Virginia Wolf
Književna uspešnica po kateri je bila posneta tudi filmska uspešnica Ure do večnosti – Cunningham je za roman Ure prejel Faulknerjevo in Pulitzerjevo nagrado.
Kolikor vem je roman z naslovom Ure mogoče kupiti tudi pri nas za 2.700 sit.
To je vse kar vem, ampak vedno mi vsebina še ni čist jasna.
Mi lahko kdo stopi iz” lajtnge?”
Tesa, jaz ti lahko razložim s svojega vidika. Ni pa rečeno, da je pravi. Piše Virginia Wolf roman o temu z Aidsom, potem pa tisto, kar mi je bilo najbolj nejasno, samo se mi zdi tako: zadaj se prepleta zgodba tega moškega z Aidsom, ko je bil majhen. Torej je bil tisti deček on. In zaradi mržnje do matere, ki je zapustila družino, jo v svojem nagrajenem romanu označi, kot da je naredila samomor (skok iz stolpnice). Pri tem skoku mi ni dalo miru, ker so le živeli v hiši in ne v stolpnici. Seveda je vse skupaj prepletanje v pisanju Virginie Wolf, ki se je ves čas zmišljevala, kdo bo umrl, ker nekdo je po njeno moral. Ker je očitno na koncu umrla tudi ona. In predvidevam, da je sama bila homoseksualka, saj je v svojem romanu tako označila kar dve osebi, poleg tega pa še mati od bolnika z Aidsom (poljub s svojo prijateljico). Sama je po moje gojila nezdrava čustva do svoje sestre.
Ja ampak, on z aidsom je pisal o g. Dalloway, tako je klical ono k je priredila zabavo. Ona , ki je pekla torto, pa je že brala g. Daloway!
Ni mi jasno katero knjigo piše bolnik z aidsom in ketero ona k si je zmišljevala kdo umre???
Tisti mali fantič pa je sigurno kasneje bolnik z aidsom.
Namen imam prebrati knjigo, mogoče mi bo kasneje bolj jasno.
Lep pozdrav
Gospo Dalloway je napisala Virginia Woolf, ki v filmu ni v nikakršnem sorodstvu z Richardom (deček/bolnik z AIDS-om). Drugi dve zgodbi sta variaciji na temo romana – ženska, ki odkrije, kako prazno je njeno življenje, in pesnik-videc, ki na koncu umre. Bom pa vsekakor prebrala še Cunninghamov roman, da se čisto prepričam!
Bog pomagaj… Toliko je bilo napisanega o tem filmu, če že splošno znanje ni dovolj, da bi bilo lahko res vsaj večini jasno, kdo je napisal roman Gospa Dalloway in o čem pripoveduje! Zadnji post od Ojaoja je to še najbolj razložil. Torej, Gospa Dalloway je resnični roman, ki ga je Virginia Woolf napisala pred svojo smrtjo leta 1941. V filmu (in romanu The Hours) se potem zraven prepleta še zgodba gospodinje Laure Brown iz petdesetih letih, ki ta roman bere in se v njem najde. Poleg teh dveh zgodb je zraven še zgodba Clarisse, ki se odvija leta 2001 in bi jo lahko imeli za moderno različico gospe Dalloway. Njen bolni prijatelj jo tako tudi kliče, ne ker bi Virginia pisala o njej, temveč ker se njemu zdi, da ji to pristoji. Slednji dve zgodbi razen prek knjige nista v ničemer povezani z zgodbo o dejanski Virginii, medtem ko sta med sabo povezani z Richardom, ki je sin Laure Brown in prijatelj Clarisse.
Meni so bile te stvari povsem jasne v filmu. In tistim, ki še vedno ne razumejo vsebine priporočam branje sinopsisa na npr. kolosejevi strani.
Spoštovani/a iri!
Vaše dajanje sogovornikov v obeh postih v nič ni vredno normalnega in spoštljivega medčloveškega odnosa. Glede na mojo izobrazbo lahko rečem, da se v vseh letih šolanja nisem učila o Virginiji Wolf in menim, da tudi marsikdo drug ne. Hvala, ker ste nas tako toplo podučili. Kaj dosti pa v vašem poduku o Virginiji Wolf nisem izvedela, po čemer sem tudi spraševala.
Tesa, to je bilo moje gledanje, za katerega tudi ne bi dala roke v ogenj :), ampak me je ob prisotnosti tako razgledanega osebka kar strah nadaljevati razpredanja misli. :))) Ojaoja, tudi tebi hvala za razlago.
Lep pozdrav!
Neverjetno, kako ljudje hitro začnejo vikati, ko se počutijo ogrožene…
Janja, smiri živce. Še enkrat sem prebrala svoj post in mi še vedno ni jasno, s čim naj bi tako zelo abnormalno dajala v nič ljudi. Sporen je lahko samo in zgolj prvi stavek, še celo zadnji je mišljen dobronamerno, ker si ljudje, ki niso razumeli vsebine res lahko vse veliko lažje preberejo nekje, kjer je kratko in jedernato povzeto vse skupaj. Se ne strinjaš? Tudi prav. Bil je pač samo nasvet.
Neko tekmovanje v splošnem znanju si očitno sama videla, čeprav jaz tega sploh nisem imela v mislih. Splošno znanje je tu omenjeno predvsem s to podlago, da je Virginia Woolf v srednješolskem berilu in smo jo v skladu s tem po učnem načrtu tudi obravnavali.
Malo manj samoobrambne drže in lep dan ti želim!
iri, poglej, meni pa še zdaleč ne pride na misel, da te vikam: poišči pomoč, ker imaš hude čustvene probleme – ogroženo in frustrirano ter željno potrjevanja se čutiš ti in ne tisti, ki jih tukaj napadaš! Če v drugem branju svojega posta tega nisi ugotovila, pa preberi še tretjič, četrtič,… morda bo v enem poskusu uspelo.
Prav, odhajam s teme, če z enimi čisto umirjenimi posti povzročam take hude čustvene reakcije.
Itak ne razumem več sveta, če jaz z mojim mnenjem napadam ljudi, ko mi pa kdo reče, da imam čustvene probleme, je pa vse fino. Okej, spuščajte se na katerokoli raven hočete, karkorli napišem bo tako ali tako narobe razumljeno.
sledim vašim komentarjem tuki, pa sem se odločila, da se še oglasim in se postavim na stran od iri. Pa ne sploh zato, ker bi imela ne vem kako prav pri tejle splošni izobrazbi čeprav se tud jst spomnim woolfove iz srednje šole, ampak ker je kar smešno brat, kako hudi odgovori prihajajo na ene čist mirne komentarje. Ne vem no, mal ste napadli punco brez razloga, še posebej maja je precej nekulturna s temi čustvenimi problemi (kva je to, kreganje iz osnovne šole na tak način??), mislm, ta je bla res mal pretirana. Itak je pa konec koncev res sam svoje mnenje povedala, pa še to ne ne preveč konfliktno, vsaj tko se meni zdi. Se strinjam, da je logično, da greš brat povzetek filma v kakšni Premieri ali drugem časopisu (al pa tko kot je ona napisala, na kolosejevi strani), če ga ne razumeš, ker tko kot njej tud meni ni delalo nobenega problema al pa težav s tem, kdo je kdo in kam kdo spada. Aja, iri je pa to vse še enkrat razložila. A pol jo nadirate zarad tega, ker se je potrudla to napisat kljub temu, da se ji zdi vsebina jasna, tko kt meni? ne vem, sploh vas ne razumem.
očitno človek še svojega mnenja ne more več povedat brez takih posledic.
vsak četrtek lahko pri Trenjih gledate, kako novinar deli Slovence na dve strani, sleh ko prej te potegne na neko stran in se počutiš do druge polovice sovražno. Žalostno, kako pademo noter. Ne delajmo si tega še na forumu, še najmanj na knjižnem, kulturnem.
Tudi jaz imam mnenje, kdo bi lahko kaj drugače povedal, kdo je zdaj dober kdo pa slab pa res ne morem reči. Ne delajmo trenj, drugače ne bo nihče več mogel nič vprašati, da ne bo kot da bi šel na fronto. foruma nimamo zato, da se živciramo na njem.
Vem, da je to stara tema. Ampak taksne komentarje, ko sem videla v tej temi pa se ne. Popolnoma se strinjam z iri.
Gospa Dalloway je vsekakor del splosne izobrazbe. Ce ne poznate Virginie Woolf in takole brezglavo pametujete o tem filmu vas je lahko posteno sram.
Woolfova je praviloma predstavljena v vsakem srednjesolskem programu, ce se ne motim. Vsaj na klasicni gimnaziji, ki sem jo obiskovala jaz, smo jo precej dobro obdelali.
Zato vsem, ki so si pogledali Ure do vecnosti priporocam, da si vzamejo nekaj casa in malce predelajo kaksna dela Woolfove, se posebej pa seveda Gospo Dalloway.
LP
Se zelo strinjam z jackiejackie. Pa tudi če ne bi nikoli v življenju slišale za Virginio Woolf, ste verjetno že slišale za Wikipedio. Tam bi lahko izvedele malo več o Woolfovi in se potem ne bi blamirale s pisanjem o tem, da je Woolfova avtorica romana o človeku z AIDS-om.
Saj ne moremo vsi vsega vedeti, ampak vse, kar je prav…
Sta pa tako Mrs. Dalloway kot The Hours odlični knjigi.
Rad le povedal, da sem pred parimi dnevi gledal Ure do večnosti na poptv-ju in da sem takoj razumel poanto filma: film in roman pripovedujeta zgodbo o treh ženskah; Virginiji Woolf, samomorilski pisateljici (leta 1923), ki piše roman Gospa Dalloway in je pod nadzorom, da se ne ubije, Lauri Brown, noseči gospodinji (leta 1951), ki ta roman bere in pripravlja rojstnodnevno zabavo za svojega moža s svojim sinom Richijem in Clarissi Vaughan, lezbijki (leta 2001), ki pripravlja zabavo za prijatelja Richarda (sina Laure Brown). Richard (ki boleha za AIDS-om) je dobil nagrado za knjigo, ki jo je napisal. Njemu v čast Clarissa pripravlja to zabavo. Virginia Woolf je tudi zares obstajala in je tudi napisala roman Gospa Dalloway. V filmu živi s svojim možem Leonardom v predmestju, kjer za njo skrbijo in pazijo, da si kaj ne naredi. V filmu jo obišče sestra, do katere pokaže spolna nagnjenja. Ona želi živeti v Londonu in Leonarda tudi prepriča, da se je ozdravila in da so se njena samomorilska nagnjenja končala, vendar se na koncu ubije. Laura Brown bere Gospo Dalloway in se v romanu prepozna. Ko njen mož odide v službo, jo obišče prijateljica, ki jo Laura poljubi. Laura speče torto in odda svojega sina Richarda njegovi varuški. Medtem gre v hotel, kjer se želi ubiti, vendar se odloči, da obstaja druga pot. Clarissa Vaughan pripravlja Richardu zabavo in ko pride po njega, se ta vrže z okna in trdi, da je vztrajal pri življenju le zaradi nje. Clarisso kasneje obišče tudi Laura (Richardova mati). Star sem štirinajst let in res ne vem, kaj je bilo pri tem filmu tako težko za dojeti.
se strinjam s tabo, samo: a se ti ne zdi, da dve leti zamujaš?
Knjiga oz. film sta težka v tem pogledu, ker mora gledalec preklapljati med tremi ženskami in enim moškim in to večina ljudi dela probleme, ker ni že na začetku napisano kdo je s kom in na kakšen način, ampak mora gledalec sam ugotoviti povezavo, ki je pa je spet ni.
Ljudje najraje berejo knjige, kjer je ena oseba glavni akter in potem se vse vrti okoli njega,
tako kot smo navajeni, da se vse vrti okoli nas. Poudarjam besedo “navajeni”, kar pa ni nujno da je tudi resnično.