Besedilo za letošnje Cankarjevo tekmovanje za 4. in 5. razred. Avtorica Gaja Kos.

Kaj menite o tem delu? Jaz imam zelo mešane občutke, saj sicer menim, da je grška mitologija zelo pomembna v sklopu neke splošne izobrazbe oz. razgledanosti. Ne vem pa, če je knjiga primerna za učence, stare 9, 10 let.

Potovanje Argonavtov je predstavljeno na kratko in “površinsko”, kar se za mlade bralce sicer pričakuje, ampak v ospredju so številni poboji, kruti umori, tudi lastnih otrok – pač vsebine iz mitologije, kakršne dejansko so. Tudi ilustracije so zelo (oz. preveč) nazorne (čeprav zanimive). Navržene so drobne duhovitosti (predvsem skozi ilustracije), ki pa po mojem mnenju delujejo ravno nasprotno od namena, ker se mi zdi, da minimalizirajo (banalizirajo) problem krutih dejanj, ki seveda prevladujejo.

Kljub vodenju učencev skozi branje se mi knjiga ne zdi ravno primerna. Čeprav se seveda da iz zgodbe izpeljati marsikatero vrednoto, pa vendarle.
Ampak to je moje mnenje. Kaj pa menite tisti, ki knjigo poznate?

Knjige ne poznam (čeprav mi je tema o Argonavtih in Medeji seveda znana), lahko pa povem, da so se na naši OŠ letos odločili, da za učence 4. in 5. razreda tekmovanja za Cankarjevo priznanje sploh ne bodo organizirali. Mogoče tudi zaradi izbora knjige…

Če samo v 4. in 5. razredu ne bodo organizirali Cankarjevega, je najbrž res zaradi izbora knjige. Kako pa so to utemeljili? In kaj pravijo starši? Tudi na naši šoli razmišljajo o tem.

Novica je čisto sveža, tako da točnih razlogov za takšno odločitev (še) ne vem. Starši pa tudi še nismo imeli časa za kakšno reakcijo.

Na šoli mojega otroka se bomo starši v roku enega meseca odločili ali bodo otroci četrtošolci sodelovali na cankarjevem tekmovanju ali ne. Izvodov knjige je tudi zelo malo v knjižnici. Knjigo sem prebebrala, moj otrok tudi in nisva ravno navdušena. Klasična zgodba o Jazonu in Medeji je pri otroku šla skozi, knjiga Junaki z ladje Argo pa ne. Tako, da bom na govorilnih urah povedala svoje mnenje. Se strinjam z zgoraj napisanim.

Grški miti so pogosto kruti, tako kot je lahko bilo kruto življenje takrat in je lahko kruto danes. Knjiga je izvrstna, tako besedilo kot ilustracije kot spremni tekst. Pretirano zavijanje otrok v vato ni potrebno, saj so pravljice tudi krvave, če beremo manj zaslajene verzije.
Starši vse preradi zmanjšujejo zmožnosti dojemanja svojih otrok. Otroci ločijo med literaturo in realnostjo.
Izbor knjige za Cankarjevo priznanje se mi po dolgih letih za to starostno stopnjo zdi zelo primeren.

Seveda so kruti in tudi življenje danes je zelo kruto. In v konkretnem mitu pač vse rešujejo s pobijanjem. Tudi npr. to, ko Medeja zaradi Jazonove nezvestobe ubije njuna otroka.
Res me zanima, kakšno sporočilo damo s tem devet- in desetletnikom. Vesela bi bila konkretnega nasveta, kako ovrednotiti tako dejanje. A s tem: “Tega pa ne smemo narediti!” (?) Ja, žal je ta mit čisto prisoten v današnji družbi, ko partner ubije partnerja in še morda njunega otroka. No, kako to ovrednotiti? V prav tako krutih pravljicah vseeno na koncu dobro zmaga, zlo pa je kaznovano. V grških mitih pač življenje ni prikazano črno-belo, ker takšno seveda sploh ni, kar je prednost grških mitov v primerjavi s klasičnimi pravljicami.
Ampak res me zanima, Tish, kako bi dotično knjigo predelali, ovrednotili skupaj z otrokom (svojim ali tujim, če poučujete).
To je še vedno moje mnenje in vesela sem tudi kakega drugačnega pogleda, ker se človek pač postavi na eno perpektivo, (ne)hote pa spregleda kaj drugega.

Te knjige ne poznam, pač pa s sinom, odkar je bil star osem in pol (torej dve leti), bereva Stare grške bajke. (Vmes pač prebere/va/ veliko drugega, zato sva šele malo čez polovico, ampak krvi, ubijanja, prevar, mučenja je že do tam več kot “preveč”.) Pošteno povedano, v zadnjem letu nisva prebrala nobene več, ker je bilo toliko drugih knjig, ki sva jim dala prednost, zlasti če jih je prinesel iz knjižnice (in jih je treba seveda v doglednem času vrniti). Vendar si je veliko zapomnil, kar vidim, kadar kateri teh mitov najde prostor v kakšni risanki, drugi knjigi ipd. Vendar ne ubijanja, načinov ubijanja ipd., ampak samih zgodb, npr., kako se je Orfej obrnil v Hadu in izgubil Evridiko ali kako je Heraklej rešil Prometeja muk.
V obdobju branja Starih grških bajk in po njem ni kazal nobenih “posledic” ali popačenja vrednot.
Pred približno 8 meseci pa je dobil svoj prenosnik in na njem igrico San Andreas. Rečem lahko, da je tale igrica precej vstopila v njegovo obnašanje. Oponašanje streljanja, komentarji, kaj bi komu naredil – vse to je povezano z igrico. Ki jo marsikateri starši dovolijo igrati svojim predšolskim otrokom.
Zato se mi zdi skrb, ki jo navaja Jazon*, odveč. Škoda, če je, je že storjena in prihaja iz vzorcev vedenja in stališč primarne družine. V igrice se veliko bolj “damo”, veliko bolj vživimo (vsaj mlajše generacije, mi, “starci”, najbrž nismo toliko dojemljivi za to) kot v knjigo, tudi bolj kot v film, saj zahteva od nas nenehno aktivno odzivanje. Po svoje se mi zdi absurdno – staršev ne skrbijo igrice s sporočilom “vse bom pobil, da bom dobil avto” ali “zboksal te bom do smrti”, v katerih otrok to dejansko naredi – v igrici – učitelje pa skrbijo knjige, kot so Na zeleno vejo, In s Tango smo trije ali v tem primeru Junaki z ladje Argo.
Dvomim, da lahko knjiga zares “škoduje” učencu. Učencem lahko škodujejo ljudje. Učitelj, ki javno zasramuje ali eksplicitno izraža prepričanje, da je učenec nesposoben; učitelj, ki javno pokaže, da ima ljubljenčke; učitelj, ki s svojim pristopom k podajanju snovi in/ali ocenjevanjem učencu priskuti predmet … Verjetno se mnogi spomnimo vsaj kakšnega takega primera iz časov, ko smo sami gulili OŠ- in SŠ-klopi.
Seveda so knjige, o katerih je bolje, da jih otroci ne berejo, dokler vsaj malo ne odrasejo. Ampak dandanes, ob poplavi vsega dejansko škodljivega, kar povzroča hud odmik od resničnosti in hude zasvojenosti, in do česar imajo otroci dostop z vsakim pametnim telefonom – in starši jih kupujejo že prvošolcem – postaja “škodljiva knjiga” pravzaprav anahronizem.
Knjiga, v kateri je veliko takih sporočil, je res izziv za učitelja. Ampak zakaj bi s tem razbijala vrednote? V isti meri jih lahko utrdi. Kaj bi lahko Medeja naredila namesto tega, zakaj, kako in kaj bi s tem dosegla? Je kazen vedno pravična in smiselna? Lahko povrne stvari v prejšnje stanje? Kaj se zgodi, če popustimo svoji trenutni jezi idr. močnim čustvom? Itd. …

Dobro povedano 🙂
V svetu, v kakršnem živimo, je res toliko bolj perečih stvari, kot je kakršnakoli knjiga … Žal velikokrat ne vidimo ali pa se nočemo ukvarjati z resničnimi problemi, ker to zahteva ogromno časa in energije.

Kerstin, če boste imeli priložnost, vzemite v roke Junake z ladje Argo.
Zakaj jih (pač jaz osebno) ne morem primerjati s Starimi grškimi bajkami? Ker je v slednjih vse podrobno opisano, razloženo, vsebuje celotne zgodbe, Junaki pa so zelo skrajšana različica, kjer je vsaj meni v ospredju pobijanje. Sicer pa govorim z različnimi bralci in mnenja so deljena. Je pa v bistvu fajn, da tudi kakšna taka knjiga sproži polemike (ne pa samo politika in vreme …).
Lep pozdrav!

Hvala Kerstin za tale prispevek. Noben dodatek ni potreben.

Tudi tvoj ne 🙂

5454

Opozorilo!
Branje na lastno odgovornost !
Ni za branje pred spanjem ! (tekst na platnicah)

10 letna hči se redno udeležuje tekmovanja za Cankarjevo tekmovanje.
Letos se je pojavila dilema o primernosti izbrane knjige.
Spremljal sem razmišljanja,hči se je nazadnje odločila za sodelovanje.
Ne mislim razpravljati o vsebini knjige.
Porodilo pa se mi je vprašanje o zlorabi otrok oziroma brezplačnega šolanja za komercialne namene.
V šolski knjižnici knjige nimajo.
V mestni knjižnici (gre za šesto največje mesto v Sloveniji) je le 10 izvodov ( predvidoma bi knjigo dobila za izposojo šele februarja ob prijavi v čakalno listo te dni).
Smatram,da otrok ni kriv ne za izbor niti za nedostopnost knjige.
Poiskal sem naročilnico, knjigo naročil,da ne bo otrok prikrajšan.
Potem pa vidim,da gre za privatno založbo,knjiga je izšla že lani,pa še vedno ni našla poti do šolske knjižnice.
Človek se vpraša,so komisijo za izbor knjige vodila res le strokovna mnenja in razlogi ali pa se je skozi zadnja vrata spretno povečalo povpraševanje in s tem tudi prodaja.
Kako naj se 10 letni otrok na lastno odgovornost nekaj odloča.Smo res postali družba,ki se boji lastne sence?
Se spomnim razprav o neprimernosti Sneguljčice, pa volka in koz,pa Toma in miške…
Ps.: Zgodbo o Argonavtih poznam,nisem pa še uspel prebrati preobleke Junaki z ladje Argo.

Vse založbe so privatne, Razen Uradnega lista.
Baje je tako v redu.

Šolske knjižnice že več let novih knjig skorajda ne kupujejo. To je dejstvo. Za to ni kriva “privatnost” založbe, ampak “varčevanje” na najšibkejših, kar je pri nas (in še marsikje) že lep čas zlato pravilo.
Mmtv, ali hči še nikoli ni prinesla iz šolske knjižnice take knjige, da si podvomil, da je to res knjiga? Ker je bilo bolj podobno na roke sešitemu svežnju krp, v katere si je nekdo brisal roke, smrkelj in še kaj? Pa učbeniki, ki naj bi jih šole menjavale na pet let, pa nosijo letnice 2003, 2004, 2005 – in te letnice se jim “vidijo tudi na obrazu” (beri: sveženj na roke sešitih itede)? Kot sem pred časom zapisala v prispevku v Večeru, bi sama prav rada dala npr. 5 evrov za šolski učbeniški sklad, če bi s tem denarjem pošteno ravnali in učbenike zares zamenjali na vsaka tri ali vsaj pet let. In ne gre samo za to, da so mnoge šolske knjige in učbeniki zaradi tega smotrnega “šparanja”, pardon izrazu, svinjski. Kaj pa vsebina? Tolarji pa katere države so v EU itd., stvari so zastarele!
Naj še enkrat, čeprav malce izven teme, opozorim: če knjig ne bomo kupovali, jih bodo založbe pač nehale tiskati. In če pogledate učno gradivo, ki ga učitelji dobivajo kdove kje na račun tega, da učbenikov in DZ “ne potrebujemo”, vam bo hitro jasno, da bo tudi naš jezik po tem vzoru kmalu na ravni Googlovega prevajalnika, pa tudi za strokovnost si niti slučajno ne bi upala jamčiti. Internet pač prenese vse. Otroci pa očitno tudi? In nas moti, kako bo neka založba z neko knjigo zaslužila? Namesto da bi nas motilo, kam vse gre davkoplačevalski denar, kam pa NE? Recimo: za nov športni stadion občina odrine 16 000 evrov. Za vso kulturo skupaj pa nameni celoletni proračun 800 (z besedo: osemsto) evrov. Da o tem, da se od kulturnikov pričakuje, da bomo nastopali vsepovsod brezplačno (v resnici na lastne – prevozne – stroške), sploh ne začenjam.
Kakovost pač ni zastonj. Zastonj je škart. In še tisti ne vedno.
Sama zato pri teh knjigah (in knjigah na sploh) gledam na kakovost jezika, vsebine, sloga, postavitve, tiska … In če je zadeva narejena tako, kot mora biti, je ne le logično, ampak tudi pravično, da jo, če jo hočem imeti, kupim, mar ne? In če je taka, bi jo morali kupiti tudi drugi, vključno s šolskimi knjižnicami.
Ampak, veste, poznam eno, da, eno samo knjižničarko, ki je knjigo za šolsko knjižnico kupila z lastnim denarjem. Ne pravim, da bi to knjižničarji morali početi, bog varuj, saj bi bankrotirali! Pravim le, da so med knjižničarji še ljudje, ki znajo presoditi kakovost in včasih kaj narediti mimo birokracije in plašnic.

Verjamem, da to knjigo lahko svetuje kakšen slavist, ki mu je za škodljive posledice na otroški psihi malo mar, težko pa verjamem, da lahko takšno knjigo svetuje katerikoli otroski psiholog oz. psihijater.

Ker so nekateri socialni invalidi zaposleni tudi v šolstvu in jih zdrava vzgoja pač ne zanima, se naš otrok tega tekmovanja letos ne bo udeležil.

Kmečka pamet, zakaj pa vam knjiga ni všeč?
Brez zamere, ampak z nekaj žaljivimi pripombami ste povedali več o sebi (fajn se je skrivati pod krinko anonimnosti, kajne?) kot o slavistih ali otroških psihologih – čeprav ne vem, kaj imajo slednji s to knjigo.
Vseeno me zanima, kako argumentirate svoje zavračanje knjige.

In verjemite, da se tudi meni kot slovenistki knjiga ne zdi primerna za četrto- in petošolce in da mi ni vseeno za učence, pa o kateremkoli vidiku govorimo. Pa nisem edina!

Sama knjige še nisem prebrala, a ko sem se pogovarjala z nečakinjo, ki mi je povedala, da je ob branju zaključka knjige jokala, njena sošolka pa naj knjige sploh ne bi mogla prebrati do konca, sem se zamislila…

Tematika in sama grška mitologija mi je za to starostno skupino prezahtevna. In še, glede na zapisano na platnici knjige, mi je težko razumeti, kako lahko potem to knjigo dajo kot obvezno branje za določeno (Cankarjevo) priznanje. Otroci, ki berejo, berejo po navadi zvečer, pred spanjem, saj so tekom popoldneva večinoma zasedeni z raznimi dejavnostmi. Resnici na ljubo, pa si, enako kot mi, želijo tudi malo odpočiti od hitrega tempa.

Po moje so v tem primeru malo ‘mimo pihnili’. Upam, da bodo v prihodnje izbrali ustreznejše knjige.

Punce so zelo čustvene, precej bolj kot fantje. Verjamem, da je jokala, ko pa je Medeja zaradi Jazonove nezvestobe na koncu ubila svoja (oz. njuna) sinova.

Mislim, da smo tukaj (spet) izpadli zelo dvolično in zašli v slepo ulico. Menim, da je razmišljanje, da je izbrano delo prezahtevno, precej napačno. Petošolci so se zmožni pogovarjati o prav vseh temah. Prav tako je odveč vprašanje, ali je omenjena knjiga potencialno škodljiva za otrokov čustveni razvoj ali ne. Vsak otrok je vsak dan podvržen mnogo udarnejšim dražljajem, ki jih precej težje prefiltrira v svoj čustveni svet. Zavedati se moramo, da knjiga ni živo bitje in da smo ljudje z vsemi svojimi interakcijami bistveno “škodljivejši”. Cilj Cankarjevega tekmovanja je vzpodbujanje poglobljenega branja in lastnega odziva in stališča na prebrano. Otroci imajo odlično sposobnost interpretacije. Tudi mentorjem bi bil lahko izziv, da otroke spodbudijo k čim jasnejši in čim bolj definirani artikulaciji prebranega

bo bo…
delno se strinjam s tabo, a potrebno je razumeti, da niso vsi otroci enaki. Dejstvo, da so se mogli soočiti s tem, da lastna mati ubije svoja otroka, je za nekatere zelo boleče. Saj po zgledu in izkušnjah zaupajo v matere in njihovo vlogo, ki daje otrokom občutek varnega zavetja, ljubezni in topline.
Takšni otroci so tukaj ‘grdo’ vrženi pred dejstvo, da pa zmeraj temu ni tako.

Se pa strinjam, da je tukaj zelo pomembna vloga mentorjev in predvsem staršev.

Hm. Sosed pretepa ženo, mati cele dneve kriči nad otrokom, da odmeva po soseski, in ga žali, odsotni starši in morda kakšna babica, če pa ima otrok smolo, pa tudi kakšen “preveč prijazen stric”, varuške v obliki TV-ja in elektronskih naprav, ki ne skoparijo z nasiljem in vsakovrstnim pranjem možganov … To je naša realnost. Pa če si še tako zatiskamo oči, ima, prepričana sem, vsak otrok vsaj enega (raziskave sicer kažejo, da več) sošolca, ki se doma sooča s hudimi stiskami (alkoholizem, revščina, nasilje itd.). In potem je tu še – tudi v idealni družbi, če bi taka obstajala – smrt. Mnogi starši tudi to skrivajo pred otroki. Celo pogin hišnega ljubljenca. S tem pa iz tovrstnih zadev naredimo večje zlo, kot morda je, predvsem pa pripomoremo, da se v povezavi s takimi temami v otroku poraja strah/sram/odpor itd. Prej ko se o teh in podobnih problemih z njimi pogovorimo, bolje je zanje. (No, seveda ne mislim, da je treba s takimi pogovori začeti pri štirih letih. 🙂 Skrivanje temnih plati življenja pred njimi jim samo škoduje. Skozi knjigo, ki je precej bolj distancirano podana kot pa neposredna izkušnja (s sosedom, sošolcem, prijateljem …), lahko to razdelajo (ob ustreznem mentorstvu) tako, da jim samo koristi.

Potem se pa zgražamo, ko 15-letnica sprašuje, ali je mogoče noseča, ker se je poljubljala s fantom! To je hipokrizija. Jaz sem svojima otrokoma, ko sta bila v prvi triadi OŠ, razložila, kako se delajo otroci, in prav nič prezgodaj ni bilo, saj me je v istem obdobju sin vprašal, kaj je pornič (ker je vedel, da se o teh rečeh pri nas sme pogovarjati), in mi nekoč zaupal, da ga sošolec zafrkava, da on seksa s svojo sestro. Ja, gospoda moja, naši tretješolčki so taki. Moja dva sta pri 5. in 6. letu izgubila dedka, in takrat smo se o teh rečeh pogovorili in je šlo potem mirno naprej. Pri 9. in 10. sta izgubila še drugega, in tedaj je hčerka nekaj večerov bila nemirna, skrbelo jo je, kdaj bom umrla jaz itd., a o vsem tem sva se v miru pogovorili. Na pogreb prvega ju nisem peljala, na pogreb drugega pa, in nobenih izpadov ni bilo. Prav tako smo se že v prvi triadi pogovarjali, kako se te ljudje lahko dotikajo in kako ne. Vse te stvari otroku v realnosti kažejo, da svet ni pravljica, da pa se da vse rešiti in dobro speljati, če si iskren, če se o tem pogovoriš, ne lažeš, ne prikrivaš in ne olepšuješ, razen kolikor je nujno potrebno zaradi razvojne stopnje otroka.

Kako bi recimo 9- ali 10-letniku razložili, da je vojna najhujše zlo na svetu? Zagotovo ne tako, kot mu to “razlagajo” razni (ZF) filmi, risanke, igrice. Bomo skrivali, da v vojni pobijajo tudi ženske in otroke, starce, neoborožene? No, pa še primer. Pri vsem, kar sem jima razložila, mi je ušlo, da bi opredelila, kako pošastno dejanje je posilstvo, in nekega dni pride sin domov (v 4. r.) in izjavi nekaj v stilu: “Bi jo moral kar posiliti!”
Kje je to slišal, a? V šoli, jasno. Tam, kjer je slišal, da seksa s svojo sestro in da je najboljši film vseh filmov pornič. Kako bomo otroke “zaščitili” pred tem? Tako kot pa v rešetu nosili vodo. Uspeh bo isti. Edini način je, da jim čim prej – in na primerni ravni – razložimo, kaj je kaj, kaj je v redu in kaj ne, kaj je zlo oz. zločin itd. Porabila sem skoraj celo uro, da sem sinu razložila, kako huda je stvar, ki jo je izrekel. Ja, in povedala sem mu, da se posilstvo lahko zgodi tudi fantkom. Ni jokal, ni travmiral, marsikaj me je vprašal, na koncu pa je rekel, ja ja, saj razumem – in tudi res prenehal s takimi izjavami.

Ne vem, koliko se učitelji zavedajo, kako “napredni” so nekateri njihovi učenci, ki, jasno, potem “okužijo” še druge. Ampak najslabša možnost je otroku dati sporočilo: o tem se pa ne bomo pogovarjali! Kako lahko potem pričakujemo, da se bo otrok v stiski obrnil k nam po nasvet ali pomoč, če pa mu dajemo vedeti, da je to in ono tabu? Ja, na svetu so matere, ki svoje otroke zlorabljajo, zapostavljajo, celo ubijejo. Kako naj otrok dojame, da živi “na sončni strani” (pustimo Alpe! :)), če za senčno tako dolgo sploh ne ve? Veste, kam to vodi? V tisto znano zgodbo o francoski Marički, da bo otrok pri 16, ko mu bomo rekli, hej, pa ti ljudje vendar nimajo kruha!, rekel: Potem naj pač jedo potice!

Se opravičujem za zastranitev, ampak res me zaboli, ko vidim, v kakšne skrajnosti zahajamo. In kaj potem, če je otrok ob branju jokal? Ali so solze nujno nekaj slabega? Ali jih res tega učimo? Iz česa naj vzgojijo sočutje, če pa “ni koga, s katerim bi lahko sočutili”? Tudi ob solzah se lahko naučimo marsičesa pomembnega. Razvijemo pogovor, ki se bo še kako obrestoval, predvsem otrokom! Mi smo tisti, ki vzgajamo (ali pa ne vzgajamo), ne knjige. Te so lahko odličen pripomoček. Ali pa tudi ne. Ampak to ni krivda knjig.

Kerstin, vse, kar si napisala, je odlično. Zanima me, kaj si po profesiji.

Kerstin je odlična pisateljica, pesnica in lektorica. Ter mama. Ne vem, če v tem vrstnem redu ;-).

O, Enka, hvala. 🙂
V zadnjem letu sem se ogromno poglabljala tudi v psiho(logijo). Prijateljice se hecajo, da hodijo k meni na “terapijo”. 🙂 Verjamem, da je to – “delo na sebi” – edina zares smiselna naložba, ki se obrestuje celotni družini. No, to mimogrede, saj sem se o “ščitenju otrok” in o kupu drugih, nadvse pomembnih zadev človekove psihe, vedenja, odnosov, zasvojenosti, strahov itd. veliko naučila iz literature, kot so knjige dr. Sanje Rozman.

Novica pa je ta, da se je moja hči odločila, da bo tudi ona tekmovala, tako da bova prebrali to zloglasno knjigo. Ker je še nimava, bova najprej prebrali različico iz Starih grških bajk. Poročam o odzivu!