Ravno berem Paasilinnovo Die Rache des glücklichen Mannes (recimo Maščevanje srečnega moškega) in ne vem, kaj naj si mislim.

Romanček ima eno tako “novinarsko” zgodbo, dogaja se kup “dokumentarnih” stvari, in to je vse skupaj še kar. Po drugi strani pa sem pretresen, v kakšnem kmečkem jeziku je roman napisan, kako preprosti, suhi in neiznajdljivi so opisi situacij.

V slovenščini je kar nekaj Paasilinnovih knjig – ste bili zadovoljni z njim? Se ga splača še brati?

Evo, Toro, še ena tema, o kateri imava podobno mnenje. Po mojem je Paasilinna sicer luštkan za prebrat, ni pa ne pretirano smešen ne pretirano globok. Mislim, da je (vsaj pri nas) malo precenjen.

Oja, hvala za potrditev, da (še) nisem čisto zmešan.

Mogoče pa res imava podoben okus – a je skrivnost, kaj bereš zadnje čase?

Jaz sem recimo zelo užival v lanskem bookerju Life of Pi (Yann Martel), Atonement (Ian McEwan) se mi je zdel zelo soliden, rad imam recimo Margaret Atwood (Alias Garce, The Blind Assassin …), pa Arundhati Roy, pa skoraj vse od Rushdieja …

Tudi meni je Paasilinna prinesel razočaranje. Ker me sploh najbolj prizadene, če “nimam smisla za humor”! In ob njegovi knjigi se skorajda nisem niti nasmehnila, pa je baje tako smešna, da je nenehno izposojena. (?) Meni je bilo vse preveč nezačinjeno, za lase privlečeno, lahkotno. Poleg tega kriza moškega srednjih let (Zajčje leto), ki jo protagonist rešuje z negovanjem zajcev v gozdu, odrekanjem civilizaciji, zapustitvijo družine ter boemskim pohajkovanjem, ki je zanj nekakšno nazaj-k-naravi razodetje, nekako ni smešna, niti dovolj tragična. Tako da kakšne druge njegove niti nisem brala. Me je pa po naključju doletelo, da sem si ogledala še TV uprizoritev tega dela. Okus se ni kdovekako popravil.

Toda, če se ne motim, smo na forumu že govorili o njem in je bil všeč mnogim.

Ja, Toro, bi se kar strinjala. Margaret A. je definitivno ena mojih najljubših pisateljic (sploh Deklina zgodba), v Bogu malih stvari sem strašansko uživala, Atonement imam na čakalni listi (vrsta priporočil), edino Life of Pi mi nekako ni potegnil. Na ca. 50. strani sem ga odložila za nedoločen čas, ker mi je vse tisto dokazovanje boga nekako presedlo.

Zadnje čase so mi bili špica Jonathan Franzen (Corrections), Jackie Kay (kratke zgodbe), Zadie Smith (White Teeth), če jih naštejem le nekaj.

Aja, spomnila sem se Paasilinnine knjige, ki se mi je dejansko zdela smešna: Gozd obešenih lisic. Izšla je pred ca. 15 leti in je mnogo boljša od Zajčjega leta.

Se strinjam. Gozd obešenih lisic je bistveno boljša knjiga kot pa Zajčje leto. Najboljša knjiga od Paasilinne pa je zame vsekakor Rešitelj Suronnen (upam, da sem prav napisala).

Zanimivo, meni je bila pa ravno Rešitelj Surunnen brezvezna in za lase privlečena. Ni mu šlo, iz hladne Finske nekam na jug.
Zajčje leto, Gozd obešenih lisic in Tuleči mlinar pa so mi bile še kar nekako.
Mal čudne, sem mislila, pač, Skandinavija….. dolge zime, sneg, savne….drugačno življenje in tako.
Humor nekam hladen, plitev, ampak celoten vtis niti ni bil slab.
Bolj po enem kopitu, ampak, kot sem rekla, kar nekako.