po 30. letih ponovno za volan
Družinske razmere so me prisilile, da moram pri 58. letih, po 30 letih spet za volan. Šoferski izpit imam (vestno sem ga podaljševala), vozila sem takoj po narejenem izpitu kakšno leto (fičkota). Potem pa me je vseskozi vozil mož. – Kot rečeno je tako naneslo, da moram spet za volan. Prijateljica, ki je bila pred nekaj leti na istem, se že 3 leta veselo vozi, vendar je šla še enkrat v avto šolo, vzela je 20 ur, da se je ponovno vpeljala v šofiranje. Tudi meni svetuje pa drugi tudi, naj vzamem
ure v avto šoli, češ, da sem pravzaprav čisti začetnik. Meni se pa neumno zdi zapravljati denar, ker imam občutek, da še vedno znam voziti in bi bilo čisto dovolj, če me “inštruira” kar mož. Kaj bi vi storili na mojem mestu?
Ali sem res “nevarnost na cesti”, ko 30 let nisem vozila? In da mož ne bi bil dober inštruktor? Hvala za odgovore.
Sem prav presenečen nad vsemi odgovori. Kaj pa se bo v avtošoli naučila več kot bi jo naučil mož? Najprej pojdita na kakšno prazno parkirišče za par ur da dobiš občutek sklopke in splošnega obvladovanja avta, potem na stranske ceste pa bo. Res da ne vem kako kritična šoferka si ampak vadiš lahko privat ali pa v avtošoli le da slednje več stane.
Tudi jaz ti kot mnogi svetujem, da se najprej odpraviš v avtošolo na nekaj ur voženj.Ne boš prva in zadnja, ki je po tolikih letih “nevožnje” to storila (npr. tudi moja soseda).V tridesetih letih so se ceste močno spremenile, največ težav pri starejših voznikih opažam na avtocestah, cestah s prednostjo in krožnih križiščih.Zadnjič je celo ena starejša gospa vozila na krožnem križišču v LJ v obratno smer.Sploh mi ni jasno kako je uspela srečno zaviti dol.
Ne bom rekel, da si nevarnost na cesti, saj je tak lahko vsak voznik, vendar le zberi pogum in ponavljam, da le obišči avtošolo.
Lep pozdrav, pa srečno!
Pozdrav vsem skupaj!
Še enkrat hvala za nasvete. Takole je z mojo “avto šolo”.
Z možem sva šla najprej na neko gozdno cesto, da sem se spet naučila speljevati, voziti naprej in nazaj in da sem dobila spet občutek, kako je če
sediš za volanom. Potem sva šla na en velik parkirni prostor, zgodaj zjutraj, da je bilo prazno (pa da mi ni bilo nerodno, ker me ni nihče gledal) in sem speljevala, parkirala itd. saj veste kako to gre. Na cesto si nisem upala in mož je upošteval ta moj strah. V resnici se nisem počutila sposobno, da bi zapeljala na cesto. Pa sva se lepo zapeljala na avto šolo, razložila zadevo in sem dobila sila prijaznega inštruktorja, s katerim sva naredila že 12 ur. Njegovi prijemi so bili od “nule” in zdelo se mi je tako prav. Zmenila sva se prav tako za 20 ur, če bo pa treba pa še malo podaljšava. Inštruktor je zelo prijazen in potrpežljiv, tako, da imam občutek, da kar vidno napredujem. Veste, se pozna, da imam že izpit in nisem še s tem obremenjena in tudi osnove nisem pozabila! Kar gre!
Zadnjič sem med vožnjo opazila, da so vse šipe zarosene. Čudno se mi je zdelo pa sem vprašala inštruktorja, kako to? “To je pa od vas, gospa!” mi je rekel in sva se od srca nasmejala. Povedal mi je, da so šipe od začetnikov vedno zarošene tako se mučijo…
Še nekaj ur v avto šolo, veliko vaje z mojim najdražjim – mogoče se srečamo in povem vam – ne bojte se me! Vozila bom previdno, mogoče malo počasneje kot vozite vi, vendar se bom potrudila, da vam ne bom v napoto. Vsem še enkrat hvala za vzpodbudo in ne jezite se preveč name, če bom za trohico počasnejša na cesti od vas! Šoferski pozdrav!