Ravnokar sem prebrala knjigo Kam grejo ptice umret,in ne morem si kaj,da ne bi napisala par vrstic.
Knjige Marinke sem zacela brati pred cca. dvema letoma,ko mi je zaradi droge umrla prijateljica,stara komaj 15.Njene knjige so cudovite,napisane po resnicnih dogodkih.Vedno me stre ko preberem njeno knjigo,potre me a tudi razjezi.Zdi se mi,da sem tako nemocna,da vsi samo gledamo kako nedolzni ljudje,predvsem mladi,ki niso nicesar storili,umirajo,se predajajo bolecini,peklu…drogi.Kako dolgo si bomo se zatiskali oci,koliko mladih bo se trebalo umreti?!Ne najdem besed…tako rada bi spremenila svet,pa sem nemocna…

Fritz-Kunc izkorišča dane teme, jih zbanalizira do onemoglosti tako, da doseže plehkost, ki jo njeni bralci iščejo v tem šundu. O drogi ne more pisati nekdo, ki je slišal nekaj zgodb o tem…Nikoli je nisem marala!

Kolikor vem sam, se je tudi njen sin drogiral – tko da ne vem, ce je cisto izmisljeno.

hja ves tale Marinka Fritz Kunc sploh ne naklada, mislim da ima ze kr nekaj izkusenj s tem….njen sin je bil tudi na drogah ja.

lp mala