odnosi z javnostjo ali z javnostmi
Pomnim, da se je tovrstna razprava enkrat že sprožila in potem je nekdo umno zašpilil zadevo takole: obstaja več vrst zraka – onesnaženi, gorski, jamski, vlažen, suh, zdrav itn., a se nikoli ne reče, da kdo proučuje ali je odgovoren za zrake (!), ker proučuje (posamezne) vrste zraka.
Zelo preprosto.
Kajti v nasprotnem primeru bi se, skladno z razmišljanjem andreychike, moralo govoriti tudi o strokovnjaku za deže namesto za dež, ker se pač nekdo ukvarja z dežjem kot zaželeno padavino, kdo drug s kislim dežjem itn. In tudi ustanova, ki proučuje vrste dežja ali zraka, bi se potem morala imenovati “Inštitut za deže” ali “Inštitut za zrake” (!?).
Tudi SSKJ govori le o javnosti in navaja primer: “vso zadevo je spravil v javnost; obvestil je o njej javnost”. Sicer bi bilo treba vsakič ob izdaji sporočila za javnost dodati še, na katero javnost se naslavlja zadevno sporočilo.
Javnost je lahko le kritična, otopela, tiha, glasna, krivična, pravična ipd., vendar vedno ena sama, ki pa sestoji iz različnih skupin ljudi, med drugim tudi iz zaposlenih, delničarjev, lokalnega prebivalstva itn.
Kdor govori o javnostih, ne obvlada slovenščine oziroma jo slabo. Pravilno je odnosi z JAVNOSTJO.
Ne vem, zakaj svet potrebuje komunikologe, ko pa imamo ajtima, ki je očitno dolga leta proučeval javnost in se odločil, da je ena sama.
Zakaj pa imamo strokovnjake za padavinE? Saj sneg je v bistvu samo dež, ki pada pri nižjih temperaturah in je zato kristaliziran.
Če o nečem nimaš pojma, to še ne pomeni, da se lahko pretvarjaš, da o tem vse veš in vehementno daješ nasvete.
ajtim piše:
Tudi SSKJ govori le o javnosti in navaja primer: “vso zadevo je spravil v javnost; obvestil je o njej javnost”. Sicer bi bilo treba vsakič ob izdaji sporočila za javnost dodati še, na katero javnost se naslavlja zadevno sporočilo.
Seveda, ker SSKJ upošteva samo občo javnost, torej javnost v najširšem pomenu. Pravzaprav tisto, ki jo dosežemo prek medijev. Zato se tudi ne govori o sporočilu za javnost, temveč o sporočilu za medije. Delničarji dobijo svoje sporočilo za delničarje, zaposleni dobijo svoje sporočilo za zaposlene.
Kdor govori o javnostih, ne obvlada slovenščine oziroma jo slabo. Pravilno je odnosi z JAVNOSTJO.
To zame ni samo mnenje, ampak kar močna trditev. Ki ne dopušča nadaljne (konstruktivne) debate.
Ko je govora o strokovnih zadevah, se običajno za mnenje vpraša strokovnjake za dotično stvar. Stroka odnosov z javnostmi se je odločila za takšen izraz, zato bi ga bilo smiselno upoštevati. Najbrž imajo svoje razloge, kajne? Če je komu kakšen drug izraz ljubši, ga zaradi mene mirne duše uporablja, ne more pa trditi, da je tako pravilno.
Če se navežem na sosednjo temo. Tudi meni je ljubši izraz volilec kot volivec. Ga zavestno uporabljam, vendar zaradi tega ne bom trdila, da je volilec prav, volivec pa narobe.
andreychika, budališ.
“padavine” so množinski samostalnik in drugače kot “padavinE” ne more biti.
javnost je nešteven samostalnik in drugače kot “javnost” ne more biti.
bebavosti o tem, da “strokovnjaki skrbijo za svoje strokovno izrazje” nimajo v primeru “odnosov z javnostJO” nobene veze, ker so “strokovnjaki” za piar očitno nepismeni in so tako izgubili kakršnokoli možnost (da o “pravici” ne govorimo) vplivanja na lepa slovenska jezika.
o tem, da je en kruh, tamle so pa trije kruhi, ne moreš imeti “konstruktivne debate”. prav tako ne pri “odnostih z javnostJO”; imaš lahko le prav – ali pa narobe.
in ja – svet ne potrebuje komuniko”logov”.
Hvala za podporo, CtrlAltDelete in spela_!
Včasih pomislim, da se v borbi proti maličenju slovenščine in njenem onesnaževanju z nepotrebnimi tujkami počutim kot nekakšen slovenistični Don Kihot …
Spomnim se, da sem se prvič zdrznil ob prebrani tujki v 1980-ih, ko je sošolec v svoji diplomi uporabljal nešteto tujk, začenši z nebodigatreba “volens nolens” (po slovensko “hočeš nočeš”). Sosošlcu se je namreč zdelo imenitno, da pozna toliko tujk in jih zna uporabljati.
Takih jezikovnih zablod in samopoveličevanja je, kljub množici dobrih slovenistov (!), vse več, ker se predvsem univerzitetniki ne zavedajo, kako pomembno je govoriti in se pisno izražati v lepi in jedrnati slovenščini.
Mnogi univerzitetni profesorji, med njimi prav FDV-jevski izstopajo, so tako zaverovani v tisto, kar izvedo v tujini, da hitijo nekritično posredovati domači strokovni srenji, zato mnogi sploh ne znajo več napisati dvovrstičnega stavka brez tujke.
Za večino tujk seveda obstaja slovenska istoznačnica ali sopomenka, le malo se je treba potruditi. Brez muje se še čevelj ne obuje …
Upam, da bo spet prišel čas, ko bo obča javnost bolj cenila razpravljavce, ki znajo govoriti-pisati v vsakomur razumljivi in lepi slovenščini, kot delati se pameten z rabo številnih tujk. Tako govorjenje-pisanje je nepotrebno spakovanje, pa strokovnost na svojem področju gor ali dol.
In v tej veščini — jazikovnem spakovanju — izstopajo prav komunikologi in njim podobni brihtneži, čeprav bi morali prav oni zagovarjati približno isto kot jaz, saj je njihova poklicna naloga posredovati stališča in podatke javnosti v čim bolj razumljivi in vsakomur všečni obliki.
Raba tujk v vsakem stavku bolj spominja na jeguljasto zavajanje (!), da o neobvladovanju slovenščine občevalcev z javnostjo ne izgubljam besed.
(V izogib pomoti: Služba za dober stik z javnostjo v podjetju je umestna in potrebna. Zelo tudi cenim raziskovalno novinarstvo in poročevalce, ki se znajo izražati v lepi slovenščini. In zadnja zanimivost: v srednji šoli sem imel slovenščino tri, tako da se je moja profesorica rada pridušala nad mano z vzklikom: “Krucifiks Lauda, spet nič ne znaš, Mitja!”)
Že večkrat sem na netu iskal utemeljeno razlago pomena besedne zveze “odnosi z javnostmi”. Naletel sem tudi na članek na slovenski Wikipediji (očitno ga je napisal FDV-jevec, toliko o verodostojnosti Wikipedije!), ki zveni zelo učeno in ki me je prepričal toliko kot Andrejčikini komentarji na tem forumu. Po branju te strani sem prišel do zaključka, da si je nekdo na FDV-ju izmislil to besedno zvezo, naflancal nekaj strani učenih in zavitih stavkov in verjetno na ta način prišel do doktorata.
Jazinmojanona, dobro si napisal!
Iz radovednosti sem preletel wikipedični zapis »Odnosi z javnostmi« in se čudil piščevemu nepoznavanju slovenščine kar na pomenski razliki med stiki in odnosi, kot jo pie življenje:
(1) kadar nisem prepričan v zadostnost svojega znanja slovenščine, si pomagam s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika; tudi v oziru odnosov in stikov je SSKJ dovolj jasen:
– stik se v (4. tč.) razlaga kot tisto, »kar omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: imeti stike z drugimi organizacijami; državi sta pretrgali, vzpostavili stike; gospodarski, kulturni, politični stiki; odbor za stike s tujino / zapornikom so onemogočili stik z domačimi; iskati stike s sosedi; biti s kom v osebnih, pismenih, poslovnih, stalnih stikih; neposreden stik prodajalca s potrošnikom / vtisi ob prvem stiku obisku, srečanju«
– stik v smislu odnosa pa »omogoča medsebojno vplivanje: starši ne smejo izgubiti stika z otroki; vzpostaviti stik s poslušalci«; iz takega razumevanja pojma »stik(-i)« je menda izpeljan tudi pojem »mednarodni (diplomatski) odnosi«, ki ga tvorec zadevnega wikipedičnega zapisa uporablja za utemeljitev »odnosov z javnostjo«; ni odveč pripomniti, da je prav mednarodna diplomacija pokazala, kam lahko privede izrojevanje spoštljivih mednarodnih stikov – ko se želi vplivati, zavajati (manipulirati, za tiste, ki ljubijo tujke) – torej v odnose, ki lahko pomenijo tudi zlorabljanje stikov za potrebe vplivanja, celo zavajanja
[mimogrede: zato je tudi nastal »wikileaks«, ki, bolj kot curljanje diplomatskih tajnosti, pomeni razgaljanje pritlehnosti diplomacije, ko nekatere države mednarodne stike zlorabljajo (v svoj prid in tujo škodo), torej jih spreminjajo v odnos prevladovanja in zlorabljanja]
(2) ni treba biti posebej brihten za sklep, da tudi pojem »odnosi z javnostjo« predvideva možnost nespoštljivega vplivanja na javnost, njenega zavajanja, celo zlorabljanja dejstev v svoj prid …; razlog več za nadomestitev izrojenega pojma »odnosi« s »stiki«; menim, da je naloga vsake spodobne službe za »stike (odnose) z javnostjo« predvsem spoznavanje zahtev javnosti-strank ter sodelovanje v obojestranksi prid in ne samo skrb za svojega, ne oziraje se na tujo škodo; če si podjetja želijo dobro, bodo svoje »službe za (zavajajoče) odnose …« prej ko slej spremenile v »službe za (spoštljive) stike …«
Morda je, sodeč po dotičnem wikipedičnem zapisu, komunikolog tisti, ki posreduje resnico v smislu reka »Volk sit in koza cela« tj. »Volk-javnost sit(a) in koza-podjetje-zavod-država celo(-a), da slednji lahko še naprej deluje v svoj prid, ne oziraje se na škodo, ki jo povzroča drugim« kar seveda pomeni, da ni komunikologova naloga nič drugega kot zlorabljanje stikov za olepševanje in prikrojevanje dejstev, v skrajni sili tudi za namerno zavajanje.
Lahko se zgodi, da bo pojem »komunikolog« postal psovka, pojem »odnosi z javnostjo« pa slabšalna ali celo zaničljiva sopomenka za »olepševanje dejstev oziroma njihovo prikrojevanje oz. friziranje (za tiste, ki ljubijo tujke) ali celo za namerno zavajanje javnosti«. Če se bo to res zgodilo, se bo v veliki meri prav po zaslugi komunikologije in tistih, ki spoštljive stike z javnostjo spreminjajo v osupljivo nespoštljive odnose.