Naštevanje po alinejah
Po moji izkušnji (za katero pa pa ne vem, če je prava in tudi v Pravopis nisem šla gledat), je tako, da če pred naštevanjem narediš dvopičje, pomeni, da to ni konec stavka in nadaljuješ z malo. No, sama v takem primeru (ponavadi je prej vedno kako dvopičje) besedo za vsako alinejo začnem z malo. Če gre le za naštevanje besed ali krajših besednih zvez, naredim na koncu vsake alineje vejico, na koncu zadnje pa piko. Če gre za daljše besedilo oziroma celo stavke, isto začnem z majhno začetnico za alinejo in potem po koncu alineje (ki je hkrati tudi konec nekega stavka) naredim podpičje in v naslednji alineji spet nadaljujem z malo začetnico. Kadar pride do tega, da moram na koncu alineje uporabiti podpičje, ga uporabljam na koncu vsake alineje aktualnega naštevanja. Držim se pravila, da pri enem naštevanju uporabljam na koncu alinej isto ločilo – ali vejico ali pa podpičje. Na koncu zadnje alineje pa obvezno piko.
Če je prav, pa ne vem. Samo nekako logično se mi zdi.
Jaz to rešujem tako, da v primeru, da so znotraj alineje zaključeni stavki, vsako alinejo začnem z veliko začetnico in končam s piko (jo torej obravnavam kot nekakšen odstavek). Za naštevanje po alinejah je namreč dovolj, da uporabljamo vrstične oznake, npr. pike (“bullets”) ali črtice; ločila (vejica, podpičje) so po mojem mnenju v tem primeru za naštevanje manj pomembna.
Ko me je ta problem pred časom mučil, mislim, da sem posnemal zglede, ki sem jih opazil in so se mi zdeli logični, ampak tega je že dolgo in se ne spomnim natančno …