Ali ima kdo od vas izkušnje z zakonskimi terapevti. Naj bodo to psihologi, psihiatri ali zakonski svetovalci. Mogoče prav konkretno na primer dr. Košičkova, Sanja Rozman, svetovalnica Mirabi itd.
Ob enem tudi pomislek in vprašanje: ali je možno “normalno” živeti naprej v zakonu z nekom, s katerim si v globoki zakonski krizi, ne da bi obiskoval prej naštete terapevte. Ali lahko zakonca – partnerja, sama razrešita krizo in potem živita naprej, ne da bi se jima to kasneje ponavljalo (krize, varanje…).

Se da tudi brez nasvetov. Samo najprej je potrebno pretrgati zveze z ljubico/cem, pa dolg pogovor…. zavisi pa tudi kaj čutita drug do drugega,
kajti če privlačnosti ni več, je vse zastonj

Lep odgovor, Kir. Si me kar malo presenetil. Glede na tvoje pisanje in ostale odgovore na tej strani.Seveda brez zamere, verjetno napač vtis.

Pogovarjava se z ženo kar veliko. V glavnem pa na mojo pobudo. To me seveda moti in jo spodbujam, da tudi ona načne kdaj kakšno temo. Da najde oz. ponudi prave smernice… pa ni nič od tega. Pravi, daj glej ostala sem s tabo, ne težim ti, s sodelavcem se več ne dajem dol… Zakaj bi se kar naprej pogrevala stare zgodbe… Pa smo tu… Čudno obdobje… Najlažje bi bilo vse poslati… Mislim pa da se takšne zadeve ne smejo obavnavati po najlažji poti… Bomo videli…

Hvala za mnenje

jebeš ti tako amerikanizirano zakonsko partnerstvo kjer moraš obiskovati enga nakladača da ti zakon skup daje.
to je za američane k majo sprane možgane zgleda pa da je tud pr nas čedalje več takih. beda od bede .ne vem kaj skup rinete če se iz aviona vidi da nista za skupaj.

Ce gres po najlazji poti oz. izberes the easy way out ne bos nikoli vedel kaj bi lahko bilo itd. Bolje se je potruditi pa ce ne gre vsaj potem wes da si vse naredil.

Se strinjam. Tega se tudi poskušam držati. Je pa težko, ko vidim, da ni odziva z nasprotne strani – vsaj ne takšnega kot si jaz predstavljam. Naredil bom vse, kar je v moji moči. Sem pa ženi že večkrat rekel, da nekatere zadeve pač ne morem sam, tam sva potrebna oba…

Nihče ti ne bo bolje pomagal, kot ti sam in tvoja partnerka, le vidva poznata v piko vajine težave-življenje in le vidva sta tista, ki bosta zvozila dalje. Briga tuje ljudi za vaju, verjemi, prav nič, pa četudi so to osebe, ki naj bi pomagale, včasih ti preprosti navadni ljudje lahko na podlagi svojih bogatih izkušenj in tudi napak povedo več, odprejo bolje oči, da spoznaš svoje napake, kot pa nekdo, ki je šolan za to.
Seveda so tudi izjeme, ki jim je taka posvetovalnica koristila in sedaj živijo dalje, no jaz vsekakor ne bi nikoli iskala pomoči tam, če sama ne bi bila sposobna sebe spraviti v red, kako bi mi potem lahko pomagali drugi?!
Saj poznaš te besede:” Če sam sebe ne boš sprejel, imel rad-ljubil, le kako te bodo potem sprejeli drugi ali imeli radi, ali celo kaj več?” In to drži kot pribito.

Saj se strinjm s tabo, da je vse v nas. Res pa je tudi, da včasih nismo sposobni sami videti tistega, kar nam lahko pokažejo ali pomagajo najti za to učeni strokovnjaki. Saj sicer sploh ne bi bilo potrebnih psihologov oz. psihiatrov. Menim, da so poškodbe, ki jih zadobimo na “duši”, ravno tako potrebne zdravniške oskrbe – beri oskrbestrokovnjaka, kot poškodbe kot naprimer zlomljene noge. Za nogo gremo v vsakem primeru k dohtarju, da nam jo pošlihta, pa še nevem kolikokrat potem hodimo na previjanja in peglede. Pa toplice itd. , ko pa je vrašanje “srčnih” težav se pa kar bojimo, da nas kdo ne bo imel za norega…

Hej, Košičkova odgovarja na forumu:

čao

?????????