Gumpec je že v oktobrski temi napisal, jaz sem pa novo odprla.

Ta podaljšani konec tedna je bil zelo aktiven glede mojih prebranih knjig, zato grem po vrsti:

Oče Avtor: Jergović, Miljenko

Ker mi je Jergović med najljubšimi avtorji ex Juge, lahko samo pozitivno. Mešanica romana, eseja, spominov, kjer se pred našimi očmi ponovno odvija polpretekla zgodovina dogajanj v Bosni.Več pa na povezavi:

http://www.sanje.si/knjigarna/oce.html

Lenuhar : kriminalistični inšpektor Tom Thorne

Tretja v nizu kriminalnih romanov z glavnim junakom Tomom. Za ljubitelje kriminalk – priporočam. Najbolj mi je všeč to, da Tom ni super junak, temveč oseba iz krvi in mesa, z vsemi slabostmi, ki jih taka oseba ima.

Senčni potok Avtor: Fielding, Joy

Kriminalka – “kr neki”. Na kratko: skoraj bivša žena, še ne nova žena, hčerka bivše žene in njena dva prijatelja gredo na podaljšani vikend (ker skoraj bivši mož zafrkne zadevo) nekam v naravo. Tam pa razsajata dva morilca…..seveda zmagajo oni, ne morilca (bi bilo čudno, če bi bilo drugače), ampak, kot pravim brez veze.Vmes seveda ona sreča sošolca iz gimnazije, se z njim da dol:))), na koncu pa obe (bivša in nova) ugotovita, da je mož bedak (čudno, ja).

K.A.Tucker, Deset kratkih vdihov

Zamisel dobra, izvedba pa ne toliko. Kacey doživi prometno nesrečo, v kateri izgubi starše, fanta in najboljšo prijateljico. Zaradi nesreče ima ogromno težav (ne prenese dotikov, ne želi se navezati na druge ljudi…). Z mlajšo sestro živita pri teti in stricu, od koder pobegneta v Miami, se mi zdi (evo, tudi to mi ni ostalo v glavi, kar veliko pove), tam se zaposli kot natakarica v klubu za odrasle in spozna Trenta, ki ji spodnese noge…. ostalo bi bilo spoiler, tega pa ne smem. Sem sicer prebrala, pa tudi če ne bi…..

Pred temi je bila pa prebrana tudi Vitez iz sedmih kraljestev Avtor: Martin, George R. R

Za ljubitelje G.R.R.M. dobra, ni pa niti pod razno Igra prestolov:)). Tri zgodbe z enim junakom, ki pa mi nekako niso delovale prepričljivo….manjka mi zaključek (mogoče bo napisal nadaljevanje??.)

Liane Moriarty: Moževa skrivnost

Vrhunsko branje v žanru plaže. Pravzaprav se mi zdi, da vsaj z mezincem leve noge že izstopa iz plaže in rine v “pravo” literaturo. 🙂 Neprimerljivo boljše od Vse za ljubezen iste avtorice. Ja, če bi bila plažna literatura taka (spomnimo se recimo Konsalika, Sheldona, Krantzeve …), vsaj mene ne bi tako bolela glava ob tem, da knjižnice naročajo po 10 in več izvodov plaže ter enega ali nič izvodov “prave” literature.
V začetku je kar težko slediti, toliko je likov in zgodb. A vse skupaj se vedno bolj prepleta in navsezadnje hudo tragično zaplete (spomnilo me je na tragični dogodek v Irvingovem Garpovem svetu – le da tu avtorica, POZOR, DELNI SPOJLER, precej bolje ujame pretres, medtem ko sta se meni zakonca v Garpu kar zamerila, tako hladno sta šla čez tragedijo).
Epilog je morda malce pretiran, vsekakor pa kruto osvetli bistveni dogodek, ki je poganjal ves roman. Iz tega sem izpeljala zaključek, da se laž v resnici nikoli in nikdar ne splača.
Ni moraliziranja, ni patetike. Je pa veliko vpogledov v medčloveške odnose, realnih, brez prisiljenih hepi endov.

Jezikovno solidno. Učila so se poboljšala – ali pa imam zadnje čase precej več sreče kot pred leti, ko sem zaradi katastrofalnih prevodov in lektur branje knjig te založbe opustila. Vejice pred “in” sicer ne obvladajo, ampak to je žal ena najpogostejših napak večine lektorjev, vsaj v besedilih, ki jih berem. (Tudi zato sem v svojem Pravipisu tej temi posvetila veliko prostora, seveda pa zaman, če človek po priročniku ne seže.) Tu in tam še zbode kak neroden oz. skladenjsko neustrezen prevod, npr.: Cecilia je sedela na tleh v shrambi in jokala z rokami, ovitimi okoli kolen. Rob ravnokar prihaja iz prhe. Ali pa napačni naklonski glagol: Bom pač mogel zdržati. Ampak kot rečeno, večinoma solidno urejeno.

Priporočam tudi tistim, ki “običajne” plaže ne berete.

Kerstin se popolnoma strinjam, Moževa skrivnost je mene prepričala že z opisom.

Jane Johnson: Solna pot

Drugače pa ravnokar prebrala knjigo z naslovom Solna Pot, Jane Johnson.
Jezikovno res dobra učilina verzija, najbolj pa me je navdušil Maroko in kako ga je avtorica vpletala v ženski roman. Zgodovina, drugačnost, odpiranje novih pogledov … Avtorica se je raziskovanju Maroka močno posvetila, tudi njen mož pa je član enega izmed maroških plemen in je veliko stvari izvedela iz prve roke.

Na kratko. 2 zgodbi, dvh žensk, v dveh časovnih obdobjih na ozemlju sedanjega Maroka. Ljubezenski prepleti, zgodovina, stvari, ki jih sama kot Evropejka nisem poznala …
Odlično.

Mož z imenom Ove: Fredrik Backman

N a v d u š e n a:))))

Tile skandinavci – tokrat Šved – so čisto premalo znani. Pa tako dobri so.

Ove je tečen, zoprn, godrnjav, star dedc, pa tako zelo poln dobrote, da res ni. Po ženini smrti, ki jo je ljubil tako zelo, da boli, se odloči umreti, vendar……. kot pravi novo doseljena soseda, takega nesposobneža, kar se tiče smrti, pa še ne……

Ne, Ove ni senilen star prdec. Ampak junak, kakršnih ne delajo več.

Prebrala “od šuba”, ves čas mi je usta vleklo narazen, še sedaj mi jih. Skratka, hočem šeeeeeeeeee………….

Malce mimo, pa vendarle: sem skušala knjigo rezervirati. Naša knjižnica ima 12 oddelkov, pokriva celotno Mežiško dolino, tj. okoli 26.500 prebivalcev, in EN IZVOD knjige. Ki je, jasno, izposojen. Ki se, jasno, ne da rezervirati, ker nanj čaka že preveč “rezervistov”. 🙂 Knjiga je torej – kaj? Tako zanič, da so knjižnice presodile, da je en izvod več kot dovolj? Tako nemarno draga, da si več izvodov ne morejo privoščiti? Po drugi strani je npr. Uročena (Sylvia Day) na voljo v 6 izvodih, 50 odtenkov sive pa v 9; knjižnice, ki seveda delajo za narodov blagor (ali tako nekako, kot pravi legenda), očitno presojajo, da veliko bolj potrebujemo corny in dominantno erotiko kot humor. No, za kisel (na)smeh imamo sicer resda dnevno na voljo na kupe priložnosti. Ja, za narodov blagor – kruha in fantazijskega seksa, pa smo dobri!

Kerstin, v MKL so kupili zelo spodobnih 67 izvodov. In so prav vsi izposojeni.

A potem se predvsem provincialci ponašamo s tako žlahtnim bralnim okusom? (Ne bom šla preverjat, kako je v drugih “opipanih” organih naše kokoške. 🙂

Da ne smetim preveč, naj pridenem še pravkar prebran mladinski roman:

Jo Nesbø: Prdoprašek doktorja Proktorja

Imenitno! Humorno, napeto, jedrnato, tu in tam že kar malce srhljivo. Odlično branje za drugo in tretjo triado OŠ in tudi za starejše, jasno.
“Ubile” pa so me ilustracije. Na likovno umetnost se, priznam, ne spoznam. Moja presoja ni bogve kaj. Zato pri teh ilustracijah lahko rečem samo: grozno grozno grozno.

Priporočam mladim in vsem z mlado “bralsko dušo”!

Ja, tako je v tej kuri mali:((((. Poglej TV programe (ni važno, katerega), pa ti bo vse jasno – Kmetija, Moj dragi zmore, Gostilna,. kakšen talent, pa 100 videni Segali in Švarcenegerji. Kar je dobrega, je pa na programu ob nemogočih nočnih urah.

Enaka zgodba je pa s knjigami. Jaz sem mojo dobila takoj, na srečo, ker imam veze v knjižnici:))).

Pilch: Seznam prešušnic

Močno pirporočam!

Ralph Waldo Emerson: Zaupanje vase in drugi eseji

Odlično!

Ravno prebral Oveta,,Pod črto zelo dobra, življenska knjiga, ki sploh ni samo humor ampak ti da veliko za razmislit, lahko tudi za zjokat. Načenja resne probleme..odnosi v soseski, osamljenost upokojencev,priseljenci in vse to tudi šegav način. Nekaj časa je zglealo da že malce preveč pocukrano, ampka sploh ni taka. Toplo priporočam.

Meni je bil pa Jo Nesbø: Prdoprašek doktorja Proktorja v vseh pogledih všeč (malce so me zmotile občasne lektorske napake). Tudi ilustracije so se mi zdele super. Podobno kot pri Ingvarju Ambjørnsenu – Samson in Roberto (Dediščina po Rin-Tin-Taju in Vražje vrane). Črno-bela tehnika, odtrgano, zelo drugačno, ampak paše v vse tri knjige.
In seveda v branje od 7 let navzgor priporočam tudi oba dela Samsona in Roberta. Zelo zelo zabavno.

Na Hermioninem literarnem blogu sem našla zapis o Jančarjevem Maju, novembru: http://hermioninblog.blogspot.com/2014/11/drago-jancar-maj-november.html

Tu nisi nič zapisala, Hermiona, zato objavljam link na tvoj zapis o knjigi.
Tole: Tako brezvoljnega in pasivnega knjižnega junaka, ki za izpolnitev svojih želja in ciljev ni pripravljen storiti ama prav nič in živi kot mu narekujejo drugi, namreč že dolgo nisem srečala.

Točno tako. Prav morilo me je nekaj časa … potem pa sem pomislila, da je najbrž – tako kot vsa knjiga – tudi ta junak pravzaprav parodija samega sebe oz. tega, čemur Mazzini pravi “pasivni junak” v slov. literaturi in na sploh povzdigovanje pasivnosti (v katerem je ime enega redkih aktivnih, navihanih, podjetnih junakov, Kekec, uporabljeno danes kot žaljivka). Če je Jančar tu hotel parodirati letargijo in ubijajočo inercijo slovenskih knjižnih “junakov”, mu je vsekakor uspelo. 🙂 Kaj meniš, hermiona?

@Ilonina,
kaj pa vem. Bi morali vprašati pisatelja samega. Če je Ciril res parodija slovenskega knjižnega junaka, je to vsekakor velik plus Jančarjeve knjige. Se pa strinjam, da smo malce bolna družba, ker bolj cenimo Rožlete kot Kekce 🙂