…mogli prebrat do konca, da se vam je bodisi uprla, vas dolgočasila, je niste razumeli,… skratka, vam ni bila toliko všeč, da bi jo (lahko) dokončali?

Npr. moja mama se še zdaj spominja, da je edina knjiga, ki je pa res ni mogla prebavit do konca, bila Gargantua in Pantagruel! :))

Ja … Tudi jokati je včasih užitek od Simmela (se mi zdi) in ne tako dolgo nazaj … Jutri v bitki misli name od Mariasa.

Me je sram, ampak Moja afrika je bila na smrt dolgočasna – pa so knjige ponavadi boljše kot filmi :).

sto let samote (sory vsem fenom)

v četrtem razredu osnovne šole sem se strahotno mučila s Pod svobodnim soncem, ampak sem jo pač morala prebrati (FBZ) in sem jo. drugače rada in veliko berem.

meni se ne zdi nič groznega, knjige ne prebrati do konca. to je ena izmed pravic bralca (kakor je zapisal Daniel Pennac v svoji knjigi Čudežno potovanje – knjiga o branju) in z njim se močno strinjam.
včasih je tudi tako, da človek ni v pravem razpoloženju za neko knjigo, zakaj bi se torej mučil. jaz sem že nič koliko knjig odložila in jih kasneje (tudi čez leta) spet vzela v roke – in prebrala brez problema. nekaterih pa nikoli.

Dnevnik Bridget Jones- sem se sicer prebila do konca, ampak mukoma…

Sto let samote…..me je sram, ampak ni in ni šlo:)

Nazadnje se spomnim samo Madame od Antonija Libera (se mi zdi, da sem prav napisala). Pa ni slaba knjiga, samo nisem bila prave volje zanjo. Prej sem ravno končala z eno moderno angleško knjigo in mi je bil preskok v poljsko okolje sredi komunizma malo preveč, očitno.
Drugače pa tudi jaz nisem ravno uživala pri Sto let samote, ampak sem jo vseeno prebrala do konca. Bolj iz trme, kot iz užitka.
Sicer pa nenehno nosim iz knjižnice domov knjige, ki jih potem ne preberem. Večinoma zato, ker nimam časa za vse.

vinetu in bridget jones – pri prvi sem zmeraj zaspala že po nekaj straneh, druga mi je bila pa zoprna, ker je babnica samo jamrala koliko kil je dobila oz. zgubila in da si mora najti kakega tipa.

…in še enkrat Sto let samote.

tudi jaz – Sto let samote – edina, kjer konca nisem videl.

Neumni beli možje- Se mi je zdelo kot da sama dejstva navaja, sploh mi je ni bilo užitek brat.

– Robinson Crusoe (v osnovni šoli),
– Gospa Bovary (v srednji šoli; edino domače branje, ki ga v svojem življenju nisem mogla prebaviti, še Cankarja pa Peklensko pomarančo sem prebrala; ne maram pač naturalizma),
– Bog majhnih stvari (kaki 2 ali 3 leta nazaj).

Kovačičevi Prišleki pa Vojna in mir (celotna verzija)

heh… npr Ivan Cankrar-Hlapci, Zločin in kazen od Dostojevskega.. ok sj to sm morala prebrat vse…sam mi je tk glupo… da je hudo..samo nakladanje… mislim prov hudoo… mogoč sm pa sam premlada za te knjige pa jh bom čez 20 let razumela 🙂

Most na Drini – I. Andrić

Veronika hoče umreti odnevemkogažeinmenitinezanima
in pa
Quo Vadis že nevemkolikokrat sem jo odložila ampak se bom prebila do konca…Nekoč…

Biblija
in
Smeri razvoja socialističnega samoupravljanja

hehehe, Moses ni prebral Biblije do konca, ta je pa najboljša! :)))

No, jaz sem se pa nekaj spravljala brat Sto let samote, pa ste mi kar malo vzeli voljo zdaj! :))) A je tako hudo?

Nisem pa prebrala Čarobne gore do konca, ampak samo zato, ker je nastala vmes prevelika pavza, tako da sem že malo pozabila in bi morala it od začetka… Bom jo pa seveda ob priliki!

ej maja,
nikar ne izgubi volje!! knjigo je vsekakor vredno prebrati. kdor je ne more, pač neha.
jaz sem jo brala pri 19.letih in mi je bila strašno všeč. samo nekje na četrtini sem si morala narisati družinsko drevo, da sem vedela, kdo je od koga oče ali brat ali sestra ali svakinja ali…… in sproti dodajala ljudi, da sem sploh imela predstavo, kako je s temi družinskimi povezavami. mogoče mi danes ne bi bila več tako všeč, kaj vem.
probaj pa vseeno!
lp
še ena maja

Mojster in Margareta od Bulgakova

Dnevnik Bridget Jones: začela brati – prelistala – zadnja dva lista prebrala (in ugotovila, da vmes nisem nič zamudila)
Štoparski vodnik po galaksiji (me je zeloo dolgočasil) začetek čudovit – potem pa veliko razočaranje
Mag (od Fowleya): dolgočasno

Lp, Ela S

Ulikses od Joycea in Dr.Živago, pa včasih kakšna, ki je preslabo prevedena – če je grd jezik, mo to preveč moti, ampak ne vem naslovov. Dnevnik Bridget Jones sem pa res z veseljem brala, pa tudi Štoparski vodnik po galaksiji. Tudi kakšno kriminalko včasih kar na tretjini pustim, če se mi preveč zakomplicira.

Z muko sem se prebijala skozi Metafiziko cevi, Dnevnik Bridget Jones in Zofijin svet in še kakšna bi se našla; trudila sem se pa ni šlo. Nobene nisem zmogla prebrati do konca, žal.
Mimogrede: kakšna se vam zdi knjiga Panika, Dese Muck? Prebrala sem jo,
kar gladko ji teče beseda, vendar je vsebina žal preplehka, pravzaprav…
no, ne bom kritizirala…

Sto let samote je dobra knjiga, mogoče nekatere moti, da kar občutiš težko, malo čudaško južnoameriško okolje. Še bolj mi je bila všeč Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal. Ampak mislim, da zelo mladim takšan dela še ne “ležijo.”