Na balet so jo vpisali zato, da je laže uresničila dedovano željo po umetniškem izražanju. Že ko je obula copate, se je počutila izjemno vitko – počasi je odstopicala v telovadnico, kjer so bila postavljena velika ogledala, pred katerimi je vadila težke kombinacije korakov in privzdigovala svojo polno meščansko glavo. S to gesto je dajala vedeti o svojem poreklu vsakomur, ki jo je skušal prestaviti v trdo resničnost, hotela je nekako reči: moj oče je imeniten možakar, doktor znanosti, arhitekt, univerzitetni predavatelj, on vas prekaša v vsakem pogledu, on že ve, kaj je zame dobro, moja mati, četudi ne zasluži pol toliko kot oče, pa je potomka nemških priseljencev in vrhunska pianistka. Dres, ki ga je nosila, ji je oprijel tanka, drobcena stegna in celotno anoreksično telo, posebej pa je poudaril njeno nerazvito, napeto, predpubertetniško zadnjico. Prehranjevati se je morala pazljivo, da ne bi prekoračila dovoljenih kalorij, v nasprotnem primeru bi njena postava bila primernejša za treniranje juda, tega pa ni hotela niti sama niti starši, ki so prezirali proletarske športe. Doma je vadila ob spremljavi hreščečih zvokov starega gramofona in včasih celo ob ritmih nacističnih koračnic. Več kot tisoč krhkih plošč na oseminsedemdeset obratov je bilo shranjenih v vlažni kletni sobi, ki je bila nekakšen družinski arhiv. Na policah so bile razstavljene ročne lutke, ruske babuške, tujejezične knjige, pipe, razglednice iz začetka stoletja in uokvirjene slike prasorodnikov. Tujejezičnih knjig ni bral nihče, a so bile pomemben okras, zlasti tiste z zlatimi obrobami. V Brockhausovi enciklopediji iz leta 1943 je bila ob zemljevidu Nemčije sprešana štiriperesna deteljica. Do zapuščine prednikov je imela družina spoštljiv odnos in je ne bi prodala za noben denar.
Ko je dopolnila petnajst let, so si starši pričeli beliti glavo z vprašanjem, na katero srednjo šolo naj jo vpišejo. Ponekod je bilo preveč proletariata, nekateri programi premalo zahtevni, nekatere šole preveč oddaljene od mestnega središča. Oče je odšel na pogajanja k mnogim ravnateljem in jih izprašal o vsem mogočem, celo o kvaliteti ogrevanja garderobnih prostorov in čistoči na ženskih straniščih. Ponudba je bila pravzaprav pičla, a vendar so se naposled odločili za družboslovno gimnazijo na Poljanski cesti, dovolj svobodomiselno, a hkrati konzervativno in k humanizmu ter jezikoslovju usmerjeno šolo. Trdo se je pripravljala in učila, delala vsak dan po šest ur domačo nalogo, se učila na pamet latinske in španske sklanjatve, samoiniciativno zahajala v raznovrstne knjižnice, kjer so ji postregli z dodatnim gradivom. Imela je neverjetno sposobnost memoriranja. Vase je spravila toliko podatkov, da če si jo zbudil sredi noči in vprašal, kaj je lirika, je brž rekla:
»Lirika je poleg epike in dramatike ena temeljnih literarnih vrst. Pogosto je pojmovana kot osrednja forma, ker je najmočneje določena z jezikom, najbolj neposredna v svoji izjavnosti in v razmerju do predmeta. Po splošno razširjenem pojmovanju, ki je nastalo v romantiki, je lirika izrazito subjektivna, izraz čustev in razpoloženj nekega ‘jaza’, vendar se v strožjih formah subjekt umakne samemu predmetu, temi, vsebinskim in formalnim zahtevam zvrsti.«
In liriko je imela nadvse rada, tako zelo, da je že v prvem letniku začela po predalih elitnega pohištva skrivati svoje prve pesniške poskuse. Njen oče, vpliven Ljubljančan, je poznal veliko slovenskih pesnikov osebno. Ko je učiteljica nekoč brala artistično stvaritev našega slavnega poeta Petra Popka, je Nadja samo zamahnila z roko in zavzdihnila:
»Oh, Peter Popek, ta pijanček, dajte no! Moj oče ga pozna.«
»Kaj res?« se je navdušila učiteljica. »No, Nadja, pripravi do ponedeljka referat o njegovi poeziji.«
In Nadja je naročila služkinji, naj ji prinese iz knjižnice vse od Petra Popka, in se z natančno študioznostjo poglobila v pisanje referata. Dobro je pretehtala vsako misel, preden je iz nje naredila filozofsko dovršeni stavek. Ko je sredi tedna Popek slučajno prišel na obisk k očetu, ga je prosila za krajši intervju, on pa je rade volje privolil, saj je bila zaradi pozne ure Nadja že v pižami, ki ni bila navadna pižama, temveč umazano bela, na srebrne gumbe odpenjajoča, meščansko svilena spalna srajca. Sprva je bila komunikacija sproščeno gladka in pogledi slinastega starca na dekletce simpatični, po nekaj kozarčkih – Popkovih seveda – pa so se stvari pričele zapletati. V vprašanjih je mlado čudežno dekle uporabljalo težke tujke, ki jih je prvič slišal celo sloviti Popek. Bil je v resni zadregi, saj ni vedel, kako naj odgovori na njeno vprašanje o mitološkem dojemanju metafizike, zato je raje srknil nekaj decilitrov žganja in bil z mislimi odsoten. Rekel je samo:
»Nga, nga, tut lula.«
Nadja se je vljudno zahvalila za pogovor, se poslovila, odšla v posteljo, Popka pa so morali hišni sluge odnesti skozi ornamentalna vrata naravnost v taksi.
Balet je opustila, ker zanj ni več imela primerne postave – puberteta je pustila svoje sledi. Ne sicer takšnih, da bi kdo trdil, da je debela, le malce se je razširila v boke, čez prsi in v pleča – postala je ravno toliko ženstvena, da bi si jo težko kdor koli zamišljal kot balerino na odru Bolšoj teatra. Ambiciozna, kot je bila, je morala vsako stvar obvladati do popolnosti. Zanjo je bilo polovičarstvo nesprejemljivo. Met baletnih copatkov v kot je bil boleč, toda hitro se je naučila kompenzirati. Njena velika ljubezen so postali tuji jeziki. Poleg angleščine, nemščine, španščine in latinščine se je ljubiteljsko učila še francoščino in je »parlevuzirala« že po nekaj lekcijah. Najprej je dvakrat tedensko zahajala v zasebno šolo, sčasoma pa se ji ni več ljubilo in tudi s svojim znanjem in kompliciranimi vprašanji je toliko prekašala sošolce, da je njena navzočnost postala moteča, zato so najeli domačega učitelja, ki je prihajal petkrat tedensko. Francoska kultura je bila v očeh staršev tradicionalno čislana, že njen ded se je v starojugoslovanski šoli učil tega jezika in je še vedno znal reči, da je pozabil šolski zvezek, kar je zvenelo nekako takole:
»Žeblijé monkajé.«
Senilen, sklerozen in gluh, je Nadji vsakič, ko jo je srečal, zahrkal ta stavek in jo rahlo popljuval. In ko so nekoč na skupnem družabnem popoldnevu gledali po televiziji francoski film, je ded vzkliknil:
»Poglej te otroke, Nadja! Tako majhni so, a že tako dobro govorijo francosko!«
Resnično, cela družina se je ob omenjanju besede Francija nostalgično raznežila. Mati je oboževala šansone, Serga Gainsburga in njegovo Le poinçonneur des Lilas, še najbolj pa se je vznemirila, ko je slišala Adamovo Vivre; zaprla je oči in se predala pevčevemu satanskemu glasu. Oče je od služinčadi zahteval, da je v trgovinah kupovala poltrde francoske sire namesto slovensko trdih ali topljenih. Bili so vsaj desetkrat dražji, a zato toliko okusnejši, plesnivo dišeči po potnih, gljivičnih nogah francoskega kmeta z baretko. Na počitnice so večkrat z letalom odšli v Provanso, kjer so se lahko nadihali svežega zraka, naužili kulinaričnih posebnosti in odličnega vina ali celo balinali z domačini in se pri tem smejali.
Ko se je Nadja primerjala s svojimi sošolci, je ugotovila, da se od njih močno razlikuje, ne zgolj po poreklu, temveč tudi po zrelosti. Inteligenčni količnik, ki si ga je izmerila, je znašal sto osemdeset, in na to je bila ponosna, zato je na marsikoga gledala zviška, zlasti na fante, o katerih ni imela dobrega mnenja, ker so se obnašali prostaško. Alergična je bila na njihove vulgarne izpade in zato jih je večkrat zbodla s kako učeno filozofsko trditvijo, ki je niso razumeli, zmerjala jih je na primer z ginekofobi. Nekoč so se s prijateljicami pogovarjale o svojem otroštvu in Nadja je rekla:
»Jaz sem bila zelo zanimiv otrok. Že pri treh letih sem tekoče brala, govorila tri jezike in na klavir igrala Beethovnove sonate. Pri petih sem prvič spoznala Lacanovo teorijo in nanjo prisegam še danes. Ko so prišli na obisk sorodniki, sem jim deklamirala Rilkejeve pesmi v originalu. Vsi so me občudovali. Medtem ko so druge deklice skakale gumintvist, sem jaz hodila z mamo v Kinoteko gledat ciklus češkega filma. In slikala sem tudi, predvsem oljnate abstrakcije, ki jih imam še danes uokvirjene in obešene v dnevni sobi. Marsikdo, ki nas obišče, se vpraša, kateri znani slikar je to naslikal. Joj, res sem bila zelo zanimiv otrok.«
Spomladi je šola organizirala poučno ekskurzijo po slovenskem podeželju. Nadjin oče se je prej osebno pogovoril z ravnateljem, ki mu je zagotovil, da bo vse potekalo na najvišjem možnem nivoju: pitje alkohola strogo prepovedano, fantje in punce ločeni med sabo v avtobusu, kmetije, ki jih bodo obiskali, neoporečne in veterinarsko nadzorovane. Šele po pogovoru se je toliko pomiril, da je podpisal posebno izjavo, s katero je dovolil hčerki, da pojde na ekskurzijo, kljub temu pa jo je pred odhodom opozoril na številne nevšečnosti, ki bi se ji utegnile pripetiti. Razložil ji je, kako mora ravnati v primeru nesreče, kako naj razbije steklo s posebnim kladivcem, kako naj si povije prst, če se ureže. Naročil ji je, da ga vsake tri ure pokliče, da bo vedel, da je z njo vse v redu in ga ne bo skrbelo.
Čakajoč na avtobuse, so se dijaki zbrali zgodaj zjutraj na Kongresnem trgu. V Nadjinem razredu so prevladovala dekleta, kajti to je bil jezikoslovno usmerjen program, vemo pa, da ženske izgovorijo v eni minuti trikrat več besed kot moški – in če izhajamo iz tega dejstva, lahko ugotovimo, zakaj ni bilo enakovrednega vpisa glede na spol in so v razredu obstajali le trije rahlo feminilni fantje. V avtobusu so morali lulčkoidneži sedeti na zadnjih sedežih, da je bila izpolnjena zahteva po ločitvi spolov. Nadja je sedela spredaj, ker je lahko le tam natančno slišala branje referatov, saj je hotela ujeti vsak fonem, ki je ušel skozi usta bralk. Zapisovala si je povzetke v srebrno beležko, darilo babice Helge. Čeprav učitelji tega niso izrecno zahtevali, je to počela samoiniciativno, odgovorno, zrelo, bila je toliko odrasla, da so jo podrobnosti našega ruralnega vsakdana celo zanimale. Visoke gore, ki jih je uzrla skozi avtobusno okno, so jo spominjale na smučanje v švicarskih Alpah, toda tam so bili snežnobeli vršaci veliko mogočnejši in lepši, vse je bilo monumentalnejše. Tudi ceste so v Švici boljše, je razmišljala med premetavanjem in vožnjo po globokih asfaltnih luknjah.
Največ časa je bilo namenjenega ogledu tipično gorenjske kmetije. Ustavili so se na goveji farmi, da bi spoznali ukvarjanje z mlečno živinorejo. Zaudarjalo je po kravjekih, kar je mestna dekleta silovito pretreslo in so si šokirane hitele mašiti nosove, zgražajoč se spričo ostudnega vonja. Kmetica-gospodarica jih je mirila z razlago, da vdihavanje blagodejno vpliva na njihove sinuse, vendar se mlade dame niso menile za zdravilne učinke – iz njihovih ust so prihajale besede, kot so fej, bljak in bljek. Ena od dijakinj je po pomoti stopila v svež kravjek in prestrašeno kričala, da jo je morala učiteljica nakrmiti s pomirjevalnimi tabletami, Nadja pa si je belo cvetlično oblekico zamazala s šmirom, ko je lezla na traktor znamke Zetor, in si jo povrh vsega še natrgala pri strani krilca, ker je z njim oplazila ostra traktorska vratca. Po ogledu univerzalne nakladalno-razkladalne prikolice, cevastega plastičnega silosa, bobenskega namakalnika, tristranskega prekucnika, priključnega pobirala in zunanjega krmišča so dijaki spoznali, kako poteka računalniško vodena molža mleka. Šef molže je bil gospodaričin mož Francelj, ki se je kolikor toliko spoznal na računalništvo. Povedal je, da v Windowsih obstaja program Cows in the House 5.0, ki je izpopolnjena različica verzije Milking Project 3.0 in omogoča nadzorovano molžo. Kravam se na vimena natakne električne molzne stroje, ki so povezani z računalnikom, v katerem lahko uravnavamo čas, intenzivnost in količino molže.
»Če nastavimo na prvo stopnjo, potem molze počasi, kot lahko vidite zdajle,« je rekel Francelj in demonstriral. »Če nastavimo na deveto stopnjo, kar sicer ni priporočljivo, pa se zgodi tole.«
Naprava je začela molsti skorajda s svetlobno hitrostjo in krava je postajala živčna in zmedena, oči so se ji povečale, kot da bi zblaznela, njena vimena so bila potegovana s takšno silo, da jo je kar vleklo k tlom. K sreči je Francelj kmalu prenehal z demonstracijo in si je krava lahko opomogla. Na vprašanje, kje se kupi ta program se je ponosno pohvalil, da ima piratsko kopijo, ki jo je dobil za pičlih tri tisoč tolarjev pri sosedu Benotu, sicer pa je tak program v izvirni različici vreden tri tisoč petsto ameriških zelencev. Potem je dodal, da ima na razpolago še veliko drugih računalniških programov, od iger, slovarjev do enciklopedij, in jih lahko tudi sam zapeče; prinesel je celo katalog in ga razdelil med dijakinje, če bi slučajno kaj kupovale.
»Saj razumete,« je rekel Francelj, »od kmetijstva človek danes ne more živeti.«
Kmetija se ni ukvarjala samo z mlečno živinorejo, v svinjskem hlevu so imeli še približno sto prašičev, ki so jih pitali s kostno moko. Prihodnost prascev ni bila svetleča, prej ali slej so postali tako rejeni, da so morali pod Franceljev nož. Bile so to prvovrstne koline, iz katerih so nastajale okusne krvavice. Dijakom je bil natančno razložen postopek klanja, zvedeli so celo, kje izdelujejo tako imenovane »špile«, to je tisti košček lesa, ki se ga vtakne skozi krvavico zato, da spoji dva konca črev med sabo in ju skup drži. Nadja je bila zgrožena in postajalo ji je slabo. Bila je namreč vegetarjanka že štiri leta, in sicer zaradi svojega filozofsko-religioznega prepričanja. Nekateri izberejo vegetarijanstvo zaradi zdravja, znano je namreč, da se rastlinska hrana lažje prebavi, Nadja se je zanj odločila zato, ker so se ji uboge živali smilile in ker so vzhodnjaška verstva priporočala ignoriranje mesnatih sestavin. Nadja, izobražena razočaranka nad krščanstvom in navdušenka nad harekrišno, budizmom in vsem ostalim, kar sodi zraven (od jogističnih knjig, harerama sendvičov do indijskih dišečih palčk), je bila torej velika nasprotnica pobijanja živali v sorazmerju do velikosti živali – večja ko je bila, bolj se ji je smilila. Ob pogledu na damsko krzno se je v njej sprostilo čustvo neizmernega besa – čeprav je sama nosila usnjeno obutev in tuintam pokončala nadležnega komarja, ki ji je frčal nad meščansko glavo, da ni mogla kulturno zaspati.
Dijaki so od gospodarice dobili pet dni stare obložene kruhke s suho salamo, ocvirke, zasko in malinovec, vendar se ponujenega nihče ni pritaknil, tako da je bila kmetica vidno užaljena.
»Na, tlele mate mal za pojužnat, da naute tolk lačn,« jim je zaman hotela vsiliti lastno kulinarično estetiko.
Nadja je medtem skupaj z dvema sošolkama odšla na sprehod po bližnji okolici. Kozolci, potočki, kravjeki, sončece, vaške potke, travniki – celo všeč jim je bila okolica, čeprav so imele izbirčen, prefinjeno izdelan meščanski okus, kateremu je bila bolj po godu urbanizirana arhitektura. Ko so se vračale s sprehoda, so se prej še za nekaj trenutkov zadržale pred hlevom, kjer so zagledale zelo debelega človeka, po Nadjini pikri oceni tehtajočega vsaj sto kilogramov, čeprav v višino ni meril več kot meter petinsedemdeset. Takega grdega debeluharja v mestu zlepa ne vidiš, so si mislile dekleta, tako ogromen trebuh ima bržkone zaradi zaske in krvavic. Ta močna in mogočna osebnost je bil pravzaprav domači kmečki sin Lovro, ki je moral pomagati staršem na kmetiji. Pozornosti ni pritegnil le spričo svoje debelosti, temveč tudi zaradi nenavadnega opravila, v roki je namreč držal posebno viličasto pripravo, s katero je nabadal hlevski gnoj in ga metal v jamo. Nekaj časa so ga nemo opazovale in ugibale o smislu tega početja, toda ko jih je opazil in prenehal z nabadanjem ter v njih buljil kot trapasto kljuse, je dekletom postalo nerodno in so vanj nehale strmeti. Približale so se mu, ga pozdravile, Nadja pa ga je vprašala:
»Oprostite, bi bili tako prijazni in nam pojasnili kaj trenutno žene vašo izjemno eksistenco, da se zadržuje pri tem absurdnem opravilu?«
V tla je zapičil umazane vile, se nanje naslonil, rahlo namrščil obrvi zaradi sonca in glasno rekel:
»Jaz sem Lovro in gnoj kidam, ejga, kuga je zdej, babe, a boste delale al filozofirale?«
»Oprostite, ne razumemo vas, ali lahko poveste po slovensko?« je vljudno vprašala Nadja.
»Na tle maš vile, pa delej, a ne? Kuga pa!« je rekel Lovro in ji ponudil vile.
»Veste, ne bi si rada umazala rok.« se je izmikala Nadja.
»Ha ha, mestna škricmanka!« se je zarežal Lovro. »Tem tolk žvajznu, de tri dni nauš zase vedva.«
Zdrznile so mladenke ob besedah mladega prostaka Lovrota, prezirljivo so ga ošinile z ostrimi očmi, se užaljeno namrgodile in odšle izpred hleva.
Z avtobusom so se končno odpeljali domov. Tablo ob cesti, ki je označevala območje našega glavnega mesta, so sprejeli z olajšanjem, saj so vedeli, da so se spet vrnili v civilizirani svet, v katerem so se počutili tako svobodne in izobražene. Srečna sem, da sem se rodila v Ljubljani. Kako nehumano bi bilo živeti na vasi, je razmišljala Nadja.
V glavnem mestu so potekale kulturne prireditve, kakršnih je bilo drugod po Sloveniji malo. Galerije, razstavni paviljoni, koncerti, gledališče, kino, opera – vse to so bile civilizacijske pridobitve, ki so meščanom omogočale, da so živeli polnovredno življenje. Ljubljana je dihala s svojim prebivalstvom in mu dajala največ, kot mu je lahko ponudila glede na svoje tranzicijske zmožnosti. Zato je bilo logično in še najbolj smiselno, da se je večina kulturnih subvencij prelila v občinsko blagajno. Kajti tam niso živeli navadni državljani, temveč nadljudje. Ti nadljudje so hoteli svojim otrokom zagotoviti boljšo prihodnost, kot so jo bili deležni sami, ko so trpeli v totalitarnosti. Skušali so doseči, da se bodo njihovi otroci reinkarnirali v meščane, kajti ta naziv je v času političnega zatiranja močno zbledel. Zato je bilo treba sprejeti novo miselnost – delovati je bilo potrebno v skladu z novo, tržno logiko po načelu: kolikor bom v svojega otroka vložil, toliko modrosti bo posedoval v prihodnosti. Ne samo Nadjini, tudi drugi starši so svoje otroke vpisovali na različne tečaje, likovne, pesniške delavnice, plačevali so jim drage domače učitelje klavirja, vpisovali so jih v šole duhovnosti, kjer so se lahko ponovno vzljubili religijo, saj so izvorno krščansko zasovražili, ker se je Cerkev preveč vmešavala v politiko, o čemer so poročali vsi pomembnejši slovenski mediji. Učitelji so dijake ves čas opozarjala na krščansko nevarnost enoumja in z njimi so se v veliki večini strinjali celo tisti dijaki, ki so sami nekoč hodili k verouku. Cerkvenim možem so očitali hinavščino in denar, zaplojevanje otrok in homoseksualnost, oblastiželjnost in zlaganost, skratka dvojno moralo naj bi imeli ravno tisti, ki naj bi poosebljali dobroto.
»Najbolj ironično pri vsem skupaj je to, da so danes najbolj pošteni prav nekdanji komunisti,« je večkrat dejal Nadjin oče, doktor znanosti, arhitekt, kustos muzeja in univerzitetni predavatelj.
Na začetku četrtega letnika je Nadjina največja strast postal džez, ameriška glasbena zvrst, ki so jo afriški priseljenci igrali z evropskimi inštrumenti. Posvečala se mu je noč in dan, študiozno je brala džezovske študije, vso žepnino zapravila za kupovanje zgoščenk. Zaspala je lahko edino ob plošči Milesa Davisa. To je bil glasbenik, ki je imel minimalistično umetniško vizijo, kot je lahko prebrala v njegovi biografiji, dejansko pa je bilo njegovo pihanje bolj podobno v umobolnici živečim avantgardističnim umetnikom. Poleg njega je ljubila še Davida Brubecka, Dizzieja Gilespija, Charlija Parkerja in Johna Coltrana. Znala je ceniti moč njihove improvizacije. Ko je prisluhnila, je prisluhnila s srcem in dušo, vsa je bila predana čarobno nasičenim zvokom. Najbolj jo je privlačil Parkerjev saksofon, zato je sčasoma sklenila, da se ta inštrument začne sama učiti in si poišče zasebnega učitelja. Po Freudu je bil saksofon dejansko falus in je bil ženskam še posebej ljub. Igranje nanj so nekateri psihologi primerjali z oralnim seksom, a kljub temu je Nadjin na spolnost konzervativno gledajoči oče radodarno segel globoko v svoj razkošni žep in ji za osemnajsti rojstni dan kupil zlat saksofon. Sprva ni iz njega znala izvabiti niti enega samega normalnega tona, toda ker je bila intelektualno dojemljiva, z drugimi besedami talentirana, se je napredek pojavil kmalu. Z učiteljem Tonetom, prvim slovenskim saksofonistom, ki ga za dober denar ni bilo sram delati z začetniki, sta preigravala vse težje lekcije. Po par mesecih je znala poleg diatonične tudi bluesovsko in lestvico harmoničnega mola. Vadila je tipično kadenco dva-pet-ena, natančno je vedela, na kateri stopnji se ločita dur in mol, namreč mol je zgolj šesta stopnja dura, vendar odvisno, kajti mol se na peti stopnji meša s harmonično lestvico, in sicer zato, ker imamo v dominantnem akordu veliko terco, kvinto in malo septimo. Na Nadjino vprašanje, zakaj se včasih uporabljajo toni, ki niso v lestvici, je Tone strokovno odgovoril, da gre za tako imenovane »prehodne tone«, vendar imamo mnogokrat opraviti z običajno modulacijo, tako da je to lahko zavajajoče. Veliko časa sta posvečala tudi harmoniji, navsezadnje sta imela kar nekaj vaj s klavirjem, ki ga je Nadja obvladala že od prej, vendar bolj v klasičnem slogu, bil pa je to izjemno primeren inštrument, na katerem je lahko spoznala na stotine akordov, o katerih ni prej še nikoli slišala.
Po Ljubljani je bilo kar nekaj klubov, kjer se je džeziralo, in s prijateljicami je večkrat obiskala kakšen koncert ali jam-session. Pri poslušanju slovenskih izvajalcev niti ni toliko uživala, kolikor je zavistno opazovala privilegirane glasbenike, ki so svoja telesa lahko prinesli na oder in jih izpostavili pogledom osebkov, ki so bili njihovi zvesti ljubitelji. Po vsaki skladbi – kaj po skladbi, celo po vsakem, še tako kratkem solu – so bili ustvarjalci deležni gromko-iskrenega aplavza. Občutek zavidanja se je poglobil, naraščala je vznemirjenost, povečevala se je prikrita togota, vrela je iz njenih ambicioznih prsi, v glavi ji je brbotalo in šumelo, potekalo je sproščanje slavoželjnega hormona. Zelena v obraz se je pred prijateljicami pretvarjala, da uživa, modrovala je in se nasmihala, češ da sama največ ve o vsem skupaj, da je nad vsemi s svojo intelektualno faco, ki jo bo prej ali slej razočarana povesila, kakor bo tudi vrgla svoj predragi saks v kot, da se bo vdrla dragocena, zlato lesketajoča se pločevina. Točno to se bo zgodilo, če ne bo prej ali slej nekaj ukrenila. Treba je narediti nekaj iz sebe, je razmišljala Nadja, dovolj je pasivne vloge, preveč sem sposobna, da bi zapravljala svoj talent.
In zgodilo se je, da so v enega od ljubljanskih nočnih klubov prišli igrat slavni Gustav jazz band, najboljši slovenski amaterski džez ansambel, iz Kranja doma, ki so ime dobili po madžarskem risanem filmu, iz katerega so vzeli osnovno temo in jo igrali kot uvodno špico. Postavili so ozvočenje, uglasili instrumente, pokadili cigarete. Nadja je zbrala pogum, samozavestno pristopila k kitaristu – šefu ansambla in mu vljudno razložila:
»Veste, tudi sama igram. Saksofon. Že eno leto. Rada bi poskusila z vami. Zaigrali bomo Au Privave. Tukaj so note.«
Še preden ji je kitarist uspel odreči, je že stala na odru in se priklanjala, občinstvo pa ji je navdušeno ploskalo. Četudi bi jo kitarist hotel odgnati, bi to težko storil, saj je publika naravnost zahtevala Nadjin nastop, če ne zaradi česa drugega, prav gotovo zaradi dekoltirane, lahkotno poletne oblekice, iz katere so kipele povprečno velikim grenivkam podobne prsi. Obliko jim je zagotovo dala tudi neumorna vadba saksofona, to strastno pihanje in napenjanje, ki je zaposlilo pljuča in mišice nad njimi. Nadja je ansamblu z znakom tri štiri pokazala, naj začnejo, in skladba se je pričela z dobro znano temo. Charlie Parker, Au privave. Stari džezovski mački so znali na pamet to melodijo in si jo brundali med njeno izvedbo, dasiravno ni bila enostavna, temveč prava znanost lestvičnih pristopov. Nadja ni igrala slabo, nasprotno, bila je naravnost odlična, fenomenalna, sijoča, cvetela je vsa žametna v soju žarometov, videti je že bilo, da bo zasenčila vse, kar je dotlej igralo na tem klubskem odru. Toda ko naj bi napočila njena improvizacija, jo je popadla trema. Njeno pihanje ni bilo več tako silovito, vse se je zapletalo, nesamozavestno pritiskanje je pustilo sledi na zvoku, ki je bil v določenih trenutkih prav sramoten. Kljub temu je poslušalstvo ni izžvižgalo, še naprej so jo spodbujali, da je kar zardevala od ugodja. Vmesne, njej namenjene aplavze je doživljala močneje kot prave orgazme. Končno je bila uresničena njena velika želja, da se sama poskusi v džezu, izpolnjeni so bili njeni cilji, čeprav le za en sam večer, odtlej ni bila samo navadna, nedejavna poslušalka, temveč aktivna izvajalka, ki jo ljubi občinstvo. Bila je zvezda večera, atrakcija, popestritev dolgočasne monotonosti, ki so jo nudili Gustavi. Zato je bil ta večer v znamenju Nadje. Ni se končal z eno samo skladbo, zaigrala jih je še pet. Vrhunec je bil, ko je odložila saksofon in pela Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Koketno se je spogledovala z občinstvom in se mu predajala s čokoladnim glasom zamorke, za konec jim je poslala poljubček in zapustila oder. Tako se je svečano zaključil njen džezovski prvenec – edinec, drgetala je, drgetala od sreče in zadovoljstva še dolgo, dolgo potem.
Spomladanski predvpis na fakluteto se je pričel v zmedenem duhu. Dijaki so modrovali, se izmišljevali, zasanjano gledali v nebo in zvezde, tuhtali, ugibali, metali kocko. Nekateri niti niso vedeli, ali bodo dokončali letnik in opravili maturo. Za Nadjo to ni bil problem, vendar ni bila še dokončno odločena, kam naj se vpiše. Nihala je med španščino, sociologijo in kulturologijo. Maturantskih točk je imela toliko, da bi lahko odšla kamor koli, toda njo so zanimali predvsem neperspektivni študiji. Najambicioznejša dekleta so drla na pravo, ekonomijo, medicino, le tam so videla možnosti za dobro službo in plačilo. Vendar je Nadjo kot pravo aristokratinjo bolj privlačil užitek ob študiju in delu, kot da bi gledala na zaslužek. Naposled se je odločila za kulturologijo. Fenomen kluture jo je vznemirjal, kulturološko življenje do smrti se ji ni zdelo dolgočasno, temveč izziv, ki je vreden odrekanja. Raziskovati je hotela pojave, kot so postmodernizem, trivialnost, urbana kultura. Prostora na fakulteti je bilo kar za šestdeset študentov. Po svoje je bilo vprašanje, čemu država potrebuje toliko kulturologov, povsem na mestu, po drugi strani je za mali narod lahko le kultura tista odrešilna bitka, ki mu omogoča, da preživi in se definira v raznobarvnem evropskem prostoru. Kulturizirati kulturo, kulturološko gledano, v samem pojmu kulturnosti, gledati kulturne oddaje, kulturno kroniko in se kluturno obnašati, kultura, naša kultura je edinstvena in on je naš kulturonosec, ker se kulturniško obnaša – to so bile besede, ki so jo vzburjale na povsem erotičen način, čeprav ni točno vedela, zakaj. Je že bila tako vzgojena – kulturno namreč – da je bila osveščena in je to nosila v svoji podzavesti.
Na predavanjih je vedno sedela v prvi vrsti in pogosto postavljala zapletena vprašanja. Profesorji so jo takoj opazili, vtisnila se jim je v spomin s svojo angažirano pojavo. Večkrat je prišla v njihov kabinet in jim govorila, kako je v strokovnih revijah brala njihove razprave, oni pa so se vljudno smehljali in kimali. Najboljše odnose je vzpostavila z mladim asistentom Romanom Petelinščkom. Ujela sta se v svetovnonazorskih vprašanjih, bila sta podobno misleča, zaničevala sta vzvišenost, patetiko, duhovščino, oboževala Lacana in Freuda. Nadja je cenila Petelinščkovo strokovnost in nepristranskost, še posebej, ko ji je govoril, kako je talentirana in inteligentna, da je potencialna kandidatka za podiplomski študij v Ameriki, da magisterij sploh ni vprašljiv, če bo le imela dovolj volje in ambicij. Vse to je Nadja imela, kajti ni hotela biti navadna študentka, iz sebe je hotela ustvariti največ, četudi bi se morala noč in dan študiozno potapljati v knjige. Volja in trma sta bili njeni odliki. Če se je v določeno stvar zapičila, jo je do potankosti obdelala. Nekateri so se zato, da bi študirali, odrekali mnogim užitkom – zabavi, športu, prijateljevanju, ljubezni, Nadja se ni odrekala ničemur. Študij je bil zanjo največji užitek. Brati Lacanove Štiri temeljne koncepte psihoanalize in si iz njih izpisovati najgloblje misli, brati Freudove razprave o teoriji seksualnosti, je sploh obstajalo kaj lepšega? Zanjo ne. Svoje zapiske s predavanj je čuvala zase, nikoli jih ni nikomur posodila, zato so jo sošolke sovražile. Eno od prosilk je zavrnila z naslednjimi besedami:
»Oh, dragica, nekoč sem zapiske posodila najboljši prijateljici, vendar so ji ponesreči padli v blato. Kupila mi je nov zvezek, toda kaj bo meni nov zvezek. Zapiski so bili uničeni. In zato ne posodim. Vem, da sem težka, vendar takšna pač sem. Imam svoje principe. Jaz sem malce čudna. Tega se zavedam.«
Z asistentom Petelinščkom sta po predavanjih hodila na kavo v bližnji lokal. To je bila simpatična oblika druženja med študenti in profesorji, namreč sedenje v lokalu in sproščeno, neobremenjeno pomenkovanje o tem in onem. Toda njuni pogovori večinoma niso bili lahkotni, temveč nadaljevanje seminarskih debat. Roman Petelinšček je bil strokovnjak za religiozna vprašanja in je iz tega področja pisal doktorat. Bil je FDV-jevski genialec, lacanovski zanesenjak, kulturološko širokorazgledana pojava, debele bukve čitajoči posebnež in še z mnogimi superlativi obdarjen ljubljanski Übermensch. Brezkompromisno in pogumno, kot se za razmišljujočega mladeniča spodobi, je večkrat zarobantil proti katoliški cerkvi. Ko sta prišla na to temo, je Nadja dobila živčni napad, kar tresla se je po telesu od razburjenja. Petelinšček pa je je kritiziral, kot je vedel in znal. S filozofskimi termini je opredeljeval staro katoliško zmoto. Avguštinovo spoznanje o sveti trojici imel za veliko laž, prav tako Marijino devištvo. V tem pogledu se je popolnoma strinjal z nemško teologinjo Uto Ranke Heinemann. Nekoč je celo nastopil v polemični televizijski oddaji Mlada inteligenca se predstavlja. Vanjo so povabili mlade talentirane intelektualce, ki so govorili o katolištvu na Slovenskem. Z vsemi nasprotniki je pomedel prav spričo svojih nedvomnih retoričnih sposobnosti, s katerimi jih je najprej zvabil v past, da so se potem ujeli v lastnem zanikanju. Ko ga je Nadja gledala na televiziji, je bila zelo ponosna, videla ga je kot heroja, ki bo ljudem pokazal pravo pot, dal novo upanje. V njenih očeh je bil substitucija Jezusa Kristusa, ne toliko kelih zveličanja kakor kruh življenja. Govoril je svojim študentom o smislu trpljenja in verjeli so mu.
»Cerkev kot institucija je v krizi,« mu je po nekem predavanju rekla Nadja. »Saj spoštujem verne, toda ne razumem, kako lahko nasedajo duhovnikom in jim dajejo denar.«
Petelinšček ji je pokazal članek v katerem je nadškof svaril pred »liberalno kulturo smrti.« Ogorčeno sta odkimavala in odhitela pisat protestni članek za rubriko Pisma bralcev. Skupaj sta ga pisala pri Petelinščku doma, skuhal je kapučino. Naslednjo soboto sta ga že brala natisnjenega v časopisu in si prikimavala s stisnjeno pestjo, ko se jima je zdelo, da sta izcimila resnico. Vse je ena sama človeška laž v božjem imenu, ljudje so zaslepljeni, ozavestiti jih je treba, prebuditi iz duhovne površnosti, da bodo znali razbrati dejanskost. Kajti dejanskost se ne giblje zunaj nas samih, temveč je vseprisotna znotraj nas, je kot absolutum bivanja, ki nas kliče, da se podajamo večnosti naproti. In vsi smo lahko verujoči, naj si verjamemo v bit ali Boga, v Budo ali nirvano, v veliki pok ali mrtvo materijo kot prvotno substanco. Tavamo in izginjamo, se razblinjamo in preobražamo, naša telesnost uhaja, toda naš duh ostaja, kajti le duh je večen. Ravno telesna smrt je tista, ki dokazuje, da razkroj duha ni mogoč.
Klen, pokončen, lep, čvrst in mišičast, razgledan mladenič je bil Roman Petelinšček. Med študijem je prejemal same desetice, čeprav je imel mnogo postranskih dejavnosti, med drugim je bil prvovrsten študentski politik. V družbi se je skušal angažirati, želel je biti dejaven, nekdo, ob katerem bodo osupnili, kjer koli se bo pojavil. Študentke so ga oboževale. Opazovale so, kako se oblači, kakšno kravato in srajco izbere, kakšen avto vozi, kako hodi, kako ziblje zadnjico po hodnikih. Bil je tako seksi in ljubljanski, da bi se mu vsaka stežka uprla. Toda on je izbral Nadjo. Povabil jo je v svojo sobo, ki je bila hladno modrikasta in prežeta s popoldansko melanholijo. Kupi papirjev so ležali na mizi in tudi po tleh, knjige so se izgubljale sredi odeje na njegovi postelji. Nanjo je sedla Nadja. Globoko je dihala, trepetala od strasti in velike želje, hrepenela je. Približeval se ji je s svojimi protikristološkimi rokami, hotel se jo je dotakniti, da jo bo prvič občutil v vsej lepoti, da jo bo navdahnil z ljubeznijo, kajti biti asistent pomeni zavedati se moči in jo pretvoriti v lepoto ljubezni. Lahko bi bil iznakaženec, spaka, grdoba, sploh ni nujno, da bi bil tako lep, kot je, a vendar bi vseeno imel to moč in sposobnost, da ji pokaže, kaj zmore do nje čutiti, on, da, on, njen lacanovski boter, mladi asistent Roman. Ljubila ga je, in postal je njen prvi fant.
To je bilo zmagoslavje vzhičenega dekleta, ki je iskalo smisel v nadčloveški sreči. To je bila preobrazba človekovega bivanja v višjo obliko. Uspešno opravljena avdicija za televizijsko voditeljico, sprehodi od ene pisarne do druge, ponujanje prevajalskih uslug, prinašanje pesmi urednikom, nastopanje v gledaliških skupinah, cepetajoči teater, impro teater, leteči teater, pantomimski teater, seminar iz formalnega debatiranja, bralni krožek, filozofski krožek, kulturološki krožek, demonstracije proti papežu zaradi zapostavljenosti žensk v katoliški cerkvi, demonstracije proti prihodu argentinskih otrok v Slovenijo, univerzitetna ekskurzija v Ameriko, banketi z medijskimi osebnosti, prisrčen sprejem pri predsedniku države, urejanje študentskega časopisa, honorarna zaposlitev na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, štipendija na Sorboni, intervjuji, poziranje fotografom, publicistični članki po revijah, znanstveni članki po revijah, radijsko napovedovanje, urednikovanje oddaje, organiziranje poletne kulturološke delavnice v Piranu, prejem študentske Prešernove nagrade, prejem nagrade za najboljši literarni prvenec, prijateljevanje z najboljšim slovenskim pevcem, prijateljevanje z najboljšim slovenskim režiserjem, prijateljevanje z najboljšo slovensko manekenko, prijateljevanje z ljubljansko županjo, prijateljevanje z deklariranimi homoseksualci, redno obiskovanje slikarskih razstav, literarnih večerov, glasbenih koncertov v filharmoniji…
Nadjin oče si je v muzeju, kjer je delal kot kustos, izposodil Plečnikove kelihe in jih doma poskušal prebarvati. Barva je ponekod zbledela, zato se mu je zdelo pametno, da jih restavrira. Na žalost je uporabil nepravi odtenek in je zadevo uničil. Za praznike je nudil gostom, da so iz njih pili, vendar so nekateri dvomili o njihovem poreklu. Pri posebnem obrtniku si je dal napraviti nočno posodo, ki je bila rekonstrukcija Plečnikovih kelihov. Pozimi je bilo stranišče slabo ogrevano, zato mu je prav prišlo, da je potrebo opravil v nočno posodo. To mu je pomenilo posebno zadoščenje, še posebej, ko je govoril, da je nočna posoda Plečnikovo delo. Na nočni omari je imel Plečnikovo sliko, in vedno, ko se je temeljito podelal, je z velikimi in otožnimi očmi pogledal mojstra in zamrmral:
»Hvala ti, Jože.«
Nadjina zgodba se je končala tam nekje sredi lanske pomladi. Pravzaprav se ni končala, še vedno poteka, toda ne več tako silovito, temveč v umirjenem ritmu. Povedal sem vam jo zato, ker imam njeno podobo nenehno pred očmi. Ravno zdaj jo krmim na Paradoksu. To je združenje, ki pomaga motenim osebam. Samo smeji se in odpira usta, ko ji z žlico tlačim hrano v tekoči obliki. Ni prenesla hudega pritiska, zlomila se je in klonila še preden je dosegla vrhunec. Že pol leta ni spregovorila besede. Ure in ure strmi v isto točko in se praska po nogi. Njena tišina govori vsem starim in mladim v poduk. Primem jo pod roko in vodim na sprehod po okoliški poti. Njena veka trza, njeno spodnjo čeljust vleče na levo, pri hoji rahlo šepa, a voljo vseeno ima. Včeraj sem jo naučil olupiti pomarančo.
Ljudje, ozrite se naokoli po Ljubljani. Proti tronadstropni, sivi zgradbi. Tam boste pri vhodu videli človeka, hitečega po stopnicah. Siva zgradba je biotehniška fakulteta. Človek pa magister Lovro, nekdaj kmečki prostak. Ali vidite prešeren nasmeh na njegovem debelušnem obrazu, čaroben lesk v njegovih očeh? Ali ste začutili njegovo neizmerno dobrosrčnost? Ob vikendih še vedno pomaga in kida gnoj na domači kmetiji. Ker smo sredi tedna, je ravno prišel oddat neke papirje. Ti papirji niso navadni papirji, temveč njegova doktorska disertacija. Za temo je izbral ginogenezo mikoriznih gliv in njihov vpliv na rast in razvoj čebule.

pohvalim!
kljub obsežnosti niti najmanj dolgočasno in vešče napisano! pohvalim!

Nice :-))

Pohvalno.