Nož Žica Srebrenica! Bošnjaki so Turki
Čengić je 3. najpogostejši priimek pri Bošnjakih (Bosanskih Muslimanih). Čengići su bili izvorno turkijskega porekla, iz kurdistanskega dela današnje Turčije. Kje ste zdaj imbecili z IQ-jem sobne temperature, ki trdite, da naj bi Bošnjaki bili čisti Slovani samo zato, ker imajo priimke na ić in govorijo slovanskim jezikom?
http://en.wikipedia.org/wiki/Čengić_family
http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_most_common_surnames_in_Europe#Bosniaks
Tile so tudi turškega porekla:
“Bošnjaki” kot narod ne obstajajo. Ustanovljeni so bili leta 1993 v hotelu Holiday Inn, na Vsebošnjaškem saboru pod vodstvom islamskega fanatika Alije Izetbegovića. Se pravi, imamo instant nacijo spreko političnega dekreta. Tako je tudi Broz ustanavljal nove narode.
Večina muslimanov v BiH je srbskega porekla, nekaj pa tudi turško-anadolskega. Opazi se po obrazni fizionomiji orientalskega tipa ali grobih neestetskih obraznih potezah.
Ugledni akademik in profesor zgodovine dr. Salih Selimović trdi: “Muslimani smo srbskega porekla in govorimo srbski jezik!
Profesor in zgodovinar Salih Selimović navaja, da je večina muslimanov s teh območij srbskega porekla in pravoslavne provenience. Pravi, da se marsikomu skozi zgodovino to ni zdelo prijetno priznati.
Salih Selimović: “Muslimani nikoli niso postali Turki!
Muslimani nikoli niso postali Turki, ker so ohranili svoj materni (srbski) jezik, staro tradicijo in vedno poznali svoje poreklo, pravi zgodovinar in profesor Salih Selimović za tednik Pečat, ko pojasnjuje vzroke zgodovinskega razkola med Srbi muslimani in pravoslavnimi Srbi.
Profesor dr. Salih Selimović: ” Pred islamizacijo smo se pisali Vujović”
Ugledne muslimanske družine iz BiH še vedno poznajo svoje družinsko deblo.
Mehmedalija Nuhić, verski analitik iz Tuzle, ki je magister islamskega fundamentalizma in se pripravlja na zagovor doktorata na beograjski pravni fakulteti, pravi, da se kot Srb ne samo opredeljuje, ampak se tako tudi počuti.
Je EDEN redkih Bosancev islamske veroizpovedi, ki se opredeljujejo kot Srbi. Zaradi tega trpi obsodbe v rodnem Lukavcu pri Tuzli, na pozive muslimanskih nacionalistov iz vse Bosne in Hercegovine pa odgovarja: “Oprosti jim, Bog, saj ne vedo, kaj delajo! Sem, kar sem, naj me sodijo po dejanjih, a resnici se ne bom odrekel.”
Mehmedalija Nuhič: “Tu su mnogi Srbi islamske veroispovesti. Ja ću nabrojati samo poznate: Omer-beg Sulejmanpašić Despotović, Derviš-beg Ljubović, Ali-Riza Dautović, Salih Karabegović, Mehmed Kurt, Avdo Karabegović Hasanbegov, Salih Kazazović, Avdo Karabegović Zvornički, Hatidža i njen brat Osman Đikić, Ibrahim Hadžiomerović, Ali Fehim Džabić, Asim Šeremet, Smailaga Ćemalović, Muhamed Mehmedbašić, Mustafa Golubić, Derviš Šećerkadić, Hamid Kukić. To su, zatim Hasan Rebac, Šukrija Kurtović, Uzeiraga Hadžihasanović, Mustafa Mulalić, Rešad Kurtagić, Mujo Pašić, Hasan Brkić, Džemal i Šukrija Bijedić, Osman Karabegović, Šefket Maglajlić, Midhat Muratbegović, Omer, Avdo i Hamza Humo, Skender Kulenović, Ćamil Sijarić, Meša Selimović, Derviš Sušić, Alija Konjhodžić, Ismet Pupovac, Dževad Galijašević, Emir Kusturica, Amir Čamdžić, Salih Selimović…”
Srpski pesnik islamske vere Osman Đikić autor je “Đaurke”, koju su pevali vojnici u predahu između velikih bitaka.
Sada je imao Srbiju, Zoru i pesmu kojom je poručivao dušmanima:
“… Ne, nikad neće, ko se Srbom zove,
Pred vama strepit’, nit’ se molit vama,
Nećete prepast’ oči sokolove
Ovoga svjeta najžešćim mukama!”
Osman Đikić skoro da je priznavao bratsku krv kao prvu i trajnu vezu normalnog i zdravog pulsiranja ljudskog srca. U “Himni Srba muslimana”, on poručuje:
“Pojmo pjesmu, nek se vije,
Neka bratska ljubav sije,
Kroz naš zavičaj!
Srpska vila eno hiti,
Da nam lovor-vjence kiti,
Pojmo složno haj!
Nehaj uporabljati besedo Srbi, a je to jasno poslovenjeno retardirano turško-bolgarsko govedo, mitomansko iz Pirota? V srbski revoluciji je Srbijo zagnojilo preko 300 tisoč Turkov, veliko od teh Turkov je bilo iz Bosne in Hercegovine. Na Mišaru so prav ti bosansko-hercegovski Turki dobili po pički. Vse več pravoslavcev se opredeljuje za Hrvate in Bošnjake na popisih prebivalstva, nabijem vse srbske retarde, ki blebetajo neumnosti o “katoliških in muslimanskih Srbih” nabijem na kurac krasni,
Srbi muslimani so pripadniki srbskega naroda islamske veroizpovedi.
Kot specifično etno-versko skupnost v srbskem narodu se odlikujejo po negovanju srbskega narodnega in islamskega verskega izročila. Nastajati so začeli konec 14. stoletja, ko so se med krščanskimi Srbi pojavili prvi primeri individualnega spreobrnjenja v islam. Proces islamizacije je dobil zagon v 15. stoletju, skupaj s širjenjem turške oblasti nad srbskimi deželami, in se nadaljeval v naslednjih stoletjih ter na nekaterih območjih dosegel velike razsežnosti.Med vidnimi Srbi-muslimani iz tistega obdobja izstopajo nekateri pripadniki srbskega plemstva, ki so sprejeli islam in nato pridobili visoke položaje v Osmanskem cesarstvu, kot sta Ahmed paša Hercegović in Skender beg Crnojević. Najbolj znana oseba v zgodovini Srbov-muslimanov je bil veliki vezir Mehmed paša Sokolović. Večina Srbov-muslimanov je v osmanskem obdobju s sprejetjem islama ob ohranjanju določenih srbskih nacionalnih tradicij uspela ohraniti svojo etnično in kulturno posebnost v razmerju do vladajočih Turkov in sosednjih Albancev.Od 19. stoletja, ko je prišlo do vzpona nacionalnih gibanj, so se med muslimani srbskega porekla na določenih območjih začela pojavljati nekatera specifična razumevanja o določenih identitetnih kategorijah, kar je vodilo v nastanek prvih idej o etnofikaciji lokalnega, tj. je, regionalne identitete. Po letu 1878 je ta pojav umetno spodbujala avstro-ogrska okupacijska uprava v Bosni in Hercegovini, ki je aktivno delovala na zatiranju narodne zavesti med tamkajšnjimi Srbi-muslimani, da bi ustvarila ločen »bosanski« oziroma »bošnjaški« narod.Čeprav je ta projekt po padcu Avstro-Ogrske (1918) izgubil uradno podporo, so državne oblasti novonastale Kraljevine Jugoslavije z novo proklamirano ideologijo integralnega jugoslovanstva ustvarile prostor za nadaljnjo diferenciacijo »jugoslovanskih« muslimanov v odnosu do srbskega nacionalnega korpusa, za kar se je aktivno zavzemal pomemben del takratnega vodstva Jugoslovanskih muslimanskih organizacij (JMO).
Podobna politika se je nadaljevala tudi po nastanku nove, socialistične Jugoslavije, ki je v letih od 1961 do 1971 izpeljala proces uradne formalizacije samostojnega muslimanskega naroda. Po razpadu Jugoslavije (1991-1992) se je pojavila ideja o preoblikovanju jugoslovanskih muslimanov v “Bošnjake”. V letih 1993 in 1994 je bila ta ideja uradna v novonastali “Republiki Bosni in Hercegovini”, s čimer se je začel proces bošnjačenja, ki se je nato razširil tudi v druge države. Kljub vsem tem naporom je precejšen del Srbov-muslimanov uspel ohraniti zavest o svoji pripadnosti srbskemu narodu.
Leti pjesmo
Želiš vidjet ljutog lava,
za slobodu što se bori,
ti poleti, pjesmo moja,
onoj maloj Crnoj Gori.
Pod Lovćenom na kamenu
Naćeš tamo onog lava,
Što slobodi krči puta
Oštrim mačem i guslama.
Ponesi mu pozdrav vjerni
Zarad sreće bratskog gleda,
Krv nas veže, a ne d’jeli
Vjera Hrista, Muhameda.
U oči vidova 1898
Što to tutnji sa dalekih strana?
Što se plava mrgode nebesa ….?
Je l to orkan burnog oceana
Il’ se vulkan gorostasni stresa?!
Čuje li se ono poklič bojni
Što potresa moje trošne grudi?
Zveče l’ mači? je l’ plač djeva gojni
U po noći što me iz sna budi!?
Što to suze oblakovi suri?
Plače l’ nebo? il anđeli plaču?
Da l’ to prošlost na krilima juri
Skrivajući vrh oštrome maču?
Kliče l vila sa visokih gora?
Je l’ još sunce sjetno i krvavo?
Da l’ vječitoj slavi sviće zora
Vidov dane, tužna davor-slavo!?
Ej, Kosovo tužno i žalosno!
Sklanjali se za visoke gore
Jarko sunce sjetno, neveselo,
Da ne gleda đe se braća bore?
Da ne gleda mačeve krvave
Đe brat bratu kroz grudi probada,
Da ne gleda srca izdajnička
Đe paklena zloba, zavist vlada.
Da li čekaš aj, Kosovo tužno!
Nove bratske borbe i megdana?
Da li čekaš — ej sudbino kleta —
Sretnijega tude Vidov dana.
Ili čekaš da izgladi vrjeme
Crne bore sa tvojega čela,
Da na groblju praotaca svojih
Zagrle se braća prevesela.
Da li čekaš bratsko razbojište,
Opet bojna truba da zatrubi?
Ili čekaš — ah zlaćani sanci —
Da se Prizren s Avalom poljubi?!
– Na tisoče posameznikov iz muslimanskega okolja se je počutilo Srbe, ne da bi bilo treba sprejeti pravoslavje. Emir Kusturica je bil »prva oseba bosansko-muslimanskega porekla, ki ji je širša družbena skupnost polno pravico, da se počuti Srb, priznala šele, ko je prestopil v pravoslavje«, piše Muharem Bazdulj.
Bazdulj pravi, da sovraštvo, s katerim so med vojno v BiH rušili džamije in tako rekoč vse simbole islamske kulture, ter izjava Ratka Mladića v Srebrenici 11. julija 1995, da »potem ko upor ni umrl, je je bil čas za novo maščevanje Turkom« – vse to kaže na zavračanje muslimanske komponente lastne identitete s srbskega vidika.
Sliši se paradoksalno, a v socialistični Jugoslaviji so se posamezniki, ki so izhajali iz muslimanskih družin, najlažje počutili kot Srbe. Razlog za to je bila marginalizacija vere v javnem življenju.
Avtor navaja, da se je veliko število uglednih umetnikov z imeni orientalskega porekla v SFRJ, kot sta Meša Selimović in Skender Kulenović, izjavljalo za Srbe. Omenjena sta le najvidnejša med njimi.Dejstvo je, da je za veliko število pravoslavnih Srbov vsak musliman, ki se čuti za Srba, samodejno sumljiv, če se ni pripravljen krstiti. V tem smislu je zelo zanimiva zgodba Mustafe Mulaića.
Rodil se je leta 1896 v Livnu. Na začetku druge svetovne vojne, leta 1941, se poveže z Dražom Mihailovićem in odide na Ravno Goro. Bil je član vrhovnega poveljstva jugoslovanske vojske v domovini, v Mihailovićevem štabu je bil do aprila 1945.V socialistični Jugoslaviji je bil kot četniški kolaborant obsojen na pet let zapora. Mulaić je v svojih spominih opisal srečanje s papežem v gostilni v Beogradu.
Duhovnik ga je imenoval »boter«.Od kdaj smo botri? – presenečeno je vprašal Mulaić.
Pop odgovori: – Evo, jaz sem tvoj boter! Ko se povrneš k veri svojih praočetov, ne išči botra, jaz sem bil prvi in sem se za botra iz vsega srca javil.
Mulaić se je tega dogodka spominjal leta:
– Bilo mi je zelo težko. Ta šovinistični napad me je močno prizadel. V svoji veri se nisem obotavljal upreti takemu napadu, vendar me je užalilo, da takšni napadi škodujejo narodni stvari, je opozoril Mulaić.
Mulaić se je sprl z duhovnikom in ga vprašal, na katero vero je mislil njegov praded. Papež mu je rekel, da misli na pravoslavje, Mulaić pa mu je razložil, da je vera njegovega pradeda bogoljubna, oba sta bila Perun in slovansko mnogoboštvo, zato je prosil papeža, naj se vrne k Perunu. Pop mu je pojasnil, da ima raje Muslimane – Hrvate kot Muslimane – Srbe, ker se ne upoštevajo pri izvajanju naše politike.Po tem dogodku je nesrečni Mustafa ves užaloščen zapustil gostilno s sklepom, da bo namesto boja proti okupatorju sledil medsebojni boj. Čeprav je bil Srb, nekaterim to ni bilo dovolj, samo zato, ker je bil musliman.
V začetku sedemdesetih je Koča Popović rekel, da so Albanci lahko dobri Jugoslovani, ne morejo pa biti Srbi. Po Bazduljevem mnenju bi morala današnja srbska politika podobno obravnavati Bošnjake v Srbiji. Lahko so dobri politični Srbi, lojalni državljani Republike Srbije, vendar je od njih iluzorno pričakovati pretiran sentiment do pravoslavnega imaginarija. V preteklih sto letih se je na tisoče posameznikov iz muslimanskega okolja počutilo za Srbe, ne da bi bilo treba sprejeti pravoslavje. Bazdulj navaja primer Emirja Kusturice, ki je bil “prvi človek bosansko-muslimanskega porekla, ki je imel polno pravico čutiti, da je Srb, širša skupnost pa ga je priznala šele, ko je prestopil v pravoslavje”.
Nehaj uporabljati besedo Srbi, poslovenjeno mitomansko retardirano govedo. Vse več pravoslavcev se izreka za Hrvate in Bošnjake na popisih prebivalstva, nobenih Srbov katoliške in muslimanske vere nikoli ni bilo in jih tudi ne bo. Na tisoče in tisoče pravoslavcev se izreka za Bošnjake in Hrvate, kar je odličen šamar za vse srbske mitomane, ki serjejo o katoliških in muslimanskih Srbih. Taka karma, da je to nekaj neverjetnega.
Kako so Srbi postali Hrvati.
Ogromno današnjih Hrvatov je potomcev Srbov, ki so prestopili v katolištvo. Srbski katoličan se odpoveduje vsemu srbskemu, saj je pravoslavec in ne pozna srbske domovine in srbske preteklosti. Pri njem je le ožja pokrajinska domovina; sam sebe imenuje Bosanec, Hercegovec, Dalmatinec, Slavonec, glede na kraj, kjer je rojen. Svojega jezika ne imenuje srbski, ampak bosanski, dalmatinski, slovanski itd. Če hoče pojem tega jezika posplošiti, ga imenuje naš jezik. Kaj pa je “naš” jezik, tega ne zna povedati. Zato tudi ne zna imenovati tistega jezika s pravim imenom, ker sam nima skupne domovine, skupnega narodnega imena. Zunaj njenega ožjega območja je v njej le ena domovina: rimskokatoliška cerkev«. Zato je bilo Vatikanu kasneje tako enostavno katoliške Srbe spremeniti v Hrvate. Najbolj črni ustaški zločinci iz druge svetovne vojne (od Pavelića prek Artukovića do Luburića) so bili potomci pokatoličenih Srbov, spreobrnjenih v Hrvate.
Znanstvena razlaga te študije izhaja iz analize preverjenih, primarnih zgodovinskih virov, ki so predstavljeni in temelji na njihovem pričevanju, da je samo v obdobju med letoma 1846 in 1941 srbsko prebivalstvo zahodno od Drine z zadostno stopnjo matematične verjetnosti, se je zmanjšalo za cca 2.000.000 ljudi in Hrvaška povečalo za približno enako število.
Prvič, to naključje prebija skozi vse statistične okvire in vodi v absurd vsako še tako malo normalno razmerje rojstev in umrljivosti znotraj teh dveh populacij, zgodovina pa ni pustila nobenih indicev o enormnih emigracijah (kam naj bi šli med leti 1846-1941, leta 1846 precej številnejši Srbi?) in še bolj neverjetna priseljevanja (od kod naj bi pravzaprav prišla tolikšna množica Hrvatov in od 1846-1941 tako občutno okrepila svojo prepričljivo manjšo populacijo, leta 1846 je bila morda okoli 3,5-krat manjša od srbske in to brez kasnejšega prihoda – najprej okupirane in nato anektirane – Bosne in Hercegovine in zatem približno 4x manj?).
Seveda ni težko sklepati, da je – ne glede na biološke dejavnike – prišlo do množičnega, zelo specifičnega in samo enosmernega prelivanja ene populacije v drugo po, metaforično rečeno, principu »združenih sodišč« do določenega leta. točko (dokler se skupno število Hrvatov in Srbov ne izenači) in nato na princip “strme ravni” (v nadaljnjo korist Hrvaške).
Podroben etnografski zemljevid Avstrijskega cesarstva iz leta 1846 šteje na njegovem državnem ozemlju skupno 813.300 Hrvatov in 2.624.000 Srbov ter 5.183.000 »Italijanov in romaniziranih Srbov«, ki naseljujejo – poleg severnega dela današnje Italije še del habsburške države – celotno obalo Istre in Dalmacije, kjer Hrvatov sploh ni. Tudi Slovenci so bili takrat z 1.167.300 prebivalci bistveno številčnejši od svojih vzhodnih hrvaških sosedov.Zemljevid nadalje jasno razlikuje med Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo, kar se odraža tudi v uradnem naslovu avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. v zvezi s temi habsburškimi provincami (kralj Dalmacije, Hrvaške in Slavonije), hrvaški habitati pa so združeni okoli Zagreba , omejena med Varaždinom na severu in Gospićem na jugu, slovenskimi območji na zahodu in Slavonijo na vzhodu. Mimogrede, Srbi so bili leta 1790 v Slavoniji večina, zato so tam npr. ustanovljena Kraljevina Slavonija (1745), ki je v letih 1849-1868 je bila popolnoma neodvisna od Ogrske in Hrvaške.
Ob tem je treba opozoriti, da je bilo na drugi strani takratne razmejitve Balkanskega polotoka, v Bosni in Hercegovini kot delu Otomanskega cesarstva, število Hrvatov po vsem sodeč neznatno, zanemarljivo, medtem ko veliko večino prebivalstva so sestavljali Srbi. Na tem drugem etnografskem zemljevidu avstrijskega cesarstva iz leta 1847 je označena kot »Turška Hrvaška« (»Türkisch Croatien«), in sicer je severozahodno obmejno območje Bosne in Hercegovine okrnjeno in le na odseku Kamenica- Ostrovica-Stari Majdan-Jajce, čeprav je tudi tam etnografska struktura, o kateri govori absolutna srbska večina.
Med ugledne Srbe v času turško-osmanske vladavine Selimović šteje Isa-bega Isakovića (1414-1472), Skender-bega Crnojevića (1457-1530) in družino Sokolović, v kateri ima posebno mesto Mehmed paša, graditelj most čez Drino v Višegradu in vrsto zadužbin po zasužnjenih srbskih deželah in turškem cesarstvu.
AVTOR Salih Selimović, Fotografija zasebni arhiv
Strani so posvečene tudi Husein-kapetanu Gardašćeviću (Zmaju od Bosne), Omer paši Latasu ter skupini piscev s konca 19. in zgodnjega 20. stoletja. Iz bogatega zgodovinskega gradiva avtor podaja podrobnosti o Mustafi Golubiću, dr. Mehmedu Spahu, muftiju Zekerijahu Zeki Ćinari, muftiju Muratu Šećeragiću…
Mimogrede, dr. Salih Selimović je dolgoletni raziskovalec in avtor 14 knjig o Raški pokrajini, medetničnih odnosih, migracijah, priimkih …
Včasih v JLA so se Bosanci večinoma narodnostno opredeljevali ali kot Jugoslovani ali kot Muslimani.
Ko zdaj prideš tja, bi tamkajšnjemu jeziku težko rekel srbščina. Sem bil tam prejšnji mesec. Po vibru pokličem številko han-a, kjer naj bi prenočeval. Javi se Ahmed: “Merhaba, bujrum.” Ob slovesu pa: “Alah manet.” Vmes je bila pa tudi neka latovščina.
Anonimno 6962, 25.06.2023 ob 16:50
Včasih v JLA so se Bosanci večinoma narodnostno opredeljevali ali kot Jugoslovani ali kot Muslimani.
Ko zdaj prideš tja, bi tamkajšnjemu jeziku težko rekel srbščina. Sem bil tam prejšnji mesec. Po vibru pokličem številko han-a, kjer naj bi prenočeval. Javi se Ahmed: “Merhaba, bujrum.” Ob slovesu pa: “Alah manet.” Vmes je bila pa tudi neka latovščina.
Do leta 1961 so se opredeljevali kot Srbi mohamedanske vere, nakar so po Brozovem dekretu preimenovani v Muslimane (velika začetnica). To so ostali do leta 1993, ko so s političnim dekretom, na Vsebošnjaškem kongresu pod vodstvom Izetbegovića, preimenovani v Bošnjake. V tako kratkem zgosovinskem obdobju trikratna menjava narodne identitete. Kljub temu se številne ugledne družine spomnijo svojih srbskih prednikov.
Ko omenjaš pozdrave, verjetno nekoliko pretiravaš. Te arabske besede in turcizme so vgradili naknadno, da bi se čim bolj ločili od Srbov.
Poslovenjeno govedo, nehaj uporabljati besedo Srbi, a je to jasno poslovenjeno, retardirano, mitomansko govedo? LOL, Bosansko-hercegovski Muslimani se nikoli in nikdar niso izrekali za Srbe na popisih prebivalstva. Bošnjaki so Turki, medtem ko so Črnogorci pocrnogorčeni Albanci. Na nobenem popisu prebivalstva, nikoli in nikdar se Muslimani niso izjasnili za Srbe. Tako je na popisu prebivalstva 1948. bilo 788.4o3 neopredeljenih Muslimanov, leta 1953. 891.800 neopredeljenih Muslimanov, na popisu prebivalstva leta 1961. se je za Muslimane po narodnosti izreklo 842.248 oseb. Se ne samo, da se Muslimani nikoli niso izrekali za Srbe, ampak se vse več pravoslavcev izreka za Bošnjake (in Hrvate) na popisih prebivalstva, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, Črni gori, pa tudi v Srbiji. Med leti 1868 in 1993 so Bošnjaki kar 9-krat zamenjali narodno identiteto, ampak se nikoli se niso izrekali za Srbe. Na tisoče pravoslavcev v Srbiji, Bosni, v Črni gori in na Hrvaškem se na popisih prebivalstva izreka za Bošnjake in Hrvate.
Albansko poreklo Črnogorcev: