Kako ste preživeli prve mesece? Ko te trga in praktično zgubis vse, kar si dosedaj imel? Mož je odšel in me pustil z dvema soloobveznima otrokoma. Tako, da se niti ne morem povsem sesuti, ker moram poskrbeti zanje.

Res rabim praktične nasvete. Kako dolgo je tako hudo? Ste sploh kdaj preboleli in bili potem srečni?

Težko ti svetujem ker moja ločitev ni bila take vrste. Sva se prijateljsko razšla, otrok nisva imela. Prebolela sva pomojem oba že v zakonu en drugega.

Edini nasvet ki ti ga lahko dam je da prosi za pomoč če rabiš. Prijatelje, družino…. Za varstvo če kdaj rabiš. Kadar nimaš otrok delaj kar te veseli, ne ribat bajte ipd.. Če ne veš kaj te veseli ugotovi. Sedaj imaš priložnost da ugotoviš kdo si ko nisi v partnerstvu. Otroci bodo zadovoljni če bo zadovoljna mama.

In predvsem si daj čas. Nič ne gre čez noč. In ja lahko si še kdaj srečen, seveda. Samo priložnost si moraš dati, da preboliš kaj je bilo in greš z zagonom v prihodnost. Vso srečo.

Kaj jočeš? Imaš vsaj otroke. Moškemu je veliko težje, ko ga zapusti partnerka z otroki. Če

Moje izkušnje. Počutje ločencev po ločitvi je odvisno od tega, kdo koga zapušča, zapuščeni je v veliki meri na slabšem zaradi nepripravljenosti na takšno odločitev partnerja, nima plana za naprej, je na jeziku in očeh vseh poznanih… ja, ogromna razlika v socialnem življenju, lahko trdim, da se življenje v trenutku povsem predrugači. Potrebna so leta, da se življenje vkolesi. Ampak se, potrpežljivost in čas sta potrebna. Začne se drugačno življenje, ne nujno slabše, tako kot je bilo nikoli več.

V tem primeru si trenutno na slabšem. V enem in to v bistvenem si na boljšem, imaš otroka. Posveti se njima, hitra nova veza bi bila napaka, ne naredi tega, mogoče kdaj kasneje.

Ponovna sreča je možna, celo verjetna, vse je odvisno od tvojih prihodnjih odločitev, zato vse in povsod s pametjo.

Z locitvijo nimam izkusenj, a za vsako veliko izgubo pravijo, da terja 2 leti, da se xlovek stabilizira, prvo leto, da uredi stvari po izgubi in spremembni ter drugo leto, da vzpostavi novo pot.

Težko je karkoli napisati na podlagi tako skopih informacij. Ne vemo, kaj se je dogajalo v samem zakonu. Ne vemo, kaj za OP sploh pomeni “ostati brez vsega”. Itd.

Sam sem zvezo prekinil, ko je vse skupaj zame preseglo vse meje sprejemljivega. Pred tem je ločitev visela v zraku kar nekaj časa. Potreboval sem nekaj mesecev, da si sam uredim misli. Kake dva meseca potem, ko sem živel v miru, sem vložil predlog za razvezo in ostale pravno formalne zadeve.

Koliko časa bo trajalo prebolevanje? Nek običajen človek, kot izhaja iz statistik, naj bi v pol leta do letu že vzpostavil neko novo strukturo v svojem življenju. Je pa precej odvisno od značaja, notranje trdnosti/krhkosti, itd.

Bi pa vsem položil na srce… vaša sociaöna mreża naj bo trdna in dovolj široka. Konec nekega odnosa se lahko pripeti iz večih razlogov (tudi npr. zaradi smrtne nesreče) in zlivanje, ki v takšnem primeru pomeni potem občutek izgube vsega, ni ne varno, ne smiselno in ni niti prav.

Avtorica, odvisno tudi, kakšen tip človeka si sicer. Ali si bolj introvertirana, ali bolj ekstrovertirana. Veliko je odvisno tudi od tega, ali sta bila sicer v zvezi veliko časa skupaj, ali je bilo tudi veliko odsotnosti , npr.  službenih odsotnosti – pa si že takrat v zvezi leta in leta bolj kot ne sama, veliko sama za vse, sama z otroki… Pri meni je bilo slednje, vsaj polovico, torej 10 let zakona, ker je bivši službeno deloval na področjih, ki je zahtevalo veliko odsotnosti  od družine preko celega leta ( sestanki, potovanja).

Težko mi je po treh letih samo to, ker se na sodiščih še ni nič zaključilo – traja že tri leta, pa je še vse odprto – skupaj ustvarjenega premoženja tudi ni malo,  bila so tudi skupna podjetja ustvarjena iz skupnega premoženja, ki jih je odprodal tudi na svojo roko v času zakona,  za nekaj podjetij pa želel prepis deležev name v času, ko ni smel biti več soudeležen zaradi določene službene funkcije ( navzkrižje interesov),  čeprav nisem želela takrat in prosila, naj odproda, pa ni hotel, ker je želel še vedno nadzirati  določene ljudi (!), ne posel…..( je tudi control freak sicer v življenju); v enem primeru eno podjetje insolventno, sedaj trdi, da on nič nima s tem -gre za negativni znesek okoli 100.000 EUR, vložil v podjetje pred 15imi leti je pa 50.000 EUR skupneha premoženja, ipd… torej same probleme mi je ustvaril namerno še dodatno, ker je tudi precej žleht, ko ne doseže svojega, kar si zastavi za svoj cilj, uničevalno.To se je razvilo tekom zakona, na začetku ni bil tak, postal je tak z leti, ker se je vrtel v določenih krogih ljudi.

Vse to je treba seveda sodno rešiti  ; v zvezo sva pa prišla na enakovredni ravni..  Predelaš sicer že razhod v teh treh letih, vendar vsakič je težava, ko prideš na sodišče, saj je situacija zame taka, kot bi mrtvec vstal iz groba…. Lažje je zagotovo , če ti umre partner, odžaluješ in greš dalje – v primeru ločitve v takem primeru kot moj, ko se ni bilo moč sporazumno in normalno raziti,  pa smo še kako živi, ga je vsakič meni  mučno priti  gledat na sodišče, ga vonjati v istem prostoru.  Midva ne komunicirava, žal to ni mogoče.

So tudi določene stvari, ki mu jih v življenju nikoli ne bom mogla odpustiti ( npr. agresija nad otrokoma zaradi njegovih službenih problemov). Otroci so sicer že bili ob razvezi polnoletni, tako da pri meni je bilo to lažje, manj obremenjujoče zame.

Avtorica, glavo pokonci, najdi si kak hobi, karkoli, ki te osrečuje, izpopolnjuje, otroci ti tudi verjetno zapolnijo pretežen urnik  na dan.  In pa najboljši  in res iskreni prijatelji so res tisti, ki te tudi po 25ih letih poznanstva razumejo in ti takrat ko potrebuješ in sam zaprosiš , stojijo ob strani. Ob razhodu pa tudi počistiš mrežo skupnih prijateljev. Jaz sem se distancirala od “soul suckerjev” , t.i. delilcev nasvetov, v stilu karma is a bitch – tudi zato, ker v karmo ne verjamem.  Sem realist z nogamam trdno na tleh – in tudi to je zelo pomembno pri razhodu. Verjamem samo v poštenost, pravico in resnico. Srečno!

najrepj zase poskrbi-će ne boš ti ok, ne moreš pomagat otrokom, ki trpijo na svoj način.

Skenslaj hinavce okoli sebe.Poišči pomoč, pejt do osebne zdr, naj ti da napotnico.

Naredi zase tisto, kar si si prej želela, pa nisi.Pobarvaj lase, spremeni frizuro, potegni črto. Kupi si kaj lepega.pocrkljaj se.

Posveti se otrokom tako, da jim boš opora.

žVse dobro želim

Sport,se posebaj tek da das negativno energijo ven.Pa se dobro pol izgledas.

narava

Nova znanja oziroma poglobi se vase da ne ponobis napake.

nova dozivetja sama ali z otroci

Novi hobiji

Cas celi rane,nekoc bo to samo slab spomin.

Srecno!

Eden od nasvetov bi bil, da fokus umeri nase (in na otroke). To je bistveno. Tudi, ko zapademo v analiziranje preteklosti, kar je povsem človeško, je pomembno fokus obdržati predvsem na sebi: kako so neki dogodki, situacije vplivale name. Kateri sprožilci so botrovali k tem ali onim mojim dejanjem. Kaj si želim doseči oz. iz vidika analize preteklosti, kako bi se v določenih (omenjenih) situacijah oz. ob določenih dogodkih želel(-a) počutiti in katere moje notranje omejitve (frustracije, vzorci, izkušnje, prepriĉanja) so mi to preprečile, itd.

Ta sprememba fokusa je bistvenega pomena. In ta fokus naj gre v smeri prepoznavanja lastnih občutij. Ja  šport, da začutimo lastno telo. Ja, sprehodi v naravo, da doživimo lastna obĉutja ob tem in se jih (ponovno) naučimo prepoznavati. Ja, usmiljenje do sebe in usmerjanje v dejavnosti, ki so nam dobro dele, a smo jih opustili. Koristi tudi vzpostavitev pristnejših stikov z ljudmi, ki jim moremo zaupati. Spet zaradi nas samih. Da se moremo izpovedati, po potrebi tudi zjokati, izrarziti zmedenost med tem, kaj se je zgodilo in našimi obĉutji do osebe, ki je odšla, pa vse do izražanja besa, jeze,… vse to je človeško in spada v faze procesa prebolevanja.

Ko boste v stanju soočenja s to osebo, ki je prekinila z vami odnos, zakonsko zvezo in boste zmogli čutiti usmiljenje, milost do nje, kot ste zmožni do vseh drugih ljudi, ki niso popolni neznanci, a niti ne spadajo v ožji krog intimnih prijateljev, boste vedeli, da ste tam, kjer želite biti.

Sem bil na podobnem kot si ti in res nisem tedaj vedel točnega razloga zakaj. Je bolelo in je peklo še posebej, ker sem vedel, da bom moja dva sončka videl manj. Po dveh letih in pol bi najraje dal za pijačo tistemu, ki ji je zmešal glavo. Meni je pomagal tedaj pogovor z neznano osebo in nekoč vem, da bom nekomu tudi sam nudil oporo kot sem jo dobil sam. Če boš rabila povej in ti bom napisal mail.

Podpis,

Enako je bilo pri meni, fejst je bolelo, sedaj sem pa hvaležna njej, ki mi je pokazala kakšen je moj bivši.

Avtorica varalice rade pridejo nazaj, ko se jim z ljubicami ne izzide, takrat pa bodi močna pa zapri vrata.

Srečno

Čeprav nisem ločena, nekako verjamem, da včasih neka stvar, ki sprva zgleda slabo ali zelo slabo, na dolgi rok ni ravno slaba, le da se mi tega v tistem trenutku ne zavedamo. Bolje se je ločiti in si odpreti možnosti za potencialno boljšega partnerja oziroma partnerico, kot dolgo gniti v slabem zakonu ter z negativizmom obremenjevati neposredno okolico (družinske člane, sorodnike ipd.).

To, za čim pravzaprav žalujemo, je eno ključnih vprašanj

Iskreno to kar traja. Saj gres naprej ampak vedno je neka senca nad teboj.
Dejansko je potrebno delati na sebi in se fokusirati na otroke. Pokazejo se tudi pravi prijatelji in tisti, ki to niso. Ce je to sveze pojdi dan po dan in bo pocasi lazje. Ce bos za klepet se oglasi, vcasih pomaga.

Bilo je težko, seveda, ker vseeno se navadiš na človeka. Ampak končno sem lahko počel, kar je meni pasalo in čez čas mi je to postalo užitek. Nobenega nerganja, nobenega prilagajanja. Sem se pa vrgel v šport, delo in druženje s kolegi, za kar prej ni bilo časa. Zelo pomaga tudi, če imaš kak hobi. Ma tako, po pol leta sem pa prav zadihal. Pa bila je dolga veza… ampak ko pomislim za nazaj, blazno naporna.

Pred 15 leti ločila, danes sva spet skupaj. Bila sva par od 17 leta naprej, 2 otroka, potem je prišlo obdobje, ko je šlo z nama navzdol in je sledila ločitev. Šele ob drugem partnerju sem spoznala, kdo je moj prvi, on prav tako, na maturantskem najinega otroka sva spoznala, kaj si pomeniva in sva srečna, bolj kot kdaj prej.

Pa se to bi dodal sla bos cez zelo mavrico custevod zalosti jeze olajsanja itd…In to je normalno,kar je pa pomembno je pa da gres cez to in obdelas vse v glavi,s prijateljocami ali terapevti da resis za naprej.Ne pa potlacit v sebe to bolecino,jezo in strah pred neznanim ker to kot je vec kot ocitno veckrat videno tako v zivljenju kot na temu forumu skodljivo za tebe in tvoje bliznje.

Konec necesa je vedno zacetek necesa novega!

Sprejmi dejstva da je konec in pojdi naprej,vrjemi mi da je v drugo skupaj samo se slabse.

Katera veza pa ni naporna 🙂 a če nekoga res ljubiš ne vidiš oziroma te ne moti. Daš vse od sebe za to vezo. Če se imata dva rada ni ovir.

Sama sem ločena ,bila je dolga veza. Bili so lepi in tisti manj lepi trenutki, a roko na srce kje jih ni. Minila so tri leta in še razmišljam kje sva zajebala. Prišla sem do spoznanja,da za vezo morata biti oba. Žal sem se v zakonu počutila nezaželena, ničvredna …ko ti reče zgini prasica veš da je konec. Spomniš se dnevov ko je bil nežen in ti obljubil večno zvestobo in ja boli,noro boli. Vendar dvigni glavo in bodi srečna-srečen. Najdi svoj mir ..ozdravi..odrasti..opazuj druge pare in potem opaziš ,da je povsod ista pesem, iste žalostne zgodbe.

Vsaka čast tistim redkim srečnim parom,kjer živita v harmoniji ,srečna da sta skupaj.

It takes two to tango ali en sam ne more narediti srecnega para.

poporotoroafnagmail.com

Rdeči križ, csod, daj oglas, obrni se, hodi na zmenke, daj oglas na ona on

Ko pride do “ločitve”, mirno, počasi, zavestno potegni črto, se obrni in odidi… nič ne pričakuj… naravnaj se, da si na začetku ustvarjanja… in vse kar bo sledilo (delitev premoženja), bo samo še dodatno darilo zate….. za vse probleme (čustvene, finančne, …) poišči rešitev (srčni terapevti, širša družina, dobri prijatelji)…. kdaj, kako dolgo vse traja, kako močna so čustva, pa je odvisno od intenzitete odnosa med vama………….. se pa usmeri vase, kaj si TI želiš… zase in za tvoje otročke…… si zapiši… temu sledi…. vsak dan znova… pa srečno!

Pol leta kasneje, še boli. 10x manj kot prvi mesec. Odpustil vsem vpletenim, tudi sebi. Življenje postavil približno na noge. Pogosto nimam pojma kaj delam. Ampak gre počasi. Prvi zmenki so bili katastrofa. Danes so zabavni. Če je mogoča sreča? Ne vem. Dobivam pa upanje, da je.

Ni konec sveta. Samo ločitev. Vse bo OK.

4 leta je od ločitve, zdaj ne premišljujem več o tem. Prvo leto je bilo zahtevno, čustveno in fizično. Vsak dan sem tekla oz. se tako izmučila, da nisem imela niti atoma energije več za “overthinking”. Potem je prišel lockdown, spet sama za vse – šolanje od doma, delo od doma, itd. Ko sem ugotovila, da sama zmorem vse, je postalo enostavno. Ne sekiram se na zalogo in ne delam problemov tam, kjer jih ni. Seveda mi je žal, da sva se razšla, vendar vedno se moraš opomniti zaradi česa si se tako odločil.