KOT DA ME NI
Avtorice Slavenke Drakulić.
Knjiga, ki me je zadela v dno duše. Tako blizu a vendar tako daleč je bila pred desetimi leti vojna, ki smo jo spremljali po TV, se zgražali sočustvovali z mučenimi, pobitimi, izgnanimi civilisti, a to se je dogajalo drugim…
Tokrat lahko spremljamo žensko izkušnjo te vojne tako v živo, da te spreletava srh po hrbtu. Strah, ki je v vsaki ženski prvinski – strah pred posiltvom, celo večkratnim, množičnim in kaj se zgodi v ženski, ki to preživi. In rodi otroka posiljevalca. Ker je za karkoli drugega prepozno. Ponižanje, razvrednotenje, čutiti o sebi, kot da te ni…
Kaj hudiča divja v navadnih družinskih moških in fantih, ki se spremenijo v zveri. Ne gre več za vojno proti oboroženim nasprotnikom, za zemljo za karkoli smiselnega… Kot da bi šlo za vojno proti vsem in vsaki ženski.
Je še kdo tukaj to bral?
Sem prebrala in bila šokirana, tako kot TI. Še danes razmišljam o tem in mi ne gre iz glave. Očitno vojna sproži v ljudeh nagone,vse negativne plati človeškega značaja.Zakaj? Tega , draga Tina ne vem in na to ti ne znam odgovoriti.
Dogajalo se je blizu nas , pa se o tem ni prav dosti pisalo in govorilo. Tabu??
Najbrž zato, ker ženske same niso govorile o tem. Vsi so vedeli, pa so molčali. One so se delale, da se to ni zgodilo njim. Zgleda, da je bila to neka naravna obramba? Sploh v družbi, kjer so sramoto pripisali njim, ne pa gnusnežem, ki so to storili?
In krivci so ostali nekaznovani. Danes lepo doma živijo pri ženi in otrocih in se tolažijo, da se to v vojni pač dogaja.
Ej, koliko čustveno pohabljenih ljudi živi zdaj tam v Bosni ali pa razkropljenih po vsem svetu…
Pa saj to je noro..
Hvala Janja, sem našla in prebrala, kaj ste o tej knjigi razpravljali lansko leto.
Nekatere moti distanciran slog, brez čustvenega poglabljanja (meni je bil že ta slog dovolj, da sem po branju obsedela vsa prizadeta), drugim se zdi zadeva skomercializirana, tretji predlagajo branje drugih romanov, kot primere dobrih vojnih zgodb…
No, jaz se res nisem poglabljala v obliko, ker se mi zdi že vsebina dovolj močna. Nisem želela brati še ene vojne zgodbe, pritegnil me je ženski pogled, ki bi redkokatero pustil hladno…
Sicer se moje mnenje glede te knjige ne ujema z marsikaterim od tistih, ki si jih prebrala od lani in mogoče je tudi z mano kaj narobe. Samo meni se zgodba sploh ne zdi skomercializirano napisana, temveč sem ob branju dobila tisti občutek nekega normalnega življenja, v katerega pade vojna kot nek nerealen tujek, ki je v začetku večina sploh ne dojame. In ne dojame je tudi še kasneje. In vsa ta distanca gre na račun tega, kot da je ta vojna neka iluzija. Se pravi, zgodbo sem dojela tako, da se lahko to lahko zgodi danes ali jutri vsakemu izmed nas. In v sami zgodbi nisem čutila nobenega olepšavanja ali napihovana zaradi same prodajanosti oz. z drugimi besedami – v njej ne najdem nič Hollywoodskega. Z razliko od nekaterih drugih, seveda. Imam pa sedaj za nekaj časa vojnih prigod dovolj, jih sploh nerada berem.