Ko te šef ne mara, tega ne skriva in te meče iz službe…

Pa še moja zgodba…

Nič hudega sluteč sem poslala prošnjo v ugledo “podjetje” iz regije, kamor sem se na novo preselila. Dobim povabilo na razgovor in ker sem več kot izpolnjevala vse pogoje, so me izbrali. Podpisala sem pogodbo za eno leto s trimesečnim poskusnim delom. Z veseljem sem začela hoditi na delo, v veri, da se bom ogromno novega naučila in ker imam podobne izkušnje od prej, ni bilo dvoma, da mi delo ne bi šlo od rok. Nakar sem že po dobrem tednu dni opazila, da me šef (vodja naše ekipe) enostavno me mara. To mi je pokazal na več načinov in nisem opazila samo jaz. Kasneje sem od nekaterih sodelavcev izvedela, da je že po dveh tednih za mojih hrbtom govoril, da me enostavno ne vidi v svoji ekipi, ker mu nisem všeč. Zdaj trdi, da je to bilo zato, ker kao nisem dobro delala… kar je seveda za lase privlečeno, ker sem se komaj uvajala in sploh nisem mogla samostojno delati. Pred začetkom dela mi je bilo rečeno, da je potrebno 3-4 mesece, da človek popolnoma osvoji to delo, ker je toliko podatkov, ki jih je treba osvojiti. Sodelavke so povedale, da sem prišla v največji gužvi in da je bilo jasno, da nihče ni imel dovolj časa me uvesti v delo, kot bi bilo treba. Med sabo so si me podajali, vsak mi je nekaj pokazal/povedal, nihče pa ni vedel, kaj že znam/vem, česa še ne itd. Zato sem tudi kaj naredila narobe, ampak nikoli nobene večje, usodne napake. Vse smo takoj popravili, rešili in ni bilo omembe vredno. Sodelavci so tudi priznali, da so sami delali na začetku iste napake in naj se ne sikiram preveč. AMPAK… ker me šef pač ne mara, je kasneje naročil sodelavcem, da prežijo na moje napake in si jih zapisujejo. Ker ni bilo nič konkretnega, so zbrali spisek nekih banalnih napakic, lapsusov in iz tega naredili celo štalo. Kljub temu, da so me nekateri zagovarjali, so kasneje od mene zahtevali oz. mi “dobronamerno svetovali”, da dam odpoved… da je to menda najboljša pot, da se lepo mirno in tiho razidemo, ker mi bodo itak dali na koncu negativno oceno in bom dobila odpoved zaradi neopravljenega poskusnega dela. In bog ne daj, da se kaj pritožujem, ker se lahko zgodi, da jih bo kdaj klical kdo iz kakšne firme, kjer bom iskala novo službo in me lahko očrnijo…
Kljub vsem spletkam in grožnjam sem se odločila, da ostanem do zadnjega dneva v službi, se delam budalo (ker vem, da bi me najraje lastnoročno odnesli ven iz pisarne, samo da se me znebijo), opravljam svoje delo mirno in čim bolj natančno ter vsak dan pazim, da mi kaj ne podtaknejo… Pa so mi po nekaj dneh že pomolili v podpis nek spisek napak, ki naj bi jih naredila in njihov sklep, da sem površna in da zaradi tega nisem primerna za to delo. Seveda nisem podpisala. Izdali so me živci (kjub temu, da sem bila trdno odločena, da zdržim!!) in šla sem na bolniško…

tudi sama sem padla pod lupo, da se najde dlaka v jajcu, pri mojem delu, da se spremlja vsak moj gib, vsaka moja beseda, kolikokrat grem na Wc.
Firma tone v dolgovih, direktorca se pa ukvarja z mano. Vzela me je na piko. Sodelovcu je prav pisno naročila, naj me on osebno nadzoruje, tako, da ima še on slab občutek.
Ne vem koliko časa bom še zdržala.

Vse se pa dogaja zaradi ritoliznice, ki je svoje napake pripisala meni.

Kaj sploh lahko naredim? Pogovor z direktorico ni mogoč, ona ima vedno prav!

Odgovor, da naj dam odpoved, ne pride v poštev, kot samohranilka morem preživeti še dva otroka.

Ja, Bog pomagaj… Na tvoje mestu bi skrivaj iskala novo službo in ko bi jo dobila, tu samo prinesla odpoved. Ne splača se ti žrtvovati živcev, samo zato, da jim dokažeš, da zmoreš in da ti delajo krivico. Delali ti jo bodo še naprej, noben tvoj dokaz in trud očitno ne bo dovolj dober. Pa še to: nobeno podjetje ne bo propadlo zaradi enega človeka (ki podjetje zapusti ali slabo dela v njem), človek pa prav lahko propade (psihično, duhovno, finančno) zaradi podjetja, če so v njem takšne razmere, kot jih ti opisuješ. Sama pazi nase in na svoje zdravje, drugi ne bodo.

Spoštovana »še ena«,

se opravičujem za kasnejši odziv.

Si lahko mislim kako grozno vam mora biti, ko se vam na delovnem mestu dogaja krivica, saj ste komaj sprejeti v poskusno obdobje, pa ste že na BS. Kljub temu, da ne sporočate kako ste zdaj – ste zaključili BS in ste šli nazaj v službo ali ne, se iz vašega opisa da razbrati naslednje:

[list]
[*] nespoštljivo vedenje kolektiva do vas je očitno (najbrž je strah zavladal skupinski dinamiki, ki pa ni naslovljen in ovrednoten; pomeni, da je potrebno o tem varno spregovoriti znotraj kolektiva),
[*] zloraba moči nadrejenega je tudi očitna, kar je paradoksalno (odgovornost do varnega delovnega okolja pomeni tudi to, da delodajalec poskrbi za vso podporo, ker je to v interesu organizacije, dela in kolektiva),
[*] čuti se, da vam primanjkujejo pristne informacije o motivih za vzdrževanje slabega vzdušja, saj nič ne pišete o tem, ali ste se poskusili dogovoriti za sestanek z upravo (direktor za kadre, sindikat, svetovalna služba…), kjer bi imeli vsi možnost spregovoriti[/list]

V primeru, da ste v podjetju ostali in bi se takšno vzdušje zlorabe v kolektivu nadaljevalo, bi prej ali slej imeli za opraviti s TDM (glej opredelitev v ZDR, 6a. člen). Več o TDM in pristopih k ukrepanju si lahko preberete prispevek[/url].

Opozoril bi na pomanjkljivost varne komunikacije, kajti to, kar doživljate na delovnem mestu, je potrebno deliti z ustreznim (kadrovskim) organom podjetja, ki je temu namenjeno, v manjšem podjetju je to običajno kar direktor podjetja. Potrebno je soočiti perspektive glede situacije, čemur so običajno namenjeni kolegiji, kadrovski sestanki ipd. Če tovrstnih dogodkov v podjetju ni, potem je velika verjetnost, da delovno okolje ni zdravo in varno.

Kot terapevt bi želel izpostaviti temo osebne odgovornosti za krivice, ki se nam dogajajo na delovnem mestu. Ne le da smo odgovorni kot delavci, ki z delodajalcem podpišemo pogodbo in ji v praksi sledimo glede pravic in odgovornosti z obeh strani, še prej smo do sebe odgovorni mi sami. Na vprašanje kako se počutim v delovnih odnosih, ste z opisom že odgovorila, ostanejo še vprašanja, kot:

[list]
[*] kako sem prišla do tega podjetja/delodajalca, kaj me je pritegnilo?
[*] kaj sem pripravljena storiti, da bom ohranila dostojanstvo (nedotakljivost, pravice, odgovornosti)?
[*] kaj bi še lahko storila v okviru svojih pravic iz delovnega razmerja?
[*] ali svoje delo opravljam z zadovoljstvom, navdihom?
[*] kaj mi tudi sicer predstavlja največji izziv v delovnih razmerjih?
[*] kako se sicer počutim med ljudmi, ki jih spoznavam? nenazadnje,
[*] kako se doživljam sicer v zasebnih odnosih (partner, družina)?
[list]

Namreč, šele ko smo si mi na jasnem kdo smo in kaj želimo v življenju, kaj želimo od poklica oz. kaj poklicu dajemo mi, se lahko v praksi orientiramo in varno ukrepamo, sicer smo bolj ali manj prepuščeni drugim, kontekstu, opravičilom, nemoči. Zase lahko poskrbimo, ker imamo izbiro. Ostalo, kar potrebujemo pride zraven in sproti.

Želim vam, da si pričnete bolj zaupati, predvsem svojim občutkom in odločitvam ter da v zvezi s izzivi najdete varen odnos, sogovornika, ki vam bo pripravljen prisluhniti. Vsak delodajalec je dolžan zaposlenemu zagotoviti ne le varne pogoje dela, jasno pogodbo, specifikacijo delovnih nalog itn., ampak tudi pravico do pogovora in zagovora glede delovnega razmerja.

Samozavest zaposlenega se začne na osebni ravni, nato prek zavedanja o lastnih pravicah in dolžnostih v delovnem razmerju in hkrati o strokovni kompetentnosti za samo delovno mesto. V resnici nismo žrtve, lahko pa se tako počutimo. Zato je potrebno delati na počutju.

Srečno!

Spoštovani Edin,

najlepša hvala za izčrpen odgovor, ki mi veliko pomeni. Takrat, ko sem odprla to temo, sem bila na BS dva dni (vmes je bil še vikend), pomirila sem se, nabrala korajže in moči, da sem šla nazaj v službo in da se do danes nisem več zlomila!!

Prejšnji teden da so mi tudi vročili oceno poskusnega dela, ki je seveda negativna, kot so mi že zdavnaj obljubili, tako da me niti to ni presenetilo. Ker so navedene same oslarije (pardon izrazu) in so določene stvari tudi dobesedno izmišljene, sem napisala zagovor, ki ga bom oddala ta teden, saj so mi dali rok 6 dni. Še pred tem pa mi bo odvetnica zagovor pregledala, potem pa ga bom dala priporočeno na pošto, da se ne bi slučajno naredili budale, da ga nisem oddala pravočasno.

Kar se tiče odnosov in kolektiva, se je ta dva tedna razkrilo marsikaj. Ker je vsem bilo jasno, kaj se dogaja in ker so vsi opazili, kako očitno je, da me šefica (v bistvu je ženska, čeprav sem najprej pisala šef, da ne bo preveč očitno, če kdo prebere prvih nekaj stavkov) ne spoštuje, so mi to tudi povedali, eden za drugim. Sploh, ko sem jim povedala, da sem dobila negativno oceno in da grem. Ena sodelavka je rekla, da ne bi verjela, da je lahko šefica tako izrazito dvolična, če ne bi videla na lastne oči, kako lepo se vede do vseh ostalih in kako pasja je do mene (vsi delamo v isti pisarni). V trenutku je sposobna spremeniti izraz na obrazu in ton glasu. Jaz tega ne znam, po moje mora bit človek kar nadarjen za to. Žal ji njena nadrejena (sta prijateljici tudi zasebo) na vso moč krije hrbet, tako da nimam kaj. Direktor sicer po moje ne ve, kaj se dogaja, ker so mu za podpis negativne ocene prodale čisto svojo zgodbo, ampak ko bo dobil priporočeno po pošti moj zagovor, bo tudi on izvedel slišal mojo zgodbo. Ker ga ne poznam, ne vem, kaj lahko on njega pričakujem.

Pa da še odgovorim na vaša vprašanja:

– do te službe sem prišla tako, da sem poslala prijavo na razpis (ker sem se preselila na drugi konec slovenije), povabili so me na razgovor in me izbrali.

– moj odnos je ostal do vseh enak, sem prijazna in delam normalno kot prej ter pazim, da ne delam napak. S tem izkazujem, da se ne bom spustila pod nivo in da imam dostojanstvo, ki mi ga nihče ne more vzeti z nobeno negativno oceno, sploh pa ne z izmišljeno.

– v okviru pravic ne vem, kaj še lahko storim… napisala sem zagovor na oceno, šla sem do odvetnice in če bo treba, jih bom tožila (če bo to seveda smiselno – to bo presodila odvetnica)

– če odmislim odnose na delu, mi je delo všeč in zanimivo, zato sem ga tudi sprejela

– največji izziv na delu mi predstavlja, da sem naučim delati in svoje delo opravljam dobro, da sem kdaj za to pohvaljena, kar mi vlije novih moči in motivacije (tega tukaj žal nisem doživela)

– kar se tiče odnosov (splošno gledano) sem zelo odprta, komunikativna oseba, imam veliko prijateljev, tudi s partnerjem se imava super. pravzaprav se tudi s vsemi sodelavci dobro razumem, razen s šefico. sodelavke so me opisale kot čisto normalno in prijazno punco. v kolikor bi dejansko bilo z mano kaj narobe, bi sigurno še kdo drug v službi to opazil in se ne bi spuščal z mano v pogovor o tej temi. tako pa se imamo res super, če le ni šefice zraven.

Včasih razmišljam, da bi šla do nje in jo vprašala, v čem je pravzaprav njej problem, ampak se mmi res ne ljubi, niti mi ne bi iskreno povedala, ker si ne bo upala priznati, da je pristranska in da ima dvojna merila.

D.dan

Poznam ta občutek ker sem dala isto skozi in nekaj časa vztrajala in se delala budalo do konca sam kaj ko sem se toliko sekirala na sem zbolela ,želodec,gastroskopija…živci.stres.ni vredno verjemi mi…šla sem stran,si našla drugo službo in nisem več pod stresom…za mano so šle še dve stran iz une službe..torej ni z nami nekaj narobe ampak z šefom…
…pusti vse in najdi si službo ki te bodo spoštovali in boš zadovoljna

lp

Pozdravljena Zala,

naj povem, da nisem več v službi, ker so mi seveda dali negativno oceno poskusnega dela (same izmišljene obtožbe, ampak sem pričakovala), mi je prav odleglo, ker to je bil pravi pekel! Zdaj sem prijavljena na zavodu in iščem drugo delo. Slabše kot je bilo to, dvomim, da je še sploh lahko karkoli.

Večjega demona od te šefice si ne znam zamisliti, žal. Ženska je zafrustrirana ločenka, samohranilka, v službi jamra, kako rabi enega “orng desca”, da jo zmasira, hodi žurat… v glavnem, za svoja leta in funkcijo, ki jo opravlja, se obnaša popolnoma neprofesionalno, da ne rečem primitivno! In s takim odnosom gleda tudi na ljudi okoli sebe. Čisto slučajno sem od znanke, ki je njena sovaščanka, izvedela, da jo vsi poznajo kot tako, da marsikoga ne more videti in da ona takšna pač je… V glavnem, smotana baba do konca!

Mi je pa zanimivo, da si lahko en šef/vodja dejansko kaj takega sploh dovoli… Ni mi jasno, kaj vse je še potrebno, da se zgodi, da bo pa enkrat za spremembo šef tisti, ki bo letel iz službe?! Vsi so mi govorili, naj se sprijaznim, da je v vsem slabem nekaj dobrega, ampak da ne morem pričakovati, da se bo šefica meni prilagodila, ker je tam že več let, jaz pa sem prišla na novo. Ja ok, vse mi je jasno… Normalno, da se meni nihče ne bo prilagajal, ampak da si nekdo dovoli, da mu nekdo enostavno ni všeč in da mu njegovi nadrejeni celo pomagajo, da se ga znebi na tak grd način… To mi je pa popolnoma nerazumljivo!!!!!

Kaj če bi vaše pritožbe čez podjetja oz. njihove šefe poslali tudi na zavod za zaposlovanje, da vsaj še oni vidijo kaksna so določena podjetja in kje se izvaja mobing nad delavci.
sem mnenja, da je ootrebno informirati inštitucije, naj se piše in ve kako in kaj se dogaja v podjetjih.
sama sem imela isti problem, sem pritožbo napisala na ZZZS in moja direktorica je morala na zagovor, sicer je trdila, da to ni res, vendar sem prepricana, da se bo se kdo pritozil cez to podjetje in kmalu bodo videli kdo je govoril resnico.

Malo za tolažbo,.. po nekaj letih je taka šefica pri nas letela. Letela je tudi tista ‘šefica’, ki je tej ves čas krila hrbet.

mene tudi šefica ne mara in sem tudi že čisto na koncu z živci. Službe ne morem zamenjati, ker odpačujem kredit za stanovanje in sem sama. Delala sem kot črnc za te zidove in zdaj naj vse skupaj pustim in grem? Nisem več najmlajša in to je problem.

Tukaj vidim, da je v večini podjetjih podobno in, da tudi naše ni nič posebnega. Težava je edino ta, da ko se spravijo nate, imaš občutek kot, da so čez tebe poveznili pločevinasto konzervo, ki smrdi po ribah. Počutiš se ujetega in predvsem žalostnega, da se to dogaja, ker v končni fazi vse zgubljamo. Zanimivo je to, da se največ mobinga dogaja v državnih službah in ne v gospodarstvu, ker mediji poročaja, da njim je pa res najlepše. Groza!

Magda

V osnovi šef ima vedno prav 🙂 No če pa meniš, da ti dela krivico greš na razgovor z njim, če to ne zaleže greš pa v proti napad. Naprimer enkrat ti je prevroče, drugič te zebe, tretjič dobro ne vidiš na delovnem mestu, četrtič hočeš oceno tveganja v pogled…itd.

Temu se reče specialna vojna in ti nagajaš sefu in firmi. Podaš prijavo na inšektorat zaradi nadlegovanja in mobinga na delovnem mestu.
zahtevaš meritve ampak ne vse na enkrat :

1. prvič hočeš meritve mikroklime
2. osvetljenosti
3. hrupa
4. vpogled v oceno tveganja ( pač jo bereš 4 ure, predvidevam da je kar obsežna, ko jo prebereš zahtevaš še kopijo za sebe, oddaš prijavo na inšpektorat, da si imela premalo časa za v pogled v oceno tveganja)
5. aktivno se v ključiš v sindikat..če ga ni greš v ustanovitev sindikata
6. odvisno od dejavnosti greš v anonimne prijave različnim inšpekcijskim službam
7. odvisno od delovnega mesta..prijava pooblaščenki za dostop do različnih info..vdor v zasebnost…
8. nabaviš si mikrocamero, ki je v obliki ure..usb ključka ki zgleda kot gumb in posnameš kako delikatno situacijo…objaviš anonimno na spletu…v medijih…itd
9. šuntaš druge nezadovoljne delvce proti firmi..da rovarijo
10. govoriš kako drugi imjao boljše plače in da jim na splošno v življenju bolš gre 🙂

To je v bistvu specialna vojna in rezultati ne bodo izostali. Stvar je preverjena in deluje. Če hočejo vojno pa jo bodo dobili. Ti si vmesnem času iščeš tudi nvo službo. Narediš tako štalo, da se firma ukvarja sama sabo cca 1 leto 🙂

Jaz imam zdaj podoben primer, sodelavka me je pisno obtožila stvari, ki jih nisem naredila. Kljub temu, da nimam pogodbe za nedoločen čas ne morem tega kar požrt. Odločila sem se da grem naprej. Kaj in kako naj ukrepam. Hvala za pomoč

Natali,

seveda ne morete, ker se cenite. V primeru storjene krivice, gre za grob poseg v vaše poklicno in osebno dostojanstvo ter ugled. Če je zadeva na papirju, se mora sodelavka zagovarjati in obtožbo utemeljevati tako pred vami kot komisijo (nadrejenimi).

Laž pa ima kratke noge. Vztrajajte pri svoji drži, bodite dostojanstvena in vljudna, zahtevajte od nadrejenih, da primerno ukrepajo in vztrajajte pri pravici oz. resnici. Pod te ukrepe spada seveda tudi osebno postavljanje meja – kolegici je potrebno odločno sporočiti, da vas je z dejanjem prizadela in da se to mora nehati. Kot oseba mora začutiti, da mislite resno, ne glede na negativne oz. obrambne odzive. Ste lahko spoštljiva do okolice in drugih, ampak vi ste odgovorna najbolj zase in v medosebnih odnosih zase le vi postavljate meje. Če neformalni ukrepi ne zaležejo, bodo ti morali postati čedalje bolj formalni – pritožba … > prijava … > tožba, kajti v medosebnih odnosih ne moremo iskati rešitev v še večjem nasilju, saj je v tem primeru odgovornost potrebno prepustiti drugim službam in subjektom (tu govorimo o travmatski izkušnji na del. mestu).

V kolikor so vaši delovni odnosi že dlje časa problematični in ne-varni (kar se kaže na vzdušju, koliko je iskrenosti, zaupanja, pristnosti pri komunikaciji, na količini stresa, bolniških itn.), je to potrebno jasno izpostaviti delodajalcu, ki je zakonsko dolžan ukrepati v smeri vzpostavitve varnosti, sicer lahko kdorkoli ali skupina sproži prijavo zoper delodajalca. Ampak ker sam nisem pravnik, ampak psihoterapevt, bo o teh ukrepih potrebno nasvet dobiti pri njih.

Držim pesti za vas. Kar vztrajajte, srečno!

Magda, tudi jaz sem iz javnega sektorja, mobbing nad nekaterimi zaposlenimi je grozljiv. Nas je 16 zaposlenih, vsi so bili zaposleni preko javnih vez (so jih pripeljali drugi, prve zaposlene po priporočilu posameznih politikov in njihovih prijateljev, ti pa so nato pripeljali še svoje). Sama sem v podjetje prišla, ko je ena od zaposlenih šla na porodniško, pa so zaradi ogromno dela potrebovali nekoga, ki zna delat, da bi izpeljal projekte. Leto dni sem v javni upravi delala od 7.30 zjutraj do 21.30 zvečer, brez koriščenja ur, brez plačila nadurnega dela, brez 30 minutnega dnevnega odmora za malico. Prvič sem letela ven iz hiše po sendvič čez cesto ob 16.00 popoldne, ko so vsi ostali šli domov, do takrat sem delala na tešče. In še takrat so me opozarjali, da ne smem na malico po 14. uri. Ja super. Drugi pa so koristili celodnevne odsotnosti, prejemali dodatke za delovne obremenitve in uspešnost, skratka, za 8 ur dela so se medsebojno nagrajevali in to je bilo to. Ker mene nihče ni pripeljal, tudi nisem imela nobene zaščite, nihče mi ni kril hrbta in gonja proti meni se je lahko začela. Najprej se je pričelo s sistematičnimi obrekovanji. Nekaj let ga ni bilo dneva, ko me ne bi obrekovali pri vsaki kavi, na kateri so se v kuhinji zbirale sodelavke, jaz pa sem to v pisarni poslušala. Obrekovalke so bile vedno ene in iste, ki so nato na svojo stran dobile še vodje. Nato se je nadaljevalo z izolacijo. Imeli smo navado pobirati denar za darila za rojstni dan, denar so od mene pobrali, ko pa so sodelavce vabili na praznovanje z malico in pijačo, so mene izključili. Zgledalo pa je takole, da so šli osebno vabit v pisarno, v kateri sedimo 3 zaposleni, in so ostala dva povabili, mene pa ne. Na hodnikih so nato večkrat nazdravili s kakšnim kozarčkom, jaz sem mimo hodila na printer (ker sem vmes delala), pa me noben ni povabil zraven. In tako naprej. Obrekovanja pa so bila vse hujša in hujša. Vodjo sem zaprosila, da me umakne iz pisarne, ki si jo delim z glavno generatorko obrekovanj in mobbinga, ki vsa ta leta uspešno spletkari proti sodelavcem, da v očeh vodij sama sebe povzdiguje (jaz nisem njena edina tarča, sistematično črni tudi enega sodelavca, ki dela v čisto drugem mestu in z njo nima nič, sodelavca, ki je vmes dal odpoved in šel drugam, ter še dva sodelavca). Slabe odnose je namreč vodja pripisovala meni, češ da sem nekomunikativna in ne vem kaj še (kar ne drži, saj sem izrazito komunikativna oseba in sem tudi po stroki prišla iz faha, kjer je bilo potrebno navezovati stike, pri čemer sem bila zelo uspešna), zato sem jo prosila, da če sem jaz tak problem in moteča, naj me da drugam, pa se bo problem razrešil. S prošnjo nisem dosegla nič. Odnosi pa so se slabšali. Na službenih potovanjih smo šli s skupnim avtom, pa se nekatere sodelavke niso hotele peljati v avtu, v katerem sem sedela jaz. Kot da sem umazana in kot da smrdim. Ko smo se ustavili na kavi, smo v istem kafiču jaz sedela ločeno, sama, oni pa vsi skupaj. Enako na poslovnih srečanjih. Na srečo (ker sem komunikativna), sem na vseh teh službenih potovanjih srečevala druge sodelavce in poslovne partnerje, ki so se zelo radi podružili z mano, kar je pri mojih sodelavcih iz tega ožjega kroga (delamo na dislocirani enoti) vzbujalo nemalo začudenja, skorajda šok. Ker jaz zanje pač nisem bila človek. Opazila sem tudi, da so se tisti, ki so izvajali mobbing, povezevali v mreže, ki so delovale po principu medsebojnega podpiranja članov in izločanja vseh tekmecev. Na primer: vsi člani mreže so drug drugega hvalili pred vodji ter pred vodji kritizirali tekmece. Tako so vodje dobili občutek, da so nekateri zaposleni super delavci, najboljši, strokovni, drugi pa leni, nestrokovni, slabi, nekomunikativni… Naj povem, da sem glavno obrekovalko v tej mreži prav jaz učila delati. Sem tudi bolj izobražena in sem v prejšnjih službah, ki so bile prekinjene v glavnem zaradi stečajev (skozi sem dala že dva stečaja, 1 x sem bila tehnološki višek v poskusu finančne konsolidacije podjetja, ki pa je nato kljub krčenju kadra klavrno propadel), sem bila na vodilnih delovnih mestih. Sodelavke, ki so me obrekovale, pa so v glavnem delale v nabavi, računovodstvu, tajnštvih in šele sedaj pridobivajo izobrazbo (jaz imam univerzitetno izobrazbo že več kot 25 let).

Z novo vodjo se je zgodba ponovila. Obrekovalka je sedaj vse sile preusmerila v obrekovanje mene in še 3 sodelavcev, sebe pa je povzdignila, tako da se čudim, da ji ne dajo vsak dan še eno plačo zraven samo zato, da pride v službo. Dejstvo pa je, da nima prav nič drugačnega in zahtevnejšega dela kot ostali. Ampak ona iz svojega dela naredi tak halo, kot da počne nekaj tako ekspertnega, da bi se svet ustavil, če ona tega ne bi počela. Šefi pa glupi, plitki, ne pogledajo okoli sebe in ne vidijo.

Nova šefica me ovira pri kariernem napredovanju, prepričana sem, da bom letos tudi zelo slabo ocenjena (ne glede na to, da sem imela težave na delovnem mestu, sem bila namreč doslej ocenjena z odlično, saj delo res dobro in kvalitetno opravljam, sem 100% učinkovita pri doseganju rezultatov), prav tako mi preprečuje udeležbo na usposabljanjih, češ da se vodstvo s tem ne strinja. Ampak samo meni. Meni reče, da ne morem iti, ker se vodstvo ne strinja oz. ker veš, bi bil problem, če gremo vsi naenkrat, nato pa minuto za tem vabi sodelavce iz pisarne, naj gredo na to isto usposabljanje, za katero je tako velik kao problem, če grem jaz. Več usposabljanj mi je odklonila, se jih je pa sama udeležila oz. imela pisane potne naloge, da se jih udeleži. In tako naprej. Prijavila sem se na razpis za delovno mesto, se udeležila testiranja, ko sem se prijavila, so skoraj popizdili, ker sem se prijavila, češ da jaz pa že ne morem kandidirati na to delovno mesto (čeprav sem imela vse zakonske pogoje in za razliko od kasneje sprejetih kandidatov tudi dolgoletne izkušnje s področja razpisanega delovnega mesta). Šla sem na testiranje in bila izbrana v najožji krog kandidatov. Potem pa so mistično postopek zaustavili. Ga nikoli zaključili. Vmes znova objavili prosto delovno mesto in ko sem jih opozorila, da udeleženci iz prejšnjega postopka še čakamo na odgovore, ali je postopek zaključen ali ne, so to ignorirali. In seveda izbrali svojega kandidata. In to v javni upravi, kjer so vsi postopki predpisani!

Mobbing, podcenjevanje, trpinčenje, hujskanje se med tem nadaljujejo. Jaz pa ponoči nimam zraka, ne spim, sopem, ker me tako stiska, da se bojim, da me bo zadela kap. In ne vem več, kaj bi. Novo zaposlitev iščem nenehno, a nisem več tako mlada, nikamor ne pridem zraven, javni razpisi v javni upravi pa so prirejeni za izbrance. V službi nisem več strpna, pričela sem se upirati mobbingu, preveč povem, kaj mislim, in si s tem škodujem. Začuda pa so se odnosi s sodelavci izboljšali (razen glavne obrekovalke) in se je večina pričela resnično korektno obnašati do mene, kar cenim. Napak iz preteklosti (izločanje itd.) ne ponavljajo več. Po drugi strani pa ostaja konflikt z vodjo, za katero preprosto ne vem, kaj jo žuli v povezavi z mano. Jo pa očitno nekaj žuli, saj počne vse, da bi mi preprečila napredovanja in izobraževanja. Je to normalno?

Se opravičujem za ta izliv, na teh forumih lahko vsaj povemo svojo izkušnjo. Dejstvo pa je, da nam proti mobbingu pomagati ne more nihče. Le psihoterapevta si lahko plačamo, da se sami prebijemo čez tole. Na okolje pa ne moremo vplivati, in to je dejstvo, pa če imamo sto zakonov na to temo.

Waiting4Godot,

hvala za zaupanje in podelitev stiske na forumu. Seveda je veliko žalosti in bolečine v vašem pisanju, veliko krivic prenašate in ste tudi nekaj že ukrenili za lastno duševno varnost na delovnem mestu. Pri trpinčenju na delovnem mestu (TDM) imate možnost formalne prijave (odškodninski zahtevek ali civilna tožba), v primeru sodne poti je pojav potrebno dokazovati (priče, dnevniki, zapiski, pisna obvestila in sporočila itn.), postopki so dolgi, potrebno je najeti odvetnika itn. To je preprosto zato, ker zakonodaja še vedno bolje ščiti delodajalca, sploh v današnjih pogojih, čeprav tudi delavec ima možnosti, le da se mora soočiti najprej s seboj in lastnimi zavorami, kajti le-te so ravno glavni dejavnik za ranljivosti in dopuščanje nasilja nad nami. In to je hkrati tudi čas, da si poiščemo varen odnos, v katerem bomo lahko predelali bolečine in se postopoma in trajno okrepili za nove spremembe v življenju.

Zavoljo duševne varnosti in ohranitve zdravja vam toplo priporočam, da si poiščete terapevtsko pomoč (če ste v Ljubljani in okolici vas lahko naročim tudi pri nas v Ledina centru na Kotnikovi), namreč pomembno je, da se čim prej notranje opolnomočite za povrnitev moči za nove ukrepe na delovnem mestu. Tako je, kot ste sama ugotovila, šele ko smo se pripravljeni upreti, tvegati zavrnitev ter z razmejitvami in zahtevami poskrbimo zase, se prične vzdušje v službi obračati drugače, kar je lažje govoriti kot storiti. Ampak to je na neformalni ravni točno to, pri čemer je potrebno vztrajati, prej ali slej boste postala zgled za druge, ki so očitno tudi žrtve in/ali priče TDM.

Končno, pri trpinčenju človek dejansko šele na koncu moči spozna, da mu ni pomoči od zunaj in da si lahko pomaga samo sam. To je značilen stavek nemočnega, a vendarle se je s tem moč soočiti, toda veliko prej. In tu je hudič, ker TDM ranljivi pogosto ne zaznavajo in počasi drsijo vanj (kot v depresijo), v kosti vsakodnevnih odnosov se naselita tesnoba, pa krivda in pričneta regulirati celotno vzdušje vse dokler fleksibilnost in storilnost povsem ne padeta, trpinčeni pa prične obiskovati zdravnika in bolniške zaradi psihosomatskih težav.

Pomoč od zunaj pa pride takrat, ko si jo poiščemo, nič prej. Skratka, nekdo mora trpinčenju čim prej reči STOP (za to sta v prvi vrsti ne samo moralno, ampak zakonsko odgovorna povzročitelj ter delodajalec, ki nasilje dopušča). Ko pri nadrejenih naletimo na gluha ušesa, potem je potrebno čim prej ukrepati samostojno. In vi ste sodeč po opisu na dobri poti.

Želim vam čim več samozaupanja in vere vase!

Pozdravljeni,

mogoče nepomembno, ampak vse eno bom napisal še svojo zgodbo. Za sabo imam 7 let “mobinga” (za nadrejene in marsikoga sem bil nicvreden, medtem, ko sem se s sodelavci odlicno razumel). Ker sem bil v podjetju zaposlen 7 let, imel koncano fakulteto in obvladal 3 tuje jezike (ang.,nem.,ita.) nisem imel moznosti napredovanja, morda zato, ket sem proizvodnjo poznal v nulo in niso imeli enakovredne menjave zame (se danes je nimajo). Kljub frustraciji in tezkim rrazmeram, mi je uspelo zbrati denar za izredni studij strojnistva. Moja pot ni bila lahka, delo + studij…ampak mi je na koncu uspelo! Ze po prvem letu studija sem dobil drugo sluzbo in priznam, da uzivam! Uzival sem pa tudi, ko sem poslal odpoved (priporoceno po posti, oddelal nisem pa niti dneva kajti imel sem cel dopust+nadure za koriscenje). V podjetju so me te isti CIGANI dobesedno na kolenih prosili naj ostanem, ampak ni sans….nisem se dal zmest in prepricat. Ko sem odhajal sta se dve sodelavki jokali(!!!) za mano, kar pove, da tolk slab oz. nesposoben pa tud nisem! Tudi se je kasneje dogajalo, da so me klicali v sluzbo naj pridem kaj zrihtat, naredit, ampak sem povedal koliko hocem placano, pa je bila tisina ☺ in se ena…pred kaksnim mesecem sem srecal tehnicnega direktorja, ki me je pozdravil in prosil naj se vrnem (po dveh letih), moj odgovor je bil “jaz imam dva faksa in se z manj izobrazenim od sebe ne pogovarjam” (v resnici nisem tak ego, ampak pase jim jeb## mat## po tolkem casu ☺).
Moj nasvet, delajte 120%, spostujte sodelavce in ne glede na to, kako bo tezko…vedno se najde pot na bolje. Srecno vsem “sotrpinom”!!

Boleče
Tudi sama dala češ
Upam da se vam je uredilo
Lp