Teorija izbire
A se kdo ravna po tej teoriji izbire, kot jo poučuje dr. William Glasser? Meni včasih uspeva, včasih pa čisto pozabim na naučeno in se vse spet podre. Takrat izrečem stvari, katerih nočem. In potem mi je žal. Potem grem spet malo brat to teorijo, s polnim zavedanjem, da je tako prav. Je komu pomagala ta teorija izbire, da se je popolnoma spremenil oziroma da ni bilo tistih “relapsov”?
Moje mnenje je, da ne živite po citatih in knjigah, ampak se ravnajte po lastnem srcu in pameti. Če se začne človek istovetit in enačit z znanstveniki, filozofi, kvazi strokovnjaki, hitro zabrede in zaide na slabe poti. Ni narobe brat knjige, je pa narobe živeti po knjigi. Tudi na pokojno Louise Hay, ki je imela dobre knjige, se ni bilo dobro zanašati, ker smo ljudje različni in na vsakega stvari ne učinkujejo enako. Prebrala sem nekaj o njej, a zame nikakor ni veljalo. Bi bilo ful narobe, če bi se ravnala po njenih knjigah.
Me veseli, da si v mojo vsakdanjo zavest vnesla informacijo o Glasserju, saj ga imam v mislih, nekje v ozadju že dolgooo časa, od kar sem naletela na neko njegovo knjigo – o izbiri, možnosti in zavedanju možnosti izbire vsak trenutek. In skoraj vse se zgodi hote ali nehote, zavedno ali nezavedno z našo izbiro. Večinoma opravljamo vse mehansko, zato se sploh več ne zavedamo drugih, vzporednih možnosti izbire, ne pa le tistih, ki se na prvi pogled zdijo smiselne in malodane edine možne, po navadi vidimo le dve in tako svoje dojemanje omejimo na eno polariteto. Glasser želi prebuditi odgovornost za določeno izbiro, zavedanje vzrocne-posledicnosti, kar je gonilna sila principa karme, v bistvu, da ima vsaka akcija, še najbolj neznatna, najmanjsa moznost izbire, vedno neko reakcijo, ki smo jo sprožili prav mi osebno, ko smo sprejeli določeno odločitev, ko smo izbrali določeno možnost, možnost izbire. Ali po domače: če je tvoj danes enak tvojemu včeraj, ne pričakuj, da bo jutri drugačen od danes. Vendar to je le en aspekt Glasserjevega ‘nauka’, ki je kljub njegovi splošni popularnosti zelo nekonvencionalen: Glasser je teoretik in praktik holisticne psihologije, saj človeka obravnava celostno, kar v končni fazi pomeni, da oporeka standardiziranemu ‘zdravljenju’ bolnikov po diagnozah in z zdravili, temveč zagovarja individualno celostno terapiranje človeka, ki ga ne reducira niti na žrtev, niti na pacienta, ampak na odgovorno družbeno bitje, ki želi napredovati tako fizično, čustveno, družbeno, kot religiozno/metafizicno/poetično. V svojem razumevanju človeške psihe opažajo naklonjenost C. G. Jungu, torej arhetipom, ikonam, ki vodijo človeka skozi njegovo osebno evolucijo. Skratka zelo kompleksna ‘metoda’, jaz pravim Glasserjev nauk, ki se mu moraš simbolično ali nekako drugače, mentalno ali čustveno ‘zaobljubiti’, kot se iniciirani zaobljubi neki religiozni doktrini, ki ji sledi vso življenje. Tako bi se verjetno moral človek ukvarjati z Glasserjem, če bi želel osebnostno napredovati z ‘njegovo metodo’, ki je zelo kompleksna, daje pa tudi obetavne rezultate. Končni cilj je seveda zavest o ‘drugačnih možnostih’ oziroma zavest o možnosti izbire v prvi vrsti sploh, potem pa prevzemanje odgovornosti za rezultate svojih odločitev, svojih izbir – v angleščini bolj pogovorno to make the right choice, odločiti se pravilno, izbrati pravo možnost, saj imamo – tako Glasser – vedno možnost izbire.
Pred leti sem ga brala informativno, zdaj pa sem naročila njegovo knjigo, saj ta post dojemam kot moj reminder. Pa ravno o nečem takem sem razmišljala.
No, mene je zdaj pritegnil najbolj ta njegov aspekt psihe, ki zagotavlja in obvezuje k zavesti o moznosti nadzora nad dvojim življenjem. Da se zavedamo odločitev oziroma možnosti izbir, ki nas vodijo v pogubo oziroma da se še dosti bolj zavedamo možnosti odločitev, ki nas krepijo, kratko rečeno. Tukaj Glasser večino naših ‘problemov’ ali motenj ali odklonskega obnašanja vidi predvsem v neuspelih medsebojnih odnosih z našimi bližnjimi, ko torej zarečemo v vseh ali nekaterih najbližjih odnosih, seveda tudi in v prvi vrsti s partnerjem. In Glaaserjeva metoda naj bi te učila, kako ‘pravilno ljubiti’, bi jaz rekla, na kratko.
Pri vsaki metodi je pač tako – bolj celostno in večplastno se ji posvetiš, bolj kompleksni so rezultati tvojega dela. Mene zanima bolj njegova struktura psihe, saj imam že ‘svojo metodo’, za katero verjamem, da zaradi nje napredujem po mojem okusu. Tako vidim Glasserja bolj kot dopolnilo k moji sintetični ‘metodi napredovanja’, ki pa je Glasserjevi zelo podobna. Sem prav danes dojela.
Ko dobim knjigo napišem še svoje prve vtise.
Sem jo prebrala pred mnogimi leti. Moram reči, da mi je odprla oči in dejansko sem ponotranjila , da sami izbiramo kako delujemo. Torej, da imamo vedno izbiro in da za izbran odziv/ dejanje nosimo sami odgovornost.
Meni to zelo pomaga. Za kakšno bolj poglobljeno debato, pa bi morala knjigo zopet prebrati.
KrEna2023, 02.02.2023 ob 17:15
Me veseli, da si v mojo vsakdanjo zavest vnesla informacijo o Glasserju, saj ga imam v mislih, nekje v ozadju že dolgooo časa, od kar sem naletela na neko njegovo knjigo – o izbiri, možnosti in zavedanju možnosti izbire vsak trenutek. In skoraj vse se zgodi hote ali nehote, zavedno ali nezavedno z našo izbiro. Večinoma opravljamo vse mehansko, zato se sploh več ne zavedamo drugih, vzporednih možnosti izbire, ne pa le tistih, ki se na prvi pogled zdijo smiselne in malodane edine možne, po navadi vidimo le dve in tako svoje dojemanje omejimo na eno polariteto. Glasser želi prebuditi odgovornost za določeno izbiro, zavedanje vzrocne-posledicnosti, kar je gonilna sila principa karme, v bistvu, da ima vsaka akcija, še najbolj neznatna, najmanjsa moznost izbire, vedno neko reakcijo, ki smo jo sprožili prav mi osebno, ko smo sprejeli določeno odločitev, ko smo izbrali določeno možnost, možnost izbire. Ali po domače: če je tvoj danes enak tvojemu včeraj, ne pričakuj, da bo jutri drugačen od danes. Vendar to je le en aspekt Glasserjevega ‘nauka’, ki je kljub njegovi splošni popularnosti zelo nekonvencionalen: Glasser je teoretik in praktik holisticne psihologije, saj človeka obravnava celostno, kar v končni fazi pomeni, da oporeka standardiziranemu ‘zdravljenju’ bolnikov po diagnozah in z zdravili, temveč zagovarja individualno celostno terapiranje človeka, ki ga ne reducira niti na žrtev, niti na pacienta, ampak na odgovorno družbeno bitje, ki želi napredovati tako fizično, čustveno, družbeno, kot religiozno/metafizicno/poetično. V svojem razumevanju človeške psihe opažajo naklonjenost C. G. Jungu, torej arhetipom, ikonam, ki vodijo človeka skozi njegovo osebno evolucijo. Skratka zelo kompleksna ‘metoda’, jaz pravim Glasserjev nauk, ki se mu moraš simbolično ali nekako drugače, mentalno ali čustveno ‘zaobljubiti’, kot se iniciirani zaobljubi neki religiozni doktrini, ki ji sledi vso življenje. Tako bi se verjetno moral človek ukvarjati z Glasserjem, če bi želel osebnostno napredovati z ‘njegovo metodo’, ki je zelo kompleksna, daje pa tudi obetavne rezultate. Končni cilj je seveda zavest o ‘drugačnih možnostih’ oziroma zavest o možnosti izbire v prvi vrsti sploh, potem pa prevzemanje odgovornosti za rezultate svojih odločitev, svojih izbir – v angleščini bolj pogovorno to make the right choice, odločiti se pravilno, izbrati pravo možnost, saj imamo – tako Glasser – vedno možnost izbire.
Pred leti sem ga brala informativno, zdaj pa sem naročila njegovo knjigo, saj ta post dojemam kot moj reminder. Pa ravno o nečem takem sem razmišljala.
No, mene je zdaj pritegnil najbolj ta njegov aspekt psihe, ki zagotavlja in obvezuje k zavesti o moznosti nadzora nad dvojim življenjem. Da se zavedamo odločitev oziroma možnosti izbir, ki nas vodijo v pogubo oziroma da se še dosti bolj zavedamo možnosti odločitev, ki nas krepijo, kratko rečeno. Tukaj Glasser večino naših ‘problemov’ ali motenj ali odklonskega obnašanja vidi predvsem v neuspelih medsebojnih odnosih z našimi bližnjimi, ko torej zarečemo v vseh ali nekaterih najbližjih odnosih, seveda tudi in v prvi vrsti s partnerjem. In Glaaserjeva metoda naj bi te učila, kako ‘pravilno ljubiti’, bi jaz rekla, na kratko.
Pri vsaki metodi je pač tako – bolj celostno in večplastno se ji posvetiš, bolj kompleksni so rezultati tvojega dela. Mene zanima bolj njegova struktura psihe, saj imam že ‘svojo metodo’, za katero verjamem, da zaradi nje napredujem po mojem okusu. Tako vidim Glasserja bolj kot dopolnilo k moji sintetični ‘metodi napredovanja’, ki pa je Glasserjevi zelo podobna. Sem prav danes dojela.
Ko dobim knjigo napišem še svoje prve vtise.
Večino tega mišljenja imam tudi jaz, bo zanimivo prebrati knjigo.