REFERAT
Vaš sin je star 15 ali 16 let.Je torej v letih, ko bi že moral imeti privzgojeno odgovornost do učenja, predvsem pa do svojega dela. Mislim, da bi mu naredili večjo uslugo, če bi ga posadili za knjige in slovarje, kot pa da zanj brskate po svetovnem spletu. In končno…pri svojih letih bi vsaj sam lahko iskal prek Interneta.
Pa lep pozdrav,
Tina
Tina, to so otroci. Vse preveč so obremenjeni s šolo in vse premalo časa imajo za sebe in za svoje sanje. Pa jim potem pomagamo starši. Zato, ker imajo edino nas. In edino starši jih lahko zaščitimo. Pa niso razvajeni in tudi potuhe jim ne dajemo. Varujemo jih samo toliko časa dokler ne postanejo močni in nezlomljivi. Vse preveč jih je ki so se v burji življenja zlomili, tudi in predvsem zato, ker jih niso dovolj varovali in ker so bili preveč izpostavljeni sistemu. Sama sem bila tudi srednješolka in se še predobro spominjam vseh nesmiselnih nalog in šikaniranja nekaterih profesorjev. Navkljub temu, da je od takrat minilo že kar nekaj let in da sem bila pridna učenka imam na čase še vedno šolske more. To bi nekako rada prihranila mojemu otroku. In vsaka pravilno usmerjena mama razmišlja tako. Zato se tudi veliko pogovarjam z njim in mu poskušam dopovedati, da mora v prvi vrsti on imeti pozitiven odnos do profesorja in do šole. In nama nekako uspeva.
Otrok mora vedeti, da ima nekoga, na katerega se lahko obrne kadarkoli. In zaupanje mora biti tako veliko, da ga ni strah povedati tudi manje lepe stvari. To je glavna naloga staršev.
Lep dan ti želim Tina in vsem skrbnim (ne zaskrbljenim) staršem
Darja
Pozdravljena Darja!
Upam, da moje pisanje ni bilo preostro. Zaposlena sem namreč v poklicu, kjer sem v stiku predvsem s starejšimi srednješolci (zadnji letnik) in zadnja leta žal ne več s srednješolci ampak – žal – skorajda izključno z njihovimi starši. Večina dijakov, predvsem odličnjakov, žal ni sposobna izoblikovati jasno razumljivega vprašanja, da po o razumevanju odgovorov sploh ne govorim. Sicer, zakaj bi se seveda trudili, saj so tukaj njihovi starši, ki vprašajo, razumejo namesto njih in jim potem slišano tudi prevedejo v njim razumljiv jezik.
Seveda se strinjam s tabo, da je šolski sistem daleč prezahteven, to pa ne opravičuje staršev, da 15. letniku oni iščejo gradiva po Internetu, namesto, da bi ga vzpodbujali pri učenju. Osebno mislim, da iskanje bližnjic, otroku dolgoročno ne olajša stvari, ampak jim precej otežuje samostojno odločanje v zrelih letih.
Pa lep dan!
Tina
Spoštovana Darja,
dvomim, da lahko svojega sina zaščitite s tem, da mu pomagate pri delu, ki bi ga pri 15-16-ih letih zmogel že sam. Celo življenje ga prav tako ne boste mogli varovati. Prav tako se mu pri pripravljanju referata ne more zgoditi kaj tako hudega, da bi ga morali pred tem zaščititi. Zelo zelo bi mu koristilo, če bi znal podatke na internetu poiskati sam. Še bolj bi mu koristilo, če njegovi starši ne bi bili sproti obveščeni o njegovih domačih nalogah in tudi ne bi postali del njih. Vsaka pravilno usmerjena mama bo razumela, da otrok (?) pri 15-16 letih potrebuje tudi svoje odgovornosti in svoj del zasebnega življenja, v katerega se starši ne vtikujejo. To vključuje tudi naloge iz angleščine. Mene so starši zelo podpirali v srednji šoli, kar pomeni, da so se vmešali, če so nastopile kakšne težave, ki jih sama nisem znala rešiti ali sem potrebovala njihovo pomoč. Vsekakor pa nikoli nisem prišla domov in rekla: Mama, potrebujem referat iz angleščine! Pri 15-16 letih se otrok že lahko zaveda, da je njegovo delovanje v šoli povezano z njegovo prihodnostjo. Lepo je, da ga podpirate, toda preobremenjenost mu lahko olajšate s svojo podporo (duševno, čustveno), ne pa s prevzemanjem njegovih bremen nase. Se jih bo mar tako naučil reševati sam?
Niste me razumele. Na podpiram pisanja nalog namesto otrok temveč zaščito otrok pred nesmisli sebičnih in egoističnih ljudi. Sprašujem pravilno usmerjene mame ali so one vsak trenutek 100%. Naši otroci bi to morali biti, če bi hoteli spoštovati norme in zahteve tega sistema. Prav gotovo so moje norme drugačne od vaših, vendar to še ne pomeni, da so napačne. Ali je potuha, če otrok, ki je preobremenjen s šolo (to vedno vsi, tudi tisti, ki so pisali učne programe) pozabi domačo nalogo, drugi dan pišejo dve kontrolni nalogi, (zato ker eno ponavljajo, ker je bilo preveč enic), ura je 20.00 zvečer, zjutraj pa mora biti pokonci pred 5 uro, ker je avtobusar, mama pa mu naredi nalogo. Veste drage gospe eno je teorija, drugo je pa praksa. V takih trenutkih ni dovolj, da govorim, vse bo še dobro, ne sekiraj se, rada te imam. Dejstvo je, da če ne bo imel domače naloge bo dobil enico. To pa je nova travma. Koliko ljudi poznate, ki jih niso zaznamovale travme iz najnežnejših let. In to samo zato, ker so bili prezgodaj in nezaščiteni izpostavljeni sistemu . Saj tudi mlade rastlinice negujemo v rastlinjakih dokler se popolnoma ne okrepijo in so sposobne preživeti na odprtem. Zakaj bi bilo z otroci kaj drugače. Samo zato, ker smo sami živeli drugače. Ker nismo tudi mi imeli staršev, ki bi nam bili v oporo. In ker smo naučeni, da je tako kot so nas vzgajali najbolj prav. Zakaj pa je potem toliko nesrečnih, depresivnih, bolnih ljudi. Pa menda ne zato, ker so imeli potuho staršev in se niso naučili biti močni. Zato, ker so morali biti močni, ker so jih v to prisilili, predno bi lahko postali močni. Kar poglejte jih junakov, na zunaj orkan, znotraj pa prestrašene miške.
Imejte radi svoje otroke in otroke drugih in jih spoštujte. Ker so vsi naši otroci. Ne silite jih v nekaj za kar še niso dozoreli. Svet se bo spremenil takrat, ko bomo odrasli spremenili svoj odnos do otrok. Ko jih bomo priznavali kot enakopravne člane te skupnosti, ko bomo poslušali tudi njihove nasvete in predloge. Noben otrok se ne rodi kot kriminalec, drogeraš itd, itd… Takega naredi družba, starši, sistem. Mi starši lahko spremenimo te navade, če najprej spremenimo sebe. Zato jaz razmišljam in bom razmišljala tako. Ker imam otroke rada in ker verjamem, da je moja in vaša naloga samo ta, da poskrbimo, da se bodo ti otroci na tem planetu predvsem počutili varne in ljubljene.
Vsem udeležencem foruma pošiljam sončen jesenski pozdrav.
Pozdravljena Darja!
Sama sem se že prebila (in to uspešno) skozi osnovno, srednjo šolo in diplomirala na fakulteti. Moji starši mi niso nikdar naredili niti ene domače naloge niti me nikdar niso vprašali, kaj imam za domačo nalogo. Bilo je, meni in njim, samoumevno da je to moja dolžnost.
Šolanja nisem nikdar obravnavala kot nekaj, kar me obremenjuje oz. da je prezahtevno. Le ljubilo se mi ni pogosto…, saj je zabušavanje precej bolj zabavno, mar ne? Na leta šolanja imam še zdaj lepe spomine, poudarila pa bi tudi, da nisem bila odličnjakinja, ampak zlato povprečje (dobra, prav dobra).
Vsekakor je, vsaj po mojem mnenju, boljša slabša ocena, ki si jo priboriš sam, kot pa kupljena oz. prigoljufana petica (ta je verjetno bolj v zadovoljstvo staršev, kot pa učenca).
Pa lep pozdrav,
Sandra
Ko boste same imela otroke boste drugače razmišljale. In ko boste imele več življenjskih izkušenj boste opazile, da se vam na pot postavljajo travme, ki ste jih doživljale in jih nezavedno spravljale v podzavest. Takrat boste ugotovile, da ste tudi same prezgodaj stopile na burjo in da ste poškodovane. Ne razumem od kje toliko sebičnosti in trdosrčnosti.Še vedno ne razumete, da stare vrednoste propadajo in da jih nadomeščajo nove. Ko boste imele lastne izkušnje….
Lep dan želim vsem
Darja
Pozdravljena!
Sama sem mama osemletnika, ki obiskuje drugi razred osnovne šole. Svoje naloge dela “sam” (z njegovim očetom le skrbno zasledujeva njegovo delo, tako da on tega niti ne opazi), uči se sam, za bralno značko si izbira knjige sam… Prostega časa ima veliko, po njegovih besedah je šola prelahka, učiteljica ima zanj same pohvalne besede. Seveda se zavedam, da se lahko situacija v trenutku spremeni, zato pa kot starš skrbno bedim v ozadju. Da bom takoj, ko se bo pokazala potreba ob njem, z vso svojo podporo. Ampak zanesljivo ne bom delala domačih nalog namesto njega in svoje referate bo pisal sam.
Žal Darja, ne morem ti dati zadovoljstva in ti dati pritrdilnega odgovora glede nekih fiktivnih travm. Mislim, da travmatiziraš življenje ti oz. je življenje travmatiziralo tebe.
Cilj vsake zdrave mame je vzgojiti samozavestnega, trdnega otroka, ki se bo sposoben spopadati z vsakdanjimi problemi in težavami. Recept, ki ga ponujaš ti, pa je vzgoja mevžastega, nesamozavestnega otroka, ki bo še pri 50. letih prosil mamico za pomoč…
Lep pozdrav!
Sandra
Koliko resnic.
Pa vsaka ima prav. Ker se vsaka resnica kaže iz svojega nivoja zavesti. Čez vse to sem tudi sama šla in gre vsak človek, vsak starš. Moj poudarek ni bil na delanju domačih nalog otrokom, temveč na razumevanju otrok. Sama imate otroka starega osem let, moj je 15. Predvidevam, da ste najmanj 10 let mlajša od mene, to pomeni, da vas prava resnica o življenju še čaka. Vsak jo ima priložnost odkriti, če je le dovolj pozoren. Tudi vi ne boste izjema. Morda boste potem bolj razumela moje besede.
Lep dan vam želim.
Darja
Draga Darja,
malo mešaš pojme. Eno je otroka ljubiti, drugo pa ga ščititi pred življenjem in zavijati v vato. Otrok se mora spopadati s težavami zato, da bo postal močan, močan pa bo šele, ko bo težavo uredil SAM. Brez mame.
Uf, mi grejo na živce mame, ki v imenu ‘ljubezni’ otroke tako priklenejo nase, da brez njih več ne znajo živeti, tudi, ko že odrastejo. Bdeti nad otrokom, ga kontrolirati v vsem, mu pomagati pri stvareh, ki so njegove, početi stvari namesto njega, ga vedno ‘razumeti’ , ga pomilovati ( to se posebej slabo obnese pri sinovih!)….. to počnejo matere, ki bodisi živijo v slaben zakonu ali pa so same z otrokom in svojega življenja nimajo. Tako postane otrokovo življenje njeno lastno. In ‘pomoč’ otroku je njena lastna potreba, da ustvari odnos, ki temelji na odvisnosti.
Sploh pa se motiš, ko misliš, da je najpomembnejše v življenju, da je otrok ljubljen. To je samo predpogoj. Najpomembnejša naloga staršev je, da otroka pripravijo na samostojno življenje in da mu pomagajo izgraditi samozavest. To delajo dobre mame.
Meni je uspelo.
Manja
Odgovor Manji
Nikjer nisem napisala, da je treba otroke zavijati v vato. To so tvoje besede. In besede … kako ti gredo na živce mame, ki v imenu ljubezni …. tu pa se postavi vprašanje zakaj ti gredo tako na živce. Vse kar si napisala, je tvoj odsev v mojem ogledalu. Vse kar si napisala, si sproducirala sama niti enega samega stavka nisem napisala jaz. Preberi si še enkrat in si poglej kakšna si. Kar pišemo to smo. To ne velja samo za pregovor: povej mi kaj ješ in povem ti kdo si.
Moj otrok je zelo samostojen in pozitiven. Ni pa popolnoma nič narobe, če ima otrok zaupanje v starših in zaupanje staršev. Moje stališče je takšno kakršnega sem napisala in ne odstopam, zato ker imam rezultate. Imam dva samostojna in samozavestna otroka, z prav dobrim uspehom in imam ljubečega moža s katerim sva iz nič naredila krasen dom. In še nekaj je moja prednost… imam rada ljudi.
Zato tebi Manja želim čim manj težav z jetri, vsem ostalim pa lep dan in veliko užitkov pri branju naših umotvorov.
S spoštovanjem.
Darja