kako postati lektor?
Jaz sem se včasih ukvarjala z lektoriranjem, čeprav nisem slovenistka, začelo pa se je po naključju … Predvsem bodi pozoren na razpise za lektorje. Običajno gre tako, da se oglasiš na razpis, tam pa ti dajo v pregled nekaj besedil različnih zvrsti. Ti popraviš, kot veš in znaš, in če se vodji lektorske službe zdi, da si primeren “material”, te pač vzame. Jaz, denimo, sem v teh poskusnih tekstih pustila kar nekaj napak, a so me vseeno vzeli, češ da imam čut za jezik ipd. Nato je vodja službe dopolnila najhujše vrzeli v mojem znanju (naj ji sveti večna slava!) in me prepustila v “nadaljnjo obravnavo” še kolegom (naj tudi njim sveti večna slava!). To pomeni, da je kakih 14 dni (delala sem pri dnevniku) sprva vedno nekdo sedel ob meni in nadziral moje prve poskuse. Ko se jim je zdelo, da sem že napol godna za delo, sem začela delati samostojno, vendar je od časa do časa kak sodelavec prebral besedilo za menoj in me opomnil na morebitne nerodnosti. Nato sem lektorirala, lektorirala, lektorirala … in zdi se mi, da po kakem letu ali dveh postaneš približno soliden lektor, seveda če si iz testa za takšno delo. Nam se je namreč kar nekajkrat zgodilo, da smo sprejeli koga, ki je sprva obetal, med takšnimi je bil celo magister slovenistike, a pozneje ni napredoval, tako da smo ga naposled morali odsloviti. Največkrat težava ni bila v znanju jezika (čeprav smo bili pogosto šokirani tudi nad polpismenostjo nekaterih absolventov in celo diplomantov slovenistike), ampak v tem, da tudi po več mesecih niso znali spregledati “neumnosti”, poskrbeti za besedilu ustrezen slog … In še tole: nemara je dobro začeti pri dnevniku. Zakaj? Tempo je peklenski, res peklenski – in čez čas se ga navadiš. To ti pride prav pozneje, saj zlahka izpolniš roke, ki jih imajo založbe, pogosto jih celo zlahka presežeš. Zakaj je to koristno? To je namreč nesramno slabo plačano delo, sploh ker pogosto dobiš v delo izdelke polpismenih, ne, nepismenih ljudi. In če hočeš od lektoriranja živeti, moraš veliko delati (razen če ti ne bo uspelo delati za kakšna super podjetja). In če imaš za seboj prakso pri dnevniku, ti hitrost ni tuja. Skratka, jaz sem lektoriranje po nekaj letih opustila in se dokončno posvetila prevajanju, kjer pa mi to znanje seveda pride zelo prav. Srečno!
Podpišem z obema rokama! 🙂
Mimogrede jooože: Tole je čisti! publicizem. Sicer pa, vse, kar je napisala Katja15, drži zaprmej.
Najprej testno besedilo, nato vaja, vaja, vaja, vaja, vaja, nato dril, dril, dril, dril, potem pa, če si “ta prav”, iz tebe kaj nastane. Dobro pa je, da imaš za samo še predavanja iz 3. letnika, saj takrat spoznaš besedotvorje, ki ti pri lekturi precej koristi. Ja, pa stilistika …
In najpomembnejše! Dober lektor postane in je tisti, ki dela pod strokovnim mentorstvom. Lektorirajo vsi, slovenisti in neslovenisti, ki so študirali slovenščino ali pa ne, ki se spoznajo na jezik ali pa ne, ki imajo čut za jezik ali pa ne … Koliko pa je vredna vsaka lektura zase – torej po kakovosti opravljenega dela, je pa vprašanje zase. Saj ne da bi koga obsojala ali kritizirala, ampak vsako tako “lekturo” bi moral videti še profi.
Lp, Nataša
Hvala obema za odgovor!
Nataša, ti se tudi sicer ukvarjaš z lektoriranjem? Kakšne so kaj cene profijev, vsaj približno? Dobil sem nekaj ponudb sosedov in znancev za lektoriranje diplomskih, a sem malo skeptičen glede tega, da bi jih lektoriral – nisem čisto prepričan v svoje znanje. Bi bilo dobro, da za začetek dobro naštudiram pravopis? Čeprav sem glede pravopisa rahlo zmeden, ker Muha trdi eno Toporišič drugo in je nekaj zmede glede tega, a ni? Se mi pa zdi, da imam občutek za jezik oz. nepravilnosti hitro slišim in vidim.
Hvala za odgovor in LP
Ja, sem lektorica. Glede tvojega lektoriranja je najbolje, da začneš tako, kot je predlagala že Katja15. Lahko sicer tudi lektoriraš kar tako, kdo ti pa kaj more :). Vendar zavedaj se, da ko nekajkrat narediš slabo, te to kaj rado spremlja v prihodnosti. “Ugled” se zelo rad vleče za tabo. Svetujem ti, da si previden in se najprej dodobra zadevo naučiš in natreniraš. Vsaj tako bi (in tudi sem) sama naredila. 🙂
Cene lekture so – tako kot v drugih poklicih/zadevah -odvisne od več dejavnikov: števila napak, slabe/dobre stilistike besedila, ali besedilo “sede” ali ne, je vse skupaj nametano ali ima rep in glavo, ali avtor pozna osnovna pravopisna načela ali ni “nobena” vejica na svojem mestu itd. Veliko je tega, kar odloči o končni ceni.
Cene se tudi precej razlikujejo, glede na to, kdo opravlja lekturo. Žalostno, pa vendarle! Na fakultetah in srednjih šolah opaziš letake za “zelo hitro in kakovostno in poceni …” lekturo. Kot sem izvedela drugje, v takih primerih pogosto “lektorirajo” srednješolci. Kar ni nič narobe, za podjetnega. Za lekturo pa je zelo narobe, če ti nekdo “pogleda samo vejice”.
Seveda se pri tem cena spreminja tudi glede na težo besedila: ali gre za leposlovno besedilo, lažje poljudno pisanje ali pa za zahtevnejšo nalogo, npr. diplomsko, magistrsko, doktorsko …
Nekako se vrednoti od 500 do 800 sit, tudi 1000 sit na avtorsko stran ali pa od 8.000 do 10.000 sit na avtorsko polo. Gre za neto cene. Cene so različne glede na različnost besedila. Sama prakticiram tako, da se s tistim, ki rabi lekturo, sproti dogovorim o končni ceni. Vsak pa ima svoj pogled na to, kaj je malo/veliko za lekturo. Nekateri trdijo, da je lektura draga, spet drugi se pritožujejo, zakaj neki bi bilo naše delo manj vredno od npr. notarjev.
Tudi lektorji imamo visoko izobrazbo kot notarji in ne vidim razloga, zakaj je treba pri njih plačati okrog 6.000 sit, zgolj zato, da nekaj podpišem alida se pri njih deponira podpis ali še kaj bolj banalnega, sam notar pa za to niti s prstom ne migne. Jaz pa moram pri svojem delu stalno “uporabljati” strokovno znanje. Prav zato razumem tiste, ki se pritožujejo, da pod ceno že ne bodo delali.
Prav zato, ker se imajo npr. notarji za tako visoka bitja (ko sem rabila notarja, se niso pretirano zamudili z mano), se tudi dogajajo katastrofe, kot so Zbiljski gaj in Orion. Lektorji vsaj nismo nikogar spravili ob streho nad glavo. Saj ne da bi vedela 🙂
Nataša
Ja, Nataša, odprla si še eno vprašanje: “ugled”. Res je bolje malo potrpeti in vložiti nekaj časa v nabiranje kilometrine pod strokovnim vodstvom. Ko sem si pred časom ogledala svojo prvo lekturo, torej eno, ki sem jo opravila še pred drilom pri enem od dnevnikov, sem zardevala do ušes. Le kaj bi bilo, če me pozneje ne bi vzeli v roke in me naučili vsega, kar je treba vedeti?!? Najbrž velika sramota in čedalje manj dela … In še nekaj: koristno se je omejiti na nekaj področij, kjer si res doma, tako da sčasoma postaneš “carica”/”car” … Potem je tudi manj možnosti, da narediš kakšno oslarijo. Dela je sprva nemara res manj, zato pa imaš svojo nišo in čez čas skupinico zvestih naročnikov. Enako – če ne celo bolj – velja pri prevajanju. Prepričana sem, da bi pri prevajanju navodil za kavne mlinčke ali pralne stroje ustrelila kup kozlov, ko pa gre za gledališče, umetnostno zgodovino, filozofijo ali leposlovje, pa vem, da je takšna možnost veliko manjša. Dobro ime pa v svobodnem poklicu veliko pomeni, pravzaprav je usodno.
Kar zadeva cene, se popolnoma strinjam z Natašo. Čemu tolikšno podcenjevanje? Zlasti v primerjavi z notarskim in podobnimi poklici, če električarjev, popravljalcev pomivalnih strojev in podobnih niti ne omenjam. In še to: vsakdo bo šel meso kupit k mesarju, uro bo nesel popravit k urarju, ko pa je treba kaj odnesti lektorju in mu za delo celo plačati, so pa vsi prepričani, da to delo nič ne velja, saj menda vsi znamo govorit in pisat v svojem jeziku. In vendar vemo, da ni tako.