Lois Lowry: Varuh spominov

ZF – in predvsem po priloženem intervjuju sodeč, ga štejejo bolj k mladinski literaturi. Presenetljivo pa sem ga našla v knjižnici med “običajnimi” družbenimi romani. Tema me je zanimala, knjiga je vizualno lepo izdelana, pa sem jo vzela. In si naložila na grbo sicer zanimivo branje, žal pa tudi slab prevod in slabo lekturo. Ja, to je knjiga, zame prva – in srčno upam, da ena resnično redkih – ki prav zares vsebuje tole:
Mislim, da glede njega ne potrebuješ skrbeti.
Zato naj najprej pokomentiram jezikovno plat zadeve oz. kar naštejem še nekaj cvetk:
Si se po dvanajstih letih še kdaj igrala? (Gre za pomen “po dvanajstem letu”.)
Zabava se ne konča, ko dopolniš dvanajst.
To sta bili standardni proceduri in zaslužil si jih je … (To ni edini primer, ko je dvojina “jih”.)
[jabolko je] popolna sfera.
Tri leta bo uživala, ko ji bodo stregli z vseh strani in ki bodo sledila njeni kratki vajeniški dobi …
Sedaj je občutil samo ponižanje in teror.
Ne bom se zadrževala na tej izkušnji, saj nam vsem povzroča strašen nemir.
Umaknila je roke iz njegovih ramen.
A ko bo moje delo tukaj končano, bi biti rad s svojo hčerjo.
Nisem vedel, da ste imeli hči /…/ A nisem vedel, da ste imeli tudi hči.
Jonas je delal na tem, da bi ohranil popolnoma miren glas.
Z bolečino je uredil sebe in kolo /…/.
V zamrzujočem telesu mu je v upanju začelo biti srce.
V vejice ipd. se sploh nisem spuščala, nima smisla, ko manjkajo tako osnovne, kot je vejica pred veznikom da, in se grmadijo pred vsakim kot, pa naj bo za njim osebna glagolska oblika ali pa ne. Eh …
Boleče branje – in verjamem, da bi nerodni prevedki, kot so nekateri izmed naštetih, zmotili marsikoga, ki mu sicer za same vejice in podobno “dol visi”.

Sicer pa vendarle knjiga, ki ti da misliti. Življenje je izpopolnjeno do boleče enoličnosti, v kateri je vse enako (razen ljudi – če se rodita dvojčka, mora eden umreti), ni barv, ni občutkov, čustev, vsaka, še tako majhna bolečina je nemudoma potolažena s tableto, tablete pa skrbijo tudi za to, da so ljudje “nespolni” oz. ne čutijo poželenja, kombinirani so v družinske enote na podlagi svoje “kompatibilnosti”, otroke pa rojevajo ženske, ki so poklicno izbrane kot rojstne matere. Ko je človek “primerne” starosti (ali pride vmes kaj drugega, kar je za skupnost nesprejemljivo), ga preprosto razrešijo. (Najbrž si predstavljate, kaj to pomeni.) Vse spomine na davno obdobje – naše obdobje – pa čuva varuh spominov, in ta zdaj začne predajati spomine svojemu nasledniku, dvanajstletnemu Jonasu. Ta začne dojemati, kako puhlo in “neresnično” je v resnici na videz idealno življenje v skupnosti, kjer nadzirajo vsak tvoj korak in ti govorijo, kaj, kako in kdaj moraš delati, kar po zvočniku, pritrjenem na vsakem zidu. Varuh spomina je pomemben tudi (ali predvsem) zato, ker ga starešine potrebujejo, ko se je treba odločiti v zvezi s kakšno novo situacijo, saj so to ljudje brez “realnih” izkušenj.

Literarno ni kak biser, kot rečeno, pa mi je všeč zato, ker (vsaj mene) spodbuja k razmisleku: kaj bi bilo v takem svetu boljše (npr. ni lakote, ni vojn, ni pohlepa, ni karierizma …) in kaj slabše, kot je v našem? Ali obstaja vmesna pot? Ali je človek, ki živi “mehansko”, ločeno glede na starost in stan, sploh zares človek v polnem pomenu besede? Kako pomembna, dragocena in tudi nevarna je svobodna volja? …

S tega vidika priporočam; je tudi dovolj lahkotna, da jo lahko vzamete kot razvedrilo. Ni za tiste z občutljivim “jezikovnim želodcem”. 🙂

Ja, nič novega. Varčevanje pri prevajalcih in lektorjih …

Po tejle knjigi pa snemajo tudi film, če kaj vem. Drugače je pa s to ZF literaturo za mladino običajno takole, kot opisuješ, na žalost. Očitno mislijo, da za mlade je pa vse dobro:))).

Jo pa moram tako rezervirati….ker jaz take knjige obožujem.

Ernest Hemingway: Imaš in nimaš,

velja za Hemingwayev najslabši roman – kar pa po mojem mnenju ne drži. Je nekakšen predhodnik (ali pa vaja) za novelo Starec in morje.
Prvi del kratkega romana je odličen, silovit, poln akcije in življenjskih dilem, Nato pa vse skupaj nekoliko zvodeni, a je še vedno vredno branja.

Michelle Lovric: Neutonjeno dete

Predvsem bi temu absolutno rekla mladinski roman – in spet (kot pri Varuhu spominov) mi ni jasno, kaj je počel med “navadnimi” družbenimi romani v knjižnici. Ne le, da je mladinski, je tudi ZF oz. mistični ali kakor se že reče tovrstni literaturi, ki gradi na duhovih, prerokbah, pošastih itd.
Kot otrok ali najstnica bi ga verjetno z veseljem prebrala; kot odraslo pa me ni ni navdušil do te mere, da bi vztrajala, svoje je pridal še pogosto neroden (dobesedni) prevod (npr. “Zakaj, gospod Rioba!” – Gre za tisti “why”, ki se prevaja kot “no”, “torej”, “oho”, “pozdravljeni” … Pa demolirana trgovina. Pa da povzroči v njej naklonjenost />> vzbudi/. Pa da so duhovi našli njeno kožo toplo …). Odloženo pred polovico.

H. C. Artmann – Sonce je bilo zeleno jajce

To so kratke zgodbe “o stvarjenju sveta in njegovih stvari”.
Berejo se kot “parodija” na velike mitologije, v kateri namesto “klasičnih” bajeslovnih bitij in pošasti nastopajo kavni mlinček, papirnati zmaj idr. 🙂
Zelo zabavno je kršenje logičnih in fizikalnih pravil, avtor ima neverjetno domišljijo.

Brina Svit: Noč v Reykjaviku

Tipična Brina Svit, bi rekla. Čeprav gre za eno samo noč (resda nekoliko daljšo, ker se dogaja na severu :-)), spoznamo glavno junakinjo do obisti. Kot smo že vajeni, je to ženska z mnogo napakami, ki pa ji mora dati življenje klofuto, da se jih začne zavedati, spozna svoje zmote in postane boljši človek. Zelo lepa je zgodba, povezana z njeno sestro, malo manj posrečeni so odnosi z moškimi, ki nekako ne prepričajo in ne zaživijo. Vseeno luštno branje, must pa ravno ni.

Roberto Bolaño – Telefonski klici

Besedilo na platnici v branje teh kratkih zgodb uvaja s Hemingwayevo metaforo ledene gore; “bistvo je očem nevidno”, če “izrabim” še en znan citat.
In res Bolañove zgodbe delujejo tako [POZOR – MOŽEN SPOILER]: ponudijo večinoma napeto branje, ob katerem komaj čakaš, kako se bo zgodba razpletla. A na koncu sledi … antiklimaks. Do zadnjega stavka hlastaš za “piko na i”, a prav v tem stavku zgodba razvodeni, ne zgodi se nič posebnega. To je to.
Mene osebno je zaradi tega 14 zgodb Telefonskih klicev malo zafrustriralo, morda z eno ali dvema izjemama.
Vendar – to je, poudarjam, samo moj vtis, s tem zapisom nikakor nočem avtorju delati antireklame, ker ne bi bilo pošteno. Absolutno dopuščam možnost, da se mi je ledena gora izmaknila in skritih pomenov nisem doumela. Telefonski klici niso lahkotno čtivo. Gre pa tudi za markantnega čilskega pisca, pravijo, zato naj se z lastnim branjem o tem prepriča vsak sam.
Heh, vzdevek “priporočam” sem si pustila, ker sem ga uporabila že zgoraj pri Zelenem jajcu in ga ne bi spreminjala v isti temi. 🙂

(po dolgem casu pozdravljeni!:)
lahkotno branje:

D. Glattauer: Proti severnemu vetru
Kolikor je bila predvidljiva, je bila kar simpaticna (ampak malo sta mi sla na zivce) in proti koncu vedno bolj zanimiva.

M. Binchy: Vecerni tecaj
Lustna.

T. Gerritsen: Ledeni grob
Sem bila prepricana, da mi krimici trenutno ne lezijo, ampak sem jo kar snedla.

Vina Jackson: Barve hrepenenja

Po prvih 4 knjigah: Barve strasti, Barve poželenja, Barve ljubezni, Barve plesa sem zdaj prebrala še peto (baje zadnjo) iz te zbirke: Barve hrepenenja.
Kot že rečeno mi prve tri niso bile všeč – razvlečeno in pomanjkanje prave zgodbe. Četrta je bila že boljša, ker se je posvetila osebni zgodbi stranske osebe iz prvih treh knjig. In zadnja (Barve hrepenenja) prav tako opisuje osebno zgodbo druge stranske osebe iz prvih treh del. Mi je bila najbolj všeč od vseh. Slog in stil pisanja veliko bolj dodelan, odnosi občutja in zgodba bolj dorečeni in zanimivi. Še vedno sicer SDMZ varianta, a veliko bolj občuteno, dodelano in verjetno.

Jodi Ellen Malpas: Pod tem moškim

Nadaljevanje knjige: Ta moški
Že precej razvlečeno, ponavljanje enih in istih situacij in vse skupaj že precej neverjetna zgodba. In baje sledi še 3. del (ga še ni). Ne vem, če bi se sploh lotila, ko bo izšel. Mi je dolgčas.
A verjetno bom vseeno prebrala, da zaključim to serijo erotičnih romanov.
Mislim, da jih zlepa ne bom več vzela v roko. Ali vsaj dolgo, dolgo ne.
In ne vem, zakaj morajo biti vsi v 3 delih? Grozljivo razvlečeno.

Kerstin Gier: Za vsako rešitev se najde težava

Roman je oglaševan kot zabavno čtivo s huronsko smešnimi zapleti. Obravnavanje samomora na drugačen – “kao” zabaven način. A meni ni bilo prav nič smešno. Pravzaprav mi je dalo kar precej misliti. V bistvu lahkotno pripovedovana zgodba z veliko globjim pomenom. Mi je bilo všeč. Priporočam.

Avery Corman: Kramer proti Kramerju

Verjetno vas večina pozna – če že ne knjige – film, v katerem sta se izkazala Hoffman in Streep.
Hoffman in Streep? Vas je tu kaj zmotilo? Mene je.
Napisati bi namreč morala: Hoffman in Streepova.
In s tega vidika bi moral tudi naslov biti Kramerjeva proti Kramerju.
Zdaj se najbrž vsem zdi oz. sliši “čudno”, ker smo se navadili. Spomnim pa se, da sem, ko sem prvič – kot otrok – slišala ta naslov, mislila, da sta drug proti drugemu pač dva dedca. 🙂
Prevod niti ni slab, če upoštevam, da verjetno ni videl lekture. Kljub temu vsebuje nekaj čudes. Izpostavila bi “delavske hlače” – ki jih ima fina gospa oblečene skupaj z bluzo iz šifona (??? mogoče so bile mišljene kavbojke?), in pa nekaj, kar se pojavlja še v sodobnih prevodih, včasih celo v podnapisih: ko otrok pritrdi očetu z “aha/mhm”, piše: “Uh-huh.”
Zanimiva se mi zdi primerjava knjige in filma. V knjigi je Joanna izrisana bolj negativno – kot razvajenka, kot ženska, ki jo je od doma pognalo predvsem dolgočasje, ne pa moževa zasvojenost s službo. Hči, ki se ni javila niti svojim staršem in je nalogo povedati, kaj je “ušpičila”, prepustila njihovemu zetu. Tudi zadnji del ni tako “človeški” kot v filmu, mdr. Joanna svoje materinstvo “odpove” kar po telefonu. V filmu stvari niso tako črno-bele (zanimivo, kajne – prej bi pričakovali obratno); lepo je razvidno, da Ted Joanne niti ne vidi niti ne sliši, da je obseden s samim seboj in s svojo kariero. Kljub vsemu je oboje po svoje odlično in vredno branja/ogleda.

Frédéric Beigbeder – 2.999 sit

Roman o svetu oglaševanja, prodajanju megle, skozi oči oglaševalca.
Moj prvi vtis ob branju je bil, da je knjiga zelo houellebeckovska, kar ni plus. Avtor je torej vulgaren, aroganten, “ciničen” in ne skopari s kratkimi, cenenimi in škandaloznimi pornografskimi vložki. Čeprav vse skupaj paše v kontekst plehkega sveta, ki ga opisuje. Vsekakor bi se lahko znova ugriznila v tipkovnico zaradi svoje izbire nicka v tej temi.
Pa vendar … knjiga da vpogled v oglaševalsko industrijo brez olepševanj in leporečja o njenih “umetniških”, “kreativnih” aspektih – Beigbeder (insajder, ki je v biznisu vztrajal 10 let; mimogrede, uporaba tujk in masaker jezika sta del njegovega sloga) ne skriva dejstva, da oglaševalci “prodajajo sranje”. Ljudje iz industrije so po njegovem plitki, pogoltni, pohotni nemoralneži, nerazumno mastno preplačani za svoje zanikrno in ničvredno delo (pa čeprav ustvarjanje reklamnega slogana iz treh besed lahko terja mesece dela). Pripoved avtor prepleta z navajanjem statističnih in drugih podatkov o naravi sodobne potrošniške družbe; število brezposelnih in revnih, plače bogatunov, ravnanje z živino na živalskih farmah, kult mladosti in lepote … Navaja vzporednice med delovanjem oglaševalcev in nosilci totalitarnih režimov (npr. pomen nacistične propagande). Tema knjige je resnično vseobsegajoča; temelji na premisi kapitalistične družbe, katere pogon je potrošnja, glavni mehanizem slednje pa ravno oglaševanje in ustvarjanje potreb. Prav nihče izmed nas ne uide bombardiranju z reklamami na vsakem koraku, prav tako nihče na njihov učinek ni imun. Tolažimo se lahko kvečjemu s stopnjo upiranja ali podleganja potrošništvu (naj bo prvo čim večje, drugo pa čim manjše, pa smo v tem svetu že “zmagali”; če kupiš svinčnik, ki ga potrebuješ za pisanje, je to seveda drugače kot če vsak mesec zmečeš proč goro denarja za nova oblačila). Ohranjanje statusa quo je najbrž največji hakeljc in tragika te zgodbe, kritika je jalova, poti nazaj ali naprej ni. Tudi Beigbederjeva knjiga je šla v prodajo. (Kot glavni lik, Octave, v romanu med pripovedjo svoje zgodbe večkrat omeni tudi pisanje te knjige, v pričakovanju učinkov sabotaže.)
V pripovedi se pripovedovalec izmenjuje v različnih osebah in številih, zgodba je spočetka precej realistična, proti koncu postaja vedno bolj nerazumljiva in bizarna, konča pa se z joycevskim tokom reklamnih sloganov.

Tereza Vuk: Creepyatrija

Tereza je moja FB-frendica. Nikoli se še nisva srečali, nisva izmenjali osebnega pozdrava, sva pa izmenjali nekaj še bolj osebnega: svoje knjige. Jaz njej Pohujšanje odpade!, ona meni Creepyatrijo. Upam, da se je vsaj ob nekaterih mojih aforizmih (cinično) nasmehnila, morda zakrohotala ali pa rekla: “Ja, to je to, takle mamo!” 🙂
Ker sem preletela nekaj zgodb na njenem blogu, sem približno vedela, kaj pričakovati od knjige. Na blogu je bilo težko brati, ne le zaradi črne podlage, temveč tudi zato, ker za ločili ni bilo presledkov. Knjiga je glede tega očesu prijaznejša, kljub temu pa bi si zaslužila, da bi jo lektorsko preletel nekdo s čutom, do katere mere kaj popraviti. Vsekakor ne govorim o poseganju v avtoričin sočni besednjak, narečne besede ipd., ne bi pa škodila še kaka vejica in poprava zatipkov. Morda bi to opravili na kaki solidni založbi, če bi taka založba to knjigo seveda izvolila izdati. Ampak ne. Ne vem sicer, kako angažirano je Tereza zadevščino ponujala, menim pa, da bi moral sposoben urednik v besedilu prepoznati svežino, mojstrstvo pripovedovanja (“o ničemer”), izjemno močno dinamiko zapisov, da o vidiku, ki ga podobno, a na drugačen način, v drugačnem slogu in drugačni strukturi, pokrivajo Otroci s postaje ZOO, ne govorimo. No, Otroci so kajpak iz tujine. Tam je baje vse boljše kot pri nas. Nicht wahr?
Wahr my ass, bi rekla Tereza. In še prav ima. Kot rečeno, to ni roman, v katerem bi se kdo ve kaj vse zgodilo; tudi ni izumetničeno ali pa akademsko leporečenje, ob katerih mnogi (jah, tako neuki, kajne?) bralci tvegajo izpah čeljusti od zehanja. To je dnevnik, vsak zapis stoji zase, skupaj tvorijo celoto, tu in tam začinjeno z retrospektivo ali s kakšnim “filozofskim” (brez skrbi, zelo prizemljenim!) razmislekom, kot je tisti o smrti. Po letih nisva daleč narazen, pravzaprav obe pripadava tisti “netičnemiš-generaciji”, ki se je adolescirala v času naše preslavne tranzicije, se pravi v preskoku iz Juge v bodočo Švico (to se razbere tudi iz njenega besedišča, v katerem ne mrgoli le anglizmov, pač pa še vedno tudi dobršen odstotek srbo-hrvatizmov), pri čemer nam ni bilo jasno približno nič, le to, da nam je glede šihta odklenkalo, da si s srednjo šolo pač luzer, ker brez faksa ni nič, in da se na nebu koti neko sranje, imenovano ozonska luknja, topla greda in kisel dež. Koliko je nedolžnih ovčic, ki lahko čistunsko zatrdijo, da se niso nikoli “pribile”, pa naj bo to z alkoholom, travo ali čim “tršim”? Koliko je tistih, ki s(m)o v določenem obdobju življenja spraševali, v čem je sploh smisel vsega skupaj, živeli od danes do jutri in bili kar naprej brez keša? Mislim, da je marsikdo med nami izkusil vsaj drobtinico tega, iz česar je skovan Terezin vsakdan, zato si – sploh ob njenih živ(ahn)ih orisih in komentarjih – laže predstavljamo, kako je biti ujet in hkrati svoboden, imeti vse in vendar nič. Tu in tam skozi (samo)ironijo Terezinih zapisov pricurlja tudi tisto ključno vprašanje: kdo sem, kaj sem, koliko sem vreden, koliko se cenim in imam rad. A zaenkrat se mu Tereza še ne posveča – ga pa nakaže, torej še ni zadušeno, saj gre za bistvo človeške eksistence.
Kar se ostalega tiče, bi spomnila le na tisto zgodbo o ameriškem turistu, ki je obiskal velikega modrega rabija in presenečen odkril, da živi v kolibi brez pohištva. “Kje pa imaš pohištvo, rabi?” ga je vprašal. “Kje pa ga imaš ti?” mu je vrnil vprašanje rabi. “Jaz? Jaz samo potujem tu skozi,” je rekel turist. “Jaz tudi,” se je nasmehnil rabi.
Koliko imamo zares svobodne volje, da izberemo način potovanja tu skozi, je stvar druge debate. Tereza je izbrala svojega, ob tem pa izkazala veliko spretnost ubiranja tipk, kajti samo res dober avtor lahko o sebi in svojih (vsakdanjih) dogodkih pripoveduje tako, da ves čas ostaja zanimiv, duhovit, privlačen ter vzbuja premisleke – ob odprtem bralcu predvsem o njem samem in njegovem mestu v svetu ali vsaj v bodoči Švici, od katere nam je ostal samo – švic.

Priporočam!

Carmen Reid: Manhattanski dragulji

Lahkotna in berljiva, čeprav izredno naivna zgodba o načrtovanem ropu draguljev. Včasih mi je šla ta naivnost in skorajda neverjetno neumni zapleti že kar malo na živce. Pa vendar dovolj berljivo za sprostitev, čeprav so osebe in dogajanje razen glavnih oseb izredno nedefinirani. Ni pa to knjiga, ki bi pustila kakšen močnejši vtis. Za kratek čas pač.

Elizabeth Gilbert: Za vedno?

Nadaljevanje uspešnice Jej, moli, ljubi. Pravzaprav je to bolj sociološka študija poroke in zakona kot pravi roman. Ker se glavna junakinja in njen izbranec tako zelo bojita poroke, v katero pa sta birokratsko prisiljena, se junakinja posveti raziskovanju porok in zakonov v zgodovini in današnjem času na različnih koncih sveta.
Čeprav na določenih mestih malo razvlečeno (kot tudi prva knjiga) je to kljub vsemu zanimivo branje in vpogled v zgodovino, razmišljanje in dogajanje glede poroke in zakona z različnih zornih kotov. Vsekakor mi je bilo bolj zanimivo kot sem sprva mislila.

Zoran Šteinbauer: Ljubezenski vrtiljak

Klasično oblikovana knjiga, s trdimi platnicami, dopadljiva naslovnica je popolnoma v skladu z vsebino, čeprav oblikovana manj moderno v primerjavi z naslovnicami, katerih oblikovanje je namenjeno hitremu nakupu.

Knjiga ima 216 strani, kar je v skladu z zgodbo, za moj osebni okus pa je knjiga pretenka, ker je dobra in je bralnega užitka tako prehitro konec. No, če bi bila slaba jih je tudi 216 preveč. Tako približno imam jaz filozofijo o debelinah.

Vsebine v resnici ni tako malo, kot sem sodil na hitro, po številu listov, kajti črke so majhne in teksta je veliko. Daljši odstavki so preprečili, da bi jo prebral »na hitro«.

Tehnikalije odlično.

Vsebina v dvajsetih (poglavjih?) pripoveduje o vplivu, ki ga ima posameznica na
stanovalce blokovske soseske in skozi branje se nam razkrije tudi njena zgodba.
Knjiga ima status erotike, vendar to zagotovo ne pomeni lahkotnega branja in vsaj za mojo pamet ni branje za na plažo.
Umetniški vtis super fajn, skoraj bi lahko rekel, dvajset slogov pisanja, ampak v resnici jih je manj. Osebe so dobro definirane tudi z uporabo narečnih oblik.

Lektorirano je vrhunsko. Brez napak. No ja, vsaj jaz jih nisem opazil. Sicer pa, če jaz opazim lektorske napake, potem je hudič že zdavnaj odnesel šalo. Tako da, lahko je tudi kje kakšna.

Knjiga morda ne bo preveč všeč bralcem, ki imajo radi, da jih zgodba pograbi in z znanimi liki od samega začetka, premočrtno pripelje na cilj, brez kakšnega večjega miselnega napora. Recimo kot akcijski film vs omnibus.

Pod črto, super fajn, priporočam, šolski primer kako mora biti narejeno.

G.