za dobre pol ure branja….
o svobodi, svobodni volji, dobroti itd.

Je Bog taoist?

SMRTNIK: In zategadelj, o Bog, te rotim, če premoreš vsaj trohlico usmiljenja do tega svojega trpina, reši me bremena svobodne volje!
BOG: Zavračaš mar največji dar, kar sem ti jih podelil?
SMRTNIK: Kako moreš to, kar mi je bilo vsiljeno, imenovati dar? Imam svobodno voljo, vendar ne po svoji volji. Nikdar se nisem prostovoljno odločil zanjo. Svobodno voljo moram pač imeti, najsi mi je všeč ali ne.
BOG: Zakaj pa bi je rajši ne imel?
SMRTNIK: Zato, ker svoboda pomeni moralno odgovornost, moralna odgovornost pa je več, kot lahko prenesem!
BOG: Zakaj pa se ti zdi moralna odgovornost tako nevzdržna?
SMRTNIK: Zakaj? Pravzaprav ne morem razločiti zakaj; le to vem, da se mi tako zdi.
BOG: Prav, pa reciva, da te odvežem vsakršne moralne odgovornosti, vendar ti še vedno pustim svobodno voljo. Boš potem zadovoljen?
SMRTNIK: (po preudarku) Ne, bojim se, da ne.
BOG: Aha, sem si kar mislil! Se pravi, da moralna odgovornost ni edini vidik svobodne volje, ki mu oporekaš. Kaj drugega te na svobodni volji torej še moti?
SMRTNIK: S svobodno voljo sem zmožen grešiti, jaz pa nočem grešiti!
BOG: Če nočeš grešiti, zakaj pa potem vendarle grešiš?
SMRTNIK: Bože mili! Kaj pa vem, zakaj grešim, grešim pač! Pridejo zle skušnjave in najsi se raztrgam, ne morem se jim upreti.
BOG: Če je res, da se jim ne moreš upreti, potem pač ne grešiš po svoji svobodni volji in potemtakem (vsaj kar se mene tiče) sploh ne grešiš.
SMRTNIK: O ne, o ne! Pri tem me ves čas grize občutek, da bi se grehu lahko izognil, če bi se le bolj potrudil. Kolikor vem, je volja neskončna. Če se nekdo z vsem srcem grehu upre, potem ne bo grešil.
BOG: No ja, to bi pa že moral vedeti. Ali storiš vse, kar je v tvoji moči, da bi se ognil grehu, ali ne?
SMRTNIK: Zares ne vem! Takrat se mi zdi, da se bolj truditi ne bi mogel, toda ko se ozrem nazaj, me zaskrbi, da bi se bil nemara vendarle lahko!
BOG: Z drugimi besedami, ne veš čisto natanko, ali si grešil ali ne. Se pravi, možnost, da sploh nisi grešil, je vendarle odprta!
SMRTNIK: Seveda je odprta, ampak mogoče sem pa vendarle grešil, in ta misel mi naganja strah v kosti!
BOG: Zakaj ti pa misel na to, da si grešil, naganja strah v kosti?
SMRTNIK: Ne vem zakaj! Med drugim, drži se te sloves, da v onostranstvu odmerjaš precej grozovite kazni!
BOG: Oh, to te torej muči! Zakaj nisi tega kar precej povedal, namesto da ovinkariš s to svobodno voljo in odgovornostjo? Zakaj me nisi kratko malo zaprosil, naj te ne kaznujem za tvoje grehe?
SMRTNIK: Dovolj stvaren sem, se mi zdi, da vem, da bi mi le stežka uslišal takšno prošnjo!
BOG: Kaj ne poveš! Ti da si dovolj stvaren, da bi vedel, kakšne vse želje uslišim, e? No, prav, poglej, takole storim. Podelim ti prav hodó posebno odvezo od greha, da boš lahko po mili volji grešil, zraven pa svojo božansko častno besedo, da te nikdar niti najmanj ne bom kaznoval za to. Zmenjeno?
SMRTNIK: (zgroženo) Ne, ne, nikar ne stori tega!
BOG: Zakaj pa ne? Mar ne zaupaš moji božanski besedi?
SMRTNIK: Seveda zaupam! Ampak, kaj ne razumeš, da sploh nočem grešiti! Grešenje se mi nadvse studi, ne glede na to, kakšne vse kazni prinaša.
BOG: Če je tako, imam zate še nekaj boljšega. Zbrišem ti stud pred grehom. To bo čarovna pilula! Samo pogoltni jo, in zgubil boš ves stud pred grehom. In vesel in židane volje boš odkolovratil skozi grehoto, ničesar ne boš obžaloval, nič se ti ne bo upiralo in še vedno drži moja obljuba, da te zato ne bo doletela ne moja, ne tvoja, ne kogarsižebodi kazen. Blažen boš na vekomaj veke. Tule imaš torej pilulo!
SMRTNIK: Ne, ne!
BOG: Kaj nisi nekam nespameten? Saj ti vendar hočem vzeti stud pred grehom, ki je tvoj poslednji kamen spotike.
SMRTNIK: Vseeno je ne bi vzel!
BOG: Zakaj ne?
SMRTNIK: Rad verjamem, da mi bo pilula odvzela prihodnji stud pred grehom, toda moj zdajšnji stud je tolikšen, da mi jo brani vzeti.
BOG: Zapovedujem ti: vzemi jo!
SMRTNIK: Ne bom!
BOG: Kaj, zavračaš jo po svoji svobodni volji?
SMRTNIK: Tako je.
BOG: Potemtakem ti svobodna volja, kot kaže, kar prav pride, ali ne?
SMRTNIK: Ne razumem!
BOG: Kaj nisi nič vesel zdaj, da imaš svobodno voljo, s katero lahko zavrneš tako oduren predlog? Kako pa bi ti bilo všeč, če bi te kar prisilil, da bi vzel to pilulo?
SMRTNIK: Ne, ne! Prosim nikar!
BOG: Jasno, saj te ne bom; samo nazorno bi ti rad pokazal, kako je to. No, prav, pa poskusiva takole. Recimo, da ti, namesto da te prisilim vzeti pilulo, uslišim ono molitvico, naj te odvežem svobodne volje – toda vedi, da boš tisi hip, ko ne boš več svoboden, pilulo vzel.
SMRTNIK: Ampak kako neki naj bi si zahotel vzeti pilulo, potem ko moje volje ne bo več?
BOG: Saj nisem rekel, da bi se ti je zahotelo; rekel sem samo, da bi jo vzel. Ravnal bi po, recimo, čisto determinističnih zakonitostih, ki so takšne, da bi jo pač vzel.
SMRTNIK: Še vedno odklanjam.
BOG: Se pravi, odklanjaš mojo velikodušno ponudbo, da ti odvzamem svobodno voljo. To je pa malce drugače kot tista tvoja molitvica, da te odkrižam svobodne volje, ali ne?
SMRTNIK: Zdaj vidim, kam meriš. Tvoja utemeljitev je prebrisana, vendar nisem prepričan, da tudi zares drži. Tu je še nekaj reči, ki jih bova morala še enkrat obdelati.
BOG: Nedvomno.
SMRTNIK: Rekel si dvoje in to dvoje se mi zdi protislovno. Najprej si dejal, da človek ne more grešiti, če ne greši po svoji svobodni volji. Potem pa si rekel, da bi mi dal pilulo, ki bi mi vzela svobodno voljo, da bi lahko grešil, kolikor bi mi srce poželelo. Toda, če ne bi imel več svobodne volje, kako bi bil potlej, če drži tvoja prva trditev, še zmožen grešiti?
BOG: Mešaš dva ločena dela najinega razgovora. Nikoli nisem rekel, da bi ti pilula vzela svobodno voljo, ampak samo, da bi ti zbrisala stud pred grehom.
SMRTNIK: Bojim se, da si me malce zmedel.
BOG: Prav, pa pojdiva še enkrat skraja. Reciva, da ti ugodim in ti vzamem svobodno voljo, vendar ti je hkrati jasno, da boš potem storil nešteto dejanj, ki jih imaš zdaj za grešna. Strogo vzeto, tedaj ne boš grešil, saj ne boš počel vsega tistega po svoji svobodni volji. In za vsa tista dejanja ne boš ne moralno odgovoren ne moralno kriv in tudi sicer v nobenem pogledu kaznovan. Vseeno pa bodo vsa ta dejanja iz vrste tistih, ki jih imaš sedaj za grešna; vsa bodo imela v sebi tisto, kar te zdaj navdaja s studom, le tvojega studa ne bo več; tedaj torej ne boš več čutil studa pred temi dejanji.
SMRTNIK: Že, ampak jaz čutim stud pred temi dejanji zdaj, in ta zdajšni stud je zadosti močan, da mi brani sprejeti tvoj predlog.
BOG: Hm! Reciva torej kar naravnost. Če prav razumem, ti ni več do tega, da bi ti vzel svobodno voljo.
SMRTNIK: (nejevoljno) Ne, najbrž res ne.
BOG: Prav, ti je pa ne bom. Ampak ni mi še povsem jasno, zakaj se zdaj ne želiš več znebiti svobodne volje. Daj, povej mi še enkrat.
SMRTNIK: Zato, ker bi brez svobodne volje, kot si rekel, grešil še več kot zdaj.
BOG: Ampak saj sem ti že povedal, da brez svobodne volje ne moreš grešiti.
SMRTNIK: Že, toda če bi se zdajle odločil, da se znebim svobodne volje, bi bila vsa moja nadaljna dejanja grehi, pa ne v prihodnosti, temveč v temle trenutku, v katerem se odločam zoper svobodno voljo.
BOG: Kaže torej, da si se zataknil v precej grdo past, ali ne?
SMRTNIK: Jasno, da sem se zataknil! Postavil si me v nečedno dvojno zanko! Karkoli zdaj storim, bo narobe. Če svobodno voljo obdržim, bom še naprej grešil, če pa jo zavržem (s tvojo pomočjo), bom grešil prav s tem.
BOG: Ampak saj me, iz istega razloga, tudi ti postavljaš v dvojno zanko. Voljan sem ti pustiti svobodno voljo ali vzeti jo, kakor ti je všeč, vendar te ne eno ne drugo ne poteši. Rad bi ti pomagal, pa vse kaže, da ti ne morem.
SMRTNIK: Zares!
BOG: No, in če tu nič ne morem, kaj me potem še tako pisano gledaš?
SMRTNIK: Predvsem zato, ker si me postavil v tako kašo!
BOG: Ampak, saj sam praviš, da ti z ničemer ne morem ustreči.
SMRTNIK: Hočeš reči, da mi z ničemer zdajle ne moreš ustreči, kar pa še ne pomeni, da ni ničesar, s čimer bi mi lahko bil ustregel.
BOG: Zakaj? Kaj pa bi bil mogel storiti?
SMRTNIK: Predvsem bi mi nikoli ne bil smel dati svobodne volje, jasno. Zdaj, ko jo že imam, je prepozno – karkoli storim, bo slabo. Vendarle bi mi je nikoli ne bil smel dati, za to gre.
BOG: Aha, že vidim! Zakaj pa bi bilo bolje, če bi ti je nikoli ne bi dal?
SMRTNIK: Ker bi potem nikoli ne mogel grešiti.
BOG: No ja, zmeraj sem vesel, če se lahko kaj naučim iz svojih napak.
SMRTNIK: Kaj?
BOG: Saj vem, sliši se nekam samokletno, kajne? V tem je že skoraj logični paradoks! Po eni strani, kot si poučen, vsako zavestno bitje, ki zatrjuje, da sem zmožen delati napake, krši moralo. Po drugi strani pa imam pravico početi karkoli. Toda tudi sam sem zavestno bitje. Vprašanje je torej, ali imam pravico izjaviti, da sem zmožen delati napake, ali je nimam?
SMRTNIK: Slaba šala! Ena izmed tvojih premis je kratko malo napačna. Mene že nihče ni učil, da bi bilo o tvoji nezmotljivosti prepovedano dvomiti vsakemu zavestnemu bitju, temveč samo smrtniku. Ker pa ti nisi smrten, si očitno izvzet iz te prepovedi.
BOG: Prav, tvojemu razumu je torej stvar jasna. Ampak vseeno si bil videti pretresen, ko sem rekel, da »sem zmeraj vesel, če se lahko kaj naučim iz svojih napak.«
SMRTNIK: Seveda sem bil pretresen. Pa ne zaradi tvojega samokletstva (kot si temu šaljivo rekel) in ne spričo dejstva, da nisi imel pravice izreči kaj takega, temveč samo zato, ker si to izrekel, saj so me učili, da napak pač ne delaš. In me je torej osupilo, ko si izjavil, da je mogoče, da delaš napake.
BOG: Saj nisem izjavil, da je mogoče. Samo to pravim, da, če delam napake, bom vesel, da se bom kaj naučil iz njih. Toda to še ne pomeni, da je bil oziroma bo lahko ta če kdajkoli uresničen.
SMRTNIK: Prosim lepo, nehajva cepiti dlako okrog tega. Ali priznaš ali ne, da si storil napako, ko si mi dal svobodno voljo?
BOG: No ja, saj ravno to je tisto, kar predlagam, da razčistiva. Poglejva si še enkrat tvojo zadrego. Nočeš imeti svobodne volje, saj s svobodno voljo lahko grešiš, ti pa nočeš grešiti. (Čeprav mi to še vedno ne gre povsem v glavo: nekako že moraš hoteti grešiti, sicer ne bi. Ampak pustiva to za zdaj.) Po drugi strani pa, če bi se odpovedal svobodni volji, bi bil sedajle odgovoren za prihodnja dejanja. Ergo, predvsem bi ti nikoli ne bi smel dati svobodne volje.
SMRTNIK: Natanko tako!
BOG: Povsem razumem, kako ti je pri srcu. Mnogi smrtniki – celo nekateri teologi – so se že pritožili, češ da ni lepo od mene, da sem jaz, ne pa oni sami, sklenil, naj imajo svobodno voljo, potem pa nje same kličem na odgovornost za njihova dela. Z drugimi besedami, od njih se pričakuje, se jim zdi, da naj bi živeli po pogodbi z mano, s katero se sami sploh nikdar strinjali niso.
SMRTNIK: Natanko tako!
BOG: Kot sem že rekel, povsem razumem ta občutek. In spoštujem upravičenost pritožbe. Toda pritožba izhaja samo iz nestvarnega razumevanja pravega bistva stvari.
O tem, kaj to je, te kaj kmalu razsvetlim, in mislim, da te bodo izsledki presenetili! Toda namesto, da bi ti kar naravnost povedal, bom rajši še najprej uporabljal sokratsko metodo.
Če naj ponovim, obžaluješ torej, da sem ti kdajkoli dal svobodno voljo. Trdim, da ne boš več obžaloval, ko boš ugledal problem v vsej njegovi razvejenosti. Da bi to svojo trditev podkrepil, ti povem, kaj mislim storiti. V kratkem nameravam ustvariti novo vesolje – novi prostorsko-časovni kontinuum. V tem novem vesolju se bo rodil ravno takšen smrtnik kot ti – radi pripravljenosti volje reciva, da se boš ponovno rodil. Glej, temu novemu smrtniku, temu novemu tebi, lahko podelim svobodno voljo ali pa ne. Kaj bi rad, da storim?
SMRTNIK: (z velikim olajšanjem) Oh, prosim! Prizanesi mu s tem, da bi moral imeti svobodno voljo!
BOG: Prav, storil bom, kot praviš. Ampak saj se zavedaš, da bo ta novi ti brez svobodne volje zagrešil vsa mogoča grozodejstva?
SMRTNIK: Toda to ne bodo grehi, saj ne bo imel svobodne volje.
BOG: Reci jim grehi ali ne, ostaja dejstvo, da bodo to grozodejstva v tem smislu, da bodo prinesla veliko trpljenja mnogim zavestnim bitjem.
SMRTNIK: (po premolku) Bože mili, spet si mi nataknil zanko! Vselej ista igra! Če ti zdajle dam proste roke, da ustvariš to novo bitje brez svobodne volje, ki pa bo vseeno počelo hudodelstva, potem sicer zares ne bo grešilo, zato pa bom grešnik jaz, ki sem to odobril.
BOG: Če je tako, imam zate še nekaj boljšega! Poglej, jaz sem se že odločil, ali naj ustvarim tega novega tebe s svobodno voljo ali brez. Glej, zdajle si zapisujem svojo odločitev na tale kosec papirja in do nadaljnega ti je ne pokažem. Toda zdaj je moja odločitev že sprejeta in je povsem nepriklicna. Prav ničesar ne moreš storiti, da bi jo spremeni; za to zadevo ne nosiš nobene odgovornosti. Glej, tole je tisto, kar bi zdaj rad vedel: kako upaš, da sem se odločil? Ne pozabi, odgovornost za odločitev leži samo na mojih ramenih, ne na tvojih. Zato mi lahko povsem iskreno in brez strahu poveš, kako upaš, da sem se odločil.
SMRTNIK: (po zelo dolgem premolku) Upam, da si se odločil, da mu daš svobodno voljo.
BOG: Kako zanimivo! In sem ti vendar odstranil zadnjo prepreko! Če mu ne dam svobodne volje, potem nikogar greh ne bo bremenil. Zakaj potem upaš, da mu dam svobodno voljo?
SMRTNIK: Zato ker, greh gor ali dol, gre zato, da bo, če mu ne daš svobodne volje (če drži vse to, kar si povedal), hodil okoli in prizadeval ljudi, jaz pa ne maram videti ljudi trpeti.
BOG: (z zdihom neskončnega olajšanja) Končno! Končno vidiš, za kaj v resnici gre!
SMRTNIK: Zakaj pa?
BOG: Ni bistveno vprašanje grešenja. Poglavitno je, da ljudje, kot tudi druga zavestna bitja, ne trpijo!
SMRTNIK: Zdaj pa govoriš kakor kak utilitarist!
BOG: Saj sem utilitarist! (= čim več sreče za čim več ljudi)
SMRTNIK: Kaj?
BOG: Nič kaj – utilitarist sem. Ne unitarist, pomni, temveč utilitarist.
SMRTNIK: Kar ne morem verjeti!
BOG: Ja, vem, tvoj verski nauk te je drugače učil. Najbrž si me imel bolj za kantovca kot za utilitarista, toda učili so te pač narobe.
SMRTNIK: Saj ne najdem besed!
BOG: Jih ne najdeš, kaj? Hja, to mogoče niti ni tako slabo – sploh nekam prerad govoriš. No, brez šale, zakaj, misliš, sem ti sploh dal svobodno voljo?
SMRTNIK: Zakaj si mi jo dal? Nikoli nisem preveč razglabljal, zakaj si mi jo dal; samo to sem hotel dokazati, da mi je ne bi smel! Ampak zakaj si mi jo dal? Zdi se mi, da mi nič drugega ne pride na misel kot običajna verska razlaga: brez svobodne volje si človek ne more prislužiti ne zveličanja ne obsodbe. Se pravi, brez svobodne volje si ne bi mogli pridobiti pravice do večnega življenja.
BOG: Kako zanimivo! Sam imam večno življenje – pa misliš, da sem kdajkoli storil kaj, s čimer bi si ga prislužil?
SMRTNIK: Seveda ne! S tabo je drugače. Ti si že tako dober in popoln (vsaj pravijo tako), da si ti večnega življenja ni treba prislužiti.
BOG: Pa menda ne? To me pač postavlja v nekam zavidljiv položaj, ali ne?
SMRTNIK: Bojim se, da ne vem, kam meriš.
BOG: Tu sem jaz, na vekomaj blažen, ne da bi mi bilo treba kdajkoli trpeti, se žrtvovati ali bojevati se zoper zle skušnjave in podobno. Brez vsakršne izmed »zaslug« te vrste, in vendar uživam blaženo večno bivanje. V nasprotju z mano pa se morate vi, ubogi smrtniki, potiti in trpeti in prenašati vse vrste grozovitih notranjih nravstvenih bojev, in vse to za kaj? Saj še tega ne veste, ali zares obstajam in ali je zares kako posmrtno življenje in, če že je, kod pridete v to slavo. Naj se še tako trudite biti »dobri«, da bi me pomirili, nikdar zagotovo ne veste, ali je vaše »najboljše« dovolj dobro zame, in se zato tudi zanesti ne morete zares, da boste dosegli zveličanje. Kar pomisli! Jaz že imam nekaj takšnega kot »zveličanje« – in nikdar mi ni bilo treba iti skozi ta neskončno turobni postopek, da bi si ga prislužil. Kaj mi nikdar ne zavidaš za to?
SMRTNIK: Ampak saj je bogokletno, zavidam ti!
BOG: Oh, daj no mir! Saj ne govoriš s svojim učiteljem verouka, ampak z mano! Bogokletno gor ali dol, poglavitno vprašanje ni, ali imaš pravico zavidati mi ali ne, ampak, ali mi. No, ali mi?
SMRTNIK: Seveda ti!
BOG: Lepo! Glede na to, kako gledaš na svet zdaj, mi moraš seveda nadvse zavidati. Toda če bi gledal malo bolj stvarno, mislim, da mi ne bi več. Kot torej kaže, se te je zares prijel nauk, ki so ti ga vcepljali, namreč da je tvoje pozemeljsko življenje nekakšno obdobje preizkušnje in da ti je bila svobodna volja podeljena zato, da se preizkusiš, da se pokaže, ali zaslužiš blaženo večno življenje. Ampak glej, kaj me bega: če zares verjameš, da sem tako dober in blagohoten, kot me hvalijo, zakaj bi potem zahteval od ljudi, da si prislužijo stvari, kot sta sreča in večno življenje? Zakaj ne bi tega vsakomur kar podaril, ne glede na to, ali si zasluži ali ne?
SMRTNIK: Ampak mene so učili, da tvoj čut za nravno – tvoj čut za pravičnost – zahteva, da se vrlina poplača s srečo, zlo pa kaznuje s trpljenjem.
BOG: Potem so te narobe učili.
SMRTNIK: Ampak verska literatura je vsa polna te ideje! Opisuje te, kako držiš svoje sovražnike kakor ogabne škorpijone nad plamenečim breznom pekla, in edino tvojemu usmiljenju se imajo zahvaliti, da ne popadajo v usodo, ki si jo zaslužijo.
BOG: Na srečo nisem izpostavljen takim trditvam. Le malo pridig je bilo pridiganih, ki bi bile bolj zavajajoče. Prvič, nikdar nisem jezen. Drugič, sploh ne mislim skozi »greh«. In tretjič, tudi sovražnikov nimam.
SMRTNIK: Hočeš s tem reči, da ni ljudi, ki bi jih sovražil, ali da ni ljudi, ki bi te sovražili?
BOG: Mislil sem prvo, čeprav je naneslo, da tudi drugo drži.
SMRTNIK: Oh, daj no, vem za ljudi, ki so odkrito izjavili, da te sovražijo. Svoje čase sem te celo jaz!
BOG: Hočeš reči, da si sovražil svojo podobo o meni. To ni isto, kot če bi sovražil mene, kakršen v resnici sem.
SMRTNIK: Bi rad povedal, da ni narobe, če sovražim napačno predstavo o tebi, pač pa, če te sovražim takšnega, kakršen v resnici si?
BOG: Ne, tega še malo ne pravim; pravim nekaj daleč bolj krepkega! To, kar pripovedujem, nima popolnoma nič opraviti s »prav« in »narobe«. Pravim samo, da tisti, ki me pozna takšnega, kakršen sem, uvideva, da me je psihološko kratko malo nemogoče sovražiti.
SMRTNIK: No, pa mi povej, ko vse kaže, da imamo smrtniki tako zgrešene predstave o tvoji resnični naravi, zakaj nas ne razsvetliš? Zakaj nas ne popelješ po pravi poti?
BOG: Kaj pa te navaja na misel, da vas ne?
SMRTNIK: Hočem reči, zakaj se ne pokažeš kar našim čutom in nam naravnost ne poveš, da smo v zablodi?
BOG: Kaj si res tako naiven, da me imaš za takšene sorte bitje, ki se lahko pokaže vašim čutom? Bolj prav bi bilo reči, da sem vaši čuti.
SMRTNIK: (osuplo) Ti si moji čuti?
BOG: Ne povsem, sem še več kot to. Je pa to bliže resnici kot zamisel, da sem zaznaven čutom. Jaz nisem objekt; tako kot ti sem tudi sam subjekt in subjekt lahko zaznava, ne more pa biti sam zaznan. Nič bolj me ne moreš videti, kot lahko vidiš svoje lastne misli. Vidiš lahko jabolko, toda tega tvojega videnja jabolka se ne da videti. In jaz sem dosti bolj podoben videnju jabolka kakor jabolku samemu.
SMRTNIK: Če te ne morem videti, kako naj potem vem, da si?
BOG: Zanimivo vprašanje! Kako pa pravzaprav veš, da sem?
SMRTNIK: No, saj govorim s tabo, ali menda ne?
BOG: Kako pa veš, da govoriš z mano? Recimo, da rečeš psihiatru: »Včeraj sem govoril z Bogom.« Kaj misliš, kaj bi rekel?
SMRTNIK: Odvisno od psihiatra. Ker so večinoma ateisti, bi jih večina porekla, da sem govoril kar sam s sabo.
BOG: In še prav bi imeli!
SMRTNIK: Kaj? Hočeš reči, da te sploh ni?
BOG: Prečuden dar imaš, da prihajaš do napačnih sklepov! Že samo iz tega, da govoriš sam s sabo, naj bi sledilo, da mene ni?
SMRTNIK: No ja, prav, seveda! Se pravi, da bi namesto »če govorim sam s sabo, tebe ni« moral reči »če govorim sam s sabo, potem očitno ne govorim s tabo«.
BOG: Povsem drugačen sklep, vendar še zmeraj napačen.
SMRTNIK: Oh, daj no, če govorim le sam s sabo, kako naj bi potem govoril s tabo?
BOG: Tvoja raba besede »le« je kaj zavajajoča! Kar nekaj logičnih možnosti ti lahko naštejem, ko tvoje govorjenje s samim sabo še ne bo pomenilo, da ne govoriš z mano.
SMRTNIK: Le eno mi povej!
BOG: No, ena izmed takšnih možnosti je očitno pač ta, da sva ti in jaz istovetna.
SMRTNIK: Kašna bogokletna misel – vsaj, če bi jo jaz izrekel!
BOG: Za nekatera verstva res. Za druga pa spet gola, preprosta, nemudoma spoznavna resnica.
SMRTNIK: Se pravi, iz svoje zadrege se izkpljem edino tako, da verjamem, da sva ti in jaz istovetna?
BOG: Še malo ne! To je samo ena izmed možnih rešitev. Še več drugih je. Recimo še, da si del mene: v tem primeru govoriš s tistim delom mene, ki si ti. Ali pa sem jaz del tebe: v tem primeru govoriš s tistim delom sebe, ki sem jaz. Ali pa reciva, da se deloma prekrivava: v tem primeru govoriš s presekom, se pravi tako s sabo kot z mano. Samo v enem primeru bi to, da govoriš sam s sabo, lahko pomenilo, da ne govoriš z mano, in sicer tedaj, ko bi bila povsem ločena drug od drugega – pa še takrat bi se dalo zamisliti, da govoriš obema hkrati.
SMRTNIK: Torej praviš, da obstajaš.
BOG: Kje neki. Že spet napačno sklepaš! Vprašanje o mojem obstoju se sploh še ni zastavilo. Rekel sem samo, da iz dejstva, da govoriš sam s sabo, še malo ni mogoče sklepati na moj neobstoj, nikar šele na še bolj majavo dejstvo, da ne govoriš z mano.
SMRTNIK: Dobro, recimo, da imaš prav! Toda, kar bi zares rad vedel, je to, ali resnično obstajaš.
BOG: Kakšno čudno vprašanje!
SMRTNIK: Zakaj? Ljudje si ga zastavljajo že tisočletja.
BOG: To mi je znano! Sámo vprašanje še ni čudno; hotel sem reči samo to, da je nadvse čudno, če to vprašanje zastavljaš meni!
SMRTNIK: Zakaj?
BOG: Zato, ker sem prav jaz tisti, o čigar obstoju dvomiš! Še kako lepo razumem tvojo tesnobo. Skrbi te, da je zdajšnja tvoja izkušnja z mano samo pivid. Toda kako se sploh lahko nadejaš, da boš od nekega bitja dobil zanesljive podatke o njegovem obstoju, ko pa taisto bitje sumiš neobstoja?
SMRTNIK: Torej mi nočeš povedati, ali obstajaš ali ne?
BOG: Jaz nič ne hočem! Samo to bi ti rad dopovedal, da te noben odgovor, ki ti ga lahko dam, ne more potešiti. No, prav, recimo, da rečem: »Ne, ni me.« Kaj bi to dokazovalo? Prav ničesar! Ali pa če rečem: »Ja, sem.« Bi te to prepričalo? Seveda ne!
SMRTNIK: No ja, če mi ti ne moreš povedati, ali si ali nisi, kdo mi bo potem?
BOG: Tega ti nihče ne more povedati. To lahko odkriješ samo sam pri sebi.
SMRTNIK: Torej mi nikakor ne moreš pomagati?
BOG: Tega nisem rekel. Rekel sem, da ti nikakor ne morem povedati. To pa še ne pomeni, da ti nikakor ne morem pomagati.
SMRTNIK: Na kakšen način pa mi potem lahko pomagaš?
BOG: Predlagam, da to kar meni prepustiš! Malce sva že zašla in rad bi se vrnil k vprašanju, kakšen neki, misliš, da je bil moj namen, ko sem ti dal svobodno voljo. Prva tvoja misel, da sem ti jo dal zato, da bi preskusil, ali zasluiš zveličanje ali ne, lahko sicer ugaja številnim moralistom, meni pa se zdi še kar grozna. Kaj se ne moreš domisliti nobenega prikupnejšega in bolj humanega razloga, zakaj sem ti dal svobodno voljo?
SMRTNIK: No ja, nekoč sem postavil to vprašanje pravoslavnemu učeniku. Rekel mi je, da smo pač tako napravljeni, da zveličanja kratkomalo ne moremo užiti, če prej ne občutimo, da smo si ga zaslužili. In da bi si ga zaslužili, seveda potrebujemo svobodno voljo.
BOG: Ta razlaga je sicer res precej prikupnejša kot prejšnja tvoja, vendar je še daleč od tega, da bi bila pravilna. Pravoslavni judaizem uči, da sem ustvaril angele, ki pa nimajo svobodne volje. Ti so mi tako blizu in so tako zelo zraščeni z dobrim, da jih nikoli ne obide niti najrahlejša skušnjava, da bi grešili. Glede tega zares nimajo nobene izbire. In vendar so na vekomaj blaženi, čeprav si tega nikdar niso prislužili. Če je bila torej učenikova razlaga pravilna, zakaj nisem potem rajši ustvaril samo angelov, ne pa tudi smrtnike?
SMRTNIK: Pojma nimam! Zakaj?
BOG: Zato, ker ta razlaga kratko malo ne drži. Predvsem nikdar nisem ustvaril nobenih angelov, ki bi bili že »gotovi izdelki«. Vsa zavestna bitja se prej ali slej približajo stanju, ki ga lahko imenujemo »angelstvo«. In kakor je človeštvo na določeni stopnji biološke evolucije, so angeli pač končni rezultat procesa kozmične evolucije. Edina razlika med tako imenovanim svetnikom in tako imenovanim smrtnikom je ta, da je prvi neprimerno starejši od drugega. Žal je treba neštetih življenjskih ciklov, preden se človek nauči nečesa, kar je nemara najpomembnejše dejstvo vesolja, namreč da zlo prinaša trpljenje. Vsa dokazovanja moralistov – vsi domnevni razlogi, zakaj bi ljudje ne smeli početi zlih dejanj – kratko malo zbledijo v luči te edine temeljne resnice, namreč, da zlo je trpljenje.
Ne, prijatelj moj dragi, jaz že nisem moralist. Ves, kar me je, sem utilitarist. To, da so si me zamislili v vlogi moralista, je ena izmed vélikih tragedij človeštva. Moja vloga v postavitvi stvari (če smem rabiti ta zavajajoč stavek) ni ne v kaznovanju ne v nagrajevanju, ampak v tem, da podprem proces, v katerem vsa zavestna bitja dosežejo dokončno popolnost.
SMRTNIK: Zakaj pa si rekel, da je tvoj stavek zavajajoč?
BOG: To, kar sem rekel, je zavajalo v dveh pogledih. Prvič, zgrešeno je govoriti o »moji vlogi v postavitvi stvari«. Jaz sam sem postavitev stvari. In drugič, ravno tako zgrešeno je govoriti o tem, da podpiram proces, v katerem naj zavestna bitja dosežejo razsvetljenje. Jaz sam sem namreč ta proces. Starodavni taoisti so bili precej blizu, ko so o meni (ki so me imenovali »Tao«) rekli, da sam ničesar ne narejam, in vendar da se skozme vse naredi. Rečeno bolj po novem, nisem vzrok kozmičnega procesa, ampak sem kozmični proces sam. Mislim, da je najtočnejša in najbolj plodovita definicija mene, ki si jo človek lahko izmisli – vsaj na njegovi zdajšnji evolucijski stopnji – ta, da sem sam proces razsvetljenja. Tisti, ki radi mislijo na hudiča (čeprav si želim, da ne bi!), bi lahko le-tega analogno opredelili kot ta nesrečno dolgi čas, v katerem ta proces poteka. V tem smislu je hudič potreben; proces pač poteka strašansko dolgo časa in glede tega ne morem prav ničesar storiti. Toda zagotavljam ti, ko človek proces pravilneje doume, tega boleče dolgega časa ne jemlje več za poglavitno omejitev ali zlo. Tedaj nanj gleda kot na samo bistvo samega procesa. Vem, da tebe, ki si zdaj sredi pozemeljskega morja trpljenja, to ne tolaži kaj prida, toda zanimivo pri vsem tem je, da kakor hitro boš zapopadel to temeljno stališče, bo prav to tvoje pozemeljsko trpljenje začelo pojemati – vse dokler ne bo naposled povsem prešlo.
SMRTNIK: To sem že slišal in rad verjamem, da je tako. Ampak recimo, da mi uspe ugledati stvari skozi tvoje večne oči. Tedaj bom sicer srečnejši, toda ali nimam tudi dolžnosti do drugih?
BOG: (smeje) Spominjaš me na mahajanske budiste! Ti pravijo: »V nirvano ne bom vstopil vse dotlej, dokler ne bom videl vseh drugih zavestnih bitij vstopiti«. In tako vsakdo čaka na drugega, da vstopi prvi. Nič čudnega torej, da se jim tako vleče! Hinajanski budist se moti v drugi smeri. Verjame namreč, da nihče niti najmanj ne more pomagati drugemu pri doseganju zveličanja; to naj bi vsakdo opravil čisto sam. In tako se vsakdo trudi samo za svoje lastno zveličanje. Toda to posamezništvo zveličanje onemogoča. Resnica je taka, da je zveličanje deloma posamezniški in deloma družbeni proces. V hudi zablodi pa tiči tisti, ki meni – tako kot mnogi mahajanski budisti – da mora človek, če naj doseže razsvetljenje, vzeti sebe iz prometa, če smem tako reči, da bi pomagal drugim. Drugim boš najbolje pomagal tako, da boš najprej sam ugledal luč.
SMRTNIK: Pri tem tvojem samoopisu je nekaj, kar me malce bega. Sebe opisuješ predvsem kot proces. To te postavlja v precej brezosebno luč, vendar toliko ljudi čuti potrebo po osebnem Bogu.
BOG: Torej naj bi iz tega, da potrebuješ osebnega Boga, sledilo, da to tudi sem?
SMRTNIK: Nikakor ne. Toda če naj bo vera sprejemljiva za smrtnika, mora zadostiti njegovim potrebam.
BOG: To vem. Toda tako imenovana »osebnost« nekega bitja je v resnici bolj v očeh gledalca kot v samem bitju. Razprtije, ki se razvnemajo okrog tega, ali sem osebno ali brezosebno bitje, so precej prismojene, saj nobena stran nima ne prav ne narobe. Z nekega gledišča sem oseben, z drugega nisem. Isto velja za človeka. Bitje z drugega planeta bi lahko gledalo nanj povsem brezosebno, zgolj kot na zbirko atomskih delcev, ki se vedejo po natanko predpisanih fizikalnih zakonitostih. Do človeške osebnosti bi nemara ne čutil prav ničesar več, kot čuti povprečen človek do mravljinca. In vendar ima mravljinec prav toliko individualne osebnosti kot človek – vsaj za bitje, kakor sem jaz, ki ga zares poznam. Gledati na nekaj brezosebno ni nič bolj pravilno ali nepravilno kot gledati osebno, na splošno pa velja, da bolj ko nekaj poznaš, bolj osebno le-to postaja. Da ponazorim svojo trditev: ali me imaš za osebno ali brezosebno bitje?
SMRTNIK: No, saj vendar govorim s tabo, ali ne?
BOG: Točno! S tega gledišča bi se dal tvoj odnos do mene opisati kot oseben. In vendar se da z nekega drugega – nič manj veljavnega – name gledati tudi brezosebno.
SMRTNIK: Toda če si zares nekaj tako abstraktnega kot proces, kakšen smisel ima tedaj govoriti zgolj s procesom?
BOG: Všeč mi je, kako rečeš tisti svoj »zgolj«. Ravno tako bi lahko rekel, da živiš »zgolj v vesolju«. In tudi sicer, zakaj pa bi moralo vse, kar kdo počne, imeti smisel? Ali ima kak smisel govoriti z drevesom?
SMRTNIK: Seveda ne!
BOG: In vendar veliko otrok in primitivcev počne ravno to.
SMRTNIK: Ampak jaz nisem ne otrok ne primitivec.
BOG: To vidim, žal.
SMRTNIK: Zakaj pa žal?
BOG: Zato ker ima veliko primitivcev in otrok prvinsko intuicijo, ki so jo tebi podobni zgubili. Odkrito rečeno, mislim, da bi ti zelo koristilo, če bi tu in tam poklepetal z drevesom, celo bolj, kot če klepetaš z mano! Ampak vse kaže, da nenehno zahajava vstran! Dajva, potrudiva se še zadnjič in razvozlajva, čemu sem ti dal svobodno voljo.
SMRTNIK: Že ves čas mislim na to.
BOG: Hočeš reči, da se sploh nisi menil za najin razgovor?
SMRTNIK: Kako da ne. Toda na neki drugi ravni že ves čas mislim na to.
BOG: In si prišel do kakšnih sklepov?
SMRTNIK: No ja, praviš, da razlog ni v tem, da bi se preizkusilo naše zasluženje. Pa tudi v tem ne, kot trdiš, da bi najprej začutili, da si moramo stvari prislužiti, če naj jih uživamo. In praviš še, da si utilitarist. In kar najbolj bode v oči, tako si se razveselil, ko se mi je mahoma posvetilo, da greh ni slab že sam po sebi, temveč po trpljenju, ki ga povzroča.
BOG: No seveda! Kaj razen tega pa naj bi bilo še slabega na grehu?
SMRTNIK: Že prav, ti veš, pa tudi jaz zdaj vem. Žal pa sem bil vse življenje pod vplivom tistih moralistov, ki pravijo, da je greh slab že sam po sebi. Skratka, če zberem vse te droptinice na kup, se mi zdi, da si podelil svobodno voljo edinole zaradi tega, ker meniš, da si ljudje, če jo imajo, drug drugemu, pa tudi samim sebi, prizadevajo manj trpljenja, kot bi si ga, če bi je ne imeli.
BOG: Bravo! To je daleč najboljši razlog, kar si jih doslej navedel! Lahko mi verjameš: če bi se sam odločal, ali naj podelim svobodno voljo, potem bi bil prav to razlog, da bi se odločil zanjo.
SMRTNIK: Kaj? Hočeš reči, da se nisi sam odločil, da nam daš svobodno voljo?
BOG: Prijatelj moj dragi, toliko sem se lahko odločal, ali naj vam dam svobodno voljo, kot bi se lahko odločal, ali naj enakostranični trikotnik naredim enakokoten. Lahko sem izbiral, ali naj sploh naredim enakostranični trikotnik ali ne, toda kakor hitro sem se odločil, da ga naredim, že nisem imel več druge izbire, kot da ga naredim enakokotnega.
SMRTNIK: Jaz sem pa mislil, da lahko narediš karkoli!
BOG: Samo tisto, kar je logično mogoče. Kakor je rekel sv. Tomaž: »Greh je, če dejstvo, da Bog ne zmore nemogočega, razumemo kot omejenost njegove moči«. Se strinjam, le da bi jaz namesto njegove besedice greh rajši uporabil izraz zmota.
SMRTNIK: Ampak vseeno, še vedno me bega tvoj namig, da se nisi sam odločil dati mi svobodno voljo.
BOG: No, skrajni čas je že, da ti povem, da ves najin pretres – od vsega začetka – sloni na neki pošastni zmoti! Že ves čas namreč govoriva zgolj in samo na moralistični ravni – v začetku si se pritožil, ker sem ti dal svobodno voljo, in vse skupaj povzdignil v vprašanje, ali sem prav ravnal. Niti enkrat samkrat pa ti ni prišlo na misel, da pri tem sploh nisem imel nikakršne izbire.
SMRTNIK: Še vedno tavam po temi!
BOG: Vsekakor! To pa zato, ker lahko gledaš na to samo skozi oči moralista. Na kake bolj temeljne metafizične vidike vprašanja pa nikdar niti ponislil nisi.
SMRTNIK: Še vedno ne vem, kam meriš.
BOG: Ali ne bi bilo bolje, če bi se, še preden si me zaprosil, naj ti odvzamem svobodno voljo, vprašal, ali svobodno voljo sploh zares imaš?
SMRTNIK: To sem pač imel za samoumevno.
BOG: Toda zakaj le?
SMRTNIK: Ne vem. Ali imam svobodno voljo?
BOG: Imaš.
SMRTNIK: Zakaj si pa potem rekel, da tega ne bi bil smel vzeti za samoumevno?
BOG: Zato, ker ne bi. Iz tega, da je neka stvar po naključju resnična, še ne sledi, da jo je treba vzeti za samoumevno.
SMRTNIK: Kakorkoli že, v tolažbo mi je zavest, da se moja prirojena intuicija glede tega, ali imam svobodno voljo, ne moti. Včasih me je že skrbelo, da imajo prav deterministi.
BOG: Saj tudi zares imajo prav.
SMRTNIK: Lepo počasi zdaj: ali imam svobodno voljo ali je nimam?
BOG: Povedal sem ti že, do jo imaš. Vendar to še ne pomeni, da se deterministi motijo.
SMRTNIK: No, ali o mojih dejanjih odločajo zakoni narave ali ne?
BOG: Beseda odločajo na tem mestu komaj opazno, pa vendar silovito zavaja in je veliko prispevala k zmešnjavi v zvezi z razprtijami okrog vprašanja, ali svobodna volja ali determinizem. Tvoja dejanja so nedvomno v skladu z zakoni narave, toda če rečeš, da o njih odločajo zakoni narave, ustvarjaš povsem zavajajočo psihološko predstavo, po kateri bi utegnila biti tvoja volja nekako v navzkrižju z zakoni narave, ki pa so močnejši od tebe in lahko zato odločajo o tvojih dejanjih, najsi ti je to všeč ali ne. V resnici pa je kratko malo nemogoče, da bi tvoja volja kdaj prišla navzkriž z naravnim zakonom. Ti in naravni zakon sta pravzaprav eno in isto.
SMRTNIK: Kaj hočeš reči s tem, da ne morem priti navzkriž z naravo? Recimo, da bi postal nadvse uporen in bi »odločil«, da se ne bom pokoraval zakonom narave. Kaj bi me moglo ustaviti? Če bi postal zadosti trmoglav, me niti ti ne bi mogel zaustaviti!
BOG: Povsem prav imaš! Jaz te že ne bi mogel zaustaviti. Nič te ne bi moglo zaustaviti. Ampak saj sploh ni potrebe, da bi se te zaustavljalo, ko pa še začeti ne bi mogel! Ali kakor je Goethe tako lepo povedal: »S tem, ko skušamo zopervati Naravi, ravno v samem dejanju zoprvanja ravnamo v skladu z zakoni narave!« Kaj ne vidiš, da tako imenovani »zakoni narave« niso nič drugega kot opis, kako ti in druga bitja dejansko ravnajo. So samo opis tvojega ravnanja, ne pa predpis, kako naj ravnaš, in ne moč ali sila, ki bi izsiljevala in določala tvoja dejanja. Če naj bo neki zakon narave veljaven, mora upoštevati, kako dejansko ravnaš ali, če hočeš, kako se odločaš, da boš ravnal.
SMRTNIK: Potemtakem resno misliš, da sem nezmožen odločiti se za ravnanje zoper naravni zakon?
BOG: Zanimivo, da si zdaj že drugič uporabil besede »odločiti se za ravnanje« namesto »izbrati ravnanje«. To poistovetenje je kaj običajno. Ljudje pogosto pravijo »odločil sem se za to dejanje« v pomenu »izbral sem to dejanje«. To značilno psihološko poistovetenje naj bi razkrivalo, da sta si determinizem in izbira precej bliže, kot se nemara zdi. Seveda bi prav lahko rekel, da doktrina svobodne volje uči, da si ti tisti, ki odloča, medtem ko doktrina determinizma po vsem sodeč pravi, da o tvojih dejanjih odloča nekaj, kar je očitno zunaj tebe. Toda za to zmedo je največ krivo tvoje razločevanje resničnosti na »tebe« in »ne-tebe«. Prav zares, kje pa se pravzaprav nehaš ti in kje se začenja ostalo vesolje? Oziroma, kje se neha ostalo vesolje in kje se začenjaš ti? Ko boš ugledal tako imenovanega »tebe« in tako imenovano »naravo« kot nedeljeno celoto, te ne bodo nikoli več trapila vprašanja, kot je, ali si ti tisti, ki nadzoruje naravo, ali je narava tista, ki nadzoruje tebe. In tako bo zmešnjava v zvezi z vprašanjem, ali svobodna volja ali determinizem, izpuhtela. Če naj se zatečem k okorni analogiji, predstavi si dve telesi, ki se gibljeta drugo proti drugemu po volji težnostne privlačnosti. Vsako od obeh teles, če je zavestno, se lahko sprašuje, ali je ono tisto, ki uveljavlja »silo«, ali ono drugo. V nekem smislu sta obe, v nekem drugem pa nobeno. Še najbolje je reči, da je odločilen položaj obeh.
SMRTNIK: Malo prej si rekel, da ves najin pretres sloni na pošastni zmoti. Še zdaj pa mi nisi povedal, katera je ta zmota.
BOG: Hja, misel, da bi te sploh lahko ustvaril brez svobodne volje! Ravnal si, kot da bi bila to stvarna možnost, in se spraševal, zakaj se nisem odločil zanjo. Nikdar ti ni prišlo na misel, da si je zavestno bitje brez svobodne volje ravno tako nemogoče zamisliti kot fizikalno telo, ki ne izkazuje težnostne privlačnosti (Mimogrede, med fizikalnim telesom, ki izkazuje težnostno privlačnost, in med zavestnim bitjem, ki izkazuje svobodno voljo, je analogija tesnejša, kot si misliš!). Povej, si sploh lahko predstavljaš zavestno bitje brez svobodne volje? Kakšno, za božjo voljo, pa naj bi sploh bilo? Mislim, da te je v življenju močno zavedlo dopovedovanje drugih, da sem svobodno voljo človeku podaril. Kakor da bi človeka najprej ustvaril, nato pa se domislil in ga obdaril še s posebno lastnostjo, ki se ji pravi svobodna volja. Nemara si domišljaš, da imam nekakšen čopič, s katerim nekatera bitja napackam s svobodno voljo, druga pa ne. Ne, svobodna volja ni noben »dodatek«; je poglavitni sestavni del samega bistva zavesti. Zavestno bitje brez svobodne volje je kratko malo metafizični absurd.
SMRTNIK: Zakaj pa si se potem ves ta čas poigraval z mano in pretresal vprašanje, ki sem ga razumel kot moralni problem, ko pa praviš, da je moja temeljna zmeda metafizična?
BOG: Ker sem menil, da bo dobra terapija zate, če boš izvlekel nekaj tega moralnega strupa iz svojega sistema. Večina tvoje metafizične zmede je izvirala iz zmotnih moralnih pojmovanj, zato je bilo najprej treba opraviti s slednjim.
In zdaj se bova morala ločiti – vsaj dotlej, dokler me ne boš spet potreboval. Mislim, da te bo tale najin zmenek kar lep čas živil. In nikar ne pozabi, kar sem ti pravil glede dreves. Jasno, ni treba ravno na glas govoriti z njimi, če bi se pri tem počutil bedasto. In vedar se da toliko naučiti od njih, pa tudi od skal in studencev in drugih prikazni narave. Nič ni boljšega kot zazrtos v naravo, če se hočeš otresti vseh teh morbidnih misli o »grehu« in »svobodni volji« in »moralni odgovornosti«. Na neki stopnji zgodovine je bilo takšno mišljenje v resnici koristno. V mislih imam dneve, ko so imeli trinogi neomejeno moč in jih prav nič razen strahu pred peklom ni moglo obuzdati. Toda človeštvo je med tem odraslo in ta odurni način mišljenja ni več potreben.
Nemara ti bo v pomoč, če te spomnim na to, kar sem nekoč dejal skozi besede velikega zenovskega pesnika Seng Ts’ana:
Če se hočeš dokopati do suhe resnice,
se ne meni za to, kaj je prav in kaj narobe.
Navzkrižje med prav in narobe
je bolezen duha.
Po tvojem izrazu vidim, da so te te besede utolažile in zgrozile hkrati! Česa se bojiš? Tega, da bi, če bi v duhu zbrisal razloček med prav in narobe, prej storil dejanja, ki so narobe? Odkod pa si tako prepričan, da zavest o tem, kaj je prav in kaj narobe, ne vodi prej h krivičnim kot pravičnim dejanjem? Kaj res tako zelo verjameš, da tako imenovani nemoralni ljudje, kadar gre bolj za dejanje kot za načela, ravnajo manj nravno kot moralisti? Še malo ne! Celo večina moralistov priznava nravno premoč v ravnanju večine tistih, ki se v teoriji postavljajo na nemoralno stališče. Kar ne morejo verjeti, da se ti ljudje brez nravstvenih načel vedejo tako lepo! In kaže, da se jim nikdar ne posveti, da jim ravno zaradi pomanjkanja nravstvenih načel lepa dejanja tako lepo teko! Ali besede »Navzkrižje med prav in narobe je bolezen duha« pomenijo zares nekaj tako drugega kot zgodba o rajskem vrtu in padcu človeka, ki ga je zakrivil Adam, ko je jedel od drevesa spoznanja? To spoznanje, zapomni si, je bilo iz nravstvenih načel, ne iz nravstvenih čutov – slednje je Adam imel že od prej. V tej zgodbi je precej resnice – čeprav nikdar nisem prepovedal Adamu pojesti tistega jabolka, samo nasvetoval sem mu, naj ga ne. Povedal sem mu, da ne bi bilo dobro zanj. Ko bi me ta prekleti norec le hotel poslušati, toliko težav bi bilo prihranjenih! Ampak ne, mislil je, da vse ve! Rad pa bi, da bi teologi naposled le spoznali, da ne kaznujem Adama in njegovih potomcev za to dejanje jaz, temveč da je ta sadež že sam po sebi strupen in da njegovi učinki žal trajajo nešteto rodov.
In zdaj moram zares vzeti slovo. Resnično upam, da bo najin pretres razkropil nekaj tvoje nravstvene morbidnosti in jo zamenjal z naravnejšim gledanjem. Zapomni si tudi čarobno lepe besede, ki sem jih nekoč izrekel skozi Lao-tsejeva usta, ko sem pograjal Konfucija zavoljo njegovega moraliziranja:
Vse to govorjenje o dobroti in dolžnosti, vsa ta nenehna zbadanja vznemirjajo in vzdražijo poslušalca – rajši pretuhtaj, kako da Nebo in Zemlja ohranjata svoj večni tek, sonce in mesec svojo luč, zvezde svojo razvrstitev, ptice in laznina svoje trope, drevje in grmičevje svoje rastišče. In tudi to se nauči, da boš vodil svoje korake z Notranjo močjo, da boš sledil teku, kakor ga Narava postavlja; in kmalu se ti ne bo več treba mučiti naokrog in razglašati dobroto in dolžnost… Labodu ni potrebna dnevna kopel, da bi ostal bel.
SMRTNIK: Vse kaže, da si privržen vzhodni filozofiji!
BOG: Oh, sploh ne! Nekatere izmed mojih najsijajnejših misli so vzcvetele iz tvoje rodne ameriške prsti. Recimo, nikoli nisem bolj posrečeno izrazil svojega pojmovanja »dolžnosti« kot skozi misli Walta Whitmana:
Ničesar ne dajem iz dolžnosti.
Kar drugi dajejo iz dolžnosti, dajem jaz iz živega nagiba.

Hvala, Jaka, za to branje.

“Tale Bog” precej podobno razmišlja kot “Walschev Bog”. Odkod si to pobral?

Hvala Jaka! Res, da je dolgo, ja pa tudi na moč zanimivo.
lp
Angel*