sem se notranje ohladila do njega?

Skupaj živiva 6 let, oba v (poznih) 40ih, oba preskrbljena, sem pa od nekdaj jaz tista, ki finančno vlagam več, ker sem tega malce bolj spodobna, kot on, in ker sem takšen človek, prej darezljiva, kot zmerna v ljubezni.  Ker ima on očitno neke vrste motnjo –  mogoče pa le izjemno notranjo blokado, strah pred zvezo, ki ga lahko pogoltne, da izgublja svojo samostojnost, kot pravi (pri čemer ima njegova pasivno agresivna mama veliko vlogo) – sva imela težave od samega začetka.  Sicer je bolj zadržane narave, doma pa je imel kar nekaj odločilnih izbruhov, ko je bil glasen, vulgaren in tudi fizično agresiven, bolj je šlo za grožnje in prerivanja in ustrahovanje, vse zelo kratko, par minut, kot pa za klasično nasilje, vendar je bilo čustveno zelo naporno.. Pogosto je ‘bežal’ k mami, ko se je osramotil z agresivnim izbruhom. Očital mi je skoke na stran, kar je bilo vse absurdno žaljivo zame. Ljubila sem ga iz vsega srca, se poskušala pogovarjati o njegovih težavah, deloma je to dopustil, v globalu pa se ga ni kaj dosti dotaknilo.

Zadnji dve leti se je vse zelo umirilo, v bistvu ga je mogoče umiril kovid, ta pritisk od zunaj. Dala sem mu vedeti, da če ne bo nehal z agresijo, bova končala. Zdaj že dve leti nikakor ne morem govoriti o kakem fizičnem nasilju, vendar pa sva se  v tem času ohladila – ni več strasti, ne topline, le formalni objemi in poljubi, pa tudi skoraj nobene erotike in spolnosti. Jaz sem mu bila še lani zelo naklonjena, ker pa se skoraj nikoli ni odzival na moje splošne želje (po nekih skupnih dejavnostih, za katere on ni nikoli našel energije, čeprav je vedno nekaj obljubljal), niti na moje želje po erotiki, sem se počutila vedno poraženo, ko me je zavrnil, zato sem enostavno zatrla v sebi vse želje in sem ga nehala izzivati v tem smislu.

Je pa res, da je zadnje čase postal dosti bolj marljiv za domača opravila in tudi družbeno aktiven je postal v dejavnosti, ki jo je nekaj let zanemarjam, je pa zanj vitalnega pomena. Sam mi je globoko hvaležen, da sem ga k temu spodbujala. V bistvu sem skoraj vso svojo razpoložljivo energijo in znanje vložila za njegovo napredovanje v tem smislu. In ni mi bilo težko, dobro stvar sem delala.

Lahko bi rekla, da živi zdaj bistveno bolj kvalitetno in da je precej manj depresiven, vsak njegov izbruh pa je dosto dosti milejši, kot pred letom, dvema, tremi, to pa-tudi zato, ker sem se tudi jaz naučila ‘rokovati’ z njegovo agresijo in jo usmeriti modro drugam od naju. Ampak to ni več iskrenost, to je nujna psiho-manipulacija, v izogib katastrofi.. Počutim se bolj, kot terapevt in žrtev, kot pa družica in ljubljena oseba. On mi sicer vedno zagotavlja, kako me ljubi in kako sem mu privlačna (za kar se tudi zelo trudim, da sem res vitka in gibčna in urejena ter športno aktivna, da ja nima občutka, da mi nora dvigovati ego, ker on ima dovolj dela-sam s sabo, kakor pravi, ne rabi še mojih težav), vendar če se že kaj erotičnega zgodi med nama, moram vedno jaz narediti prvi korak, pa še to v trenutku, ko je on res dovzeten – sicer sem znova zavrnjena.

Po nekaj letih težkega dela ugotavljam, da sem dosegla vsaj en moj cilj – spodbujala sem ga k aktivnemu življenju tako vestno in dovolj dolgo, da mi je uspelo. Zdaj se lahko posvetim sebi, saj on ni neprestano v depresiji in napet, kot stekla lisica in se ne rabi vse sukat okoli njega. Vendar ker ni od njega skoraj nikoli nekega pravega odziva na moja čustva in želje, je med nama neko razumsko in spoštljivo premirje: jaz njemu ‘ne gnjavim’ z ljubezenskim poglabljanjem in delu na zvezi, on pa poskuša postoriti čim več po (moji) hiši in na vikendu in na vrtu, da deluje, kot da imava trdno zvezo, v kateri on zagotovo ni lenoba. Saj nekatere stvari so zato res opravljene, vendar med nama se zares ne dogaja nič.  Objemcki in poljubčki, vse bolj na hitro, pospremljeni z nasmeški od obeh, pa jaz še vedno vse skuham, nakupom in pospravim, on še vedno ne pospravi niti za sabo, vendar najino življenje je mirno. In po letih njegovih napornih izbruhov sem zadovoljna tudi s tem. Bolje rečeno je to vse, kar lahko trenutno dobim od njega.

Saj mu nič ne zamerim, vendar ne morem več reči, da si zagotovo želim ostati z njim do konca svojih dni. Še pred letom dni bi dala vse zanj, dandanes pa … razmišljam o svojem zanemarjenem kariernem napredovanju, ki se ne ozira na naju. Planiram daljše relaksacijske in poslovne odsotnosti, ki sem se jim vsa ta leta odpovedovanja, da sem iz dneva v dan, dosti krat objokana in obupana, vendar trdna v veri v ljubezen, gradila najino zvezo.

Zdaj nimam pretirano ljubečega sopotnika, imam pa zvestega sostanovalci z moškim razumom in veščinami, ki je obenem kar priljubljen v družbi  tudi zaradi umetniškega izražanja v nekem specifičnem polju, ki je zelo družabno in zabavno. Ni mi ravno totalno dolgčas z njim, ni pa najina zveza nekaj, kar bi lahko imenovala predana ljubezen.

Ali bi ga morala opozoriti, da sem se ohladila? Potem bo imel spet paranoje in izbruhe in izgovor, da jih ima. Sicer sem govorila že preveč in se ga skoraj nikoli ni nič dotaknilo.

Nisem srečna.  Nisem pa niti nesrečna.  Želim pa napredovati. To čustveno mrtvilo ni my cup of tea. Dostikrat mi je delovalo, kot da-se on pripravlja na ta stadij v zvezi, ker se dobro znajde v moji pasivnosti. Končno sem tiho. Torej je verjetno pripravljen tudi na najin razhod.

Mogoče, dopuscam možnost, se pa po nekem času tega mervila le zave, da to ni to in da želi z mano napredovati. Mogoče.  Zagotovo pa ne bom več jaz tista, ki bo izzivala napredek in globljo povezavo. Ne vem, morda mu pa le kane nekega dne ali noči, da tudi jaz glumim srečo, kot on in da v resnici nima nikogar, ki ga ljubi. Saj njegova mama ni in ne zmore ljubiti nikogar. Je totalni čustven invalid, v kar spreminja tudi njega in posledično mene. No, z mano ne bo šlo to pot . .. sem pa naredila vse v mojih močeh, da napredujemo vsi. Pa po vseh teh letih ni napredka zares, le fasada je dokaj izpopolnjena. Za ljudi.

Starega bika težko kaj novega naučiš, preprosto ni dovzeten – zavedal se bo pa šele, ko te bo izgubil. Sama najbolje veš, kaj bi bilo najbolje zate. Je pa kruta realnost, da ravno prešerno veliko izbire pri tvojih letih le ni več.

Mogoče se le odloči za daljšo poslovno odsotnost, kot si omenila in boš videla a dobiš od njega kakšen odziv.

Ali pa najdi interese izven tvojega projekta – nadgradnja partnerja. Vključi ga v kakšno dejavnost, kjer bo prišla živalskost bolj do izraza – salsa, savna, kakšen tečaj tantričnega seksa in podobno. Mogoče mu je pa libido padel (obstajajo tudi tablete in kreme za to)…

Zase pa lahko rečem, da če moram v zvezi jokati zaradi partnerja, potem to ni nadaljevanja vredna zveza.

Zguba casa. Odidi.

Mislim, da je začetek konca.

Ko enkrat čutiš to, poveš. Jaz sem. Iskreno. In hotel je, da sva prijatelja, ker me ni želel izgubiti….

Po 2 letih prijateljstva je spoznal eno osebo, je začel z njo-neuradno seveda… Z njo je odslo tudi prijateljstvo,ki ga je 2 leti na polno vzpodbujal in v stilu vse bi dal da ga ohrani, ker ne more drugače…

Ker mi je bil sicer vredu, sem se takrat strinjala, ob zadnjem srečanju pa poslušala, da ni več naboja…Pa še bolana sem bila. Pa mu nisem nikoli nič obljubljala, imela ga rada kot dobrega prijatelja…

Toliko v razmislek… Nisi več 20.

Priznam, da čisto vsega nisem brala  ampak… kaj sploh še delaš z nasilnežem, ki ga po vrhu vsega še financiraš?

Pa dobro no, bliža se proti 50 tim, tip ima krizo srednjih let. Srečuje se s starostjo, libido mu drastično upada in se ne zna spopasti s tem. Ni se ohladil, samo zmeden je, ker ne ve kako bi se s tem spopadel.

Ne bojim se ostati sama, čeprav se zavedam, da je morda, le morda udobnejše v dvoje. Imam dovolj, da lahko dostojno podkrbim zase. V resnici je tako, da bi profiliran, če gre, saj bi se sprostil velik prostor, ki ga zdaj zaseda on – za svojo ‘dejavnost’. Pa to ni bistvo, saj njegova dejavnost oplemeniti vse skupaj.

Kakor rečeno, mu je postalo res jasno, da se mora kontrolirati z izbruhi in si urediti življenje tako, z mojo veliko pomočjo, da ne bo imel razloga padati v dolge in naporne ‘depresije’ oziroma čudaške odtujenosti in te stvari je res uredil, do neke zadovoljive mere, pa tudi na moje usmerjanje svoje energije se kar dobro odziva, tako da obstaja možnost, da mu po nekem času te fasadne harmonije le šine misel, da bi za zadovoljivo zvezo moral preprosto odrasti. Težko je verjeti, vendar je kljub bližini Abrahama čustveno na stopnji najstnika. Seveda so njegove vrednote o zvezi zrele, ko jih izgovarja, so vrednote zrelega človeka, ko pa pride do trenj, reagira kot užaljen najstnik, včasih pa kot podeželski brdavs, pretirano moško, enostavno ne prenese popravkov svojega obnašanja.  Zanj je vse napad, na katerega se odzove stokrat prekomerno. Ko mu mahaš z belo zastavico, pa jo pohodi in zspusti prizorišče.  Naporno. No, vendar je tega drastično manj, kakor rečeno, vendar tudi zato, ker jaz manj ‘Dreams v bistvo’ stvari. On noče nikoli stvari priti do dna, da se ne bi razodele njegove dejanske hibe in pomanjkljivosti in absurdni odkloni.

Nekdo je napisal, da bo šele takrat spoznal svojo napačno gledanje in delovanje, ko me bo izgubil. Saj me bo izgubil in bo to tudi občutil- še ko bo z mano. Saj je že zadnje čase dosti bolj pozoren v nekih malenkostih, ker sluti, da se nekaj dogaja – ko sem pa vedno le še površinsko nevtralna in formalno ljubezniva. Ampak izzvati si me ne upa niti z enim vprašanjem, če se z mano kaj dogaja. On raje ne ve, če se kaj dogaja z mano – on bo raje vztrajal do konca pri neki navidezni harmoniji, dokler bo lahko. Potem bo pa izbruhnil zaradi neke X stvari, izven tega konteksta, pa še verjel bo sam sebi, da je njegov razlog vreden izbruha, kar bo seveda absurd, kot vedno.

Nimam še namena spravljati v kakšno skušnjavo, saj želim razgibati kariero in znatno izboljšati življenjski stil in efektivno v delu, pa bi vsak zaplet bil absolutno odveč in nemoralen v teh okvirih (saj ne bi smela biti iskrena), vendar spremenilo se je to, da ga sedaj ne vidim več kot dozivljenjsko nujo, ampak priložnost za korak naprej – z njim ali brez njega.

Že v navado mi je prišlo, da z njim ‘bluzim’ in zapravljam čas, energijo in tudi zdravje, ko ure in ure preselim z njim ob kava, tobaka, včasih travi in alkoholu, ko čakam na njegov čustven vbogajme, ki ga tako redko dobim, da bi lahko rekla, da delam celo leto za normalen enotedenski zaslužek, skratka se ne splača z njim obvisel kjerkoli, najmanj pa pred televizijo, pred katero se nikoli nič ne zgodi med nama, saj gleda tako dolgo v ekran, dokler ne zaspi. Pa tudi prijetnega posedanja in kuhanja kavice pred njegovim odhodom na delo ne bo, saj bom zaposlena z jutranjo telovadbo.  Pa tudi striženja ne bo, le nujno, pa tudi daril njegovi materi ne bo, kar ga itak ne bo ganilo, ampak mu bo dalo misliti, pa tudi njej, tej bogabojeci žrtvi mnogih njej nenaklonjenih okoliščin, da govori le še totalne kozlarije, ali pa ihti, kaj da bo z njo, ko se dogajajo take grozote po svetu. Ona je bila vso življenje le zgledna delavka, spoštovana v kolektivu. V resnici je prava licemerka, ki jo je na smrt strah ostati sama in je zato pripravljena manipulirati zgolj v svoj, nikakor v sinov prid. Saj počasi se mu tudi to odstira, kakšna klavrno oseba je mama in kako grozovito ji je včasih podoben v stališčih.

Pardon, nakladam, ampak tega se je nabralo za pravi psihoabslitucni triler. Zato bom nehala. Počasi jemljem egotripe mojih bližnjih že s humorjem. Saj se moram ja smejat, ko nekdo pade na lasten nos, kar pa mi, resnici na ljubo prav nič ne koristi, mogoče le toliko, da svojega potovanja ljubezni in potovanja drugih ljudi ne jemljem več tako smrtno tesno, kar je tudi svojevrstno olajšanje.

Okoli tega, da sem pa v letih, se pa prav nič ne skrbim. Nameravam živeti zelo dolgo, zato si lahko le zapojem s Stonesi: Time … is on my side – yes, it is. 

Tudi če temu ne bo tako, mi ta mind-set vedno najbolj ustreza, me pomirja.

Ko kompliciran človek najde kompliciranega človeka.. Sej bi lahko samo na kratko napisala, da sta samo zarad fasade skup..

Bolje ti bi bilo na koncertu kamnov na Dunaju prejšen mesec.., bi znal od tega komada še kakšen orgazem past, če te bi kakšen star roker pošteno za rit zagrabil..

Srčica, daj si možnost za srečo, tole “mrtvilo” se bo samo stopnjevalo.

Živela 25 let en mimo drugega, sostanovalca….škoda let, nič sexa, brezveze, ohladila sem se jaz, spoznala mlajšega in to je to!

A veš kaj sem jaz prebral. Nekako si se napopala na tega tipa. Zapolnil ti je čas, nikol ti ni blo dolgčas. Zmeri si si rekla, da enkrat bo bolje, da samo še malo moraš zdržat. Bila so obdobja, ko je bilo super, ko je bilo ok in ko je bila katastrofa, ampak vedno ko se je izboljšalo, si si rekla, to je to. Zdaj bova pa lahko normalno živela. Vmes si se tolk ukvarjala z njim, da si pozabila nase. Imaš polno neuresničenih planov in želja. Ampak ti je bolj pomembno, da prvo zrihtaš njega, potem boš pa še sebe. Problem pa je nastal zdaj, ko si ga spoznala v nulo, veš s katerimi dejanji sprožiš določen odziv. On se je umiril, nekako je vse ok, samo zdaj ti manjka vsa tista drama od prej, ki ti je jemala fokus. Zdaj lahko končno začneš delat zase in naenkrat ugotoviš, da nimata nič skupnega, si mu le bergla, kar si mu vedno bila. Bergla, na katero se šepa, da preživi. Ti pa hočeš več in zdaj ko si ga porihtala, meniš da ga lahko počasi pustiš samega. A je nekako tako? Potem z njim ne boš nikoli res srečna ali na polno zaživela.

PrPopay svoj komentar kje drugje, kjer lahko bolj tvoja izvirnost pride do izraza. Jaz se ne trudim biti všečna, ampak iskrena. Včasih za iskrenost rabiš več, kot tebi znese za jutranjo kavo. Kapish?

Lojze, hvala za svarilo. Ampak glej – gradila si dve desetletji svoj zdrav ego, da si ga tako ‘nadgradila’, in to prav v času odpovedovanja užitku, za katerega te je bojda on prikrajšal, da si končno zrela za super srečno zvezo.  Nekateri pač rabimo take zveze, da se ob njih streznimo in zaživimo potem drugače.

Pardon, Lojzika  😉

Zelo, absolutno se motiš v tem, da mi pripisuješ odvisnost od kaosa in drame, ki se je spletla okoli izbruhov, njegovih. Saj takšne izbruhe lahko izzove takoj, če bi jih bila željna.  Ne, ne, moj glavni cilj, ne glede na vse, razumski in organski, je in je bil in bo ostal, da se on najprej pomiri do te mere, da ne bo več izbruhov. In to mu je uspelo, nama, predvsem zato, ker zdaj živi dosti bolj izpolnjeno življenje.  Ja, seveda sem mu zelo predano pri tem pomagala in to je tudi moj uspeh. Lahko rečem, da se učim od njega, kako zna slediti svojim ciljem – ob moji krepki pomoči.  Skratka, zelo se motiš, da mi manjka drame. Izredno srečna sem, ko ni več napetosti, saj lahko mislim svoje misli.

V glavnem imaš prav, čeprav zelo pesimistično opisuješ rutino nekega para, ki se pojavi po nekaj letih. Motiš se tudi v tem, da sem ga spoznala do obisti. Rekla bi prej, da se je nehal čustveno razvijati, ker je trenutno poln samega sebe in svojih uspehov, je pa vodljiv, zato še vse evolucije ni konec. Preden zaključiva najino zgodbo, so tu še niše, ki dopuščajo razvoj in so vredne vložka energije in premisleka.

No, bomo videli. Kakor pravim, je zaenkrat konstruktivni mir in vsaj navidezna harmonija. In jaz lahko spet delam na svojih stvareh. Mogoče pa se vendarle ne poznava in bo to obdobje pokazalo, če je smiselno, da riževa z glavo skozi zid. Zadeve se spreminjajo na bolje, vendar res počasi.

Mogoče, le morda še mu pa kaj zasvita, ko bo letel na krilih svojih uspehov … ko bo ugotovil, da je sam … pa mi ne bo mogel nič očitati, ker sem vsa prijazna in soočena z realnostjo. Realnostjo razhoda. Možnost razhoda sem ponotranjila, v takem stanju pa še nisem bila. Ne da mi je vseeno, daleč od tega, vendar vidim tudi druge opcije. Enostavno sem čustveno bolj razumska. In zato skoraj neranljiva. Zato mi je neznansko lažje.  Od najine spretnosti pa bo odvisno, če bova znala en z drugim tako, da bova ostala skupaj. Brez strasti se tu seveda ne bo dalo nič.  Saj strasti mu ne manjka, le usmerjati in porazdeliti je še ne zna. Preveč je porabi za jezo. Ker ima blokade. Teh blokad se je končno začel zavedati, zato beži v delo in javno delovanje.  Če ga bo to popolnoma osrečilo, bo najina zveza odveč.  Potem bova pač brez večjih dram končala.  Ni pa nujno …

S tem je tako .. Pr Popam jst svoj komentar kjer jst hočem na svetovnem spletu  in kadar koli jst hočem, če nisem blokiran ali cenzuriran, seveda,..

Edini pogoj za to je štrom.., kapiš..

Če me boš pa lepo in kulturno prosila, da ne komentiram več v tvoji temi, pa seveda ne bom.., ampak samo zato, ker si omenila R Stonse, heh..

Dosti filozofofiras o odnosu s tem tipom v temi ki si jo odprla, pozabljaš pa eno pomembno stvar in to je ta, da je internet karakterno jeba ljudi, ki tukaj povejo marsikaj, kar v reali  ne, no jst isto povem tud v reali .. Na internetu lahko doživiš vse živo, samo tisto kar je mrtvo ne..

Najdi novega, ki ga boš “reševala”. Tule je konec z dramo. Zato ti ni več zanj, ane

Sem hotela isto napisat, konec resevanja, konec ljubezni.

In se, ko mi nekdo zacne govoriti o napredovanju, me vse mine. Napreduj, ce hoces in pusti druge ljudi, da se sami odlocajo, kaj hocejo in cesa nocejo.

Igzekli!

Pojdi naprej in se ne oziraj nazaj.

Nekako je razumljivo da med vama ni nobene erotike in napetosti (spolne) več, glede na to da si se ti postavila v vlogo rešiteljice/mame/trenerke/vzgojiteljice/zdravnice/negovalke/psihologa….on pa v vlogo učenca. On je bil tvoj projekt. Uspešno zaključen očitno. Veza to nikoli ni bila. Še manj je sedaj. Sprijazni se s tem.

Bog, koliko ti nakladaš. Če z njim tako govoriš, ni čudno, da se je odmaknil, kdo bo to poslušal ta jajcanja večno in večno in večno.  Vse argumentiraš na dolgo in široko in po desetkrat isto, vse pobiješ, vse imaš sama prav, to se res nikomur ne ljubi iti s tabo, no. Najbrž je dedec že popolnoma otopel, ne pa da si ga “rešila” njegove jeze.

Uh, nekateri komentarji so res kruti. Brez sočutja, brez razmisleka, brez pravega vživljanja v avtoričino situacijo. Zaradi tega se jaz s svojo zgodbo, kjer imam podobne (a seveda drugačne) dileme tudi sama, nekako ne upam javno (čeprav anonimno) izpostaviti – enostavno sem preveč dovzetna, krhka in ranljiva, da bi zmogla brati žaljive, krute, morda pa tudi boleče, a resnične, komentarje, ki lahko od nekoga, ki med svojo čik pavzo v svojem razpoloženju pripopa slučajen komentar na splet. V sebi slutim resnico in zaenkrat mi zadostuje poglabljanje v to, saj sem prepričana, da ni nikogar na svetu, ki bi bil zmožen zares dojeti razsežnost in globino problema nekoga drugega. Lahko samo prisluhnemo in podamo drug drugemu ramo v oporo. Avtorico globoko čutim in želim sporočiti, da ni sama. Da jo razumem in tiho podpiram v odločitvah, saj se mi zdi zelo zrela, razumna, čustveno inteligentna. Svetovati si pa ne upam. Morda nekateri kot feedback in za širitev lastnega delovanja potrebujejo tudi to – vse sorte perspektiv, torej tudi žaljive, opravljive, projekcijske komentarje. Jaz se temu izogibam in avtorici želim le vso srečo.

E, vidiš, Nikita, draga moja, zaradi tvojega in podobnih, zgornjih komentarjev, ki niso izraz nekega trenutnega uporabnikovega vzgibe, prepojenega z lastnimi izkušnjami, ki so vse po vrsti rezultat nekega individualnega omejenega okvirja, ampak so izrazi in odzivi ljudi, ki ob branju tujih problemov stopijo iz sebe, se vzivijo v avtorja in pokažejo neko zrelist, modrost in toleranco ali celo razumevanje, kot ti, zaradi takih odzivov se mi je splačalo napisati čim več o svoji situaciji. Hvala ti. I hvala prav vsem za odzive, tudi tiste ‘kriticne’, v določenem trenutku pa so prav tisti kritični najbolj dobrodošli.

Seveda sem vzela vajeti v roke in ga ‘vodila’ skozi izkušnje aktivno, saj sem lahko! Pri tem nisem izgubljala in zapravljala časa, ampak sem pomagala partnerju, kakor sem najboljše znala. Seveda sem bila pri tem tudi toliko preračunljiva, da se mi je vse tudi splačalo, čeprav sem za vse to žrtvovala dosti sebe in tudi materialnih sredstev. Če nekoga ljubiš, je njegovo napredovanje tudi tvoje, še sploh, če ti je partner res hvaležen za to.  Saj ker je čutil, da delam res njemu in nama v prid, se je tudi potrudil, da je nekaj dosegel. Sploh ne razumem kritike, ki mi očitajo ‘oblikovanje’ partnerja, željo po napredovanju, saj zame je to smisel ljubezni – pomagati drugemu, kjer mu le lahko, da napreduje v boljšega človeka.  Kaj je boljši vložek, za to ima vsak svoja merila, zagotovo pa vsi želimo napredovati. Tisti, ki nima več želje po napredovanju, se je vdal v usodo, kakor pravimo.

Pa kar naprej neke opazke, kako naj bi mi manjkala drama in izbruhi, zdaj, ko so končno minili v tisti meri, ko so bili destruktivni. Zdaj je stvar dosti bolj pod kontrolo, in če temu ne bi bilo tako, bi res že končala to zvezo. Ne vem, kako pozorno so brali nekateri moje 9isanje, da so prišli do tako klišejskih opažanj.  Enostavno brez veze.

In ker mi je jasno, da živimo v času instantno informacije, teh opazke ne jemljem osebno, ampak bolj opažam, kako stereotipno razmišljajo ljudje o problemih drugih ljudi. Pa okey, tudi to je dobrodošla informacija.

Komur se pa ne da brati, pač naj ne bere. Eni očitno radi prebiramo stanja drugih bolj pozorno, kot večina. In tisti me najbolj zanimajo.

Sicer pa vsako pisanje ni namenjeno komentiranju po vsej sili. Meni je odleglo, pa tudi primotana-sem bila urediti misli, da sem jih napisala na javni forum. Če pa ima še kdo kakšno dobro misel za dodat – toliko boljše.

Menda se ja ne bom ‘zagovarjala’ za stil in obsežnost pisanja tukaj? Saj internet je res stvar izbire – in to vsak trenutek. Kadarkoli me lahko nehaš brati, bralec. Če pa se moraš pri tem še zgražali zaradi dolžine napisanega – the stage is yours. Kar iskasljajte se vsi, če je taka nuja, mene ne moti.

Pozz  … tudi tebi, Popay. Ti se kar razpisi, le meni pusti isto 😉 ne le deloma prilike, ampak zares, v srcu, če zmoreš.

po pravici povedano, če bi jaz morala to dolgovezenje prenašat… ma, rajši se obesim, res.

se tudi strinjam, da očitno se je tip porihtal, ti pa si ostala ista naduvana, v iber pametna reševalka – brez objekta reševanja. Izgubljenih luzerjev srednjih let je kolikor hočeš, zato verjamem, da boš hitro našla nov projekt.

Pogrešam fazo iskanja skupnih interesov. Pokazala si dobršno mero aktivnosti v eno smer. Kaj si želi on, ima kakšen življenjski interes, čemur bi se lahko približala in iskala skupno dovršenost. Vsebina nakazuje možnost, da si ga prerastla in se počuti nebogljenega. Komu drugemu bi bila lahko prava družba vsak dan, tako pa, ne obupaj, obrni žalost na veselje. Za poduk, moja me letno 360 krat zavrne.