Zanimivo branje o slovenščini je 2. aprila objavil časnik DELO, na 11. strani, o kulturi, v rubriki Prejeli smo.

Ha, tam zapisane “Slovenske zapovedi” so še vedno potrebne ali pa spet.

Bi rekel, da vedno znova, ker marsikoga premamijo tujke, popačenke, kalki in kar je še podobnih jezikarij.

Ustvarjalnost (v slovenščini) in ljubezen do jezika pa spita in v luknji čemita, kdaj ju kdo na plan zbeza in na sonce popelja.

Kaj mislite?

Pred leti, februarja 2000, ob 200-letnici Francetovega rojstva, je karikaturist Marjo Kočevar Prešernovem prazniku na rob narisal v Nedelu posrečeno risbo s Prešernom, ki je na zid zapisal sledeče:

“Ak hočeš kaj veljati v našem tropi, besed se tujih boj ko hud’ga vraga. Ak kos si temu, koj na prste stopi.”

Posrečeno ovekovečeno napotilo – jezikovno vodilo. Čeprav je izmišljeno, je v Prešernovem duhu domišljeno. Ni kaj.

Tale forum je glih ta prav za take štose, rajtam.

Morda ni odveč zapisati omenjenih zapovedi, ki jih je tržaški jezikovni krožek “Odvada” pred osemdesetimi leti natisnil v čast Škrabčevi skrbi za lepo slovenščino. So sledeče:

1. Veruj v lepoto našega jezika.

2. Ne imenuj (uporabljaj) po nemarnem tujih besed.

3. Posvečuj naše narodne praznike, zahajaj predvsem v tiste templje umetnosti in prosvete, kjer se goji naša umetnost, naša znanost in naš jezik.

4. Spoštuj jezik svojega očeta in matere, da bo večno živel tvoj rod.

5. Ne ubijaj s tujkami in spakedrankami blagoglasja in lepote svojega jezika.

6. Ne prešestvuj (onečaščaj se) s tujo navlako; ohrani svoj jezik čist in neomadeževan.

7. Ne kradi tujim jezikom besed in načina izražanja.

8. Ne pričaj po krivem zoper svoj jezik; laž je trditev, da je naš jezik trd in reven v izrazju.

9. Ne želi si mlačne in nezavedne žene, da ti ne bo vzgajala otrok v tujem jeziku in duhu.

10. Ne želi si svojega bližnjega jezikovnega in duševnega blaga; naš jezik je lep in bogat; napredujemo z znanostjo, bogatimo z umetnostjo, česar pa nimamo, si moramo ustvariti sami.

Naslovljeni so kot Slovenske zapovedi, ki pa malo spominjajo na versko zagnanost, jezikovno čistunstvo, narodno zagovednost in nesvetovljanstvo. Komur uspe odmisliti navedene pomisleke, bo v napotkih zaslutil obilo dobronamernosti. Ker sem jo uvidel in jo želim deliti dalje, jo razkrivam.

Prvo vodilo ni sporno, saj je kleptalnica nastala v njegovem duhu, kajne?

Recimo 2. napotek, ki odsvetuje zanemarjanje slovenščine s pogostim zatekanjem k tujkam. Naj ponazorim njegovo smiselnost kar s svojo izkušnjo in spoznanjem.

Ko sem se spustil v prevajalstvo, sem naletel na prenekatero tujko; sprva se mi je zdelo, da jih lahko kar ponavljam v slovenskem prevodu. Ko pa sem vse pogosteje prebiral v poslovenjenih besedilih tujke, ki so se uporabljale v čudnih besednih in pomenskih zvezah, sem ugotovil, da moram temeljito razumeti pomen takih tujk, če hočem dojeti pomen izvirnika.

Zato sem ob “hitrih” prevodih, polnih tujk, neredko preverjal pravi pomen tujk s pomočjo slovarja tujk ali SSKJ in zgroženo ugotovljal, da se tujke uporabljajo napačno in da so taki stavki zaradi neuporabljanja slovenskih istoznačnic ali celo istopomenk slabo razumljivi in neprepričljivi. Dojel sem, da se prenekateri uporabnik tujk zateka k njim zaradi umske lenosti – ne ljubi se mu dojeti njihovega dejanskega pomena in uporabljati slovenskih izrazov.

Doumel sem tudi, da se tuja besedila berejo poslovenjena dosti lepše, prepričljiveje in laže, če vsebujejo čim manj tujk. Zato je dobro prevajalstvo temeljita umska telovadba in vsakokratno (ne)izkazovanje spoštovanja do materinščine oz. dokaz o njenem (ne)obvladovanju.

V smislu zgornjega je tudi 5. napotek; enako tudi 6. in 7. Sedmi vsebuje še nasvet, naj se ne prevzemajo nakritično tuja slovnična pravila, kar je sicer pogost pojav v slovenščini. Recimo, začenjanje pisma takole:

Draga mama,
včeraj sem… (prevzeto pravilo za pisanje pisem je iz angleščine)

namesto, da bi se, v skladu s pravili slovenske slovnice in pravopisa, začenjalo:

Draga mama!
Včeraj sem …

Enako velja za zaključek pisma, ki je, recimo, pogosto sledeče:

Lep pozdrav, (ime)

namesto, da bi pisalo:

Lep pozdrav!
(ime)

O resnični bogatosti in gibčnosti slovenščine se je že pisalo v tej klepetalnici, recimo v razpravi, ki jo je odprl Klemen z naslovom “Naša preljuba slovenščina”.

Deveti napotek spada v zaljubljanje. Če se z žensko ne morem z užitkom pogovarjati, ker me odbija njena spakedravščina, preklinjanje ali drugačna jezikavščina, potem ji prej ali slej namignem ali jo celo vljudno prosim, naj se malo potrudi s slovenščino, z (ne)spakedravščino. Če ji ni mar moje želje, potem se nama slabo piše … pa začetna obojestranksa všečnost gor ali dol. Tak odnos do materinščine spada v isto skupino kot puhloglavost, žaljivost ali domišljavost.

Z 10. napotkom se poziva k poglabljanju v slovenščino. Namenjen je predvsem ljudem, ki se srečujemo z novimi izrazi v tujih jezikih, ki jih sprva niti ozka stroka ne zna prav opredeliti (definirati), zato se taki izrazi neredko prevzemajo nespremenjeni. Če se tujka redno prevzema v poslovenjenih besedilih ali uporablja v avtorskih zapisih, se udomači in se nihče več niti ne poglablja v njen pomen in iskanje slovenskega izraza.

Tak primer je televizija. Ko sem pred mnogimi leti zasledil njen slovenski prevod – dalekozor – sem si mislil: “Ja, kje si (ste) pa bil(i), ljubi slovenist(i), pred 40 leti, ko se je televizija pojavila?”

Drugi primer je CD-jka oz. zgoščenka, po slovensko. Slovenska istoznačnica za CD-ploščo se je pojavila nekako zadnji hip, da jo je javnost še sprejela. Potem jo je počasi usvojila tudi strokovna srenja (še vedno ne vsa).

Tretji primer je rondo. Pojavil se je ravno v času razprav o drugih tujkah, zato se rondoju ni pustilo dolgo dihati v slovenskem jeziku in se je kmalu pojavila istopomenka zanj – krožišče. A v primeru istopomenke naloga ni težka. Večji križ je s tujkami, ki jim je treba najti istoznačnico … in v takih primerih je čas za ustvarjalnost, t.j. upoštevanje 10. napotka.

Dober prevajalec ali strokovnjak na nekem strokovnem področju, ki se najpogosteje prvi srečuje z novo tujko ali izrazom, mora biti tudi jezikovni ustvarjalec, menim. Deseti napotek se zelo dobro ponazarja s “Prešernovim” grafitom iz omenjene karikature: “Ak kos si temu (tujkam), (jim) koj na prste stopi!” In če si, ti po opravljeni nalogi – poslovenjeni tujki – vsakič radostno zaigrata srce in duša.

No, vsaj jaz tako občutim, ko poslovenim zahtevno tuje besedilo. S tem se uspešno vračam k prvemu napotku … in krog je sklenjen.

Morda pa sem čudak in jezikovni bedak?

Nisi ne čudak, še zlasti pa ne jezikovni bedak.
Ravno nasprotno: užitek je včasih brati tu gor tudi kaj pametnega, logičnega, doslednega ipd.
Po moje je še veliko takih, kot si ti, samo si v tej vsesplošni kakofoniji ne upamo kaj preveč kikirikati!
Zdaj bom pa spet utihnil, da ne bom po nemarnem burkal blodnega in temačnega tolmuna najine materinščine.
Za konec le še aktualni vzklik: “Gospod, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!”

>
> Pred leti, februarja 2000, ob 200-letnici Francetovega rojstva,
> je karikaturist Marjo Kočevar Prešernovem prazniku na rob
> narisal v Nedelu posrečeno risbo s Prešernom, ki je na zid
> zapisal sledeče:
>

Eh ja, hm khm …

Če so me v šoli kaj naučili, so me datume rojstva in smrti našega največjega pesnika, torej 3.12.1800 in 8.2.1849.

Učili so me tudi sklone, že v osnovni šoli, in v 3. sklonu bi se reklo Prešernovemu prazniku, ne Prešernovem.

c c c …

Ja, Filip, prav imate.

V naglici sem bil površen. Sicer se je leta 2000 praznovala tudi 200-letnica Prešernovega rojstva, kulturni praznik pa se praznuje februarja, to je na dan Prešernove smrti.

Tako se zgodi, če človek veliko naenkrat ustvari. Tolažim se z dejstvom, da je ustvarjati veliko teže kot popravljati napake.

Vaš popravek je vsekakor dobrodošel. Hvala!

Poba, vsekakor kapo dol ob tako lepo predstavljenem prispevku.
Lahko bi rekli: “bog dal več ljudi, katerim je slovenščina materin jezik.”

Želim pa slišati tvoje mnenje o oporabi “ki” in “kateri”.

Ko sem bil še majhen, smo molili: “Oče naš kateri si v nebesih…”
Danes: “Oče naš, ki si v nebesih…”
Uporaba “ki” ali “kateri”. Kaj je bolj prav?

nobody, Phoenix, AZ

Nobody, hvala ti za spodbudno oceno prispevka!

O pravilni rabi “ki” in “kateri”:

– kolikor poznam slovenščino, je v navedenem primeru vsekakor pravilnejša raba oziralnega zaimka “ki”

– “kateri” je starinska oblika in “ki” njegova sodobna skrajšanka

– beseda “kateri” se uporablja večinoma kot vprašalnica, recimo: “Kateri izmed znanih slovenskih politikov … ?”

Naj se oglasi še kdo, ki je pogledal v SSKJ ali je poklicni slovenist.

Nobody, če se resnično oglašaš iz Arizone, potem je pričujoča kramljalnica zlata vredna mednarodna jezikovna posredovalnica.

Spoznanje, kje vse se beremo, je prijetno … in spodbudno. Hvala!

Uporaba KATERI namesto KI je pogosta v pisani in “uradno” govorjeni slovenščini, ker mnogi mislijo, da je KI premalo in uporabijo KATERI. Temu se menda reče hiperkorekcija – v težnji po čimvečji pravilnosti naredimo še dodatne napake.

Sicer pa imata zaimka KI in KATERI vsak svojo vlogo in običajno nista zamenljiva med seboj. Enostavno in lahko pravilo je, da se KATERI (v vlogi oziralnega zaimka, seveda) uporablja vedno s predlogom, resimo S KATERIM, PRI KATEREM ipd.

Oče naš, kateri si v nebesih … je seveda nepravilno, pravilno pa bi bilo recimo “Oče naš, s katerim bomo v nebesih …” – to seveda navajam samo kot slovnični primer.

Še eno pravilo za praktično rabo – če lahko namesto KATERI uporabimo KI, je KATERI nepravilen.

Pojavu se reče “hiperkorektnost” ali “nadpravilnost”.