Po pravopisu je kratica za “to je” “tj.”, za “tako imenovani” pa “t. i.”. To se mi ne zdi ravno logično oziroma dosledno. Ima morda kdo kakšno razlago?
Vnaprej hvala!

Pa za “na primer” je “npr.”

Pri prvem branju “tj.” sem se nekajkrat zmedel in si ga razlagal kot torej, pa še dokaj smiselno se mi je zdelo.

Potem pa sem zvedel, da je “tj.” vedno okrajšava samo za “to je”. Zakaj pa ne potem “t.j.”, sem vprašal? Lektorica ni vedela zakaj; tako se je pač (na)učila na faksu in basta.

Morda pa je po sredi ekonomiziranje s prostorom? Skratka, ni prave razlage. Pri zadnjem prevodu sem slovenistki rekel, da mi je ljubša okrajšava “t.j.”, in je pristala nanjo.

Bi rekel, da življenje včasih povozi tudi kakšno slovenistično domislico.

Kvečjemu “t. j.” (s presledkom)!

Med “tj.” ni presledka in med “t. i.” tudi ne!

Med “t. i.” je nedeljivi presledek. Napises ga tako, da pritisnes control + shif + spacebar. To je zato, da npr. ko se pise v Wordu, ne skoci v naslednjo vrstico samo “i.”. Enako se ta nedeljivi presledek uporablja za merskimi enotami, procenti itd.

Za konec pa.. zakaj? Ker pac tako je. Dostikrat v slovenscini ne prevlada logika, ampak tisto, kar slavisti dolocijo. Tako pac je.

V prvem delu Slovenskega pravopisa, Pravilih, imamo tudi poglavje Okrajšave. V njem piše (citiram):
“1. Okrajšave besednih zvez pišemo s presledkom za vsako okrajšano besedo: n. m. (navedeno mesto), red. prof. (redni profesor), dr. F. Prešeren (doktor France Prešeren), t. i. (tako imenovan), t. l. (tega leta), d. d. (delniška družba).
2. Zloženke okrajšamo tako, da okrajšane dele pišemo brez odmika, vendar tudi z vezajem, če je tako pisana neokrajšana beseda, npr. l.r. (lastnoročno), lit.zg. (literarnozgodovinski), rim.kat. (rimskokatoliški); c-kr. (cesarsko-kraljevi), rus-slov. (rusko-slovenski).
3. Skupaj pišemo okrajšave kot itd., ipd., npr., tj.”
Pojasnila, zakaj primere pod točko 3. pišemo skupaj, ni, zapisano je le, da jih pač pišemo tako in to očitno moramo sprejeti, če se seveda hočemo ravnati po pravopisu. Podobno bomo, denimo, v slovnici našli neko pravilo, potem pa mu sledi sloviti “ampak”: “pri tem pravilu veljajo nekatere izjeme”, in so preprosto naštete, mi pa si jih moramo zapomniti. Kaj hočemo!

Hvala za odgovore (no ja, v pravopisu bi si to poglavje lahko tudi sam ogledal, oziroma si ga še bom).
Kajamaja, dve pripombi:
– nedeljivi presledek (ki je potreben za pismeno računalniško pisanje in ga je seveda dobro poznati) je še vedno presledek;
– na prvi pogled nelogične izjeme pa obstajajo v prav vseh jezikih, brez izjeme (logika je v teh primerih lahko diahronična, npr. zgodovinska, in ne sinhrona, tj. z vidika izolirane sedanjosti).

Lektor’ca: Nimam prevec proti nelogicnim izjemam. Se strinjam, da je v mnogih primerih razlaga zgodovinska itd. Moti pa me, ko dolocijo slavisti pravila in tako je. Takih primerov je mnogo. Od fonetike naprej.

Mirko: Hotela sem povedati, da med t. i. v Wordu (in se drugje) ni pravega presledka, ampak je nedeljivi presledek. Med tema dvema pa je razlika.

Nedeljivi presledek NI slovničnen ali pravopisen pojem, vsaj da bi jaz vedel ne (sem celo preverjal v pravopisu).
Mimogrede: pri urejanju besedil imam težave s poševnico, ki je največkrat stična in ker običajno uporabljam obojestransko poravnavo robov, mi pri poševnici vrstica ne preskoči samodejno. Morda veš (ti ali kdo drug), kako narediš ročni prelom vrstice tako, da se prelomljena vrstica razpotegne do desnega roba besedila?!

Shift + enter! 🙂