100 prošenj, 80 razgovorov, zaposlitev = 0

Danes mi je pa res počilo. Dva tedna nazaj vidim občinski razpis, izpolnjujem prav vse zelo zahtevne formalne pogoje in še vse zaželene pogoje, oddam zahtevano vizijo razvoja (kakih 100 ur dela)… Ampak – po mnenju političnega občinskega KVIAZ-a delovne izkušnje niso povsem pričakovane, zato me ne bo povabil na razgovor. Zdaj čakam na sklep o neizbiri, da vidim, katerega super kandidata so izbrali, da se bom lahko pritožila. No, vsaj za svojo dušo, saj ne poznam primera, da bi pritožnika na ponovljenem razpisu izbrali. Ga morda vi?
Sicer pa, imam univerzitetno izobrazbo družboslovne smeri, 5 let delovne dobe in 15 let delovnih izkušenj, tudi vodstvenih, uspešne samostojne projekte… V 1,5 leta sem poslala kakih 150 prijav in dobila kakih 120 vabil za razgovore – torej, poznam vse vire iskanja služb, prijavljam se samo za tiste, za katere imam vse pogoje in očitno pišem odlične prošnje. In rezultat? Nič. Pa ni z mano nič narobe – nisem lepa, pa tudi ne prav grda, niti najmanj nisem neumna, nimam nobenih psihičnih ali zdravstvenih težav – skratka sem povsem normalna. Običajno pridem med 5 ali 10 v ožji izbor, pa potem med 2,3 v še ožji izbor, potem pa hvala in veliko sreče. Nekatere skrbi, da se ne bom vklopila, ker imam preveč izkušenj, druge, da se bom dolgočasila, ko pa sem tako ustvarjalna oseba, tretji me bodo poklicali, ker se pri njih v kratkem odpira služba, ki bo zame naravnost idealna – mislim, za bruhat.
Stanje je še bolj kot v zasebnem porazno v javnem sektorju, le da je v slednjem še več barabije. Javni natečaji so čista farsa, vse je prirejeno, vnaprej dogovorjeno, vedno je nek subjektivni faktor, ki odloči izbrancu v prid (kot je npr. točkovanje splošnega vtisa, halo???).
Še dobro, da sem samozavestna in pozitivna oseba, sicer bi me že zdavnaj povozilo. Lep pozdrav in ne obupajte, življenje je klub vsemu lepo.
P.S.
Tistih 30 prijav brez razgovora (in odgovora), pa so prijave za službe z zahtevano srednjo izobrazbo in ponudbe (povpraševanja za službo) delodajalcem.

Nisi edina preko 200 prošenj in samo 1. vabilo na razgovor in preko 200 negativnih odgovorov, VII stopnja, pedagoška smer. Če si izpopolnjevala vse pogoje in, da oseba, ki so jo/jo bodo sprejeli ne izpopolnjuje vseh pogojev se lahko pritožiš. Tudi jaz sem se pritožila in sem na istem – brezposelna.

Ojej tole si pa fajn napisala..sem se nasmejala čeprav je žalostno in predvsem RESNIČNO! Dans tko vemo kako se dobi služba -če maš VIP drgač s pa doma..tud jaz poznam vse to “sra…,in mi gredo na Zavodu tisti na bruhanje k filajo narod s tistimi “kao”tečaji al kaj ..kako se išče služba in piše prošnja…mislm…sam neki morjo delat,gospe a,ne..?! Sem napisala že tolk prošenj k jih uni tm še vidl niso v življenju..Sam tko je,barabinstvo- vsepovsod!
Jaz se s tem ne obremenjujem več;kaj morem če mamo tko “sposobne ljudi v politiki” in živim v tko krasno “zafurani” državi ki gre nazaj namest naprej..ni da bi govoru..

Pozdravljeni!
Jaz sem sicer še bolj sveža na področju pisanja prošenj za zaposlitev.
Prosila bi, če mi lahko odgovorite na vprašanje; zanima me namreč v kolikem času, po zaključenem razpisu lahko pričakujem odgovor, bodisi vabilo na razgovor ali pa obvestilo da ne ustrezam njihovim pričakovanjem.
Sem brez delovnih izkušenj, zaključeno pa imam VII stopnjo družboslovne smeri.
Hvala za odgovore.

Vabilo na razgovor – če je količkaj soliden delodajalec – zelo hitro. Ko smo imeli mi odprt razpis smo prve kanidate klicali na razgovor že v času, ko je bil razpis še odprt. Vsekakor pa najkasneje v nekaj dneh po izteku razpisa.

Obvestilo neizbranemu kandidatu je pa lahko zelo pozno. Če je kandidatov veliko lahko že prvi krog izbire traja par tednov, potem še kakšen teden drugi krog, pa spet kakšen teden do dokončne odločitve in pridobljenih ustreznih soglasij vodstva.

Na kratko torej: če v roku enega tedna po izteku razpisa ni vabila na razgovor, ga zelo verjetno ne bo. Obvestilo neizbranemu kandidatu pa je nekje okoli enega meseca po izteku razpisa.

Kaj vam pomagajo prošnje in razgovori, nasveti kvazistrokovnjakov z zavoda, upam da vam je jasno, da je Slovenija dežela nepotizma, zvez, korupcije in negativne selekcije, če lahko šivilja dela
na delovnem mestu v državni sužbi, ki zahteva VI stopnjo in celo napreduje na delovno mesto,ki zahteva VII stopnjo (pri 100000 nezaposlenih niso mogli najti ustreznega kandidata za VII stopnjo- uraden odgovor), potem so stvari kristalno čiste.

Živilec;ja tole se je tud men že zgodil..iščejo eno vzamejo -drugo…ženo od une od njenga brata…ipd.ja se strinjam v CELOTI s tabo..

Najprej hvala za odgovor delodajalki.

Ja kruta resnica je, da danes dobiš službo, če imaš dobre VIP. Ne da bi se hvalila, ampak mislim, da če bi me povabili na razgovor, da bi skoraj zagotovo dobila službo.
No, če bi dovolili, da se predstavim, ker v življenjepis in samo prijavo ne napišeš vsega, kdo bi pa vse bral. Vendar se mi zdi, da bi morali tudi gledati na to, v kolikem času si pridobil izobrazbo in ali si kaj, in kaj sploh delal preko študentskega servisa. Nazadnje imajo prednost tisti, ki so “študirali” po 10 let in več in bili lepo podpirani s strani staršev… Pa dobro, nimamo vsi dobrih VIP, pa tudi ne vsi premožnih staršev, potem imamo pa še s službo probleme…
Kaj hočemo, tako je, upam da se tudi meni kmalu nasmehne sreča.

Pajk, pa kje ti živiš, se vidi, kako si še naivna, da se ne boš res brez zveze hvalila, si preberi še enkrat tekst od živilca, ki ima 100% prav. Vsaj za kompleten javni sektor velja, da če že prideš do razgovora, si tam zato, da bodo “pokrite” formalnosti za vnaprej izbranega kandidata. Kar se pa odzivnosti tiče – mene se na enem ministrstvu nategovali 6 mesecev (od prijave do sklepa o neizbiri). Zasebni sektor je malo hitrejši, če te ne pokličejo v nekaj dneh po izteku roka prijave, nimaš šans.
Nasploh je stanje katastrofalno, od tistih debelih riti na zavodu ni nič, da ne govorim, da se za pol objavljenih mest sploh ne moreš prijaviti po mejlu, ampak moraš brez zveze kopirat diplome in dokazila in pošiljat priporočeno – kot da smo v srednjem veku.

Res je koliko fotokopij diplom, sprintanih prošenj pa življenjepisa, koliko pisem, znamk – saj to tudi ni poceni in nič vedno nič, ko sem še bila zaposlena, je tudi pri nas eden s IV stopnjo delal tam, kjer bi moral delat z najmanj VI stopnjo, če ne celo s VII stopnjo, šefi so lagali, da ima V stopnjo, pred kratkim sem ugotovila, da ima IV stopnjo. Danes ni pomembno znanje in spričevala, ampak le veze, tisti, ki jih nimamo smo pač, kjer smo. Kar se pa tiče zavoda, kot ste omenili ni nič.

Če znaš kak tuj jezik, spokaj v tujino. Druge rešitve zaenkrat ne vidim.

Ja najbrž je edina ovira za selitev v tujino samo jezik.

Kako mi je vse ZNANO!!!

Prav morala sem se javiti, da pridodam svojo grenkobo ob iskanju službe. Trg dela v Sloveniji je TOTALNA KATASTROFA. Službo iščem nekaj mesecev, poslala sem preko 100 prošenj, o iskanju obvestila vse svoje prijatelje in znance, se angažirala na portalih itd. NIČ!!!!! Iskreno povedano se mi ne da, vzema mi voljo in optimizem. Navkljub ustreznemu profilu, dobro spisani ponudbi, nikakor ne dobim službe. Po izobrazbi sem dipl. ekon. in z nami ravnajo kot s kupom dreka. Skoraj na vsakem razgovoru slišim koliko prijav so dobili in kako huda je konkurenca. V javnem sektorju je že vse vnaprej dogovorjeno in na razgovor prideš kot številka, ki se le popiše. Četudi povsem ustrezaš razpisnim pogojem, te sploh ne povabijo na razgovor.

Doktorica brezposelnosti, vidim, da si še bolj pridna od mene, a ti nikakor ne uspe. V tolažbo mi je, ko to preberem, ker vem, da nisem edina. Ob takšnem neuspelem iskanju se me čedalje bolj loteva depresivno razpoloženje, jeza, preveva občutek nesposobnosti in ničvrednosti. Sprašujem se zakaj sem sploh diplomirala in se trudila. Čemu? Sploh pa je še toliko težje, če živiš sam v najemniškem stanovanju, kjer je NUJNO potrebno plačati položnice in se preživeti. Ko denar enostavno potrebuješ. Ko moraš službo poiskati po hitrem postopku.

Strinjam se z vsemi opazkami, od Zavoda do nepotizma. Brez veze!!!!!
Sploh ne vem kaj naj še rečem kot le to, da povsem razumem o čemu govorite.

Vem pa, da v nedogled ne bomo brez službe, enkrat jo dobimo, slej ko prej.

Moj nekdanji šef celotnega oddelka za marketing in to v zelo znanem in vplivnem oglaševalskem podjetju, je po izobrazbi KELNAR :))))))) Skoraj me je pobralo od smeha, ko sem po stranskih poteh to izvedel, po drugi strani pa mi je ob tej informaciji takoj postalo jasno, zakaj tam vladajo takšne nespodbudne in neprimerne razmere, praktično nemogoče za neko normalno delo. Saj ne da bi imel kaj proti poklicu natakar ampak oprostite, za delovno mesto vodje marketinga pa to pač ni primerna izobrazba, kar se je tudi videlo! Človek brez vodstvenih sposobnosti in kreative. Na žalost!!! In žal mi je tistih žensk tam v trženju, da se nekdo izživlja nad njimi tako kot se!!! Da o tem kar so meni ponudili tam v času te krize sploh ne omenjam. Samo bedak se spomni česa takega in ja bedak sem bil tudi jaz, da sem to sprejel in se nisem prej dovolj pozanimal o oddelku trženja v tem podjetju, priznam. Iz napak se učim 😉

Se pa strinjam z vami čisto v vsem kar ste povedali glede VIP, o Zavodu za Zaposlovanje pa sploh raje ne bi izgubljal besed. Enostavno nimam kaj dodat! Sicer sam še študiram za VI. stopnjo, torej imam trenutno V., imam 5 let delovnih izkušenj, vodstvene izkušnje, različna področja dela, ki skupno v povezavi tvorijo odlične kompetence. In trenutno sem brez zaposlitve, ponudba služb je trenutno tudi bolj slaba oziroma bom rekel KATASTROFALNA. Jaz imam razmerje nekje 5 razgovorov na 10 prošenj. In kaj vse doživljam na razgovorih! Včasih si rečem, O MOJ BOG ALI MORDA SANJAM??? Pred kratkim mi je nek kadrovik rekel, da sem preveč Microsoftovsko oblečen (bil sem v obleki in srajci brez kravate). Bil je razgovor za vodjo trgovine konkurenčne Microsoftu. V nekem drugem podjetju, prav tako zelo znanem, sem dobil na mizo obrazec, z vprašanji kot so: Ali ste lastnik ali solastnik kakšnega podjetja? Ali imate bolezni, ki vam onemogočajo to delo in katere? Ali ste trenutno v kakšnem kazenskem postopku, katerega in kakšna je kazen? :)))) Na nekem drugem razgovoru, ki sploh ni bilo razpisano za tujino, mi je kadrovik vmes povedal, da je delo 2 tedna na mesec na Nizozemskem, 2 tedna pa v Sloveniji, čisto tako tebi nič meni nič, JA HALO :)))) A to je le par izmed še večjih cvetk, ki pa jih ne bom opisoval, da se kateri kadrovik morda ne bo prepoznal in mu bo postalo zelo nerodno.

Aja pa Doktorica brezposelnosti: Za državno službo se tudi povsem strinjam, brez VIP boš težko uspela, res težko oziroma boš morala imeti izjemno srečo. Zaposlitev tam poteka na isti način, kot potekajo njihovi razpisi. Že vnaprej izbrani! 🙂 Isto je tudi na bankah! Brez VIP praktično nemogoče.

Malo za tolažbo – ni povsod tako. Nekoč boste že našle delovno mesto, kjer ne gledajo na VIP in podobne bedarije. Jaz sem ena izmed takšnih. Sem v državni službi in za sprejetje na delovno mesto je prevladala izobrazba (VII. stopnja in nadaljujem), res pa da ne družboslovne smeri, pač pa tehnične in pa znanje jezikov. Glede na to, da je bil en izmed kandidatov šefov znanec, sem zelo dvomila v to da bom izbrana, vendar je svojo odločitev utemeljil s tem, da sem pač bolj primerna.

Glavo pokonci – predvsem pa – nasmeh! Tudi jaz sem imela težko preteklost, odraščala sem v revščini, vendar vseeno je tako, da imajo na razgovorih prednost bolj veseli kandidati, pesimistov se vsi izogibajo – žal.

Pa lepo pozdrav in upam da vam uspe.

Andreja

V državnih firmah imajo rok za odgovor po končanem razpisu 2 meseca.

Sama sem po diplomi 1,5 leta iskala službo. 5 let nazaj- in sem vse dala skozi. Ampak sem takrat bila ena redkih s tako slabimi izkušnjami na trgu dela. No, potem sem po pripravništvu spet ostala brez službe. In sem jo spet dobila v pol leta. Sedaj po drugi porodniški pa sem sama dala odpoved in dobila drugo službo dokaj hitro.
Kako? Šla sem v popolnoma drugo smer svoje izobrazbe, na področje, ki nobenemu ne diši. Marketing, delo z ljudmi…. si pod pritiskom, pa vsaj preživiš. Dokler sem iskala službo samo za tsito, kar sem se direktno izobrazila, ni bilo šans, da bi se zaposlila.
Kar pa se tiče ekonomistov. Ne vem- moj kolega je dobil novo službo v treh mesecih. Po tem, ko je šla firma, kjer je delal v franže. Res pa se je pripravljen vozit 100 km v eno smer. Pa saj jaz se tudi, pa moj mož mudi…

Žal je danes to standard, je pa žal značilen za dražave južne Evrope, Francijo, države Vzhodne Evrope, in je bistveno manj prisoten na Nizozemskem, Danskem, konec koncev tudi v Belgiji in naši severni sosedi Avstriji.

Z mojega stališča mi odhod preprečuje jezik, ker ne znam francosko v Bruslju bi če bi znala francosko s svojim profilom in izkušnjami, v bistvu že več kot 2 leti živim od sredstev EK, dobial službo 1,2,3.

Je pa fran. daleč najtežji od evrop. jezikov za naučit se.

Delodajalci gledajo na potne stroške, zato je že 50 km v eno smer za nekatere velik problem. Govorim iz lastnih izkušenj.

Kaj pa če bi skupaj naredili kakšen shod po ljubljani, vsi ti ki imamo izobrazbo in ne dobimo službe? Jaz sem tudi že razmišljal da bi tožil šolo, ker so na informativnem dnevu govorili kako hitro se njihovi študentje zaposlijo, ampak to je bila samo laž, jaz pa sem kup denarja zaman zapravil. Ja čas je da gremo na ulice in nardimo upor!!!!!!!!!

A si preveč Janšo poslušal. Kaj ima država s tem da n

EQ – kot je rekel, da je za delodajalce 50km preveč, mene so za 14km zamenjali po enem tednu za drugo.

nikjer nisem omenjal države!!!!!!!!!!! Dobro beri

Kako mi je to znano…