, da imajo danes tudi take probleme, da jim starši ne dajo keša za petice?

??? Kaj ima to s čimerkoli? Imajo drugačne probleme, ja. In? Morda bi bolje hendlali z njimi, če jih starši ne bi pretirano hvalili za vsako petico, ki so jo pridobili brez truda. Ker so bili pa v vatki in non stop hvaljeni, pa se ne soočajo najbolje s situacijo. Te možnosti ne upoštevaš?

Otroku, ki se mrgodi, ker ti nisi dovolj vesela, ko ga hvališ za petice in ne dobiva keša na roko manjka samo osnovne hvaležnosti. Delati morate na njegovem odnosu do sveta in ljudi, tukaj vam pa še manjka. Le tako bo otrok zadovoljen v svojem srcu, ne samo super duper uspešen za okolico.

Seveda, s tem se popolnoma strinjam. Torej si prišla na koncu na moje. Ni dobro pretirano hvaliti otrok, sploh za nekaj, kar naredi z levo roko. Ravno tak se bo najbolj mrgodil, ker ga ne hvališ. Tisti, ki se je trudil za svojo petico, je v sebi veliko bolj zadovoljen z njo kot tisti, ki ni s prstom mignil zanjo. In ne rabi zunanje potrditve, ker v sebi občuti zadovoljstvo. Si že kdaj občutila zadovoljstvo po tem, ko si se potrudila in nekaj dosegla? Si, ne? Medtem ko oni, ki dobiva petke mimogrede, čuti v sebi, da se ni potrudil nič in da ta petka ni posledica njegovega dela, zato pa rabi potrditev mamice. Kot ko nekaj sicer dosežeš, ampak nisi nič delal za to. Recimo dobiš avto od staršev, ki ga hitro potem stolčeš, saj ti ne pomeni kaj dosti. Razumeš, ne?

To sem tudi jz dobila pod nos.

Jz vedno reagiram tko kot mislim oz da se pogovorim o moji reakciji.

Ko mi je reku to.

Sem bla fejst presenecena in sva sla takoj brskat zakaj je temu tako..

Drzi da ga pohvalim manj veselo ker dobiva same petke in ce bi bil trojkar bi padla skup da dobi 5.

Da navzven mogoce res ne zgleda bas neki

Ampak v meni pa sem vsa hepi in mi ta 5 polepsa ves dan dva.pac sem vesela da je tok pameten in da jz nimam se z njim problemov ce mam. Ze npr v sluzbi.

Takoj sem dala primerjavo da sem ukljucla njega da je razumel moje obcutke.

I  tak tud ti najdi en primer . Bo razumel in ti ne zameril.

Pohvalim in … “idemo dalje”. Ponavadi na izlet v gozd, ki ga imam pred nosom…..

Ja,če je otrok bogatašev ,ocene niso važne ,bota že ata in mama poskrbela za službo.

Sistem je cist sprevrzen in to ima ogromno slabih posledic. Za vsako malenkost otroci nosijo domov petice, povprecna ocena v razredu je verjetno 4 ali vec … petkarjev na izvoz. In to takih, o katerih pise avtorica, ki so ocenjeni s 5 kar naprej, tudi brez drugih ocen skor, brez da bi se omembe vredno ucili. Potem gredo pa v gimnazijo in nekateri brez delovnih navad dozivijo dvojni sok: 1. treba je delat, pa ne znajo 2. Ups, ni vec petk … in mami ni vec tako ponosna.

Na sistemski ravni, da se bo kaj izboljsalo, ne verjamem. Zato je naloga starsev, da otrokom privzgojimo delovne navade, in da so zaposleni se z marsicem izven sole, stvarmi, ki jih veselijo in da se druzijo.

Seveda ga pohvali za oceno, a se bolj ga pohvali za stvari, ki zares zahtevajo trud, pa ce je to gol na tekmi, pospravljeno stanovanje, ali skuhano kosilo. Pa da mu das vedet, da ga imas rada. Denar za ocene pa … no comment.

Res hudi problemi. Tole hvalisanje s petkami jaz ignoriram, ko zacnete starsi…no comment

za Ybbnn

Se strinjam. Poznam zlato maturantko z ene elitnih gimnazij. Tuj jezik, ki se ga je učila vsa leta in ga ima 5, obvlada slabše kot jaz, ki sem ga pred 30 leti imela 4. Vem, ker sem ji pomagala pri slovnici in pri konverzaciji.

Kako sem vesela, da moja sinova nista imela samih 5, ker nisem vedela, da bi ju morala zato hvaliti.

Saj vem, obup od mame sem, ta večjemu sem celo “zagnojila” sistem, ker sem učiteljici povedala, da to kar sin zna pri KEM ni niti za 2.

Pri tamalem sem bila bolj uvidevna, pač izkušnje. In še sedaj sem vesela, da tisto leto ni bilo omejitev na vpisu in je prišel na kao elitno gimnazijo in potem je bilo zanimivo predvsem to, da so se pri ocenah pošteno premešale karte, sedaj se pa že kaže kdo je iz kakšnega testa.

Hec je v tem, do od teh petkarjev bo eden postal uspešen zdravnik, vsi ostali pa bodo zabluzili v življenju in na 30 obletnici valete, se bo videlo da so dvojkarji in trojkarji bistveno boljše prišli skozi življenje kot devetdeset odstotkov petkarjev…. žalostno ampak resnično