Berem en zanimiv forum mam z odločbami že triletnih otrok ,pa seveda malo  starejših. Spreletava me groza.

Nobena od teh se ne zna spopasti s težavnimi otroki, ki nimajo postavljenih mej in terorizirajo vso okolico, začnejo že v vrtcu z grizenjem, udarjanjem vrstnikov. In ,meje še vedno nikjer.

Potem pa se pojavi kot diamant ena izjava…..mamica piše, da jo skrbi, ker mlajši “normalen” otrok začenja posnemati obnašanje starejšega. Haloooo??

Komu ni jasno, da starejši otrok ni bolan, temveč ,žal, v rokah vzgoje nesposobnih staršev?

Čez kako leto bodo začeli ustvarjati odločbo tudi za mlajšega, do sedaj “zdravega” otroka….groza.

Kako ni nikomur jasno, da so otroci z odločbami večinoma starejši sorojenci ,ali pa edinci?

Razvajenost, dovoljenje narediti vse, kar hoče, brez ukrepanja staršev. Zakaj pišejo in zahtevajo odločbe v 99,9% samo mame?

Brez veze. Nesposobni starši uničujejo že tako neprimerno vzgajane otroke, še posebej tiste, ki jih pridno futrajo s tabletami.

Res,ubogi otroci, zaradi takih staršev bodo res postali pacienti.

Nekaj pa me res ZELO zanima.

Kaj se zgodi s temi odločbarčki, ko odrastejo? Pozna kdo take odrasle? Kako funkcionirajo?

Mogoče kaka mama teh otrok, ki so že odrasli?

Poznam, kot njihova sodelavka. Gre za dve osebi v moji službi. Ena ni rosno mlada in v tistih časih prav gotovo ni imela odločbe, v zdajšnjih časih bi jo. Rabi “podaljšan čas” za vse. Naloga, ki jo je moč opraviti v pol ure, pri njej traja tudi do več dni. V resnici z njo ni nič narobe, samo lena je, da smrdi po lenobi do neba. Razvajena edinka, ki je vse šole končala kot hčerkica dveh prosvetnikov, ki je dobila petico, če je samo lepo pogledala. Totalno nemotorična, nemarna, počasna – danes bi imela status ali odločbo prav gotovo, da še to malo kar mora, da ji ne bi bilo treba.

Druga je mlajša, nekaj čez 20. Na razgovoru tiho kot rit, ob nastopu službe pa cel spisek kaj njej “pripada”, ker je tako navajena iz šole: prilagoditve delovnih nalog, podaljšanje časa, ne sme biti preobremenjena, lahko zamuja ker ji “čas povzroča težave”, ne sme biti izpostavljena hrupu, ne sme imeti preveč stikov z ljudmi, rabi svojo pisarno.

Obe sta poročeni oz v zvezi, živita pri starših s partnerjema, ena ima otroke, ki jih vzgajajo stari starši in mož, dopust in potovanja vedno z razširjeno družino, opremo za stanovanje, avto itd vedno kupujejo z razširjeno družino.

Od obeh ni nič, razen da plačo dobita, ostali pa delamo namesto njiju. Jaz ne vem kam to pelje, ko bodo prišli še vsi odlocbarji. Itak, da obstajajo otroci, ki imajo težave, ampak tale inkluzija v povprečje je naredila veliko namišljenih problematikov, ki so zrastli v prave male svetnike, ki jih je treba božati in tolažiti in pustiti čisto pri miru, da jim ne kvarimo razpoloženja.

Kdo pa v službo vzame tako osebo, javni sektor, domnevam, izborili so si proračunska sredstva in nekaj jih je treba porabiti za nove zaposlitve, ker so vsi kao preobremenjeni, ful dela.

Ja, javni sektor. To še ne pomeni, da nič ne dela nihče. Tudi vi javnem sektorju smo kuharice, vzdrževalci, likarice, vozniki, ljudje, ki menjajo plenice otrokom in ostarelim in en del nas skrbi za vas, ko vi ne morete. Ponavadi za minimalca ali še manj  Razumeš? Ti kot s.p. pa ponavadi še plačaš ne teh storitev, ker poskriješ davke.

Tudi mene zanima, kakšen je odrasel človek ?

Če bi bilo po moje, bi hitro naredili red. Vsi tile odločbarji ne bi imeli vstopa v normalne šole, ampak bi obiskovali posebne šole s prilagojenim programom, tako kot je to bilo nekoč in bi potem postali kvečjemu proizvodni delavci, delavci na komunali itd. Pa me zanima, koliko mamic bi še mijavkalo naokrog s temi papirji. 90% bi jih čudežno ozdravelo.

in od kod potem ti terba prejemas placo ce vsi s.p ji poskrijejo davke…ocitno imate v js nek perpetum cash flow in ste financno samozadostni ne

Nikoli imela odločb. Sem že čez 40. Nikoli me nihče ni čakal v službi za kaj, v bistvu sem dosti bolj uspešna poslovno ravno zaradi tega. Ker me miljon stvari zanima, nisem zmožna “nič misliti in gledati v zrak”. To se da sebi v prid obrnit. Obstaja ogromno načinov kako s tem živeti. In to dobro živeti. Si pa občasno zagotovo moteč za okolico. Pa ne zato ker si len, to je v bistvu ravno obratno. Ta ki piše o leni z tem vam laže da res ni. Ravno obratno je, težko smo v mirovanju, težko samo eno stvar razmišljamo, težko se na dolgi rok koncentriramo…. Lahko pa naredimo ogromno, imamo tono idej, če jih znaš nadzorovat. To ni izgovor, jaz vidim kot prednost. Mi je na mojem področju pomagalo da sem uspešna. Samo najti moraš svoje področje. Pa ne uporabljati kot izgovor to.

Koji bulšit. V OŠ bila odličnakinja. Zlata maturantka. Končala fakulteto, magisterij in doktorat. Ti bi me pa očitno v posebno šolo dal :). Ogromno zdravnikov, ing., ipd. ima to motnjo. Ogromno. Nima veze z intelektom. V večini so to zelo uspešni ljudje in ne ravno butasti. Obratno od lenih.

Pozdravljena heri, če ne veš kako zgleda v reali to, ko imaš takšnega otroka sam doma ne sodi. Je pa res , da je odvisno od vsakega starša poseben kako ga usmerja v življenju. In niso vsi na tabletah. Pišem iz lastnih izkušenj. Pa odločba got ali dol.  Sicer pa je lahko komentirat in bit pameten pri vsaki stvari, ki je ne poznaš. Upam, da že imaš svoje otroke in da je vse ok , če jih pa še nimaš pa bodi previdna, da ne bo pri tvojih prišlo do česa podobnega .

Tisti, ki še nimate odločbe za svoje otroke. Odgovor je samo eden: vsi si najprek preberite knjigo Pogubnost kemopsihiatrije. Potem se pa odločite. Ne preveč brat spleta, ne zaupat psihiatrom, zdravnikom.

V knjigi Pogubnost kemopsihiatrije najdeš odgovor, avtorica.

Notri piše, kaj se dogaja s takimi v odraslosti.

Takih z odločbami je največ v gospodarstvu. Vsi prek vez noter pridejo, mladi zdravi debeli biki, samo malico so sposobni žret na šihtu, nič drugega. Stare vole zjebane nas pa silijo delat še njihovo delo. No mene ne več, ker že pogosto obiskujem dohtarja in hodim na bolniške. Ne mislim več podpirat tega blesavega sistema.

Očitno nihče nima pojma kaj sploh pomeni to. Kaj prinese. Resno ste omejeni. Za v posebne šole.

Za evo me

Tista zgoraj je že prav povedala. Danes so taki otroci drugače obravnavani, kot takrat, ko si bila ti otrok. Tebe ni nihče v vatko zavijal, ti gledal skozi prste, kenslql dolžnosti in nabijal pravic v nedogled. Danes so taki zaščiteni kot kočevski medvedje, vse in vsi se jim morajo prilagajati. In če si tega navajen, potem tudi po domače povedano ne migneš s k*rcem, če ni nujno potrebno, pa ne glede na to, ali si poseben ali normalen.

Da malo razjasnim….. govorim o večini otrok, ki imajo odločbe zato, ker so nevzgojeni, ne zato, ker so res drugačni. Podivjana mularija, ki ima hude vedenjske težave, kot je agresija, stalno motenje pouka itd. , gotovo ne konča kot odličnjaki in zlati maturanti in ne vem še kaj. To ni isto, kot če imaš ti odločbo naprimer zaradi disleksije. Torej, govorim o takih, ki bi z malce pravil, mej in kako kaznijo kdaj, občutno izboljšali svoje “zdravstveno stanje”.

Odločbarje po polnoletnosti čakajo pendreki in drugi vzgojni instrumenti. Do polnoletnosti so ubogi otroci, ki jim je treba pomagat, jim vse k pizdam znosit in permisivno crkljat, po osemnajstem letu se jih pa obravnava kot delikvente, ki jih mora režim represije obravnavati s trdo roko.

Kako pa veš, da je s tabo nekaj narobe? So ti kasneje postavili diagnozo?

Namenjeno avtorici evo me

JAz sele zdaj 40+ spoznavam da sem ADHD in ga je podedoval v se bolj izraziti obliko mlajsi sin. S tem ko je on vstopil v solo vidim sebe. Le da on to kar se mu v glavi dogaja izraza konketno navzven, jaz sem bila bolj zadrzana in redko se je kazal nemir navzven. Moja glava dela hkrati na vec koncev. Medtem ko to pisem skladam besede skupaj za tale odg, razmisljam o tem kdaj bomo res imeli kosilo, opazujem otroka in razmisljam da bo cas za obnovit soncno kremo in malico, kaj me jutri caka v sluzbi, zakaj je partner to in to naredil….

On pa poleg tega da mu glava dela na vse strani, poslusa uciteljico, sosolce, padce radirke,silcka, itd…izrazito sprasuje, tudi izven okvirjev tega kar ona govori osnovi a je vseen povezano s tem, ker je s tem naporen uciteljici mu velikokrat ni odgovarjala, ignorirala, zato je on zacel npr hodit, pet, se igrat s stvarmi iz peresnice… ne delat za solo sproti. In sele z njim spoznavam da so te uciteljice k trotel masine, znajo odg kar majo v ucbeniku za kaj vec se ne potrudijo. Naju je doma spraseval marsikj z razlago da je uciteljico ze 3x vorasal in mu ne odgovori. Ko sem jo vprasala ceje to res je farbala in rekla da ne zmore ..  Vso snov je znal a nereseval dz. Vsake GU sem bila tam pa se vmes. Zaenkrat nisem za podaljsanje casa pri testih niti nisem zato da bi mu kar naprej omogocali odmore, ki mu pripadajo po odlocbi. Zal je bil uciteljici napor ze da bi ga npr kdaj poslala tablo brisat. Jaz ga doma poslihtam in ko dela za solo ima brez pavze max 20min pa naredi lahkl za 3 mat ure za nazaj. Seveda najprej proba sanjat a mu ne popuscam. V soli je bilo prevec sanjanja in premalo strogosti in reda. Veckrat opozarjala kam ga bo to pripeljal a je delala pp svoje. Zarad mene naj bojo strogi in dosledni in pravicni. Ne rabijo me klicat za vsak dan ko on rece da se mu neki ne da. Ker na koncu mi je pisala take…ja pa pismu  100x ti recem poslihti si ga, ce vidis da tvoj nacin ne pali, zakaj za vraga ne probas kj od tega kar sem povedala da pali? In od tega kar imas napusan v odlocbi in podano po sestankih…..in ne draga avtorica pri nas ni nevzgojenost. Je tanka meja med tem in ADHD ampak jo z lahkoto opazis. Pri nas so vsa testiranja in pregledi pokazal izrazit adhd in ko sem jih veckrat vprasala v koloksni meri sva mi2 kot starsa doprinesla k temu so rekli vzgojno ne, ker se mu vidi da ima mocno strukturo in brez tega bi bil otrok v razsulu. Je pa tako da ni nasilen in nesramen, tudi vzkipljiv ni kar tako. Karkol od tega postane, ko njemu kdo tezi, mu sosolc govori da je neumen, da nima xy necesa, ga brca….kdo od nas pa bi v nedogled prenasal tako vedenje? Noben. In ko uciteljici to recem rece da je treba drugace. A res kaj pa uni ki so izzivajo- ni nas edin k se mu to dogaja, a njim kdo rece da je treba drugace? A ce bi vas nekdo dan za dnem tepel bi tud rekli in kar naprej govoril: joj si jezen kaj pa je narobe, a bos bomboncek? … nekak je pol skuzila za par dni….teste je do sedaj pisal, ce bi bili za oceno med 4 in 5 tako da mu ucno ne more nic…je pa zanj in za se par drugih nam starsem rekla, da nj razmislimo o soli z enakim standardom a prilagojenim programom….zakaj? A zato ker ga ne zna kaznovat, motivirat, nadgradit, potesit njegovo radovednost?

Mož bi verjetno po zdajšnjih standardih dobil to odločbo. Dela kot vodja v IT-ju, je pa od vedno zelo impulziven, težko prenaša razne frustracije, vzkipljiv, niha mu razpoloženje, koncentrira se lahko samo na stvari, ki ga zanimajo, hiperaktiven, v otroštvu mu je šola šla zelo slabo, polno težav so imele učiteljice z njim.

Še en primer v službi, vodja marketinga, podobno, baje mu je šlo v šoli najslabše v razredu, vedenjsko težaven, hiperaktiven…

Takrat še ni bilo odločb, so bile pa tudi učiteljice bolj ‘flegma’. Če je nekdo grdo pisal, je pač grdo pisal, če mu je šlo bolj počasi, mu je šlo pač bolj počasi.

Zdaj imam dva sina, ki jima gre v šoli nadpovprečno dobro, enega pa z odločbo. Sama z možem ne bi niti pomislila na odločbo, če ne bi učiteljice pritiskale na naju.

Vedenjskih težav sin nima, je pa tak, da pač grdo in počasi piše, obrača črke, izpušča besede… verjamem, da bo to prerastel in bo z leti boljše, ampak šolski sistem je tak, da učiteljice rabijo ogromno ocen, veliko več kot smo jih imeli v naših časih, povprečno je vsak test dolg toliko kot pri nas eksterci na koncu OŠ, poštevanko morajo izstrelit v 3 sekundah itd. Pri nas so bili starši doma ob 14h, mi pridemo domov ob 16h, učiteljice se učencem, ki so počasnejši ne posvečajo, ne preverjajo zvezkov tako kot so to včasih delali, ne preverjajo, če je otrok uspel vse napisat… Kolikor vidim pri sinovih, še najbolj cenijo v šoli take, ki že pridejo z znanjem v smislu, da so starši zgodovinarji in otrok obvlada zgodovino. Ali pa da je en starš tujec in se doma pogovarjajo angleško, otrok je dvojezičen in obvlada angleščino. Se pravi, cenijo otroke, ki jih ni treba nič kaj dosti več učiti, tiste, ki so pa malo počasnejši pri stvareh, (še zdaleč pa ne tako počasni, da bi rabili posebno šolo ) pa odrinejo ob rob.

Kakšni so odrasli odločbarji in nosilci ADHD diagnoz? Na forumu imamo uporabnika Kokoši. Imate popoln praktični vpogled na omenjeno problematiko. Sicer je ADHD motnja zelo nerodna in široko zastavljena zadeva? Zakaj toliko odločb? Iz dveh razlogov: vsaka generacija ima vedno več motenj, okvar, zdravstvenih težav in upad IQ. To je svetovni fenomen. Zakaj? Pretežno cepiva, sevanje, pesticidi, strupi in splošna degeneracija človeka. Drugi razlog je v šolski politiki, in inkluziji, kar v praksi pomeni propad šolstva in šlepanje odločbarjev, ki bi se morali šolati na posebnih OPP šolah. Učitelji so bolj obremenjeni zaradi raznih prilagoditev in pogostega ponavljanja snovi. Marsikatera učiteljica na RS mi pravi, da je na robu obupa, ker mora snov večkrat ponoviti in še vedno le manjši delež učencev obvlada snov. Da ne bo pomote, gre za presneto dobre učiteljice. Spomnim se pogovora z neko ravnateljico OŠ. Rekla je, da si ne predstavlja, ko bodo OPP (odločbarji) vodili našo družbo, podjetja in državo. Vse bo šlo v maloro.

Moji otroci poročajo, da so imeli odločbarja, ki je motil pouk, bil agresiven, izven šolskega okolja napadalen in nevaren, ampak med učitelji je bil zaščiten – ker ima odločbo. Poba je padel prvi letnik SŠ.

Kako je z odločbarji na trgu dela? Prilezejo do slabo plačanih del. Proizvodnja in podobno. Zgoraj nekdo navaja primer gospodične, ki je sprejeta celo v javni sektor (pisarna). Težko verjamem, ker te brcnejo že na razgovoru. Razen v primeru zelo ugledne družine in zaposlovanja preko zvez. V tem primeru imamo negativno selekcijo. Tisti bolj sposobni so izviseli.

Na splošno bo odločbarjev nedno več – do bridkega konca naše družbe. Človeštvo gre v degeneracijo in ne v evolucijo.

Žalostno da potem taki dobijo te vodstvene položaje. Nič čudnega, da potem ljudje nočejo delat, ne gre za lenobo, kdo pa bi rad imel nad sabo nekega takega prizadetka namesto normalnega osebka.

Nič ni narobe z mano. Samo pač drugače mi možgani delujejo kot komu drugemu. Ni tako redko to. So pa jasno različne stopnje. In ja pri 37ih so mi postavili diagnozo. In ne me ne gane, meni je to očitno v plus šlo v življenju. In še marsikomu. Večina ljudi ki so uspešni na poslovnem področju ima vsaj par znakov tega. Večina podjetnikov, sploh tisti ki imajo oz. so ustanovili več le teh in delajo veliko različnih stvari so isto tam. Razen ljudi na monu, ki trdijo da so leni. Pa je ravno obratno. Še nikoli slišala za lenega z tako diagnozo. Zmedeni ja. Delujemo včasih tako. Nemirni (predvsem v razmišljanju), da. Nadležni za lene (predvsem mentalno lene) – da. Marsikaj smo, ampak leni pa res ne. In otrokom (in odraslim) s tem najbolj pomagaš (če rabijo) da jih zaposliš in usmerjaš v čim več stvari. Ker to rabimo. In ko enkrat ugotoviš v čem si dober si tam super. Ker sam sebe rineš naprej. Ker ne znamo stagnirat. Nas dolgočasi to. Dolgčas je smrt za večino ljudi, za ljudi z znaki tega pa sploh.

Večina nas pada na finte nesposobnih staršev, ki jim pristojne službe po liniji najmanjšega upora talajo odločbe. Človek se res vpraša, kam smo prišli, da so normalni otroci skoraj že v manjšini. Je naš genski material res toliko slabši kot generacijo ali dve nazaj? Nam res kaj špricajo, obsevajo? Imajo prste vmes celi zlobneži iz vesolja? Ali pa je vse skupaj le posledica nesposobnih in lenih staršev?

Sem poznala učiteljico, strogo in avtoritativno, a pošteno. Z raznimi odločbarji na temo, da ima mevlje v riti in ne more pri miru sedeti, je takoj odločno opravila. Pri njenih urah so vsi čudežno ozdraveli, se normalno obnašali in sodelovali. Nobenega sprehajanja med poukom, neartikuliranega krulenja in drugih tovrstnih for ni trpela. Otroci so videli in čutili, da misli resno in so se temu prilagodili.