Zanimivo razmišljanje
“Osebno sem prepričan, da se stvari ne spreminjajo s časom, ampak da mišljenje Slovencev na neki način ostaja podobno. S tem, da se je vloga, ki jo je imela prej srbohrvaščina, pač prenesla na angleščino, ki je danes jezik globalnega sporazumevanja. Ne smemo pa pozabiti tudi tega, da so tisti časi in zavzemanje za slovenščino imeli politični naboj. Danes je vse skupaj drugače v tem, da ljudi k uporabi angleških besed nihče ne sili, ampak smo Slovenci sami pristali na to in tu se pokaže nekaj slovenskih značajskih črt. Ena je gotovo samopodcenjevanje. Smo majhni in nam nič drugega ne preostane. Drugič, hočemo biti bolj gosposki, kot smo v resnici, in ker je ves svet takšen, da kdor je kaj vreden, govori angleško, dajmo še mi. Potem je tu še jezikovna “komodnost”. Nočemo biti več jezikovno ustvarjalni, čeprav je mogoče vsako stvar poimenovati tudi v slovenščini. Če to znajo Angleži, zakaj ne bi tudi mi? Je pa res, da v slovenski skupnosti obstajata dve skrajnosti. Eni se zavzemajo za čisto domačo slovenščino brez vseh tujk, nekateri temu rečejo kozolčarska slovenščina, drugi pa govorijo, da oni že niso taki, ampak so svetovljani in enakovreden narod v Evropi in bežijo od vsega, kar, da se tako izrazim, smrdi po deželi. Tu bi bilo potrebno ubrati smiselno pot in to ne bi bilo v nasprotju z našo tradicijo, ker je o tem pripovedoval tudi že Fran Levstik. Dopovedoval je, da nismo tako veliki, da bi se lahko zaprli vase, in hkrati se tudi ne moremo popolnoma odpreti, ker moramo ves čas paziti, da nam ostane to, kar smo in imamo. In to velja praktično še danes. Odprtost ob hkratnem varovanju svoje identitete.”
Matjaž Kmecl, Nedeljski Online