Zanima me ,če je kdo prebral knjigo Slavenke Drakulič Kot da me ni

Lep pozdrav

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
Počasi pa z užitkom!

Jaz. 🙂

Slabo. Vojno dobičkarstvo, preračunano na dušebrižniško zahodno sočutje. Morda nehote, pa vendar.

mene tudi ni preveč pretresla, čeprav je zgodba takšna, da bi me lahko. ni mi všeč njen stil pisanja – preveč pust. se mi zdi, da je še najboljša v napol humornih knjigah a la kako smo preživeli komunizem in se zraven smejali…nekaj takega.

o vojni v Bosni priporočam Pričevalca Ziljhada Ključanina.

Jah seveda, doživeta realnost, ki je za pisateljico tako osebna in boleča, da o njej piše rahlo z distance, kot da se je to ne tiče, ker si ne želi biti (več) preveč prizadeta. In ob pripovedovanju te zgodbe se ji zdi jezik, ki bi stilsko pritegnil bralca, nepomemben. Važna je pač njena zgodba in s tem namenom jo je tudi napisala. Morda tudi kot zdravljenje same sebe, da to lahko vrže na papir in da ostali lahko še zraven vidijo ves absurd.

Tako sama vidim to njeno delo. Pač ni stil pompoznih ameriških vojnih knjig in filmov, ampak gola relanost, ki je tako absurdno neumna, da jo je brez zveze dopolnjevati z olepševalnimi opisi. Ker bi bili umetni in zraven ne bi pasali. In ona s svojim doživljanjem, kjer v glavnem niza dejstva, v svoje občutenje pa se raje ne spušča zelo globoko , ker verjamem, da se tudi takrat ni. Meni se zdi logično, da ob takih zadevah lahko v trenutku postaneš čustveni invalid, če želiš preživeti.

Pa saj to ni bila njena osebna izkušnja, ravno v tem je catch. Ona je v osnovi novinarka, zato je pa njeno leposlovje bolj…no ja.

po mojem pretresljiva zgodba, še toliko bolj, ker stilsko ne zapade v razčustvovane vode. že naslov pove, da se namenoma distancira tako od sebe, kot tudi od dogajanja, saj je to edina možnost preživeti v takšni situaciji. kakršnokoli poglobljeno analiziranje zakaj, kako, čemu, … je po mojem mnenju direktna pot do norosti, saj so grozote, kakršne so se dogajale, normalnemu umu nepojmljive.

Za primerjavo o uspelosti opisa vojnih grozot priporočam Jerzyja Kosinskega Obarvano ptico ali J.G. Ballarda Imperij sonca, za bolj groteskno varianto pa Kavelj 22 Josepha Hellerja. Za povojne grozote je primerna tudi Koža Curzia Malaparteja. Vse te primerjave žal pokažejo, da je pisanje skoraj naše Slavenke bolj spis ambiciozne srednješolke. Pa tudi to, da se je literarni okus sveta sprofaniziral, saj je bila knjiga v (zahodni) tujini bolj uspešna kot pri nas.

Hvala za vaša mnenja.Glede na to,da so mnenja
različna se bom kar usedel in jo prebral.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – Počasi pa z užitkom

No, meni pa je njen stil resnično sedel in prebrala sem skoraj vse njene v Slovenščino prevedene knjige (od Okusa po moškem, Kot da me ni, Balkan ? do Kako smo preživeli komunizem in se zraven smejali)