Nujno prosim za mnenje
Pozdravljeni,
imam tezavo, za katero sploh ne vem ali je ali je ni. Razmisljam tudi o tem, da sem mogoce le razvajena in neizkusena. Razlozila bom zelo na dolgo, da dobite cim bolj popolno sliko. Stara sem skoraj 30 let, sem mamica samohranilka. Imam 5 stopnjo splosne izobrazbe, med studijem sem zanosila z dolgoletnim partnerjem, zato sem studij zacasno prekinila (vsaj tako sem mislila). Po 4 mesecih sva s partnerjem sla narazen, zaradi konstantnih lazi in varanja. Predvidevam, da me je to zaznamovalo na ta nacin, da vsem pustim, da hodijo po meni in nimam dovolj samospostovanja, da bi se uprla. Ne glede na to v kako grozni situaciji sem torej pristala z majhnim dojenckom, sem se borila naprej. Po koncani porodniski sem sla na zavod, dobila socialno pomoc in iskala zaposlitev, jo sicer dobila, ampak sem delala na 3 izmene, prihajala domov ob 3h, ob 7h vozila otroka v vrtec, in sla ob 14 ponj. Ob 16h pa potem spet v sluzbo.. z majhnim otrokom sem tako zdrzala le 1 mesec. Nasla sem drugo sluzbo za 6 ur, 2 izmeni, placa katastrofalna, hvala bogu za otroski dodatek in subvencijo vrtca. Po parih letih zivotarjenja se mi je ponudila priloznost za super sluzbo zelo blizu doma. Seveda sprejmem in svet se mi odpre. Urnik dopoldanski, placa enkrat vecja kot prej… vse super do sedaj.. zadnjih nekaj mesecev pa imam obcutek, da me na delovnem mestu izkoriscajo, kar name vpliva zelo slabo, postajam zagrenjena, sitna, zadircna, brez energije, tezko zaspim, boli me glava, prav tako sem se kar precej zredila. Vzrok tezav vidim v nenadzorovani siritvi podjetja in neorganiziranosti delovnega procesa.. odkar sem tu se mi je obseg dela povecal za 300%. Iz 15 zaposlenih smo prisli na 35. V pisarni sva bila do nedavnega 2, ostali so terenski delavci, sedaj smo zaposlili se nekoga, da naju z direktorjem deloma razbremeni, kar pa ima name obratni ucinek. Sedaj imam dva, ki mi dajeta delo in ju lahko “pedenam”. Moj urnik naj bi bil od 8-16, vendar se redko zgodi, da bi dejansko lahko sla ob 16. Glede na to, da je otrok lahko v vrtcu le 9 ur, mi vse skupaj komaj znese, ce racunam, da recimo ob 7.40 peljem otroka v vrtec in sem ob 8h v sluzbi.. to pomeni, da moram otroka v vrtcu prevzeti najkasneje ob 16.40h. V sluzbi razumevanja ni.. ko moram iti seveda grem, ampak potem dnevno poslusam ocitke, da “super je meni ker spizdim ob 4”, kar me zelo zalosti. Direktor se obnasa, kot da ce nisem 10 ur v sluzbi, sem gnila lenoba. Ko mi cas dopusca in imam varstvo, ostajam v sluzbi do 17h, 18h ali 19h, vsaj parkrat na mesec tudi do 23h ali celo 2h ponoci. Ur imam vsak mesec krepko prevec, placanih ne dobim oz. nazadnje sem se morala skregati v zacetku leta, da mi je placal nekatere ure od lani, ampak se to z najvecjo ihto, jezo in zamero, kot da sem ga oropala. Prav tako sem pred cca. 3 meseci dobila sms, da mi povecuje placo za 150€, kar se do danes ni uresnicilo, dobila sem le 100€ vec pri placi, ocitno tudi iz tega ne bo nic. Poleg tega velja pravilo, da se na dopust pac ne hodi. Na dopust hodijo egoisticne lenobe in tisti, ki ne zelijo firmi dobro. Prvo leto, ko sem zacela delati, sem pred podpisom pogodbe povedala, da imam za 4 dni ze rezervirano v toplicah, receno mi je bilo, da je ok, potem pa sem prejemala klice, naj pridem delat, tako da sem vmes za en dan odsla v sluzbo, otroka pa pustila v toplicah z babico. Vozila sem se 100km v eno smer in nazaj sredi noci. Ko naleti pogovor na dopust se zacne slaba volja, izsilila sem lani celo par dni, tako da sem rekla, da me pac ni, ce se ne moremo zmenit in da naj me kar odpustijo. Letos ista zgodba, sprasujem celo leto, kdaj sem lahko frej zaradi otroka, v vrtcu me sprasujejo, kdaj bo otrok odsoten.. do konca julija nisem vedela datuma, dokler nisem spet rekla, da me pac ne bo 2 tedna v avgustu. In potem so bile spet prosnje, naj pridem.. in seveda sem sla potem delat en dan vmes od jutra do vecera, da sem uredila najnujnejse zadeve. Brez hvaleznosti sem tudi potem poslusala, da bi lahko prisla vsaj 2x vmes med dopustom in da sem raje lezala doma, kot da so stvari narejene. Da o bolniski niti ne sanjam. Hvala bogu otrok ni nic bolan, enkrat se je res zgodilo, da sem manjkala 1 cel dan, 2 dni pa sem hodila delat popoldne, ko sem dobila varstvo. Pricakuje se, da sem na razpolago vsem zaposlenim dan in noc po telefonu, klicejo me kdaj pa kdaj tudi ob 23h, sobote, nedelje, ob praznikih. S tem, da moj telefon ni sluzben. Nemalokrat grem popoldne nazaj v sluzbo za kaksno uro ali recimo nesem posto na dezurno posto ob polnoci, ce nimam varstva vzamem otroka s sabo. Moje delo obsega knjigovodstvo, izterjavo, posto, vodim vse kar se tice kadrovskih in financnih evidenc, vse pisarniske obveznosti, sem tajnica, info tocka, prevozno sredstvo, sluzkinja, kuham kavo, pospravljam, odnasam smeti, pomivam wc, nabavljam zivila in pisarniske zadeve, skratka vse, kar mora biti narejeno, in tega nihce ne naredi namesto mene. Za nakupe kuhinjskih zadev (kava, mleko, sok..) zalagam denar, ki ga le redko dobim nazaj. Tudi v skladiscu fizicno pomagam, ko je treba. In ko mi po vsem tem zmanjkuje casa za opravila, ki naj bi jih dejanko delala (izdaja faktur, trosarine), poslusam ocitke, da zakaj mi gre tako pocasi, kaj drugega sploh delam?!?? Direktor nkakor ne vidi niti, kaj vse je med tem casom padlo name in koliko bremena nosim, ker pac ne jamram vsak dan in obesam nobenega opravljenega dela na veliki zvon. K mojemu nezadovoljstvu v veliki meri vpliva tudi dejstvo, da direktorja ogromnokrat dobim na lazi, laze meni, laze zaposlenim, laze strankam.. kar me zelo zelo obremenjuje saj se sama zelo eticno in moralno naravnana.Prav tako mi te lazi zelo otezujejo delo, saj se vedno sprasujem ali imam prave informacije ali ne, in velikokrat zato jaz izpadem neverodostojna. Poleg vsega smo pred tedni dodatno odprli se eno firmo, za katero naj bi z novim letom popolnoma prevzela tudi racunovodstvo. Ker nimam potrebne izobrazbe, sem veckrat predlagala, da bi ob delu opravljala tudi dvoletni izredni študij računovodstva. Menim, da to delo ni hec in bi morala imeti določeno znanje, v podjetju pa o tem ne zelijo slisati, saj bi bil to strosek in bi poleg tega tudi nekaj ur na teden manjkala v sluzbi. Zadnje case se sprasujem, ali me imajo za norca? Koliko je to vse skupaj dejansko vredno? Koliko energije pustim za to firmo in kaj mi nudi v zameno? Delo mi je zanimivo, vendar se pocutim izcrpano, necenjeno in izkoriscano. Ko sem si pred kratkim iz tezko prisparanega in deloma iz sposojenega denarja kupila avto za bogih 5.000€, je bil prvi komentar ta, da imam ocitno preveliko placo. Lepo vas prosim za vase mnenje, ker drugace se mi bo en dan zmesalo. Prosim, postavite me na realna tla. Nimam izkusenj ali je to normalno, so take tezave v vseh sluzbah? Kot sem omenila, postajam zagrenjena, zadircna, odklanjam delo, kar so ze vsi opazili. Ne zelim biti vir slabe energije v pisarni, ampak nekako ne vidim, kam to pelje. Cenim to, da sem se v tem casu ogromno naucila, dejansko brez izkusenj sem hitro prisla na dokaj visok polozaj v karieri. Razmisljam pa ali dati odpoved, ali se pogajati za vecjo placo (za zacetek s placanimi urami, malico in potnimi stroski) ali delati tako naprej, in se neham smiliti sama sebi, ker ni tako grozno in sem samo razvajena? Kaksna se vam zdi primerna placa za to delo? Nisem oseba, ki bi zelela izsiljevati nadrejene, ceprav imam vse karte v rokah, vem da brez mene ne morejo.. menjava okolja mi povzroca velik stres in se bi na vsak nacin zelela izogniti menjavi sluzbe.. zelim samo dobro opravljati svoje delo in biti za to spostovana, cenjena in posteno placana. Menim, da bi si vsak delodajalec zelel tako predane in pozrtvovalne osebe. Zakaj se mi potem zdi, da moje mesto ni tukaj? Ali vidim tezave kjer jih ni? Prevec analiziram in premlevam? Strah me je, da ostanem brez sluzbe, v primeru da se ne uspem dogovoriti, saj sva z otrokom povsem odvisna le od mojega prihodka.
Lp
Očitno delaš v zelo slabem okolju, k vsemu pa pripomore tudi to, kar že sama ugotavljaš na začetku, da pustiš, da hodijo po tebi. Morda se tebi zdi, da je služba dobra, ampak nikakor ni. Kot berem, si deklica za vse, v bistvu te gor drži plača in to, da želiš delati. Ker takšno okolje in delo nonstop, z majhnim otrokom doma, nikakor ni dobro delovno okolje.
Prvo kar moraš storiti je, da se pričneš ceniti in nehaš delati stvari proti sebi. Najprej prenehaj kupovati službene stvari na svoj denar. Bodi objektivna in ne misli, da se ne smeš komu zameriti. Ali pripraviš škatlo, kjer se zbira za mleko, kavo, ipd., ali to plača delodajalec, ali greš od sodelavca do sodelavca, ali pač ne kupiš. Enostavno. Da bi ti mogla kriti to, je noro, zato se nehaj počutiti, da si to dolžna storiti. Lahko pošlješ mejl: Danes grem po kavo in mleko, če vsak prinese 5 EUR v mojo pisarno.
Drugo kar je, delo nonstop ni zdravo, nikakor pa ni produktivno. Lahko res delaš ves dan, ampak na koncu ne boš naredila dosti več kot takrat, ko delaš vsak dan normalnih in produktivnih 8 ur. Takšno izčrpavanje na dolgi rok ne deluje.
Glede na to, da delodajalec očitno ni najboljši, ti priporočam, da pričneš iskati novo, bolj normalno službo. Ker ne, niso vse službe enake. Ja, so projekti, so roki, se ostaja dlje. Ne pa vedno in vsak dan in dopust je za to, da se koristi!
Mogoče bi bilo dobro, da se z delodajalcem usedeš in mu poveš, da to ne pelje nikamor. Da takšna neorganiziranost pomeni tudi, da gre ogromno ur v luft. Da nič ne pomaga, da ste tam do večera, če se pa ne naredi nič več kot če bi delali normalnih 8 ur. Da bo to privedlo do bolniških zaradi izčrpanosti, lahko pa si tudi naprti kakšno tožbo. V bistvu mu svetuj, kaj bi bilo pametno.
Očitno gre za mlajše podjetje ali pa mlajšega šefa, ki je na hitro zrasel in temu enostavno ni kos. Bolje je zaposliti enega ali dva več, lahko si pomagate tudi s študenti ali začasnim delom, ko imate rukerje.
Sama boš morala pa dosti narediti pri sebi in na sebi, da se ne boš počutila bedno, če nisi na razpolago delodajalcu. Imaš svoje življenje in družino, res je, da službo potrebujemo za preživetje, ampak meni se bere, da tebi za preživetje ostane zelo malo časa. Se ti ne zdi, da bi bilo blje delati normalnih 8 ur za manj denarja, sploh dokler je otrok še majhen?
Na koncu pišeš, da sta z otrokom odvisna izključno od tvojega prihodka.
Halo, kje je pa njegov fotr? Ti ne plačuje preživnine? Zakaj ne? Zakaj ne vložiš tožbe?!?! To ni samo tvoja pravica, to je tvoja DOLŽNOST! Takoj uredi to.
Pa spoštovana boš, ko boš pričela samo sebe spoštovati. S tem, da hočeš vsakemu ugoditi, ti pač to ne bo uspelo. Ne bi bilo slabo, če bi lahko šla na kakšno terapijo, kjer bi se malo pogovorila o tem.
Najprej najlepsa hvala za vaše mnenje. Vse, kar pravite, je res, vendar nimam dovolj samozavesti, da bi se postavila zase. Otrokov oče je v tujini in redko pride v Slovenijo, stike z otrokom ima cca 5 dni na 1-2 meseca. Plačuje mi preživnino, s katero pokrijem položnico za vrtec, glede varstva se nanj ne morem zanesti, saj se nikoli ne ve, kdaj bo prisel. Ko je otrok z njim, ponavadi je to podaljsani vikend, delam do vecera, da nadoknadim in pridem na priblizno zeleno vejo. Ce pomislim, tudi placa ni ne vem kaksno bogastvo, dobim 1100 eur neto, vendar ziviva skromno in nimam niti casa zapravljati. Veckrat, ko sem slabe volje gledam oglase za delo, vendar zalostno ugotavljam, da sem ali premalo izobrazena ali je urnik 10 urni ali pa je placa minimalna. Tudi kam dalec se tezko vozim, saj kot sem omenila, otrok ne sme biti vec kot 9 ur v vrtcu, to pomeni da imam v eno smer 30 minut za oddajo otroka in voznjo v sluzbo.. zjutraj in popoldne pa veste, kaksne so kolone, ljudje se vozijo po 1 uro v guzvi. Prav tako se vsi delodajalci izogibajo mamic samohranilk. Strah me je, da boljse zaposlitve ne bom nasla oz nisem dovolj kvalificirana. Kako naj torej nacnem pogovor z delodajalcem? Hvala
Forum je zaprt za komentiranje.